Končno se je v Maskini izdaji pojavil slovenski prevod znamenite knjige No Logo kanadske sociologinje Naomi Klein, ki je od objave leta 2000 postala eden izmed najznamenitejših intelektualnih bestselerjev nove dobe in jo mnogi že imenujejo biblija antiglobalizma. To delo, zasnovano na triletnem raziskovanju praktičnega dela transnacionalnih firm in poslovni politiki »brandiranja« vsakodnevnega življenja, sprva ni bilo zamišljeno kot manifest gibanja za drugačno globalizacijo.

>>

Trinajsta samozaložba Brede Smolnikar nosi naslov Najbolj zlata dépuška pripovedka o ihanski ruralki. Obsojenka, kar je pisateljičin nov ironičen psevdonim, je knjigo tudi opremila in ilustrirala. Knjigo spremlja listič, s katerim nas Gospa, kar je pisateljičin star psevdonim, opozori, da je knjiga zaprta za javnost in da je le od bralčevega poguma odvisno, ali bo knjigo odprl. Knjiga je tudi zavezana, poleg luknjice z vrvico na naslovnici pa je Obsojenka zapisala: »Sodišče reče: Ne odpiraj! Proces je zaprt za javnost.« No, naj povem, da to ni klasičen način oglaševanja knjige. >>

Izhod Zagreb jug, zadnje delo hrvaškega pisatelja Eda Popovića, je njegov debi na naši literarni sceni. Žalostno dejstvo, kajti po prebrani knjigi si lahko le mislimo, koliko smo zato zamudili. Vendar – vseeno bolje pozno kot nikoli, njegov materni jezik nam je blizu, zamujeno lahko nadoknadimo in navsezadnje, knjiga je vendarle tu in veseli smo tega! >>

Izhod Zagreb jug, zadnje delo hrvaškega pisatelja Eda Popovića, je njegov debi na naši literarni sceni. Žalostno dejstvo, kajti po prebrani knjigi si lahko le mislimo, koliko smo zato zamudili. Vendar – vseeno bolje pozno kot nikoli, njegov materni jezik nam je blizu, zamujeno lahko nadoknadimo in navsezadnje, knjiga je vendarle tu in veseli smo tega!
>>

V Kosilu nekega molja smo tesali pesniški prvenec Zaobljenost mlade slovenske pesnice Alje Adam.


>>

Mmmmm njam, četrtkov literarni maraton! Pozno v noč trajajoči prozno epski spektakel v Gromki je zadovoljil poslušalčeve potrebe in postregel z zadostno mero sladke smetane. Dvajset ženskih ustvarjalk je vsaka po svoje in v lastnem ritmu bodisi igrivem, domišljavem ali vsebinsko obogatenem, povzdigovala in ob pravih momentih vse do pol druge nočne ure dodajala humoristične bralno govorne vložke. Zgodil se je pravi pravcati oder žensk, kot je bil poimenovan spremljevalni dogodek Mesta žensk, ki letos praznuje svojo deseto obletnico. >>

Če se pomudimo trenutek pri zgodnjih revijalnih objavah – pesnik ubeseduje začetke, »sonce je vzhajalo v tebi zapečateno«, in se tudi programsko sprašuje, »kako dokončno raztopiti premog v ustih«. In kako mu uspe topiti premog v Potopljenem katalogu? >>

Medana se je letos dogodila osmič. Je Medana še vedno v atmosferi?


Poročilo s festivala ima za predmet obravnave res festival sam (ne pa pesniških poetik gostov). Zanima ga njegova podoba leta 2004, kakšen je in v kaj se je razvil, seveda glede na prejšnja leta in same začetke. Med nekaterimi slovenskimi gosti in obiskovalci prejšnjih let vlada skepsa, nezadovoljstvo. Tudi sama sem se z veliko zadržanostjo in pomisleki podala na pesniški(?) festival Dnevi poezije in vina. Skoraj prepričana sem bila, da takšen festival, kot je, v kar se je razvil, mene ne more več povleči in zapeljati. Ker je manj oseben, velik, turistična atrakcija, dogodek, na katerem moraš biti viden, če kaj pomeniš na sceni, ker je morda zaplaval v bolj promocijsko-komercialne vode, ker morda hoče biti bolj všečen … Ugotovila pa sem, da vse to skoraj drži. In da so novejše poteze festivala nekaterim obiskovalcem celo všeč. In še to, kar pa je skoraj najpomembnejše spoznanje, da niti ni pomembna vsa ostala navlaka, če želite, temveč – da je od ljudi odvisno, kaj nastane, kaj (si) naredijo. V neki vasici se zbere gnezdo ljudi z različnih koncev sveta, po svoje sorodnih duš, s podobnimi interesi. In se družijo. In duh je tisti, ki začara. Atmosfera je tu. >>

