Že kar nekaj časa napovedovano inkvizicijo nad domačimi kadilci, ki so ji evropski kadilski sodrugi že priča širom po Evropi, je domače ministrstvo za zdravje na svetlo postavilo na prvi delovni dan novega leta, ko je v javno obravnavo naposled le poslalo novelo zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Ker pa je Slovenija že na prvi bežni pogled domačih ulic in barov še kako zelo kadilska država, pa je ta takoimenovana protitobačna novela razburila duhove. Da je to le nekoliko presenetilo tudi samo ministrstvo za zdravje, pa je postalo jasno, ko so iz do kajenja najbolj inkvizicijskega ministrstva sporočili, da na predlog interesnih skupin javno razpravo o zakonu o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, po kateri bo med drugim kajenje v evropski Sloveniji prepovedano v vseh javnih in delovnih prostorih, razen tam, kjer so v ta namen uredili posebne prostore – kadilnice, podaljšujejo do 28. januarja. >>

Pravijo nam, da je obisk italijanskega zunanjega ministra Massima D'Alema zgodovinski, saj da je to prvi obisk kakega italijanskega zunanjega ministra po več kot petih letih. Še posebej zgodovinskega pomena pa naj bi bilo, da sta se D'Alema in njegov gostitelj zunanji minister Dimitrij Rupel na slovenski grudi prvič po petih letih uzrla prav na trgu med Goricama pred postajo Bohinjske železnice, kjer naj bi simbolično prečkala mejo, se še par minut kot na kaki reklami za zobno pasto smejala in se besno rokovala. Vse to so pridno zabeležila vsa domača trobila množičnega diskurza, nato pa sta se malodane roko pod roko sprehodila do Mestne občine Nova Gorica, kjer sta se, spet simbolično, srečala s predstavniki slovenske manjšine v Italiji in italijanske narodne skupnosti v Sloveniji. D'Alema si sicer danes slovenski politični vrh iz roke v roko podaja v Ljubljani, kam onstran meja nekdanje ljubljanske province pa se italijanski zunanji minister, ne glede na vso to zgodovinskost tega obiska, tokrat ne bo odpravil. >>

Tudi če ste uresničili nočne more vodje profitnega centra Interšpar, Marka Košaka, in ste se do danes v trgovino odpravili zgolj po cigarete, nato pa čukasto gledali, kaj da naj zdaj s kupcem bolj ali manj neznanih kovancev in kakim bankovcem le za vzorec, vam je že nepreklicno jasno, da ste, ne da bi vas pravzaprav kaj posebej vprašali, postali del območja skupne evropske valute. S tem se je naposled tudi dokončno potrdilo, zakaj pravzaprav gre pri evropskih integracijah. Vladavina prava, sanitarna ustreznost in morje birokratskih predpisov, ki imajo bolj ali manj skupno točko v tem, da predstavljajo iz Bruslja dirigirani družbeni inženiring vsakodnevnega življenja prebivalcev Evropske unije, so zgolj kolateralna škoda. Bistvo evropskih integracij je namreč povsem monetarno. Dobrodošli torej v območje evrov, denarja, v katerem si boste življenjske stroške preračunavali v isti valuti, kot še 316,6 milijona evro evropskih ljudi. >>

Aktualni koaliciji v Vladi in Državnem zboru se je konec septembra lani zazdelo, da pa nekako le ni dovolj, da se državno zapovedani praznik in za priviligirano večino redno zaposlenih tudi dela prost dan, 26. december, ko so bili pred 16 leti tudi uradno razglašeni rezultati plebiscita o odcepitvi Slovenije, imenuje zgolj Dan samostojnosti. Zato so k samostojnosti pritaknili še enotnost. Z zgolj politično motivirano spremembo imena včerajšnjega praznika naj bi sicer, kot so visokoleteče zapisali, poudarili izpričano enotnost državljanov, ki so se na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo. Toda iz perspektive nedržavotvornega medijskega trobila, kamor se po sili razmer v domači medijski krajini uvrščamo v Aktualno politični redakciji Radia Študent, se konec leta 2006 ne glede na včerajšnji državni praznik visokoletečega imena vseeno zdi, da pa je Slovenija te dni še kako zelo neenotna in nesamostojna. >>

