Pozdravljeni V tokratni oddaji so se Petja, Maja in Miha spraševali in ocenjevali izbor natečajev U3, ki je potekal v Moderni galeriji in OHO v galeriji P74.
Katarina pa reflektira, že skoraj po nekakšnem nepisanem pravilu, nič kaj prijeten dogodek - nedavni performans Yanna Marussicha v Kapelici.
Dobimo se torej v sredo ob istem času na isti frekvenci!
Nagrado skupine OHO je 2. 6. 2006 ob 20.00 prejel Sašo Sedlaček z Žicarjem. Več v Arteriji 14. 6. ob 20.00. >>
Maja Smrekar, komentarji
Nič, kar obstaja, se ne more niti zasnovati niti definirati izven ali brez slehernega odnosa do koordinat prostora – materije – časa, trdi dr. Jožef Muhovič. Strokovnjaki delijo prostor na dva osnovna vidika: zaznavni in pojmovni. Zaznavni prostor daje referenčni okvir za naše čutno dojemanje in je nujno potrebno vodilo za vsa naša gibanja in manipulacije. To je prostor, ki je pogojen z našo percepcijo. Obstaja pa še druga shema, ki jo lahko imenujemo pojmovna. Zgradimo si jo z izkušnjami, tako vsakdanjimi, ki pogojujejo našo zaznavo, kot tudi bolj specifično, znotraj določenih profesionalnih vizualnih področij. Zaradi subjektivnosti tovrstnih izkušenj pa to niso zgolj zaznavne, temveč pojmovne izkušnje. Že pri najpreprostejšem problemu torej ugotovimo, da je zaznavanje prostora prepreženo s sklepanji, hipotezami, domnevami, pomeni in pričakovanji, ki izhajajo iz pojmovnega sveta. 
Vse o vetrnicah je peta knjiga Roberta Mlinarca, predstavnika srednje generacije hrvaških pisateljev. Zbirka kratkih zgodb je v izvirniku izšla pred nekaj leti, pri nas pa jo je izdalo Društvo Apokalipsa. Zgodbe v njej so po svojih pripovednih pristopih precej raznolike; druži pa jih motiv velikega mesta, v katerem se godijo: »Obožujem velika mesta, ta mravljišča, kjer povsod kar mrgoli vsega – to so kraji, kjer nikoli ne preneha hrum življenja; kraji, kjer se in podnevi in ponoči živi enako strastno; kraji dotikov in stikov, začetkov in koncev, srečevanj in razhajanj ...«
V Plečnikovem likalniku se je po selitvi s Slovenske ceste znašla prostorsko koncentrirana fotogalerija Photon. V njej se je pred tedni odprla fotografska razstava Jožeta Suhadolnika z naslovom »Ostanki dneva«. Naslov nas je z radovednim korakom napotil tja in kmalu se je izkazalo, da bo dežela večera, s katero je najprimerneje krstiti ostanke dneva, le uzrla samo sebe, zrcalne podobe svojih intimnih prostranstev. Razstava je prodajne narave. Obiskovalec jo premeri z natanko ducatom korakov. Ne glede na oboje se pozornemu gledalcu s srednje velikih formatov fotografskih ploskev ponuja avtorjeva izkušnja čakanja, postopanja, skratka bivanja v prostorih izpraznjenih dneva ali bolje sožitje z njegovimi ostanki. 
sobota, 10. junij 2006: DANE ZAJC: MACHU PICCHU 
V letošnjem vodniku po Exodosu ste zagotovo zapazili napoved na zgolj dveh belih straneh z napisom »Brez naslova«. Kdor se je, kljub popolnemu pomanjkanju informacij o predstavi, odločil za njen ogled, je bil priča magičnemu, skorajda paralelnemu, prostoru-času. 
Handke se spet predstavlja slovenski gledališki publiki. Na tej točki bi preokupacijo z avtorjevo zasebnostjo končno že lahko preboleli. V zakulisno dogajanje se zato niti slučajno ne nameravam spuščati - povedanega je bilo tako ali tako že preveč. SNG Drama je - ne glede na vse skupaj - zamišljeno izpeljala do konca in nam postregla s končnim produktom – enim boljših v tej sezoni. In točno to bi nas moralo v tej fazi tudi zanimati: Lorencijev Podzemni bluz, in ne Handkejev – za spremembo. 
Večno medikacijo je leta 2003 ustvarila flamska performerka Marijs Boulogne. S predstavo je gostovala na lanskem Mestu žensk. Premiero slovenske adaptacije, v režiji Simone Semenič, smo si lahko ogledali 14. maja v klubu Channel zero, ta mesec pa vabijo ponovitve. Izhodišče predstave je precej svobodna interpretacija krščanskih naukov o sveti trojici, brezmadežnem spočetju in svetniških doživetjih. Izpeljava le teh se ziba na meji med telesno čistostjo in sprijenostjo. Religija obvladuje telo preko strogega odrekanja čutnim ugodjem, vendar kaj ko se užitek porodi iz telesnega trpljenja samega; tako bolečina privleče na plan tisto, česar se je v prvi vrsti hotela znebiti – čut in naslado. 