126 strani malega formata dolga zgodba o telesni preobrazbi glavnega junaka je zaradi svoje dolžine, ali bolje rečeno kračine, predstavljena kot novela, čeprav ima s svojo zgradbo skoraj vse karakteristike romana. V knjigi z naslovom The Body jo najdemo na prvem mestu, za njo pa je nanizanih še sedem drugih krajših kratkih zgodb, v katerih Hanif Kureishi na svoj, zdaj lahko že rečemo kureišijevski način, predstavi svoje videnje človekove notranjosti, ki narekuje njegovo vsakdanjost. >>

Bil je 11. september in bili sta stolpnici in bili so ljudje. Nato je bil en VELIK tresk, požar, sesutje in veliko kričanja. Konec zgodbe poznate: vsi umrejo. Konec že, kaj pa je bilo prej, vmes? Vmes je zgodba, ki je ni, ker je nihče ne pozna - če so pa vsi akterji umrli. Zato si jo je bilo treba izmisliti. In zapisati.

V knjigi Windows on the World to stori Frederic Beigbeder.

>>

V čem pravzaprav stoji Kristusova strast? Odgovor je treba iskati v veri. Kristusovi predvsem, manj človeški veri vanj.
Kristusov pasijon je pot, ki jo je potrebno prehoditi, da bi prišli na čisto z njegovo strastjo.
>>

Umor mlade, lepe osebe; kriminalist tik pred upokojitvijo; razočarani ljubimec brez alibija; skregana družina; ljubosumni sodelavci. Zaplet, vrh, razplet, vmes pa še malo seksa in solzá. To bi lahko bil instant recept za dobro kriminalko, ki pa bi, precej verjetno, izpadla bolj plehko, tako malo s priokusom ameriških trafikarskih izdaj. Roman Metoda Pevca Večer v Dubrovniku sicer je narejen po tem kalupu, a ga tako sižejsko kot na nivoju jezikovne kompetence krepko presega. >>

Brskajoč za recenzentskimi izvodi v omari kulturne redakcije so se mi pred nekaj dnevi zasvetile oči. Kolikokrat v življenju se ti ponudi možnost, da recenziraš knjigo svojega bivšega profesorja s fakultete in se mu tako maščuješ za vse ure, ki si jih preždel doma, zatopljen med knjige, ko je zunaj sijalo sonce? Poleg tega se delo na prvi pogled ni zdelo preveč težko. Palimpsesti ali igra za dva in zbor so, kakor je pisalo na platnicah, pravljica za otroke. >>

Ob Festivalu kulture zahodne Afrike, Polmesec reke Niger, so pri založbi Sanje in pri Cankarjevi založbi izšli štirje prevodi zahodnoafriških avtorjev. Ta teden smo se v Kosilih nekega molja prehranjevali izključno z njimi. Danes sklop Literarna Afrika na Radiu Študent zaključujemo z zbirko pesmi Zgovorno darilo nigerijskega pesnika Niyija Osundareja, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Izbor pesmi je opravil Jure Potokar, ki je poskrbel tudi za njihov prevod. >>

Pred kratkim je založba Sanje izdala knjigo 48 letne ganske pisateljice Amme Darko z naslovom Brez obraza. Ammo so vzgojili posvojitelji v Akri, bila je ena redkih študentk Univerze za znanost in tehnologijo, kljub visoki izobrazbi pa je po diplomi odšla iskat srečo v Evropo, natančneje v Nemčijo. Trenutno živi v Gani, je mati treh otrok in žena bančnega uslužbenca, sama pa zaposlena kot davčna inšpektorica. >>

Zbirka kratkih zgodb ganske pisateljice Ama ata Aidoo.
>>

Bili so tujci v Afriki. Popotniki, pisatelji iz Zahoda, kolonialni gospodarji, uradniki in antropologi. Tujci, ki so v sebi čutili opisovalni pisateljski dar in ga izrabili za natančen oris tega, kar naj bi afriška celina bila. To je bila tako imenovana književnost o Afriki, ki jo je razviti svet poznal bolje, kot pa samo afriško književnost, za katero vemo, da obstaja že vsaj tri tisoč let. Književnost o Afriki se namreč za afriško književnost ni kaj dosti zanimala. Vprašanje je, če se je sploh zanimala za kaj, kar je afriško. Pozornost je bila prej ko ne, usmerjena na iskanje ruralnosti, hecnih navad, golote in neke pristne, čeprav divje, otroške naivnosti. Dogajali so se raznosvrstni kiksi: ne samo pisateljski, tudi v antropoloških poročilih, naivnih potopisih in seveda najhujši kiks, ki sta ga zgrešili evropska in ameriška politika. Takrat se je moral kot odgovor na to roditi afriški roman, ki svoj največji vzpon doživi v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, v času velikih družbenih in gospodarskih sprememb, v času osamosvojitve večine afriških držav. >>

