Prejšnji teden se je v Plesnem teatru premierno odvila predstava Tartuffe ali Vsiljivec, plod delovanja mlade gledališke skupine Teatroza pod okriljem Kuda Hupa. Režisersko taktirko je v roke vzel Sekumady Condé, ki se je postavil tudi v vlogo Tartuffa samega, okoli sebe pa zbral osem mladih igralcev, potencialnih gledališčnih upov, ki v tovrstnih predstavah lahko začnejo kaliti svojo morebitno umetniško kariero.
Alja, komentarji
Jakopičeva galerija ponovno po letu in pol izostanka odpira svoja prenovljena vrata. Kot prva je Fundacija Brumen v njej organizirala pregledno razstavo tako rekoč najboljših tipografskih rešitev po izboru strokovne žirije slavnega Type directors Cluba iz New Yorka za leto 2006. Čeprav bodo v tej instituciji z mednrodnim slovesom in svetovnim prestižem sredi julija razglasili že nove zmagovalce za leto 2007, je več kot spodbudno, da nam za ogled tipografskih mojstrovin ni treba več kot za vogal Slovenske ceste. 
Maskin Seminar sodobnih scenskih umetnosti je prejšnji teden zaključilo poslednje javno predavanje Ramsaya Burta. Slednji predava Zgodovino plesa na Univerzi v Montfortu. Izdal je zajetno število publikacij, ki pokrivajo problematiko plesnega gibanja in telesa, skupaj s Susan Foster pa je tudi ustanovitelj ter urednik revije Discourses in Dance. 
Verjetno najpopularnejši jezik vseh časov, angleški jezik, ima veliko govorcev. Zaradi tega dejstva so se po svetu razvile različne variante, ki veljajo za uradne jezike. Vsebujejo delček svojstvenega besedišča, slovnice in značilne izgovorjave. V oddaji bomo spoznali najbolj poglavitne izrazne oblike angleščine kot jo uporabljajo naravni govorci v Veliki Britaniji, na Škotskem, v ZDA, južni Afriki, Indiji in Avstraliji. Vse to bo obogateno s humorjem indijskega Kanadčana Petra Russela, entuziazmom Avstralca Steva Irwina, a hkrati bo ob tem možno prevpraševanje mej jezika, ki ima tudi moč pranja možganov. Z angleškimi jezikovnimi substancami vas bo zadeval Attila Szabo. 
V današnjih kulturnih novičkah zgolj o nagradah. Kratka radijska igra Matjaža Jarca in Franca Križnarja Staranje kot zorenje motiva je na mednarodnem radijskem festivalu Medij za življenje, ki je te dni potekal v Iranu, dobila prvo nagrado. Gre za muzikološko - zgodovinsko igro, ki predstavlja prehod preprostega glasbenega motiva štajerskega pastirja z vmesnimi fazami v končno Odo radosti. 
Nad Kinodvor se te dni zgrinja filmska noč. Po premieri na lanskoletnem Festivalu slovenskega filma je redni kinematografski program okupiral celovečerec En Natt / Noč, poetični filmski prvenec slovenskega režiserja Mihe Knifica. Kljub podalpskemu lastništvu režiserske taktirke in pretežno slovenski tehnični ekipi ostaja etiketa Made In Slovenia upravičeno vprašljiva. Prilaščanje slovenski kinematografiji spodbija skandinavska koprodukcija, nordijska lingvistična identiteta filma in švedski igralski trio. 
»No, kakšna je torej resnica o tem zemljišču samomorilcev, je vprašal g. José, Da na tem mestu ni vse tako, kot se zdi, To je pokopališče, mestno pokopališče, To je labirint, Labirinti se lahko vidijo od zunaj, Ne vsi, ta spada med nevidne, Ne razumem, Na primer, oseba, ki je tu pokopana, je rekel pastir in tolkel s koncem palice po kupu zemlje, ni tista, za katero mislite, da je, Nenadoma se je zemlja pod nogami g. Joséja začela vrteti, poslednja figura na plošči, njegova edina gotovost, naposled najdena neznana ženska, je ponovno izginila, Hočete reči, da je ta številka napačna, je vrašal, trepetajoč, Številka je številka, številka se nikdar ne moti, je odgovoril pastir, če bi to premaknili tja in jo prestavili na drug kraj, četudi na konec sveta, bi bila še vedno ista številka, Ne razumem, Boste že razumeli, Prosim vas, v moji glavi je zmešnjava, Nobeno od teles, ki so tu pokopana, ne pripada imenu na nagrobni plošči, Ne verjamem, Res je, vam pravim, Ampak številke, Vse so zamenjane ...« 
Esad Babačič je bil gost Trnovskih tercetov 2007. Danes bomo poslušali del nastopa v dvorani KUD-a France Prešeren v Ljubljani, kjer je pesnik Esad Babačič bral svoje pesmi 7. februarja na prvem tercetu ljubljanskega pesniškega festivala.
Koryu Nishikawa, ki neumorno po svetu gostuje že 15 let, se je te dni ustavil tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana in s predstavo Japonske lutke slovenskemu občinstvu na zelo priljuden način približal tradicionalno japonsko lutkovno kulturo. Nishikawa je razvil vrsto gledališča, imenovano kuruma ningyo, ki izvira iz starodavne tehnike bunraku. Njegovo precizno, notranje mirno, malodane kontemplativno animatorstvo vzbuja nenavadno začudenje nam nepoznanega lutkovnega pristopa, res dosledno sledenje dogajanja pa zahteva z močno koncentracijo podkovanega gledalca. 
