|
 Iz navidezno nepovezanih odgovorov na vprašanja o mileniju in koncu časa razvije italijanski filozof Umberto Eco svojevrstno etiko pogajanja.
>>pavelk, komentarji
Drugi del zgodbe o gibanju v fotografiji  >>Jan, komentarji
V dneh indijanske jeseni se umikamo z vetra in Liffovske evforije v kotičke, ki jih je sicer težje odkriti. Zakopljite se v raznobarvno listje dogodkov tega tedna.
>>Saška, komentarji
DISIDENTSKA TELESA MARIE KLONARIS IN KATERINE THOMADAKI
»Maria Klonaris in Katerina Thomadaki sodita med najbolj znane avantgardne umetniške pare, ki delujejo v Franciji: sicer grškega rodu, že sedemindvajset let v Parizu soustvarjata novo vizualnost telesa ter poetiko erotike in medijev. Uvrščata se tudi med najbolj provokativne in radikalne francoske umetnice, ki na podlagi psihoanalize in feministične teorije raziskujeta povezave med telesom, političnim in medijskim.« S temi besedami je delo eksperimentalno usmerjenega ženskega umetniškega tandema opredelila Nina Pirnat Spahić, poleg Marine Gržinić ena od kuratork razstave z naslovom »Stranger than Angel«.
>>komentarji
Projekta razmišljanj med vsakdanjimi pogostimi in manj pogostimi opravili se je lotila prevajalka in pisateljica Lili Potpara. V knjigi "Zgodbe na dušek" je razkrila misli intimne narave. Gre za zanimive, pikantne, včasih žalostne, otožne in srhljive; včasih pa sentimentalne, igrive in strastne zgodbe. V njih ne manjka virtualnosti, irealnosti, gradov v oblakih, dnevnih sanj in nočnih mor hkrati. Primer takšne igrivosti misli je v njeni zasedbi izšel letos pri Literarno-umetniškem društvu Literatura, v zbirki Prišleki. >>komentarji
Kako narediti resničen film? Ali pri filmu kot iluziji sploh lahko govorimo o njegovi resničnosti? Ali lahko potemtakem govorimo o lažnih in neresničnih filmih? Če pojmujemo film kot niz podob, ki abstrahirajo svet v dve dimenziji, potem gre za prikazovanje nove realnosti oziroma nove ne-realnosti. >>komentarji
Fotografija v gibanju in gibanje v fotografiji. Prvi del.  >>pavelk, komentarji
O ZLU, II. DEL
V prvem delu našega popotovanja skozi filozofijo de Sada smo se ukvarjali z implikacijami njegove maksime: če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada, samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...), torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec.
>>komentarji
»Če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...) torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec (...)«, je med drugim zapisal markiz de Sade v slavnem delu Juliette in Justine. >>komentarji
 Prikrite resnice katalonca Pere Caldersa, v obliki kratkih zgodbic, z nekajletno zamudo prihajajo na slovensko obzorje. >>pavelk, komentarji
Sredi devetdesetih so se na britanskih gledaliških odrih začele pojavljati drame domačih avtorjev, ki so s svojo brutalnostjo, okrutnostjo ter eksplicitnimi prikazi nasilja, dodobra razburile okostenele gledališke kroge. V času, ko je Hollywood ponovno odkrival privlačno moč kontroverznih nasilnih filmov kot sta Pulp Fiction in Rojena morilca, je britansko gledališče vzelo nasilje za način raziskovanja družbenih tem. Igre kot so Blasted (Sarah Kane), Mojo (Jeza Butterwortha), Shopping and Fucking (Marka Ravenhilla) ter Trainspotting (roman Irwina Welsha, dramatizacija Harryja Gibsona) niso vzpodbudile samo kritiškega pisanja na kulturnih straneh osrednjih časopisov, temveč so postale senzacija na naslovnicah. Izbruh atraktivnih iger je tako povzročil medijsko razvpitost mladih avtorjev – fenomen, ki je v gledališču precej redek. Gledališče je, bodisi zaradi marketinških prijemov bodisi zaradi širšega ustvarjalnega valovanja, nenadoma postalo novica dneva. >>komentarji
Dan po dnevu mrtvih prihajajo v studio še kako živi satanovi bratje in njihova golobrada, jekleno železna metalska tovarišija, METALSTEEL. In kaj jih druži? Nov videospot!