Državni zbor bo šele tam enkrat pozno popoldne z dvigom rok pritrdil ali zavrnil predlog predsednika države Janeza Drnovška, da je kandidatka za novo varuhinjo človekovih pravic, ki naj bi za nov šestletni mandat nasledila sedanjega omudsmana Matjaža Hanžka, Zdenka Čebašek Travnik. Kandidatka, ki je, kot je v obrazložitvi predloga zapisal urad predsednika Drnovška, pri svojem delu pokazala izreden občutek za človeka, pa je po poklicu psihiatrinja, še bolj natančno pa pomočnica strokovnega direktorja za izobraževalno dejavnost na Psihiatrični kliniki v Ljubljani in nacionalna koordinatorka Svetovne zdravstvene organizacije za področje škodljive rabe alkohola. Že vnaprej je sicer popolnoma jasno, da bodo za kandidatko, če bo seveda še to popoldne z dvigom najmanj dveh tretjin poslanskih rok tudi izvoljena za novo varuhinjo človekovih pravic, čevlji njenega predhodnika preveliki. Toda dosti bolj usodnega pomena za prihodnje varovanje človekovih pravic na Slovenskem je dejstvo, da pa je predsednik Drnovšek na ta položaj tokrat predlaga psihiatrinjo. >>

Slovenija je majhna država, ki sama strateških odločitev povsem suvereno pač ne sprejema. Da pa za to nista kriva zgolj vstopa v Evropsko Unijo in zvezo NATO, pa med drugim potrjuje tudi napotitev štirih vojaških inštruktorjev v Bagdad. Ta pač ni bila posledica uklonitve gospodarjem iz Bruslja, prav tako pa je eksplicitno od svojih članic ni zahtevalo niti severnoatlantsko zavezništvo. Napotitev štirih slovenskih vojakov v Irak so zahtevali iz Bele hiše. Toda tudi v glavnem štabu te samovoljne agresorske ad hoc zbrane koalicije voljnih so naposled prisiljeni priznati, da je v navednicah osvobojenem Iraku položaj grozljiv, da o kakšnemkoli že zagotavljanju varnosti pač ne moremo govoriti in da obstaja nevarnost kaosa, ki bi lahko vodil v padec iraške vlade in izbruh humanitarne katastrofe neslutenih razsežnosti. Slovenska vlada, ki se je za napotitev slovenske vojaške misije v Irak odločila sama, brez državnega zbora, pa zaenkrat še vedno molči. Čaka, kako se bodo odločili gospodarji vojne v Iraku iz Bele hiše. So pa kako besedo o tej strateško zgrešeni odločitvi in njenih posledicah ob podpori ministra za obrambo Karla Erjavca rekli vsaj na državnozborskem odboru za obrambo. >>

Tudi medijski nastop predsednika vlade Janeza Janše ob prvi polovici mandata aktualne koalicije in vlade je pokazal, da domačim politikom na besedo verjamejo zgolj še njihovi najbolj zvesto-strankarsko opredeljeni, pravzaprav pa zaslepljeni privrženci. Da pa je Slovenija takšna zgodba o uspehu kot jo je za potrebe domačega državnotvornega množično-medijskega diskurza z visokoletečimi besedami opisoval premier, pa gotovo ne verjamejo več tudi dolenjski, kočevski pa še kateri volilci, ki so na zadnjih volitvah svoj glas prispevali tačas največji vladni stranki – Janševim Slovenskim demokratom. Predsednik vlade je sicer suvereno ocenil, da so gospodarske in politične razmere po prvi polovici mandata sedanje vlade trdne in stabilne. Seveda ima do takšnega mnenja vsako pravico. Toda, če naj še sploh govorimo o svobodi javne besede na Slovenskem, potem se naj res ne čudi, da je z visokoletečo in na čem pravzaprav že sploh utemeljeno oceno, v kateri se je aktualnim problemom na Slovenskem gladko izognil, pravzaprav sam poskrbel za to, da ga je moč prijeti za besedo. >>

