3. maj je dan svobode medijev. Kot takega ga obeležujejo vse samooklicane demokratične države, med katere se uradno prišteva tudi Slovenija, saj ga je v svoj koledar svetovnih dnevov leta 1993 z windhoeško deklaracijo uvrstila tudi Generalna skupščina Organizacije združenih narodov. Vsaj uradno naj bi v demokratično-pluralnem svetu držalo, da so svobodni, pluralni in neodvisni mediji osnovna sestavina vsake demokratične družbe. Torej tudi te, ki jo imamo na Slovenskem. Toda po političnem prevzemu nacionalne Radio-televizije, Dela in posredno še Večera, ki smo ji priča v zadnjih mesecih v domovini, je jasno, da je medijska svoboda tudi v Sloveniji zgolj še iluzija, pravzaprav pa zgolj priložnostna politična floskula aktualnih oblastnikov. In ker svoboda dandanes pač ni več nekaj samoumevnega, ampak nekaj stane, se je nujno potrebno vprašati, kakšna je pravzaprav cena medijske svobode na Slovenskem. >>

Dan pred državnim praznikom, dnevom upora proti okupatorju, ko se je hočeš nočeš tudi ta oblast, pa čeprav nekoliko zadržano in sramežljivo, vendarle primorana prikloniti spominu na 26. aprila 1941 v hiši Josipa Vidmarja v Rožni dolini ustanovljeni protiimperialistični in kasneje preimenovani osvobodilni fronti, je vsekakor še najbolj primeren čas, da se ne le spomnimo na eno najsvetlejših dejanj iz tradicije upornosti na tem ozemlju, pač pa da z uporno držo opozorimo tudi na vse sodobne oblike okupacije, diskriminacije in rasizma, ki so še kako tudi dandanes prisotne v tej družbi. Ne glede na številne 27. aprilu oziroma dnevu upora posvečene in iz državnega proračuna izdatno podprte prireditve, od katerih je izpostaviti predvsem jutrišnjo osrednjo državno proslavo pri Vojkovi koči na Nanosu in še sobotno vseslovensko zborovanje ob 65. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte v Ljubljani, pa vendarle ostaja dejstvo, da bosta na sodobne oblike izključevanja in socialnega inženiringa, ki smo jim priča tudi na Slovenskem, tokrat opozorili predvsem današnja antirasistična demonstracija na Kongresnem trgu v Ljubljani in prvomajska parada Euromayday v Mariboru. >>

Če ste se še pred nekaj urami poskusili prebiti čez ožje središče Ljubljane, pač niste mogli mimo dejstva, da je Prešernov in Kongresni trg, pravzaprav pa celotno bližnjo okolico, preplavila množica še šolajoče se mladine, ki sta jo na študentski in dijaški shod zgovornega imena »Črna sreda« zvabili Študentska in Dijaška organizacija Slovenije. Uraden namen shoda je sicer po besedah organizatorjev in študentskih funkcionarjev opozoriti predvsem na slabšanje socialnega položaja šolajoče se mladine ter na negativne posledice načrtovanih vladnih gospodarskih in socialnih reform. Za tisti bolj pravi namen, ki se tako kot običajno skriva nekje v ozadju zakulisnega dogajanja v študentski politiki, pa je najprej potrebno upoštevati, kaj vse se je oziroma kaj vse se ni dogajalo v odnosu med aktualno Vlado Republike Slovenije ter aktualnimi predstavniki študentske organiziranosti. Potem pritrditi podmladkom treh glavnih koalicijskih in samooklicanih pomladnih strank, ki Črni sredi nasprotujejo, ker da gre za politično motivirano dejanje, ter nenazadnje skleniti, da ta predvsem opozarja na vse bolj očitno skupno črnogledo prihodnost za celotno domačo družbo. >>