Goranović, ki je že nastopil v Sloveniji, tako na Vilenici kot na medanskih Dnevih poezije in vina, je bil letošnji gost Trnovskih tercetov v Ljubljani. Poslušali bomo pesmi v originalu, Veliko črk so mi sanje porabile in Noč v mestu – pogled iz sobe, ter slovenske prevode Toneta Škrjanca. 
Najnovejša knjiga pesmi Katje Plut, naslovljena Štafeta hvaležnosti, je izšla lani pri mariborski Literi. Pesnica je sodelovala tudi na albumu Cesarjeva nova podoba uveljavljenega slovenskega raperja N'toka in je zmagovalka prvega ljubljanskega pesniškega slema. 
Iz Izole v Ljubljano!
V petek, 2. junija ob 15ih prisluhnite prerezu dogajanja na iztekajočem se 12. Exodosu - mednarodnem festivalu sodobnih odrskih umetnosti. 
Ja, devet let smo čakali na naslednji roman enega redkih slovenskih pisateljev s smislom za humor in zdaj je tu. Pred kratkim je pri Beletrini izšel roman Andreja Moroviča Seks, ljubezen in to. In, kaj naj rečem, užival sem.
Sodobna umetnost se predstavlja kot polje v katerem je možno in dovoljeno vse. Kljub temu pa za umetnico in umetnika v Sloveniji obstajajo omejitve vsaj z dveh strani. Prvi problem se vzpostavlja kot skupek mnogih neizgovorjenih, a vendarle obstoječih ideologij in nazorov, ki so povezane s poljem, v katerem umetnost nastaja in se predstavlja. Druga težava se kaže na strani večnega primanjkljaja produkcijskih sredstev za področje sodobne umetnosti....
Medtem ko se je v Izoli odvijal Kinootok, se je vaš poročevalec odpravil na filmski festival v Slavonsko Požego. Prikazanih je bilo 60 del. Med dvajseto in triindvajseto minuli petek zvečer. Da, v slabih treh urah smo najprej stoje poslušali hrvaško himno, zaploskali žiriji in formatu filmov primerno kratkim otvoritvenim govorancami in si ogledali pet ducatov filmov. 
Filmski festival Kino Otok je festival kinematografij Afrike, Azije, Latinske Amerike in Vzhodne Evrope s prijatelji. Festival Kino Otok je zamišljen kot festival v pravem pomenu besede, živo srečanje ustvarjalcev in obiskovalcev ob filmski umetnosti, s sproščenostjo in temperamentom, ki je značilen za ta okolja.
V sobotni večerni eter bo stopilo nekaj pesmi Gašperja Maleja kot pokušnja pesniškega prvenca Otok, slutnje, poljub. 
17. maja se je v prostorih Mednarodnega grafičnega centra ali Grada Tivoli otvoril Kabinet Maske. Kabinet je zasnovan kot delovni prostor, kjer se boste lahko do 28.maja zamislili, vsaj tako je obljubljeno, o aktualnih vprašanjih sodobne umetnosti. Zagotovo pa boste lahko prelistali vsaj vse dosedanje publikacije Maske, si pogledali predloge nove celostne podobe revije Maska in nastavili uho razgovorom, ki se bodo še zvrstili. Gre namreč za uvod v Manifestacijo 001, ki bo potekala ob stotem izidu že omenjene revije. Septembra lahko na nekaterih osrednjih ljubljanskih kulturnih točkah pričakujemo program dogodkov, ki bo izšel iz vprašanj zgodovinjenja sodobne umetnosti. 
V petek, 26. maja ob 15h, bosta Ariana in Jasmina preleteli dogajanje na Exodosu - 12. mednarodnem festivalu sodobnih odrskih umetnosti.
Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo; da se bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev, da bom spoštoval slavna dejanja partizanov in napredne ljudi sveta, ki žele svobodo in mir; da bom ljubil svojo samoupravno domovino, Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo, njene bratske narode in narodnosti in gradil novo življenje, polno sreče in radosti. 
Galerija Gregor Podnar gosti zanimivega madžarskega umetnika po imenu Attila Csorgo v katerega, skozi kamero obskuro konstruirane svetove, sem se potoplila Maja S. Petja G.K. s kolegi razmišlja o razstavi Eduarda Stepančiča - umetnika, ki je ustvarjal v samoti. Miha C. pa je obiskal galerijo P74, v kateri razstavlja Tina Smrekar, ena izmed letošnjih izbrank javnega poziva k 5. trienalu sodobne slovenske umetnosti - U3.