Pod pokroviteljstvom aktualne vlade izpeljana preselitev romske družine Strojan iz Ambrusa v postojnski nastanitveni center, v katerem so dolga leta životarili nazaj v svoje matične države že uspešno deportirani begunci iz zadnjih balkanskih vojn, neizprosno razkriva do sedaj bolj ali manj uspešno potlačeno pravo fašistično naravo domače države, aktualne vlade in večinskega razpoloženja negotovega ljudstva. Da je sicer Republika Slovenija država, ki temelji na izključevanju domnevno neavtohtonih in drugačnih, ni sicer res prav nič novega. Nenazadnje je to potrdila pestra druščina tako ali drugače izključenih, ki so se v podporo družini Strojan včeraj zbrali na Kongresnem trgu v Ljubljani. Toda ravnanje in izjave visokih predstavnikov vlade, samoorganiziranje pred romsko barvo kože in načinom življenja ogroženega lokalnega prebivalstva, priča, da tako v sami vladi kot med domačim bolj ali manj podeželskim ljudstvom ideološko seme fašizma še zdaleč ni izkoreninjeno. >>

Če bi bila Republika Slovenija vsaj koliko toliko normalna država, bi bilo prav, da se po jutrišnji Slovesnosti ob odhodu zadnjega vojaka Jugoslovanske armade iz Slovenije, ki ga bodo Slovenska vojska, Slovenska policija in Mestna občina Koper kot sklepno dejanje prireditev ob 15. obletnici osamosvojitve Slovenije obeležile jutri ob 16. uri na Carpacciovem trgu v Kopru, zadnje mesece tako zelo poveličevani dogodki iz leta 1991, do prihodnje okrogle obletnice nastanka države umaknejo v ozadje javne pozornosti. Promenadni koncert Orkestra Slovenske vojske, otvoritev razstave Vojna za Slovenijo, par prisiljenih nasmeškov tam napovedano navzočega obrambnega ministra Karla Erjavca, še zvočni signal ladij Pristaniške kapitanije, Policije in Slovenske vojske, tri salve iz šestih topov, prelet tisto nekaj zračnih policijskih in vojaških plovil, in to bi bilo to. Toda ker Slovenija očitno še ni koliko toliko normalna država, se bo poveličevanje osamosvojitvenih dogodkov in sklicevanje na zasluge nanje, ki jih tako radi vedno znova izpostavljajo v sedanji aktualni oblasti Osamosvojitelja z velikim O, Janeza Janše, nadaljevalo. Nenazadnje na to kaže tudi dejstvo, da pač še ni videti konca tudi samim ponovitvam televizijskih dnevnikov iz leta 1991, ki jih na aktualni vladi podrejeni državni televiziji v večernih terminih predvajajo pod zgovornim imenom: Sedma moč osvoboditve. >>

Na momente že prav tragikomična politična satira Brezplačno in Brez odgovornosti luknjamo dokumente, ki se je v režiji, scenografiji in igri društva Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov med 14.00 in 15.00 uro zgodila ta ponedeljek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, je bila zgolj sicer z resničnimi dogodki navdahnjen teatralično zaigrani uvod, v tisto pravo satiro, pravzaprav pa reality show, ki se je imel 15 minut kasneje začeti v razpravni dvorani številka 317, torej tretjemu nadstropju osrednjega ljubljanskega domovanja roke pravice. V osrednji vlogi kakopak tudi tokrat nastopa medijsko in drugače najbolj izpostavljen borec za popravo krivice nezakonitega izbrisa več deset tisoč oseb, državljanov drugih nekdanjih jugoslovanskih republik iz registra stalnih prebivalcev Slovenije in za uresničitev dvakratne odločbe Ustavnega sodišča Aleksandar Todorović. >>

Kljub nasprotnim pričakovanjim tudi danes v prostorih Policijske postaje Postojna, od koder sem se sam vrnil pred dobro uro in pol, notranji policijski nadzor, kot ga predvideva 28. člen Zakona o policiji, ni postregel z ugotovitvijo, ali je pritožba dr. Mateje Ratej, sodelavke Filozofskega inštituta Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter novinarke mariborskega Radia Študent, zaradi neutemeljenega nasilništva in prekoračitve policijskih pooblastil ob njenem poskusu poročanja na protestu za zaprtje Centra za tujce v Postojni, upravičena ali ne. Seja senata, v okviru katerega se po zakonu o policiji izvaja reševanje pritožb državljanov in državljank nad domnevnimi prekoračitvami pooblastil policistk in policistov, se je namreč z obrazložitvijo, da je potrebno zaslišati še nekaj dodatnih prič in prevesti pričevanje italijanskega novinarja Radia Sherwood, ki jo je tudi sam skupil med policijsko intervencijo, zgolj preložila na 19. oktober. Je pa sam potek dogajanja povsem nedvoumno pokazal na kar nekaj slabosti tega v prvi vrsti zgolj neformalnega in moralnega notranjega nadzora. >>

