»…kaj bi doma osamljen čepel, muzika že igra, naš svet je kabaret kajne, pridi v kabaret.« So nas povabili v novem prevodu Alje Predan in libreta Milana Dekleve kar v dva kabareta naenkrat, v celjskega in v Mestno gledališče ljubljansko. Če ste vsaj malo spremljali ves medijski pomp, pa saj niti ni bilo potrebno, ker so nas s tem prav bombardirali, se je vse vrtelo okrog pravice primata prvega slovenskega Kabareta.
Nika Leskovšek, komentarji
Prejšnji teden se je v najvišji etaži lutkovnega gledališča odvil nič kaj navaden dogodek pod naslovom Zadnja egoistična predstava. V njej se je dokončno prekalil štiriletni eksperimentalni gledališki projekt No History-Know history, izveden pod gonilno taktirko Mareta Bulca. Gre za večplastni proces, ki se je ukvarjal predvsem z medsebojnimi odnosi znotraj eksperimentalnega gledališča, postavljenega zunaj klasične dramske strukture. 
Public Library v Euclidu ameriška premiera slovenskega dokumentarnega filma Harmonikarji, avtorjev Dušana Moravca in Leona Mateka. Euclid je predmestje Clevelanda , v katerem živi največ Slovencev in Slovenk izven Evrope. Film je portret šestih slovenskih glasbenikov, ki so si za svoje izrazno sredstvo izbrali najbolj tipično slovensko glasbilo – harmoniko. Med drugim je bil film že predvajan v Severni Koreji in na Kitajskem.
Razstava, ki za središčni motiv jemlje podobo ženske, ponuja širok spekter interpretacij ženskega principa v likovni umetnosti. Slikarji in slikarke, ki prihajajo iz različnih družbenih in kulturnih ozadij, preko svojih umetnin razvijajo svoje videnje ženske in simbolov, ki so z njo povezani. Razstava bo na ogled v kamniški galeriji Peroz, ki se nahaja v nekdanji tovarni Stol, vse tja do 30. novembra. 
Pozdravljeni in dobrodošli v še en termin pregleda dogajanja na letošnjem Liff-u, ljubljanskem filmskem festivalu, ki se počasi približuje svojemu koncu. Zatorej naj velja današnji sprehod po filmskem platnu tudi kot povabilo, da si do petka 24. novembra, zadnjega dne festivala, ogledate še kak film saj večina teh filmov ne bo na rednih sporedih kinematografov. 
»Tak občutek je preplavil Katjenko, ko je brala o Petru I.; zdelo se ji je, da je v njegovi osebnosti, v tekstih o njem skrit rebus in ko ga bo razrešila, bo vedela vse, kar je potrebno vedeti. Nobena njegova pra-pravnukinja ni mogla biti, med njima ni bilo niti duhovnih podobnosti ali povezav. Kdo ve, če bi Katarine odraščanje ne zalovilo v tako sanjavem času, v takem podvodnem carstvu, kjer se je vse videlo zgolj skozi nekakšno popačeno meglico, bi mogoče sedaj hodila z mavzerjem po nakupovalnih centrih?«
Esad Babačić je človek mnogih obrazov. Nekateri ga poznajo kot košarkarja in športnega novinarja. Spet drugi ga bolje poznajo kot starega punkerja zasedbe Via Ofenziva pa tudi kot pekarniškega delavca. V tokratnem »Kosilu nekega molja« pa bomo Esada kot pesnika vprašali, ali se smemo udobno zlekniti v njegovo najnovejšo pesniško zbirko »Divan«, ki je izšla v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.
Festivalski termin liffe je tokrat namenjen sekciji ekstravaganca. Skupaj s Simonom Popkom, enem izmed selektorjev omenjene sekcije, se bomo pogovarjali o tem, kakšna so (bila) merila za uvrstitev filmov med ekstravagantne. Mora biti film nerazumljiv, drugačen, eksotičen ali preprosto le neumestljiv v druge sekcije? Nekaj besed bo namenjenih tudi ekstravagantnim filmom preteklih liffov, seveda v navezavi s filmi, ki so se v skupini znašli letos. Za konec se bomo vprašali kakšno tržno (tako ekonomsko, kot interesno) nišo zapolnjujejo tovrstni filmi in kakšna je njihova prihodnost.
Tokratno beograjsko pismo pišem v toplem naslanjaču svojega ljubljanskega domovanja ter ga namenjam osebnemu doživetju duha mesta in njegovih kulturnih posebnosti, z poudarkom na scenskih umetnostih. Beograd je velemesto ki živi noč in dan, kar mu daje poseben čar. Z lahkoto ga primerjam s svetovljanskim New Yorkom, kjer sem bil pred leti na raziskovalnem delu, le da je seveda Beograd balkanski. Ta balkanskost, v najlepšem pomenu besede, je vidna tudi v umetniških stvaritvah. Tu mislim na neko prvinsko strast do bivanja in do ustvarjanja, ki ima za posledico ogromno število kulturnih dogajanj. Beograd, to balkansko bure baruta je kulturno središče Balkana in kadar se na teh prostorih ne vojskuje, se tu dogajajo veliki umetniški dogodki. 