Tudi po zaključku današnjega dne ne bo nič bolj jasno, ali v petek bo ali ne bo tudi dejansko prišlo do rušenja Male šole na Metelkovi. Pravzaprav pa je današnji dan vseeno postregel z nekaj zgovornimi dejstvi. O rušenju uradno ni bila obveščena prav nobena stranka v postopku. Če pa bo do njega tudi dejansko prišlo, ga bo vsaj poskusilo izvesti Gradbeno podjetje Bračko iz Plintovca pri Zgornji Kungoti. In ker je za to, da do rušenja ni prišlo že lanskega maja, v prvi vrsti zaslužen investitor v ta takoimenovani nelegalno zgrajeni objekt, pravzaprav pa pomožen objekt, umetnino, spomenik in urbano likovno skulpturo - Malo šolo, torej Mestna občina Ljubljana, postaja vse bolj jasno, da so se z rušenjem tako Male šole kot vseh sledečih objektov, ki so jih tudi z njenim denarjem na Metelkovi postavili rokodelci Axt und Kelle, in ki ga tako očitno forsira aktualna državna oblast, na Magistratu sprijaznili.

>>

Prav po policijsko kratkovidni francoski policaji so včeraj na ulicah francoskih mest našteli zgolj milijon protestnikov proti delovni zakonodaji, ki delavske pravice v imenu kvazi-bolj uspešnega soočenja francoskega gospodarstva s svetovnim, odvzema prvim iskalcem zaposlitve, starim do 26 let. Zato, kljub tveganju, da je število nekoliko pretirano, raje upoštevajmo podatek organizatorjev, torej študentskih in dijaških organizacij ter sindikatov, da se je petega nacionalnega protesta proti zaostritvi delavskih pravic mladim, ki jo pod okriljem fantazm o konkurenčnosti in ostale neoliberalne besedne navlake poskuša v francoski republiki uzakoniti vlada premiera Dominiqua de Villepina in z nedeljskim podpisom zakona tudi predsednik Jacques Chirac, udeležilo tri milijone ljudi. Ker pa je med njimi nekoliko izgubljeno tavalo tudi pet predstavnikov Študentske organizacije Slovenije, se je potrebno vprašati, kaj francoski zgledi pomenijo na slovenskih tleh? >>

Kljub številnim pobudam tako iz civilnodružbenih, akademskih ali pač povsem neformalnih krogov, kaj vse da bi se lahko odvijalo na 7000 kvadratnih metrov zapuščenega prostora v stavbi in na območju nekdanje tovarne ROG v središču mesta, je dejstvo, da njegov lastnik, torej Mestna občina Ljubljana, uradno nima najmanjšega pojma oziroma strategije, kaj pravzaprav bi s tem prostorom. To uradno pomanjkanje vizije mestnih oblastnikov sicer samo zase potrjuje dejstvo, da so same stavbe in pravzaprav celotno območje nekdanje tovarne Rog, stisnjene med Trubarjevo ulico in Ljubljanico, že 15 let prepuščene propadanju. Toda, kot rečeno, to, da Mestna občina Ljubljana pravzaprav nima jasne strategije, kaj bi oziroma kaj bo s temi prostori na ekskluzivni lokaciji v samem središču mesta počela, drži zgolj na uradni ravni. Glede na današnji prvi obisk mestnih uradnic iz oddelka za nepremičnine in zemljišča ter policijskega spremstva tamkaj pred natančno tednom dni spočeti novi skupnosti, ki se je namenila te prostore samoiniciativno usposobiti za javno umetniško, socialno in politično neodvisno produkcijo, pa je jasno, da mestni oblastniki in oblastnice še kako dobro vedo, kaj bi oziroma kaj bo s tem prostorom, le da uradno tega zaenkrat še nočejo priznati. >>

Seveda ni nihče od predstavnikov aktualne oblasti ali njej podložnih in po politično preverjeni liniji nastavljenih funkcionarjev ter politkomisarjev, ki so po včerajšnjem nepreklicnem odstopu ministra brez listnice za razvoj in nekdanjega vodje vladnega odbora za reforme Jožeta P. Damijana s pomirjujočim tonom nastopali v domačih trobilih množičnega diskurza, niti za trenutek podvomil, da je od te vlade načrtovana izvedba gospodarskih in socialnih reform kakorkoli ogrožena. Nenazadnje je ta, ob prihajajočem predsedovanju Evropski uniji, ena dveh glavnih prioritet sedanje vlade premierja Janeza Janše. Toda zakulisno dogajanje med in nekoliko pred to tromesečno ministrsko epizodo doktorja ekonomskih znanosti Jožeta P. Damijana vseeno daje slutiti, da se je za od novovalovskih ekonomistov načrtovano reformacijo države Slovenije skrivala zgolj in samo privatizacija. >>

