Od začetka devetdesetih 19. stoletja do svoje smrti leta 1939 je dr. Freud na svojem kavču gostil mnoge najbolj fantastičnih primerkov človeških karakterjev in domišljije. Nikoli ni razložil, zakaj je nekatere izbral za izčrpnejšo obravnavo in javno predstavitev, druge pa oropal gotove slave likov, primerljivih z Shakespearovimi, Sofoklesovimi ali Ibsnovimi junaki. Le pet jih je tistih, katerih slikovite nezavedne pokrajne so v Freudovi režiji in montaži dostopne našemu branju, tokrat drugič v slovenskem jeziku in prvič skupaj.

>>

Študentska založba iz Ljubljane je v okviru Festivala zgodbe – Fabula povabila v četrtek, 9. februarja, v knjigarno Konzorcij na okroglo mizo Jeziki mesta.
V vabilu so nakazali, da nas bo zanimalo, kako se mesto odraža v sodobni slovenski literaturi. Glede na to, da je okrogla miza v okviru Fabule, je razumljivo, da je voditeljica okrogle mize na pogovor o oznaki »urbana literatura«, ki naj bi ga literarna kritika v zadnjem času vse pogosteje uporabljala, povabila sogovornike s sveta proze.

Kaj sploh je urbana literatura? Kaj imamo v mislih, ko literaturo označimo za urbano? Ali je ta termin le oznaka za cajtgajst?

Kljub številnim sogovornikom je okrogla miza obrodila revnejše rezultate od pričakovanj. >>

Trije večeri krat trije pesniki krat trinajst let je natančno liho število sto sedemnajst pesnikov, kolikor znaša bera med ljudmi že dobro poznanega pesniškega festivala.
»Začenjam verjeti, da pesem ne more nastati iz sedanjosti. / Njo preprosto zapišejo naši spomini / na nek dogodek, ki se je zgodil, ko nismo / niti slutili, da je takrat nastajala poezija.« (Pavle Goranović, prevod: Tone Škrjanec) >>

Obiski družinskih prijateljev so ritualna početja. Narezek, potica ob čaju ter izmenjava komplimentov se pogosto zaključijo z neprijetno aktivnostjo – ogledom posnetkov s poletnih dopustov. Zbrani se hitro razdelijo na zdolgočasene goste in raznežene domače, ki zadovoljno introspektirajo sleherni prizor svojih otrok. Gibljive ali statične, slike očitno dokumentirajo nekaj, kar ima pomen le za tistega, ki jih je posnel. Lahko bi rekli, da so del njegovega očesa in kot take izraz njegovega pogleda na svet. Potrjujejo obstoj soljudi, ki definirajo prostor, znotraj katerega se upravljalec snemalnega aparata samozavestno giblje. Za stranskega opazovalca so nezanimivi, ker ne zadevajo njegove bivanjske sfere. >>

V torek zvečer se je v Gromki odvijal večer poezije pesnika Bojana Andjelkoviča, z gostom Miklavžem Komeljem ter prikazom kratkega filma Aleksandre Čalić – Keke in Jane Prepeluh in video del beograjskega umetnika Agana Papića. V intimnem vzdušju se je najprej odvrtel Kekin in Janin kratki film z naslovom Pank nije mrtav Kennedy, nato pa se je večer nadaljeval v slogu nekakšnega performansa, ki je potekal kot preplet gibljivih slik videa in poezije, ki sta jo, menjajoč se, interpretirala Bojan in Miklavž. >>

Po Je že v redu mama iz leta 1997 je Roza pri KUDu France Prešeren tokrat na plan bruhnil zbirko Tih bot dedi. Andreja Rozmana Roze verjetno ni potrebno podrobneje predstavljati. Povejmo le, da je bilo tudi letošnje leto zanj plodno. Predstave Obisk in Kabarete Simplozij se neutrudno dogajajo, pred kratkim so mu podelili Ježkovo nagrado in zdaj je udaril med Slovence z Dedijem. >>

Nikakor nočem reči, da je dober pisatelj nek poseben genij z nadnaravno močjo. Ampak dejstvo je, da obstajajo dobri, slabi in brani pisatelji. Dobri so navadno tisti, ki s svojo knjigo ponudijo še kaj več od dramatične zgodbe. To je lahko zanimiv in svež način pripovedovanja, vstop v neznane svetove ali neznan način vstopa v znane prostore sveta in še in še bi lahko naštevali. Slabi romani so tisti, ki nimajo nič od tega in jih povrh tega še nihče ne bere. In potem so tu še brani romani, romani hiti, bestsellerji. >>