>>lucy, komentarji
Kult in blagovno znamko na prvi pogled težko enačimo, vendar sta oba družbeno in tudi ekonomsko dejstvo. Pomenske vzporednice kulta in blagovne znamke zgodovinsko izhajajo iz območja Webrovega “razčaranega sveta”, dopolnjenega s Campbellovo opredelitvijo modernega potrošništva - racionalne produkcije in iracionalne potrošnje. Tako je v sodobni potrošniški družbi vzporednice med kultom in blagovno znamko mogoče opazovati predvsem na odnosu potrošnika do trošene blagovne znamke. Ta odnos zaradi spiritualnega manjka, ustvarjenega s sekularizacijo zahodne kulture, prevzema religiozni značaj. >>komentarji
Intervju je nastal nekega temnega večera pred ljubljanskim KUD-om. Aleksandra, magistra praške šole za film in televizijo (FAMU) je postregla s kopico koristnih ...
>>Jan, komentarji
Dejstvo, da dramatika elizabetinskega mojstra Williama Shakespeara še vedno privlači krojilce odrskih svetov, ki se znova in znova trudijo nadeti ji posebno preobleko, je po konstantnem pojavljanju v gledališkem prostoru več kot očitno. Zanimivo pa je, da je v zadnjih letih na Slovenskem sledilo kar nekaj uprizoritev njegovega "Sna kresne noči". V spominu nedvomno ostaja s sanjskimi podobami popolnoma prežeta interpretacija Vita Tauferja v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča izpred treh let. >>komentarji
Osrednji del oddaje bo namenjen podrobni predstavitvi dveh knjig, ki sta izšli prejšnji mesec. Prva je knjiga Vlaste Jalušič Kako smo hodile v feministično gimnazijo, ki jo je izdala založba *cf. Druga pa je knjiga iz zbirke MediaWatch Mirovnega inštituta z naslovom Njena (re)kreacija. >>Katja, komentarji
Uporaba antičnih mitov ima v evropski umetnosti, književnosti in predvsem v dramatiki dolgo tradicijo, ki sega vse do Ajshila, Sofokla in Evripida, ki so s svojimi deli prvi dramatizirali mitološke vsebine. Miti so začenši z antičnimi tragedi postali pogosto obravnavana tema evropske literature in so po besedah Đorđa Slavnića, srbskega literarnega teoretika, vstopili v evropsko kulturno tradicijo kot eden osrednjih 'lajt-motivov' tega kulturnega kroga.
>>komentarji
Sektor Ž bo predstavil umetniški projekt Aprilije Lužar Ženski taxi; se ob izidu knjige Kako smo hodile v feministično gimnazijo pogovarjal z njeno avtorico dr. Vlasto Jalušič; se spomnil srbske feministke Žarane Papić; spregovoril o avantgardni režiserki Mayi Derren in ob bližajočih se volitvah poizvedel, kaj pripravlja Koalicija za uveljavitev uravnotežene zastopanosti žensk in moških v javnem življenju. >>Katja, komentarji
Če na anketo še niste odgovorili, potem ste čas svoj zamudili. Anketa je namreč končana.
>>Jan, komentarji
Tisti, ki ste bili na otvoritvi osmega festivala Mesto žensk, ste se lahko poleg vina podkrepili tudi s krepčilno (mesno ali vegetarijansko) juhico. Gospodinja – v narekovajih seveda – izpod rok katere je juhica nastala, je bila Marija Čujkova. Ta ruska umetnica in kuratorka pa se nam je včeraj predstavila še z nekaterimi drugimi gospodinjskimi opravili, ki sokonstituirajo družbeno sprejeto vlogo 'tipične gospodije', ki jo problematizira v svojih delih. Ob 16-ih smo v MGLC-ju namreč lahko prisostvovali umetniškemu dogodku z naslovom "Likanje". >>komentarji
V 20. Fotki se je zgodil profil fotografinje Sarah Moon 
>>pavelk, komentarji
Hanifa Kureishija slovenska javnost pozna predvsem kot romanopisca, avtorja kratkih zgodb in pisca scenarijev, tokrat pa se v našem prostoru predstavlja še kot dramatik: njegovo "Primestje" je bilo namreč v soboto premierno uprizorjeno v Mali drami. Družbeno angažirana igra iz leta 1981 je kmalu po nastanku doživela svoj odrski krst v Royal Shakespeare Company's Warehouse Theatre in še istega leta prejela nagrado George Devine. Po dveh desetletjih pa se na naših tleh predstavlja v sočnem, dialoško tekočem in jezikovno pogovornem prevodu Zdravka Duše.