Če vika in krika ponovno ne bi zagnali opozicijski poslanci iz vrst Liberalnih in Socialnih demokratov ter namestnik varuha človekovih pravic Jernej Rovšek, bi nekako mimo javne pozornosti šel vladni predlog novele zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, krajše SOVI. Vlada ga je namreč soglasno sprejela na ponedeljkovi dopisni seji. Uradna obrazložitev sicer je, da je edini namen novele SOVI kot enemu pomembnejših državnih organov, ki se v domovini ukvarjajo s protiteroristično dejavnostjo, omogočiti nekoliko večja pooblastila za učinkovitejše sooočanje z grožnjo terorizma oziroma učinkovitejše sodelovanje v ukrepih Evropske unije in zveze NATO proti terorizmu. Ker pa gre predvsem za nadzor in tajno snemanje telekomunikacij na Slovenskem, pa nekatere dosedanje izkušnje s tovrstnim delom domačih vohunov in tudi posamezne utemeljitve in obrazložitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o SOVI pričajo, da pa bi jih utegnila domača oblast s pridom uporabiti tudi za tajni nadzor domačih za državo motečih občanskih elementov. >>

Ne glede na včerajšnjih pet ur žolčne poslanske razprave v okviru prve obravnave s strani notranjega ministrstva predlaganega zakona o varstvu javnega reda in miru, s katerim naj bi nadomestili za to področje že od leta 1974 veljavno zakonodajo, so kravatasti vojaki in tistih nekaj kostimastih vojakinj iz vrst državnozborske koalicije s svojim strumnim dvigom rok pričakovano potrdili, da je zakon o varstvu javnega reda in miru ustrezna podlaga za drugo zakonodajno obravnavo. Uraden namen vladnih predlagateljev naj bi sicer bil z zakonom zagotoviti bolj učinkovito delo policistov in večjo varnost državljank in državljanov. Toda nekatera v določilih tega zakona nedorečena in ohlapno definirana po novem družbeno nesprejemljiva dejanja, ki jih bodo na terenu prosto presojali kar sami policisti, kažejo predvsem na to, da je pravi namen predlagateljev zakona o varstvu javnega reda in miru, naj država Slovenija ponovno postane dežela ubogljivih in bojazljivih ljudi. >>

Slovenska vlada naj bi predvidoma jutri odločila, ali vojaška parada 26. junija, ob 15. obletnici osamosvojitve, bo ali ne bo. Sicer pričakovano se je ob vprašanju vojaške parade na ulicah Ljubljane tudi domača politična scena razdelila na dva vnaprej znana in predvidljiva bloka, na zagovornike in nasprotnike. Toda ne glede na to, ali vojaška parada, tudi tokrat zgolj priložnostno sredstvo za nabiranje političnih in še kakih drugih točk, bo ali ne bo, ostaja dejstvo, da se za to dilemo skriva neko drugo, za prihodnjo vojaško doktrino te države dosti bolj usodno sporočilo, o katerem pa v tej debati sploh ni govora. To, da je slovenski vladi sploh prišlo na misel, da bi petnajstletnico osamosvojitve, kar v bistvu niti ni neka silna ali pač okrogla obletnica, prvič v poosamosvojitveni zgodovini obeležila z vojaško parado, je namreč prva konkretna posledica korenitega zasuka slovenske vojaške politike. >>