Včeraj je v Cankarjevem domu svoja vrata odprl že 21. knjižni sejem, osrednji slovenski knjižni dogodek, na katerem se letos predstavlja približno 80 slovenskih založb. Založniki, ki tovrstni dogodek v največji meri izkoristijo za lastno samopromocijo, hkrati že tradicionalno v isti sapi tarnajo, kako črni oblaki se zgrinjajo nad njimi. No ja, cenovno ugodne knjižne izdaje časopisnih hiš jih prav gotovo niso uničile, vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z uvedbo tako opevane enotne davčne stopnje. >>

Antwerpen, druga polovica šestdesetih let. Na tamkajšnji železniški postaji se prvič srečata pripovedovalec romana in Austerlitz, moški, star 67 let, »domala mladostnega videza in svetlih, nenavadno kodravih las«. Človek brez identitete, človek, ki ne sodi nikamor. Njuno naključno srečanje postane večdesetletno druženje, pogovori vse daljši in razkrivajo vedno več. >>

Že v uvodni razpravi Sovraštva do glasbe nam Pascal Quignard z raznimi mitološkimi liki dokazuje, da je bila zvočnost že od nekdaj pogubna, povezana z nasiljem, podjarmljanjem, zastrupljanjem duše in celo s smrtjo. V zbirki esejev francoski pisatelj potuje od antične pogubnosti glasbe pa vse do glasbe, ki zastruplja v modernih nakupovalnih središčih. Zvočnosti je po pisateljevem mnenju povsem nemogoče ubežati, saj »ušesa nimajo vek«.

>>

Evropa prve polovice 20. stoletja. Čas, ko so odzvanjali zadnji toni prve svetovne vojne in si je svet počasi lizal rane. Iluzije umetnikov o dokončnem izbrisu gnijočega meščanskega sveta in stvaritvi prostora za novo umetnost novega človeka so se sicer uresničile, vendar so zahtevale visoko ceno. Posameznik je doživljal krizo subjekta, ki sta jo izzvala brutalnost svetovnega klanja in dokončen zlom dotlej veljavnih socialnih ter etičnih vrednot. Mučila ga je vedno večja podrejenost moderni tehnologiji, ki je dokazovala, da je čas prehitel človeka.

>>

Vse interpretacije so legitimne, ker »pesnikova skrivnost je skrivnost tudi za njega samega«, je poudaril povabljenec v prostore Društva slovenskih pisateljev v sredo ob osmih zvečer. Kljub tej izjavi se tistemu, ki pokliče Aleša Debeljaka k pogovoru, ni treba bati, da se bo pesnik dostojanstveno odmaknil pred pojasnjevanjem lastnega dela ali zavil v plašč molčečnosti. Ravno nasprotno, večja nevarnost je, da bo popolnoma odrinil vlogo spraševalca in z govorom, ki je vedno več kot le odgovor na vprašanje, pogovor odpeljal na poti, ki niso zarisane v načrt potovanja po njegovi poeziji. Aleš Debeljak se je predstavil v zanimivi kombinaciji, kot ploden pesnik in prav tako izčrpen teoretik svoje lastne poezije. >>

220. številka Časopisa za kritiko znanosti je v celoti posvečena filmu, saj se njen izid poklapa s stoto obletnico slovenskega filma. Prav zato sta kot sponzorja navedena Slovenska kinoteka in Projekt Grossmann, ki je bil na začetku avgusta zaslužen za organizacijo prvega festivala digitalnega filma pri nas. Zbornik je razdeljen na tri sklope v skladu s tremi Grossmanovimi filmi, v njem pa lahko zasledimo največ člankov o digitalni filmski revoluciji in o vplivu novih medijev. >>

Predzadnji četrtek je urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša v veliki sejni sobi hostla Celica na Metelkovi predstavil štiri nove knjige iz zbirke Najst. Z njimi je zbirka dosegla že štirideset knjig, kar je lep uspeh tako za slovenski kulturni prostor kakor za založništvo, saj zbirka ni starejša od osmih let. Urednik je opozoril na nekaj temeljnih poudarkov in pomen zbirke, ki je sicer definirana kot literatura za odraščajoče mladostnike, po domače pubertetnike, vendar sega širše. To je zbirka knjig o sodobnem najstništvu, a knjige niso pisane samo za najstnike. To pomeni, da sicer spregovorijo generaciji najstnikov, vendar je to branje namenjeno tudi ljudem drugih starosti. Artikulirajo namreč zagate odraščanja, ki so vezane na socializacijo, identiteto, kulturo, socialne probleme in življenje najstnikov v sodobnem svetu. >>