Točno včeraj smo v Sloveniji obeležili prvo polovico prve vladavine aktualne koalicije predsednika vlade Janeza Janše. Lokalno predvolilnemu času in prepričanosti v lastni prav primerno je prvo polovico svoje prve vladavine ob drugi obletnici zadnjih volitev v državni zbor kot nadvse uspešno seveda razglasil tudi sam premier Janez Janša. Ne glede na visokoleteče besede o daleč najboljših rezultatih, ki da jih država dosega na področju gospodarstva, inflacije in brezposelnosti, pa je daleč najboljši, če ne celo edini rezultat aktualne koalicije in vlade Janeza Janše ta, da se je do včeraj obeležene prve polovice svojega prvega mandata sploh obdržala na oblasti. >>

Stranke in skupine volivcev imajo le še danes do 19. ure čas, da na občinske volilne komisije vložijo kandidature za župane in občinske svetnike ter za člane svetov krajevnih, vaških in četrtnih skupnostih na letošnjih lokalnih volitvah; nedeljskega romanja na volišča pa se boste lahko udeležili 22. oktobra. To z drugimi besedami povedano pomeni, da nas samo še nekaj ur loči od prvega obrisa končne podobe seznama tokratnih pretendentov, ki naskakujejo lokalno oblast. Kot običajno bo v ospredju vseslovenske pozornosti tudi tokrat predvsem dogajanje v mestnih občinah, ki sicer prednjačijo po velikosti, pravzaprav pa teži mestnih proračunov. Je pa Ustavno sodišče z razveljavitvijo zakonske novele, da morajo ob neodvisnih županskih kandidatih tudi neodvisne liste za vlogo kandidature zbrati najmanj dva odstotka podpisov od števila volivcev v volilni enoti, vendar ne več kot 2500, ki jo je poskušala iz državnega zbora vsiliti v zadevi enotna strankarska politika, poskrbelo, da bodo samooklicani neodvisni kandidati in kandidatke ter njihove liste tudi na tokratnih lokalnih volitvah še kako mešali štrene strankarske politike. >>

Današnje skopo sporočilo za javnost iz urada predsednika republike, s katerim predsednik republike umika - ni še čisto jasno - ali vlogo ali zahtevek za dodatna proračunska sredstva za delovanje svojega urada, potrjuje, da je predsednik Janez Drnovšek ob vsej duhovnosti in pozitivni energiji, s katerima se je v zadnjem času obdal, po umiku nekdanjega predsednika republike Milana Kučana iz aktivne politike, hkrati tudi eden od najbolj premetenih, zvitih in izkušenih akterjev na domačem političnem prizorišču. Ter še da mu v tej politični premetenosti očitno tudi sam predsednik vlade Janez Janša, njegova ministrska falanga ter njihovi politični svetovalci, ki prav danes v okviru rednih obiskov slovenskih regij pohajkujejo po osrednji Sloveniji, pač še kar nekaj časa ne bodo kos. >>

Kot je to že običajno za zakonodajo, ki jo aktualna politična oblast na Slovenskem sprejema po skrajšanem postopku, bi se kaj lahko zgodilo, da bi tudi predlog zakona o spremembi zakona o volilni kampanji, katerega je v okviru druge obravnave po skrajšanem postopku na današnji seji soglasno podprl državnozborski odbor za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, šel mimo brez kake večje javne razprave in omembe vredne pozornosti. Toda, ker so tako rekoč pred vrati lokalne volitve, je kakršnokoli že spreminjanje zakonsko določenih pravil volilne kampanje v pravzaprav že dodobra razgretem predvolilnem obdobju, ki se ga gre v tem početju soglasna opozicija in koalicija, torej za njo enotno stoji celotna domača politična kasta, vsekakor vredno natančnejšega drobnogleda. >>