Kljub svoji minornosti po številu udeleženih, dejanskem učinku na terenu in post festum pavšalno-banalnemu poročanju domačih trobil množičnega diskurza je včerajšnji protest skupine izbrisanih, združenih v pravno formalno že registrirano Civilno iniciativo izbrisanih aktivistov, pokazal na kar nekaj za stanje demokratičnosti duha in vladavino prava v državi Republiki Sloveniji zaskrbljujočih stvari. Na primeru 18.305-ih iz registra stalnega prebivalstva izbrisanih ljudi, žrtev administrativnega genocida Republike Slovenije, lahko namreč povsem nedvoumno dokažemo, da je v državi stanje demokratičnega duha klavrno, da ima oblast in njen represivni aparat pri obravnavi na Slovenskem živečih ljudi dvojna, če ne celo trojnih meril in da pred domačimi zakoni vsi le nismo enaki, saj so eni bolj enaki kot drugi. >>

Republika Slovenija se te dni še posebej zdi kot država, v kateri poteka intenziven boj med silami teme in luči. Če mračnjaštvo pooseblja hierarhični ustroj vladajoče koalicije in njen vodja, predsednik vlade ter največje parlamentarne stranke Janez Janša, so ta čas zdesetkani in osameli bojevniki svetlobe, poosebljata jih vsaj po novem duhovno razsvetljeni predsednik Janez Drnovšek in v svojem boju bolj konsistentni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, v očitni defenzivi. Domače sile zla so namreč po včerajšnjem Drnovškovem podpisu pod ukaz razglasitve novele zakona o azilu zabeležile novo, simbolno še kako pomembno zmago. >>

Ob domačem kulturnem prazniku, ki se mu tudi ta aktualna vlada zaenkrat še ne upa odreči statusa dela prostega dneva in ko se tudi za vso rajo enkrat v letu širom odprejo vrata v domovini na gosto posejanih bolj ali manj javno-državnih kulturnih ustanov, se kot običajno nekoliko bolj pod drobnogledom znajde samo obče stanje kulturnega duha na Slovenskem, akutne razmere v kulturi in seveda tudi za kulturno področje pristojno ministrstvo. >>

Sklep slovenske vlade, da se država sicer pod okriljem zveze NATO pridruži seznamu držav – okupatoric Iraka, je predvsem ponovno pokazal, kako zelo je aktualna ministrska ekipa in koalicija Janeza Janše pri odločitvah, ki jih pač ne more podpreti s povsem konkretnimi in tehtnimi argumenti, vešča v preigravanju zakonskih in proceduralnih določil ter izkoriščanju zakonskih lukenj. Da ji gre to kakopak dobro od rok, je sicer pokazala že v svojih opozicijskih časih, da pa se te v domači politični praksi preverjene prakse oklepa tudi sedaj, ko je v vsej svoji aroganci na oblasti, pa povsem nedvoumno potrjuje tudi očitno pomanjkanje tehtne vsebine v javnih nastopih Janševih ministrskih in strankarskih oprod ter današnje državnozborsko dogajanje na Odboru za zunanjo politiko. >>

Tako za jutri pričakovano dogajanje v državnem zboru kot aktualne razmere v samem Azilnem domu na Cesti dveh cesarjev na Viču pričajo, da represija postaja osrednje vodilo domače azilantske politike. V odboru v državnem zboru bodo tako jutri potrjevali predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o azilu, ki se ga je, kljub njegovi občutljivi naravi in nekaterim določilom, ki znatno omejujejo in v nekaterih primerih celo ukinjajo dosedaj zagotovljene pravice prosilcev za azil, aktualna vlada namenila skozi državnozborsko proceduro spraviti po skrajšanem postopku. >>

Dobro leto vladavine koalicijskega stroja Janeza Jan?e je bilo dovolj, da smo v splo?ni apatiji nad politi?nim juri?em na prakti?no vse sfere slovenske dr?ave in dru?be zgolj redko lahko pri?a dogodkom, ko se tej v lastni prav tako prepri?ani oblasti sploh nekdo u?inkovito postavi po robu. Nenazadnje je prav z dana?njo uveljavitvijo sprememb zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti padla ?e vsaj delno zagotovljena avtonomija javnih raziskovalnih zavodov. Toda prav danes je odjeknila novica, da se je politi?ni volji predsednika vlade Janeza Jan?e, ki s pribo?nikom za zunanje zadeve Dimitrijem Ruplom na Brdu pri Kranju gosti tradicionalni letni posvet slovenske diplomacije, po robu postavila tretja, torej sodna veja oblasti. >>