Eden najvažnejših in najvidnejših objektov srbske moderne arhitekture je Državna tiskarna v Beogradu, arhitekta Dragiše Brašovana. Stavbo večina Beograjčanov pozna pod drugim imenom - kot Beogradski izdavačko grafički zavod, ali krajše - BIGZ. Brašovan je objekt zasnoval leta 1933, gradnja pa je bila končana 7 let kasneje. Ta ogromna svetlo rumena zgradba je v svojih zlatih časih na površini 25 000 kvadratnih metrov zaposlovala skoraj 3 000 ljudi. Zadnja leta pa se je v BIGZ poleg nekoliko sedežev tukajšnjih firm, vselilo tudi veliko število mladih umetnikov. 
- v francoski Red legije časti imenovan Boris Pahor
Z bliskovito naglico je v Ljubljano pokukala in še hitreje odšla novim postavitvam naproti razsežna kuratorska skupinska razstava, nabor del mednarodne zasedbe avtorjev, imenovana Suitcase Illuminated # 5 oziroma Razsvetljeni kovček # 5. Razstava se je na eni strani vklopila v koncept širše zasnovanega, dveletnega projekta Vzporedne ekonomije (2006 – 2008), ki dokaj strogo profilira dejavnost Centra in galerije P74. Ta ljubljanska ustanova se z vselej prisotnimi izjemami postavlja v kontekst socialno angažiranih projektov, ki se na različne načine izkazujejo skozi ponujene razstavne programe. V tovrstni usmeritvi P74 v domovini nima prave konkurence, saj za razliko od večine ostalih producentov in galeristov ponavadi ne poudarja vizualne atraktivnosti projektov in celostnih postavitev, ampak se osredotoča predvsem na njihovo vsebinsko plat. 
V Ljubljani je 3. maja potekalo drugo gostovanje v sklopu projekta Dobrih sosedskih odnosov. Gre za projekt, ki se izvaja po iniciativi dveh skupin iz Ljubljane in Zagreba. Prva skupina se je organizirala okoli projekta Mutual Aid Situations , druga pa okrog izhajanja časopisa 11. teza v Zagrebu. Gre za skupen projekt, ki je še v procesu nastajanja in zasledovanja kratkoročnih ciljev. Bistveno je, da se skozi izvajanje projekta vzpodbuja povezovanje različnih sredin in držav na ravni, ki ni del uradne politike Ljubljane in Zagreba. Kot tudi za širjenje dobrih sosedskih odnosov povsod, kjer na tem področju prihaja do konfliktov. 
Uroš Zupan je že s svojim pesniškim prvencem Sutre, izdanim 1991. leta suvereno vstopil na slovensko literarno prizorišče in požel številne kritiške pohvale ter prejel nekaj literarnih nagrad. Tako prva pesniška zbirka kot vse nadaljnje (do sedaj jih je izšlo osem), so v literarnokritiški in laični javnosti doživele velik odziv. Poleg pesniških pa je Zupan napisal tudi tri esejistične zbirke. 
V Anton Podbevšek Teatru so se s tretjo premiero posvetili mlajšemu občinstvu, vendar brez dvoma v melodični akvarij fantazije potopili tudi vse ostale. Nekonvencionalna zasedba, vrvež simbolov in orkestralna spremljava poskrbijo, da glasbena pravljica Prokofijeva Peter in volk zaživi kot kompleksna, a zgoščena pripoved o »nepredvidenem ulovu«. Režiserja Nana Milčinski in Matjaž Berger sta koncept izrisa pravljičnega vrta umestila v japonsko kulturo, ob rob pa ji uravnovešeno naslonila sodobne zahodnjaške takte. Sicer pa se postavitev pravljice dobronamerno izogne kakršnikoli moralni didaktičnosti - tovrstno dregne le toliko, da »se spomnimo«. 
Danes si v Cankarjevem domu še lahko ogledate uprizoritev Hej, punca!, za katero stoji Societas Raffaello Sanzio, pod avtorstvom pa podpisani Romeo Castellucci. Slednji ni malo in neznano gledališko ime. Uprizoritev, ki jo tokrat razkaže avditoriju Linhartove dvorane, je zgleden primerek odstopanj od tradicionalno poznane gledališke forme. Navkljub veličastnemu imenu, pa 70-minutna uprizoritev, celostno gledano, ni najbolj posrečena. Veliko je zanimivo nastavljenih predlog, vendar pa jih nekaj tudi ponesrečeno strmoglavi v neoprijemljiv, tavajoč, premalo asociacij vzbujajoč potencial. 
Lara Lingua intervju: Kdo so eventualisti? 
Če vzamemo osebne občutke kot merilo, je Bruselj pred petnajstimi ali celo pred petimi leti imel zelo drugačen urbani utrip. To dolgočasno belgijsko mesto s širokimi cestami, danes poka po šivih od mestne kulture, do 
Od kod prihaja hrvaška nagnjenost k jezičnem čistunstvu in ustvarjanju številnih novotvorb tako imenovanega hrvaškega novogovora. Kaj pravi Top lista nadrealista o raznovrsnosti bosanskega, črnogorskega, hrvaškega in srbskega jezika? Kakšen je trenuten rezultat hrvaške pravopisne vojne? In kako kako laskati, dvoriti in zapeljevati s pomočjo klasikov hrvaške poezije – poslušajte nas V SREDO OB DEVETIH ZJUTRAJ. 
Tokratna oddaja o sodobni umetnosti Arterija bo obravnavala dogodke, ki so v preteklih dveh tednih zaznamovali dogajanje na področju vizualnih in performativnih umetnosti v Sloveniji in okolici. Avtorji današnje oddaje smo tokrat obravnavali povsem različne nivoje sodobn 