V političnem peskovniku, v katerem se pravzaprav že vse od razpada nekdanje skupne države kot pes in mačka gledata Slovenija in Hrvaška, je še prejšnji teden iz perspektive prebivalcev obmejnega področja pri Hotizi ob Muri kazalo na izredne razmere. Po sili aktualnih političnih razmer v domovini in pacifistično ter s pozitivno energijo obdanega vrhovnega poveljnika slovenske vojske, predsednika države Janeza Drnovška, so sicer slovenski vojaki, tistih nekaj, kar jih je še v domovini in ne v najemniški službi NATO pakta po bolj ali manj oddaljenih svetovnih kriznih žariščih, ostali v vojašnicah. Da uradno o res izrednih razmerah pač ne moremo govoriti, pa so poskrbeli obritoglavemu ministru aktualne vlade Janeza Janše najbolj podrejeni pripadniki specialne enote Policijske uprave Murska Sobota. Hrvaški gradbeni delavci so namreč z obnovitvenimi deli na nasipu na levem bregu Mure, ozemlju, kjer je, kot to uradno zatrjuje hrvaška ministrica za zunanje zadeve in evropske integracije Kolinda Grabar - Kitarović, meja sporna samo še za slovensko politično oblast, prenehali šele, ko je tja prispela truma do zob oboroženih slovenskih policijskih specialcev. Sledilo je kakopak burno politično dogajanje na tej in oni strani meje, za katerega pa je, tako kot že vseh teh 15 let od osamosvojitve naprej, značilno predvsem prodajanje megle, s katerim naj se prikrije dejansko politično mešetarjenje, ki pa še najbolj spominja na otroško igro »gremo krast zemljo«. >>

Kot vedno, bodo tudi na prihajajočih lokalnih volitvah posebne pozornosti v domovini deležne volitve za mestni svet in za župana v največji slovenski vasi, Ljubljani. Deloma je temu tako predvsem zaradi simbolnega pomena, ni namreč nepomembno, kdo ima v rokah samo oblast v glavnem mestu. Še bolj pravi razlog pa je najti v višini mestnega proračuna, ki ga bodo v prihodnjih štirih letih obvladovale na jesenskem preverjanju volilnega razpoloženja ljubljanskih prebivalk in prebivalcev zmagovite strankarske ali pač nestrankarske politične sile, saj je ljubljanski proračun, prestolnici primerno, pač največ, kar se pravzaprav da na samih lokalnih volitvah na Slovenskem osvojiti. Glede na še vedno trdno zakoreninjeno patriarhalnost v slovenski družbi, ki je tudi na prihajajočih volitvah prvič uzakonjene ženske kvote pravzaprav niti ne poskušajo odpraviti ali preseči, je bilo nekoliko presenetljivo, da sta zadnje desetletje Magistratu načelovali samooklicano levo strankarsko profilirani županji. Toda po predstavitvi županskih kandidatov Zorana Jankovića in Franceta Arharja (vse bolj se zdi, da glavnih igralcev v prihajajočem jesenskem spopadu za Magistrat) ter zaenkrat bledi in še vedno neuradni podpori matične stranke vnovični kandidaturi dosedanji županji Danici Simšič, vse bolj očitno postaja, da bo v naslednjem mandatu Ljubljani načeloval moški in zgolj navidez nestrankarski župan. >>

Zgolj preprosta analiza stroškov in koristi, metoda, ki se je najpogosteje za oblikovanje političnih stališč poslužuje tudi v domači politiki, ne zadostuje, da bi si prišli na jasno, zakaj se je oziroma zakaj se še bo v delovnem času predsedniku, v prostem času pa duhovnemu vodji Gibanja za pravičnost in razvoj, doktorju Janezu Drnovšku izplačalo prekršiti ob najavi nastopa posameznih članov Gibanja na lokalnih volitvah dano besedo. Kljub temu, da je že v sami predstavitvi Gibanja, ki ne misli postati klasična politična stranka, Drnovšek zapisal, da bodo na volitvah najbrž sodelovali, če bodo, bolj izjemnoma kot po pravilu, takrat, ko naši člani ali simpatizerji ne bodo videli druge boljše možnosti, da uveljavijo cilje Gibanja, je Janez D. pred dobrimi desetimi dnevi vehementno napovedal, da bodo v približno petih občinah nastopile neodvisne liste s kandidati Gibanja za pravičnost in razvoj, medtem ko naj gibanje predvidoma ne bi imelo nobenega županskega kandidata. Včeraj javno obelodanjena uradna podpora neodvisni listi kandidatke za županjo Brežic Nataše Štarkl pa je le razkrila, da pa tudi v Gibanju le niso tako zelo imuni na običajno tudi slovensko politikantsko prakso obračanja po vetru in priložnostnega spreminjanja ter prilagajanja svojih stališč. >>