Skorajda okrog sveta se vrte naše umetnice in umetniki. V petek in soboto je Špela Sterle, slovenska umetnica, ki živi v New Yorku, nastopila na Brooklynu. S svojo skupino »Špela Sterle Dance« je s predstavo »Compound« nastopila v gledališču »PowerHouse Arena«. Predstava združuje ples, besede in glasbo ter prikazuje boj z nasprotujočimi si pričakovanji družbe glede žensk. 
Razstava Majde Gregorič je doživela otvoritev 27. 10. v kletnih prostorih Kulturnega doma v Kamniku, kjer domuje na novo odprta galerija Kurilnica. Na otvoritvi so poleg zanimivih inštalacij in glasbene podlage Zvočnih kopeli avtorja Boštjana Leskovška, gledalci lahko med drugim videli dva kratka umetniška videa. 
Pozdravljeni v tretjem festivalskem terminu Ljubljanskega filmskega festivala. V naslednjih dvajsetih minutah se bomo osredotočili na filme s socialno-politično ostrino, razmerje med dokumentarcem in igranim filmom ter vprašljivo moč reprezentacij. Z vami smo: Taja in Pina, ki okupirata mikrofon, in tehnik Božo.
Še vedno imate čas, da pohitite na dve prireditvi. V Filmskem klubu Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti na Beethovnovi 5 se ob 20. uri obeta projekcija filma, predavanje in pogovor s filmskim režiserjem in teoretikom Jovanom Jovanovićem. Beseda bo tekla o poetiki in filozofiji ameriškega B filma, žanra, ki je usodno določil »novi Hollywood« in celo generacijo kultnih subverzivnih filmskih režiserjev od Coppole in Scorseseja naprej. Pogovor torej o žanru, ki ga se ga čas ne dotakne in ne razsuje…Vstop prost.
Christine Lavant je ena izmed najpomembnejših avtoric avstrijske povojne literature. 
V MGLC-ju, desetletja poznanem in priznanem Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani; zlasti po začetkih Ljubljanske grafične šole v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so na ogled lesorezi in linorezi slovenskih umetnikov – grafikov 20. stoletja. 
Glavnega junaka nekega romana pogosto označujemo z besedo akter. To težje naredimo na primeru romana Nino iz sanj. Čas odraščanja, ki ga avtor opisuje, je čas hrupnega dogajanja punka, novega vala in mladinskega uporništva. Glavni junak prvenca Marka Pristova je pa v prvi vrsti ne-akter, opazovalec in pasiven postajač na obrobju dogajanj. Biti nikjer in delati nič, želeti nekaj, pa ne vedeti kaj – umeščenost oziroma neumeščenost v družbo, okolje in čase je tematska osnova obravnavanega dela. 
Najprej k arhitekturi. Letošnji dobitnik nagrade Maksa Fabianija je Andrej Pogačnik, priznanje pa sta prejela Boris Podrecca in Marko Lavrenčič. Andrej Pogačnik jo je dobil za raziskovalno delo 'Optimalni scenariji razvoja slovenskih funkcijskih in statističnih regij', Boris Podrecca in Marko Lavrenčič pa za oblikovanje mestnega trga v Idriji. 
ROMI. Od tistih, s katerimi so se znašli v istem času in prostoru, so bili zmerom označeni za Druge. Ljudje, ki so Rome označili za Druge, so to njihovo Drugost potrebovali zato, da so z njo potrjevali svojo lastno identiteto. Romom, temu velikemu Drugemu, so pripisali vse možne negativne lastnosti. To se Romom dogaja še danes. Skozi vse zgodovinske čase zato odmevajo besede: »Ljudje mi gledajo pod prste, ker sem Ciganka.«
Če ste jo želeli veselo mahniti po dvoranah Moderne galerije, ste se ušteli. Tam namreč od četrtka ni več mogoč ogled stalne postavitve Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije 1950-2000. Prav tako ni več mogoč obisk knjižnice in dokumentacije-arhiva, medtem ko bo fotoarhiv dostopen do konca decembra. Predvidena je prenova, ki naj bi stekla v začetku prihodnjega leta, ker pa morajo do tedaj izprazniti prostore, so s pripravami začeli že sedaj. 
Toma je odmaknila vstran smrdljivo pregrinjalo – ženska je ležala na rdeči rjuhi. Tanja ni takoj videla, da je to kri. 