Aleš Berger je med slovensko publiko že dolgo časa dokaj znano ime. Do sedaj smo ga poznali predvsem kot prevajalca francoske književnosti in dramatike, kot pisca številnih gledaliških kritik in nenazadnje tudi kot moža, ki je v slovenščino prevajal stripe z Asterixom v naslovni vlogi. Po vseh kilometrih napisanih vrstic pa stopa tokrat Aleš Berger pred nas tudi kot avtor literarnega prvenca – pred kratkim je pri študentski založbi Litera v zbirki Nova znamenja izšel zvežčič njegovih kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Zagatne zgodbe. >>

Kratke zgodbe, v Bosni rojenega Josipa Ostija, z naslovom Učitelj ljubezni, ki jih je nedavno tega izdala mariborska založba Litera, se napajajo v epohi avtorjevega zgodnjega otroštva. Kaj se je takrat v resnici zgodilo, kaj je spominjanje spominov in kaj je fantaziranje, nas od tukaj naprej preprosto ne zanima več – literatura je pač literatura, uvod po tisti drobni knjižici zgolj votlo nakladanje, odmora za kosilo pa bo takisto vsak čas konec. Dejstvo je, da je pred nami šestnajst vznemirljivih vinjet iz otroštva, že druga zbirka kratkih zgodb, ki jo je sicer pesniško in esejistično navdahnjen Josip Osti napisal v slovenskem jeziku. >>

Svet, ki ga s svojimi miti, bogovi in pustolovščinami ustvarjajo antični epi in dramatika, je sodobnemu bralcu bolj ali manj znan. Nekaj se je naučil v šoli, nekaj je tako mimogrede spoznal iz knjig in filmov. Malo manj pa je sodobnemu bralcu znan antični roman, zato je vsak nov prevod te arhaične zvrsti pomemben in obogati vsako, še tako pisano, druščino knjig na polici. Prepričana sem, da bo svoje mesto med njimi našel tudi roman Ahileja Tatija z naslovom Levkipa in Klejtofont. >>

Tako imamo skozi celo knjigo neskončen niz citatov:
od Platona in Aristotla do Montaignea in Pascala, od
Homerja in Shakespeareja do Flauberta in Dostojevskega.
Dobimo vtis, da je vsa svetovna literatura napisana
samo zato, da bi podprla par bedastih Gluksmannovih
tez. >>

"Pisatelj ne sme zapirati oči pred stvarnostjo, ne sme, če ne želi zaspati. Samo slabi pisatelji zapirajo oči, samo slabi si izmišljujejo, fantazirajo. Ustvarjajo neke nove svetove, kot da že ta ni odveč." >>

Bredo Smolnikar zasledimo na slovenski literarni sceni leta 1963, ko pri eni izmed slovenskih založb izda prvenec s pomenljivim naslovom 'Otročki, življenje teče dalje'. >>

Matevž Kos se v Poskusih z Nietzschejem ukvarja z Nietzschejem in ničejanstvom v slovenski literaturi.
>>

Knjiga Oda na manhatnski aveniji je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, v zbirki Velika Šerpa, in je delo treh avtorjev, pesnikov Čučnika in Podlogarja in slikarja Žige Kariža.

Odo piše en, iz treh zlit umetniški glas. Zakaj le? Čemu je eksplicitna identifikacija zastrta? Zakaj strani niso oštevilčene? Kaj se gresta Čučnik in Podlogar – zakaj ludos, zakaj poskusi prežemanja in spajanja in zlivanja dveh pesniških govoric?

>>

Tridnevni festival je, kar je zelo pomembno, dosegel, da se je v dvajsetih do tridesetih minutah obiskovalcem natančno izrisalo devet pesniških imen.

Navada prejšnjih let je bila, da so tuji pesniki s svojim nastopom predstavljali prevetritev, tudi letos je bilo tako, le da ne moremo reči, da so Slovenci kaj zaostajali pri svojih nastopih in s svojo poezijo. To ne bi vzdržalo, je pa res, da letos ni moč generalizirati.

Kolikšne so bile klofute glasno interpretiranih verzov? >>

Brez filtra je zbirka kolumen, ki jih je slabi dve leti za Polet pisala Vesna Milek. >>

27. januar, rojstni dan klasika klasične glasbe, je založba Modrijan izbrala za predstavitev novih izdaj klasične literature. >>

Se še spomnite zadnjega poletja, neznosne vročine? Se mogoče spomnite branja časnika Delo ob sparjenih vikendaških dopoldnevih, ko se niste ravno sončili kje na tujem priobalju?
>>

V četrtek, 15. januarja smo se odzvali vabilu v slaščičarno Maximarket, kjer nas je založba Studia Humanitatis pogostila z dvema vrstama posladkov. >>