Tudi če ne sodite med najbolj goreče odjemalce spletnih strani Gibanja za pravičnost in razvoj, ki si ga je, vsaj na prvi pogled, zgolj za preživljanje prostega časa omislil predsednik Republike Janez Drnovšek, se v luči dopustniške odsotnosti domače politične falange in pomanjanja vsebinsko tehtnejših političnih novic za vsakodnevne potrebe domačega množičnega medijskega diskurza pravzaprav težko izognete polemikam, vsebinam in mislim, ki jih na te dni očitno enem najbolj branih blogov na Slovenskem oznanja pridigar Janez D. Sam pojem pridiga naj bi sicer po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomenil govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi. Nad tem, torej pridiganjem, pa je do sedaj na Slovenskem neizpodbitni monopol držala domača izpostava Rimokatoliške cerkve. Po zadnji polemični izmenjavi misli med Janezom D. in domačim vrhom Rimokatoliške cerkve, v čigar imenu sta Janezu D. rokavico vrnila ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Alojz Uran in predsednik Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferneci in celjski škof Anton Stres, pa postaja jasno, da Janez D. še kako ogroža prav ta pridigarski monopol. >>

Če bi bilo vse lepo in prav, oziroma če se ne bi na Slovenskem že dodobra razmahnila predvolilna kampanja za jesenske lokalne volitve, bi bil ta čas leta za domače notranjepolitično dogajanje najdolgočasnejši. Nenazadnje je tudi za aktualno slovensko politično oblast nastopil čas dopustov. Toda ker se bodo 22. oktobra ponovno premešale karte dostopa do občinskih in mestnih korit javnega denarja, o kakem pravem notranjepolitičnem mrtvilu res ne moremo govoriti. Nenazadnje sta bila predčasno svoje dopuste že primorana prekiniti denimo ministra za zdravje in delo, družino ter socialne zadeve, Andrej Bručan in Janez Drobnič. Za samo državnozborsko opozicijo pa se te dni tako ali tako zdi, kot da se je v imenu višjih lokalnopolitičnih ciljev svojim dopustom letos pravzaprav odrekla. Zaradi prozornih predlokalnovolilnih ciljev bi za samo notranjepolitično dogajanje teh dni sicer res težko rekli, da ni dolgočasno, toda v pomanjkanju boljših idej in dogodkov, so tako novice dneva tudi že redni sprehodi opozicijskega poslanca Liberalne demokracije Aleša Guliča od stavbe Državnega zbora do stavbe Mladike in nazaj. >>

Sobotno divjanje do zob oboroženih pripadnikov intervencijskih enot slovenske policije, ki so se pred zgolj na videz silnimi žičnatimi ograjami Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni v polni bojni opremi na ne ve se še natančno čigav ukaz z vso silo znesli nad dobro stotnijo protestnikov in tudi peščico tam po službeni dolžnosti nahajajočih se posameznikov in posameznic, je presenetilo zgolj in samo v eni sami stvari. In ta je, da je slovenska policija prvič v poosamosvojitveni zgodovini očitno dobila ukaz, da z vso silo udari po političnih protestnikih. Toda med žrtvami na terenu so bili pomešani tudi po službeni dolžnosti novinarsko delujoči, ki naj bi v normalnih demokratičnih družbah s svojim delovanjem v prid javnosti, torej opozarjanjem na konkretne zlorabe poklicnih nosilcev politične moči in na njihove zgrešene politične odločitve, vsaj po demokratični teoriji predstavljali pse, ki lajajo. In če že po ljudski modrosti velja, da pes, ki laja, pač ne grize, je pač jasno, da potemtakem v to konkretno prekoračitev pooblastil vpletene domače policiste ne moremo označiti za nič drugega kot za pse, ki na ukaz grizejo, oziroma še bolj konkretno, tepejo.
>>

Nič nenavadnega ni več, da se v državi Sloveniji ključne strateške odločitve sprejemajo nekako v senci bolj medijsko, javno, protokolarno in še kako drugače odmevnih dogodkov. V teh dneh sta to predvsem visoki obisk premierja Janeza Janše v Združenih državah Amerike, kjer so ga po ramenih trepljali trije najvišji predstavniki aktualne vojne administracije Bele hiše, in včerajšnja, sicer vnaprej znana dokončna odločitev finančnih ministrov Evropske unije, da bo Slovenija s 1. januarjem 2007 postala del evro-valutnega območja. Nekako na obrobju javne pozornosti pa v teh dneh strateško-strukturni boj med domačo opozicijo in koalicijo poteka na področju prihodnjega nadzora proračunskih in drugih javnih financ. Vse pa seveda zgolj z namenom vladajoči poslanski večini in vladi zagotoviti še nekoliko lahkotnejšo in udobnejšo vladavino, pa čeprav v evro-Sloveniji. >>