Dober del letošnjega julijsko-avgustovskega mesečnika za književnost Literatura zavzema niz besedil, ki se tako ali drugače ubadajo s tavromahijo. >>

V množici izdaj brstečih prilikovanj v deželi slovenski, je našla svoje tanko, rahlo mesto tudi pesniška zbirka Zvezdane Majhen, imenovana Talisman. Da me varuje, si knjigo obesim okrog vratu. >>

˝Da bi napisal naravni roman, moraš nenehno buljiti v vidno. In odkrivati podobnosti.˝

Pri Beletrini je pred kratkim izšla knjiga izjemno zanimivega in pronicljivega sodobnega bolgarskega avtorja Georgija Gospodinova z naslovom Naravni roman. Gospodinov je predstavnik mlajše generacije bolgarskih literatov, ki je uspel prebiti oklep posledic nekdanjega zapletenega položaja bolgarske književnosti in prodreti v širšo Evropo.
>>

V prevodu Andreja Lebna je letos izšla ena knjiga avstrijske pisateljice Helge Pankratz, ki nosi pomenljiv naslov Amore?. Leta 1959 rojena pisateljica in kulturna delavka, ki živi in dela na Dunaju, je s svojo liriko in prozo zastopana v številnih antologijah in literarnih revijah. Njeno pisateljsko pot zaznamuje dejstvo, da je kot oseba umeščena v lezbično življenjsko okolje in kulturo, ki tvorita ozadje njenih zgodb. Tokrat smo soočeni s svetom mnogoterih ženskih likov in njihovih doživljanj, hotenj in težav, katerih skupni imenovalec je tisti večni in nagajivi Amor, ki ne pozna razlik, niti med spoloma. >>

Monotono dolgočasnost poletnega ljubljanskega vsakdana so tudi letos skušali pregnati v Društvu Škuc. Ob podpori Mestne občine Ljubljana in posameznih donatorjev je zaživel projekt Dobimo se pred Škucem, tokrat prvič v razširjeni osemdnevni verziji. Brezplačni gledališki, filmski, plesni, literarni, glasbeni in likovni dogodki so poskrbeli za ljubitelje vseh umetnosti, umetniški program pa je še dodatno obogatila prodajna razstava umetniških izdelkov mladih oblikovalcev Kilo zelene, prosim in prodaja knjig Založbe Škuc ter Centra za slovensko književnost.

>>

László Darvasi je eden najizrazitejših avtorjev sodobne madžarske književnosti. Njegova dela so prevedena v več jezikov in zanje je prejel več uglednih nagrad doma ter v tujini. Nedavno je pri Beletrini izšel prevod enega njegovih najvidnejših del Dobiti žensko, v katerem pripoveduje zgodbe šestnajstih žensk znotraj širšega okvira vojne v Bosni. Oznaka, da gre za portrete žensk je morda malce zavajajoča. Zgodbe vedno pripoveduje moški prvoosebni pripovedovalec in prek njega ter tako tudi šele za njem spoznamo žensko iz naslova posamezne zgodbe.

>>

Po dolgem času je v ameriški literarni svet udaril beli anglosaksonski protestant. Leta dolgo, se je ameriška literarna smetana potila, ko so dobre knjige pisali Latinoameričani, Afroameričani, Kitajke, Indijanke in Indijke. Zdelo se je, da belci nimajo več kaj povedati, da se je po popisih vojn, v katere so bili vpleteni američani, izgubila vsaka pripovedna nit. A Jonathan Franzen je spisal Popravke in dokazal, da tudi v razviti, postkapitalistični družbi še lahko spišemo dobro družinsko zgodbo..

>>

Roman Govorica okuževalca Gesualda Bufalina, ki je v preteklem letu izšel pri Študentski založbi, nam ponuja redko priložnost vpogleda v sicilijansko literarno tradicijo, ki je od nekdaj v precejšnji meri prispevala k italijanski književni produkciji. Roman, ki je bil zasnovan že leta 1951 in dokončan v začetku sedemdesetih let, je po desetletju revidiranj končno izšel leta 1981 in s svojo slogovno izbrušenostjo navdušil literarne kritike.