>>komentarji
 Tokrat klepetamo s člani kluba, ki je navdih za svoje ime našel v japonski tradiciji. V studio Radia Študent prihajajo Samuraji.
>>lucy, komentarji
Kulturno umetniško društvo Balkanika, ki izdaja svojo revijo Balkanis, dokazuje, da obstaja življenje tudi po smrti. Seveda le tu, na Balkanu. Nostalgija ali nekaj več? Morda napoved združenih držav Balkana? Ljudje s prostora nekdanje skupne države se pač razumemo že zaradi sorodnosti jezikov ter dolgostoletnega sobivanja na tleh tega prostora. Razumemo celo medsebojno psovanje. A da bi revija Balkanis preživela, si seveda ne more privoščiti drugega, kot vnaprej določenega prostora izraza. Kulturo, ki alternativno kulturira med kapitalom in resnico. Ples balkanskih psov in njihovo hropeče gonjenje je tako le nevidna, a čutno zaznavna tonska podlaga revije. >>komentarji
Sentimentalizem je v dobi pospešenega porabništva in hlastnega užitka izgubil svoje mesto in obtičal nekje na obrobju. Romantičnim ljubeznim se posmehujemo in nanje gledamo z razumniško distanco, saj jim zanikamo možnost pristnega obstoja. Gre za neke vrste obrambni mehanizem, s katerim skušamo dokazati trdnost, na tak način pa pravzaprav prispevamo k širjenju že tako obsežne površinskosti.
Kako pa se lahko v takšnem družbenem mehanizmu izpiše zgodba o večni, zunajzemeljski, mitološki ljubezni Romea in Julije? >>komentarji
Kako postmoderna kultura razume relacije različnih kulturnih sfer znotraj lastne metapozicije, nam nazorno kaže predstavitev pojma world music. Ta pojem naj bi namreč označeval skupino različnih tradicionalnih glasbenih stvaritev različnih etničnih skupin. Bistveno je, da upoštevamo tiste glasbene izdelke, ki niso utrpeli vpliva druge kulture. Na ta pojem »druge« kulture moramo biti dosledno pozorni, za kar bomo našli opravičilo kasneje. Logiko dela pojma si bomo pogledali s kartezijansko določitvijo, ki pravi, da mora biti pojem določen jasno in razločno. To pomeni, da se bomo pozabavali z mehanizmi izključitve objekta iz denotacije pojma, kakor tudi s korelativnimi mehanizmi definicije njegove konotacije. >>komentarji
Veze z avstralsko sodobno umetnostjo
V Mestni galeriji so uvozili novo razstavo. Pripravila jo je kustosinja Branka Stipanačić, ki je bila odgovorna tudi za razstavo The Baltic Times, ki smo si jo nekaj časa nazaj ogledovali v Galeriji ŠKUC. Branka se je tokrat vrgla na sodobno avstralsko umetnost, ki jo je uvozila Mestna galerija. Ne vem, ali se mi le zdi ali pa so zadnje čase vse dobre razstave v Ljubljani uvožene, naredijo pa jih tuji kustosi. Verjetno je to res najlažje, najmanj dela in najmanj potrebnega znanja za galerijo. No, pri tem seveda ni nič slabega, bistveno je, da nam ni treba gledati slabih razstav.
>>komentarji
KANONIZIRAN SIMBOL MORJA IN HREPENENJA
 Slovenska knjižna planjava je od letošnjega junija obogatena s še enim pomembnim prevodnim delom. To je Pomorska oda Fernanda Pessoe, ki je v dvojezični izdaji izšla v Ljubljani pri založbi ŠKUC, v zbirki Lambda. Slovensko-portugalsko izdajo je s prevodom in kakovostno spremno besedo z naslovom Velika Pessoova oda pomorščakom oblikoval Ciril Bergles, uredil in lektoriral pa jo je Brane Mozetič. Odločitev za dvojezično izdajo daje bralcu možnost neposrednega stika z izvirnikom. To prinaša vznemirjanje za bralski eros ljubiteljem Pessoe in poezije. Poznavalcem portugalščine, pesnikovega opusa in prevajalcem pa možnost za preverjanje in vzporedno branje. >>petrak, komentarji
|
| Najbolj brano |