Malo po malo, pa se bo tudi v zavest povprečnega predvsem za lastni blagor, položnice, dom in družino skrbečega na Slovenskem legalno bivajočega človeka zasidral podatek, da se v Velikem otoku pri Postojni nahaja sodobno koncentracijsko taborišče, ki se je šele pred dobrim letom kozmetično preimenovalo iz Centra za odstranjevanje tujcev v zgolj Center za tujce. Kozmetična narava tega preimenovanja je sicer v tem, da sam namen v zadnjem letu še razširjenega z žičnatimi ograjami obdanega, pa čeprav po evropskih standardih postavljenega Centra ostaja isti. Ta je zgolj deportacija, torej odstranjevanje v Slovenijo ilegalno pribežanih tujcev. In če je že sam kompleks Centra za tujce res zgrajen po evropskih standardih, tega vsekakor ne bi mogli trditi za vsakdanjo prakso in ravnanje s tam zaprtimi tujci, pač pa lahko na konkretnih primerih povsem mirno ugotovimo, da gre predvsem za sistemsko degradacijo človeka in človečnosti Republike Slovenije. >>

Dokaz, da je tudi slovenski medijski prostor v imenu državotvornih interesov vladajoče politike in z njo prepletenega kapitala že prav monolitno enoumen, je, da, razen častnih izjem, med katere sodita radio, ki ga pravkar poslušate, in sestrska študentska radijska postaja v Mariboru, nobeno drugo medijsko trobilo večinskega diskurza ni poročalo o včerajšnjem prvem dejanju svojevrstnega kafkovskega procesa, ki se je odvijalo na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Aleksandar Todorović je predsednik društva Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov ter medijsko in javno nasploh eden najbolj izpostavljenih borcev za popravo krivice izbrisa 18.305-ih oseb iz registra stalnih prebivalcev, protiustavnega administrativnega genocida Republike Slovenije. Na zatožno klop so ga zaradi domnevne razžalitve in klevetanja v populistični oddaji Trenja postavili zasebni tožniki Andrej Šter, Slavko Debelak in Alenka Pervinšek Mesojedec. Prvo dejanje procesa je sicer, kako zgovorno, spodletelo zaradi proceduralne napake, toda sam sodni razplet tega procesa bo predvsem pokazal, ali je v tej državi in družbi fašistu še vedno moč javno in v obraz povedati, da je fašist. >>

Tik pred vrhuncem iz javnih proračunskih sredstev dobro podmazanih slavnostnih prireditev, s katerimi bo država Slovenija obeležila 15. obletnico svojega obstoja, se je v pogovoru za nacionalno tiskovno agencijo, tudi ta je v tem tednu praznovala svojo 15. obletnico, o aktualnem položaju države razgovoril ta čas prvi človek aktualne politične oblasti, predsednik vlade Janez Janša. Že z uvodnimi besedami je sicer parafraziral prvega predsednika, Milana Kučana: »Kar so bile pred 15 leti samo sanje, je zdaj realnost. Slovenija je v tem času naredila velik napredek; če smo iskreni, večjega, kot bi si takrat upali napovedati največji optimisti.« Toda ker je v isti sapi napovedal tudi, da so trije ključni reformni procesi, ki da jih sedanja vlada namerava izpeljati do konca mandata – reforma davčnega sistema, reforma trga dela in dokončanje privatizacije -, je jasno, da je bistvo vsega tega silnega in za lase privlečenega optimizma predvsem demagogija. >>

Res je nekako težko verjeti, da gre v dogajanju zadnjih dveh dni na ozemlju Metelkove mesta zgolj za slučajno sosledje dogodkov. Po sinočnji javni tribuni o avtonomnih kulturnih centrih visokopoetičnega naslova: »A pod oknom nežno brundajo nam bagerji«, ki jo je v imenu ljubljanske izpostave Mladega foruma Socialnih demokratov organiziral s strani Mestne občine Ljubljana nastavljeni koordinator za Metelkovo in aktivni član Socialnih demokratov Dario Sereval, so se namreč v zgodnjih urah današnjega dne na dvorišču Metelkove znašli še gradbena inšpektorica, delavci in bager. >>