>>

Mircea Cărtărescu, pesnik, pisatelj, esejist in teoretik romunskega postmodernizma z romanom Nostalgija prvič vstopa v slovenski literarni prostor. Roman, ki je prvič izšel že leta 1989, vendar zaradi cenzure v skrajšani obliki, je svojo neokrnjeno izdajo z naslovom Nostalgija končno dočakal leta 1993 in požel takojšen mednarodni uspeh. Pred kratkim pa je Cărtărescujev roman, ki ga že uvrščajo med romunska klasična literarna dela izšel tudi v slovenskem prevodu.

>>

Le redki so še tisti, ki zmorejo slediti hitrosti, s katero Tomaž Šalamun polni knjižne police s svojimi zbirkami. Šalamun sam je že ničkolikokrat sam ponovil, da je s svojo pisavo zasitil slovenski trg, vendar pa se ta ne brani njegovih novih pesmi. Tokrat jih trdo vezane ponuja za nekaj manj kot 4.000 tolarjev. Nova knjižica poezij Tomaža Šalamuna, je luč sveta ugledala pri Beletrini. Svežo od tiskarskega črnila jo je hitro pregrizla bralka. Najprej se je zastrmela v spremno besedico Jakuba Winiarskega. >>

Magdaléna Platzová, češka pisateljica mlajše generacije in hčerka znane pisateljice Ede Kriseove, si je na prelomu devetdesetih, takoj po maturi, začela krojiti zanimivo preteklost. Najprej je bolj študijsko obiskala nekaj delčkov sveta. Študirala je v Washingtonu in prepotovala ZDA, eno leto je preživela kot štipendistka v Angliji, v šoli, ki jo je ustanovil indijski filozof Krishnamurti. S skupino učiteljev in študentov je prečesala Indijo. >>

Lesbos nosi ime ena izmed zadnjih objavljenih pesniških zbirk, ki jih je na luč spravil skoraj že starosta med slovenskimi ustvarjalci, Ivo Svetina. Pesnik, dramatik in pisatelj, ki je svojo defloracijo doživel v drugi polovici 60-ih, se je do danes uveljavil kot ena osrednjih figur na slovenskem prostoru umetniškega ustvarjanja in delovanja. Nekaj le pove, da je v daljnem letu 68, v katerem se je zgodilo »poletje ljubezni«, bil proti Svetini sprožen kazenski postopek. Obtožnico si je namreč nakopal z objavo pesmi »Slovenska apokalipsa« v študentski Tribuni, ki je velik oblak moralističnega prahu vzdignila ravno zaradi erosa, ki ga je tanatosu partizanskih pesniških svetinj dodal takratni mladenič Ivo. >>

Zdi se, da se vsi odtenki modre barve, ki jih odsevata nebo in ocean, hitreje najdejo zapisani med turističnimi zgibankami kot v leposlovnih delih. Agencije kar tekmujejo v poudarjeni metaforičnosti: smaragdno zelena, turkizno zelena, turkizno modra, globoka modrina, nebeške barve, in tako dalje. >>

Kdo je posredno odgovoril: »kajti jezik, tako kot salama, mora pozimi zoreti s svinjskim trpljenjem vseh govoric.«
Vprašal in odgovoril je Londončan Stephen Watts, eden izmed devetih gostov Trnovskih tercetov 2005, ljubljanskem, jaz dodajam: mednarodnem, pesniškem festivalu, ki ga je ob podpori kulturnega ministrstva ter v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev in s Centrom za slovensko književnost že dvanajstič organiziral Kud Franceta Prešerna. >>

Prav ob koncu preteklega leta, se je na policah slovenskih knjigarn, zdaj pa verjetno tudi že knjižnic, pojavil priročnik z naslovom Kdo je kdo v antiki. Knjiga, ki v kratkih geslih razkriva skrivnosti mitologije, zgodovine in umetnosti Grkov in Rimljanov, bo gotovo dobro služila študentom umetnosti in humanistike, tistim, ki se želijo podrobneje spoznati s preteklostjo in celo reševalcem križank. >>

Čaj s kraljico se nam zgodi, ko se bivši predsednik društva slovenskih pisateljev in član Foruma 21 Evald Flisar odloči, da bo spisal svež roman o mladem slovenskem slikarju na potovanju po Angliji v poznih sedemdesetih letih. Čaj s kraljico je naslov knjige, a tudi metafora in končni cilj, ki si ga zastavi nadebudni Vili na začetku svojega potovanja. >>