Nekoliko obrabljeno, a vseeno dejstvo je, da smo v dnevih, ko lahko na prste ene roke odštevamo, koliko da še manjka do začetka novega kolendarskega leta, še posebej nagnjeni k samoizpraševanju, po čem le da si bomo na danes beli strani Alp zapomnili teh pravkar iztekajočih se 365 dni. Ne glede na kadrovske rošade v državnih in paradržavnih podjetjih, ne glede na vso to silno rimokatolizacijo dežele, ki razblinja še zadnje iluzije o v ustavi sicer zapisane sekularnosti te države, in ne glede na paket že uveljavljenih in še napovedanih represivnih zakonov, ki že in še bodo predrugačili pomen državljanskih in človekovih pravic za tu živeče, pa se vendarle zdi, da si bomo leto 2005 še nekako najbolj zapomnili kot leto refevdalizacije domačega medijskega prostora. >>

Komaj se je dobro polegel prah okoli predlaganih gospodarskih in socialnih reform, s katerimi naj bi pod vodstvom aktualnega premiera Janeza Janše in bodočega ministra brez listnice Jožeta P. Damjana domače gospodarstvo ter kapital, ne pa tudi domače državljansko telo postalo bolj konkurenčno, namerava vlada ugrizniti v naslednje kislo jabolko, ki ji bo še nekoliko znižalo priljubljenost med domačim nacionalnozavednim državljanskim občestvom. To je zaenkrat sicer javno še nedostopen predlog ustavnega zakona o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, s katerim naj bi vlada želela naposled urediti položaj izbrisanih. >>

Ni nas malo, ki smo z veseljem dočakali, da so iz središča Ljubljane svoja šila in kopita pobrale vse te silne delegacije ministrskega zasedanja Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in da sta visoka predstavnika Generalne policijske uprave, direktor urada za varnost in zaščito Sašo Korenjak in vodja sektorja prometne policije v upravi uniformirane policije Ljubo Zajc, oznanila, da je policija uspešno zaključila z izvajanjem posebnih varnostnih ukrepov. S tem se naj bi slovenska družba in država ter nenazadnje policija kot njen represivni aparat vrnile nazaj v svoje ustaljene tirnice delovanja. Glede na v pritožbi in zahtevi za preiskavo nezakonitih ravnanj Sektorja za azil navedena dejstva, ki jih je na ministra za notranje zadeve osebno, varuha človekovih pravic, Komisijo za peticije in človekove pravice pri Državnem zboru ter Urad za priseljevanje in begunce Vlade republike Slovenije pred dvema dnevoma v osebnem imenu in kot pravni zastopnik Društva izbrisanih naslovil Matevž Krivic, pa je jasno, da Slovenija tudi v vsakdanji praksi delovanja ostaja predvsem policijska država. >>

Zdelo se je že, da je predsednik vlade Janez Janša s tem, da se je sprl s predsednikom pravzaprav že pozabljenega vladnega strateškega sveta za gospodarstvo Mićom Mrkaićem, ki je nato užaljeno odstopil z utemeljitvijo, da ta vlada ne načrtuje liberalnih reform v takem obsegu, kot bi bilo po njegovem edino pravilno, naredil vsaj eno stvar prav. In sicer da nam je s tem prihranil dodatno zgubljanje časa ob prebiranju vseh neoliberalno-ekonomističnih bistroumnosti, ki jih je ta mož ob svoji redni kolumni za edini domači poslovni dnevnik tako rad tresel naokoli. Toda po dokaz, kako zelo smo se motili, je dovolj odpreti današnjo 5. stran časnika Delo, na kateri je pod prispevek z nadnaslovom polemika in naslovom »Samo nesposobni kulturniki nasprotujejo reformam« spet podpisan prav Mićo Mrkaić. >>

V zadnjem tednu pred za soboto, 26. november, napovedanim protestnim shodom proti predlaganim vladnim gospodarskim in socialnim reformam, ki so ga pri ljubljanski policiji sicer prijavile zgolj štiri največje sindikalne centrale v državi, udeležili pa se ga bodo gotovo tudi brezposelni, študentje, upokojenci in od domačega strankarstva politično emancipirana gibanja, smo v Sloveniji priča povsem očitni politizaciji sindikalnega gibanja, konkretno pa protestom nasprotujočima sindikatoma Alternativa in Solidarnost. >>