Medijska dejavnost v Sloveniji naj bi temeljila na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela. Tako vsaj pravi 6. člen Zakona o medijih, ki se tudi po prejšnji petek v Državnem zboru izglasovani noveli zakona o medijih, ki naj bi zgolj po prepričanju koalicijskih predlagateljev izboljšala pogoje za pluralnost medijev, ne bo spremenil. Toda povsem konkretni primeri iz novinarskega vsakdanjika denimo na Delu, nacionalni Radioteleviziji in od včeraj tudi na mariborskem Radiu Študent povsem jasno kažejo, da sta ta svoboda izražanja ter avtonomnost urednikov, novinarjev in drugih avtorjev medijskih vsebin, ki jo zgolj deklarativno določa medijska zakonodaja, stanovski kodeksi in celo statuti posameznih medijskih hiš, vendarle nekaj zelo relativnega. >>

Kljub visokoletečim napovedim je dobri dve uri po napovedanem uradnem začetku vsesplošnih študentskih in dijaških demonstracij na Trgu republike v Ljubljani že tam navzoče število demonstrantov dovolj zgovoren dokaz, da je Študentski in Dijaški organizaciji Slovenije tokrat spodletelo. Že po prvih odzivih organizatorjev, nacionalnih študentskih in dijaških funkcionarjev, je sicer jasno, da bodo predvsem za lastni neuspeh tudi tokrat obdolžili predvsem vreme. Toda že zgolj glede na to, da se je največjega delavskega zborovanja v poosamosvojitveni Sloveniji kljub v primerjavi z današnjim dnem dosti bolj apokaliptičnim vremenskim razmeram lani novembra udeležilo po trenutnem štetju kar ene 20krat več ljudi, je jasno, da so meteorološki izgovori privlečeni za lase in da se je z današnjo turobno sredo na Trgu Republike v Ljubljani in odzivi nanjo tako v prvi vrsti na primeru domače študentske populacije razgalilo dejstvo, kako zelo uspešno v tej družbi in državi deluje socializacijski mehanizem konformizma. >>

Zveza veteranov vojne za Slovenijo na današnji dan zaznamuje spomin na dogodke izpred 16 let, ko so posamezni občinski štabi takratne Teritorialne obrambe leta 1990 zavrnili ukaz takratnih zveznih jugoslovanskih oblasti o predaji orožja iz skladišč TO v skladišča Jugoslovanske ljudske armade. Toda tokratnega 17. maja, neizpodbitno usodno pomembnega za nadaljnji razvoj dogodkov, ki so pripeljali do razpada takratne Socialistične federativne republike Jugoslavije in odcepitve ter nastanka samostojne države Slovenije, ter ne glede na v domači javnosti in politiki zakoreninjeno nasprotno mnenje tudi posledičnih krvavih zadnjih balkanskih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, letos pač ne boste zasledili na prvih straneh ali v prime time minutah domačih medijskih trobil državotvornega diskurza. >>

Kljub temu, da naj bi bila Slovenija zgledno urejena in na spoštovanju človekovih pravic in vladavine prava temelječa demokracija, domovine pač ne bo med 47 državami v Svetu za človekove pravice. O hladnem tušu za domačo demokracijo lahko sicer govorimo predvsem zato, ker so si zlasti v Mladiki za izvolitev v ta kolektivni organ Organizacije združenih narodov, ki naj bi odpravil na domačem terenu njenih članic diskreditirano Komisijo za človekove pravice, nadvse prizadevali in jo pravzaprav tudi pričakovali. Glavni adut domače diplomacije naj bi sicer bil, da se kot domnevno zgledno urejena demokratična država za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice potegujemo v okviru vzhodnoevropske skupine. Toda prizadevanja ekipe zunanjega ministra Dimitrija Rupla so spodletela. Iz vzhodnoevropske skupine držav članic OZN se bodo z vsemi globalnimi in aktualnimi vprašanji človekovih pravic ukvarjale Rusije, Poljska, Ukrajina, Češka, Azerbajdžan in Romunija, ne pa tudi Slovenija. >>