Pregled dogajanja v največjem slovenskem trgovinskem podjetju Mercatorju, katerega vrh je sinočnja nekrivdna razrešitev predsednika uprave Zorana Jankoviča, vsaj med vrsticami priča, da zgodbo lahko označimo za basen. V njej sicer ne nastopajo poosebljene živali ali stvari, pač pa povsem konkretne osebe, vsekakor pa gre za pripoved, ki je poučna. Mogoče najbolj očitni poduk, ki se kaže ob dogajanju na sinočnji ustanovni seji novega nadzornega sveta Mercatorja, po kateri se je pred orošenimi očmi zdaj že bivših sodelavk moral posloviti tudi Zoran Jankovič, je, da v državi Sloveniji o normalno delujočem tržnem gospodarstvu pač ne moremo govoriti. Slovenija tudi pod oblastjo koalicije Janeza Janše kljub diametralno nasprotnim predvolilnim obljubam ostaja predvsem politično in gospodarsko prepletena korporativna država. >>

Odziv in ukrepanje policije na divjanje skupine 40 oboroženih obritoglavcev po ljubljanskih ulicah v noči na nedeljo pod vprašaj postavlja povsem konkretna določila Ustave republike Slovenije, po kateri naj bi bili pred zakonom vsi enaki. Hkrati pa priča, da za varnost človekovih in drugih svoboščin poooblaščene represivne inštitucije v teh dneh, ko pred našimi očmi zaradi družbenega nezadovoljstva in deprivilegiranosti v uličnem nasilju gorijo evropska mesta, niso dorasle aktualnim družbenim razmeram na Slovenskem. Če že nič drugega, na to povsem nedvoumno opozarjata dve resnici, ki sta obveljali po nasilnem razkazovanju moči številčno močnejše obritoglavske drhali po klubih zanje idejno-politično nesprejemljivega Metelkove mesta. Razlika med pričevanji očividcev in žrtev napada obritoglavcev na eni strani ter dejstvi, zapisanimi v uradnem policijskem poročilu o dogodku, pa je namreč več kot očitna. >>

Država Slovenija v mednarodni skupnosti ne velja več za morebitno nevtralno prizorišče, kjer bi lahko v tej te dni megleni podalpski idili srbsko in albansko-kosovsko politično vodstvo sedlo za kako protokolarno mizo ter se soglasno in potemtakem uspešno dogovorilo o končnem statusu Kosova. >>

Ob aktualnem zasedanju Državnega zbora, na katerem se te dni kuje zakonodajna bodočnost domovine, se zdi, da smo bogatejši za spoznanje, da v koaliciji Janeza Janše vse le ni več tako pravljično enotno, kot so nas še pred časom v skupnem javnem nastopu prepričevali za potrebe domačega množičnega diskurza širom nasmejani predsedniki koalicijskih strank. Glede na to, da so v že napovedanem paketu zakonov, zajeta tudi domača medijska trobila množičnega diskurza, sicer ne preseneča, da lahko zaenkrat v njih o prvih razpokah v koaliciji, kaj malo vidite, slišite ali berete. Toda, da o enotnosti v Koaliciji Janeza Janše več pravzaprav res ne moremo govoriti, dokazuje prav javno napovedano ravnanje najmanjšega strankarskega priveska aktualne koalicije – Demokratičnih upokojencev, ki so kar v treh parlamentarnih zadevah napovedali, da bodo glasovali po svoji vesti in ne po koalicijskih navodilih. >>

Ob zgolj na prvi pogled banalnemu proceduralnemu zapletu, katerega rezultat bosta očitno dve novi parlamentarni preiskovalni komisiji, ki naj bi poslanski čas in davkoplačevalski denar zapravljali za ugotavljanje odgovornosti nosilcev javnih pooblastil glede zgolj zaradi politične korektnosti zaenkrat še domnevnega oškodovanja državnega premoženja, se je potrebno spomniti vizionarskih besed britanskega demokratičnega despota Winstona Churchila. Njegova politično že ponarodela ugotovitev je, da v primeru, da nočeš, da se kaj zgodi, v ta namen preprosto ustanoviš komisijo. >>

Glede na poročilo o staranju prebivalstva, ki ga je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD objavila v ponedeljek, nimamo prav nobenega razloga, da bi lahko vsaj vsi, ki nam je administrativno zagotovljena pravica do bivanja, pravzaprav pa zgolj do dela v tej naddržavni tvorbi, ki ji pravimo Evropska unija, z optimizmom pričakovali prihajajoča desetletja. Glede na naglo bližajoče se strukturne reforme, kot se te dni politično korektno reče de-konstrukciji socialnih pravic in te nič več socialno-nacionalne suverene države, je optimizem pravzaprav povsem odveč že na krajše časovno obdobje. Nenazadnje prav na to nemo opozarjajo tudi brezimenske množice ilegalnih migrantk in migrantov, ki zgolj v imenu lastnega preživetja pritiskajo, nekateri pa, kot nam je bilo naposled le dopuščeno izvedeti, tudi umirajo na južnih zunanjih ogradah Unije. >>

Kljub na prvi pogled za prihodnost zaenkrat še največjega približka neodvisnega kulturnega centra v Ljubljani usodnim točkam dnevnega reda, včerajšnji Forum Metelkove mesta ni prinesel konkretnih odgovorov na izzive, ki jih pred tam delujoče in druge uporabnike prinaša evropska prihodnost. Če že kaj, je bila po dolgem času fascinantna vsaj udeležba na Forumu, temu zaenkrat še edinemu krovnemu telesu, ki združuje na Metelkovi delujoče organizacije in druge posameznike in posameznice. Dosti manj pa sama debata o novi najustreznejši krovni osebi in predstavitev Razvojnega načrta Kulturnega centra Metelkova mesto za leta 2007 do 2013, ki ga je po navodilih in po vprašalniku načelnika Oddelka za kulturo in raziskovalno dejavnost Blaža Peršina sestavil ter na Forumu predstavil uslužbenec in pooblaščenec mesta Ljubljane Dario Sereval. >>

Današnji dan, 28. september, je od leta 2002 Svetovni dan pravice vedeti. Nanj se naj državljane sveta opozarja, kaj sploh pomeni pravica vedeti in kakšne koristi ter prednosti ta sploh prinaša. In če že po nekoliko prežvečenem reku mislimo globalno in delujemo lokalno, se torej vprašajmo, ali torej pravzaprav sploh vemo, v kakšni družbi in državi smo na slovenskem te dni. Splošno družbeno stanje sicer res ponavadi zaznamuje razpoloženje apatične in pasivne večine. Toda samo družbeno kakovost lahko pravzaprav uspešno ovrednotimo šele, če pod drobnogled vzamemo, kako se kaj godi enemu njenih najbolj brezpravnih in marginaliziranih delov – prosilkam in prosilcem za azil ter begunkam in beguncem v Sloveniji. >>

Javnomnenjske raziskave pričajo, da pa vas le ni tako malo, ki še vedno pravzaprav ne veste, ne zakaj sploh gre, oziroma o čem se bo pravzaprav sploh odločalo na nedeljskem naknadnem zakonodajnem referendumu o zakonu o Radioteleviziji Slovenija, ne ali bi si to nedeljo z odhodom na volišče pravzaprav sploh pustili pokvariti zaenkrat kljub takšni referendumski odločitvi izpred dveh let zakonsko še ne prepovedano nedeljsko romanje v bližnje nakupovalno središče. Toda na prvi pogled se vendarle zdi, da so stvari popolnoma jasne. Usoda nacionalne Radiotelevizije in tam delujočih bo na nedeljskem referendumu pravzaprav zgolj drugotnega pomena. Sam referendumski rezultat pa bo predvsem nakazal, kako zelo globoko se je ta domnevno demokratična družba vrnila v predsocialistično svetonazorsko razdelitev na liberalce in konzervativce iz demokratično zaostalih časov na začetku 20. stoletja. >>