Po daljšem obdobju odmika od javnosti, ki je trajal kar 26 let, se nam je Alice Coltrane zopet prikazala s svežim albumom v novi, natančneje – kakor izpoveduje njegov naslov, translinearni luči. Vmes se je, kakor pravi, posvečala spiritualnim zadevam in, čeprav se je umaknila od profesionalne jazzovske scene, je glasba očitno še vedno sestavni del njenega življenja. To sploh ni nič čudnega, saj je očitno zrasla s klavirjem pod rokami... (v celoti...) >>

Nekoliko nevsakdanja, a vendar znana muzika se skriva na prvencu francoske naveze NOUVELLE VAGUE, Novi val. Gre za zbirko predelav znanih komadov iz konca sedemdesetih in osemdesetih let, ki je v svoji zvočnosti tako posebna, a hkrati enovita, da funkcionira kot samostojno avtorsko delo in si zato zasluži obravnavo v Tolpi bumov... (v celoti...) >>

Prvi frik brazilske glasbene scene (pa tudi širše) pri svojih 68-ih potrjuje reklo "bolj star - bolj nor"! Konceptualno globoko, glasbeno nadvse inovativno, odštekano, kompleksno, hkrati pa neubranljivo privlačno delo je v glasbenem oziru posvečeno enemu novejših fenomenov brazilske glasbe imenovanemu pagode, v vsebinskem oziru pa je posvečeno - ženski. Bolje - zatirani ženski. Album v obliki operete se v treh dejanjih skozi lucidne, z grško mitologijo prepojene dialoge posveti predvsem problemu zatiranja ženskega principa s strani moških... (v celoti...) >>

Album A Fem Era bi z lahkoto poslušali v pravljičarski oddaji Za dva groša fantazije. Brooklynska zasedba The Good Good pôje zgodbe o zvezdah v noči, pijavkah pod rečnim kamenjem, stari mami in vnukinji, ki ležita pod drevesom in s pijavko na dlani čakata utrinek. Otroška razigranost in mir starosti, oboje preveva to melodično in hrupno, sladko in grenko pankersko ploščo, ki marsikoga spomni na – marsikoga. Mene, recimo, na The Slits, Sonic Youth, Deerhoof, Quix*o*tic, CocoRosie in skupine iz ameriškega folk-pank podzemlja... (v celoti...) >>

Album A Fem Era bi z lahkoto poslušali v pravljičarski oddaji Za dva groša fantazije. Brooklynska zasedba The Good Good pôje zgodbe o zvezdah v noči, pijavkah pod rečnim kamenjem, stari mami in vnukinji, ki ležita pod drevesom in s pijavko na dlani čakata utrinek. Otroška razigranost in mir starosti, oboje preveva to melodično in hrupno, sladko in grenko pankersko ploščo, ki marsikoga spomni na – marsikoga. Mene, recimo, na The Slits, Sonic Youth, Deerhoof, Quix*o*tic, CocoRosie in skupine iz ameriškega folk-pank podzemlja... (v celoti...) >>

Po sedmih letih so njujorški Unsane objavili nov album, s katerim se ne le vračajo, ampak prepričljivo nadaljujejo začrtano smer brutalne, agresivne in krvave kitarske bombe. Sprva so kot sestavni del njujorškega podzemlja konec 80-ih let sodili v generacijo skupin, ki so nadaljevale delo Sonic Youth, Glenna Brance, Lydie Lunch, Foetusa, Pussy Galore. S Helmet, Cop Shoot Cop, Barkmarket, Surgery, Crawlpappy, Spitters, Boss Hog so tvorili linijo njujorškega noise-rocka, s katerim so se v prvi polovici 90-ih let pridružili minneapolski družini hrupa Amphetamine Reptile. Zanjo so leta 1995 izdali ključni album Scattered, Smothered & Covered in se v drugi polovici s Today is The Day in Neurosis znašli tudi na bolj metalsko orientirani sceni, na katero so sploh prodrli po odmevni turneji s Slayer... (v nadaljevanju...) >>

Sean Booth in Rob Brown, dvojec za imenom Autechre, ob vsaki najavi novega izdelka med ljubitelji elektronike povzroči pravo mobilizacijo in vse oči se uprejo v mnoge 'peer to peer' programe v upanju, da bodo posnetki čim prej na voljo - če že ne v celoti, pa vsaj v obliki vzorcev ali česarkoli, kar bi dalo slutiti, kaj nam bosta ponudila tokrat. To dejstvo ne preseneča, saj sta Autechre na lestvici popularnosti elektronskih producentov, bolj specifično: podžanra, imenovanega IDM, globoko zasidrana na drugem mestu – prvo mesto seveda že po defaultu zaseda famozni Richard D. James... (v celoti...) >>

Will Holland, bolj znan kot Quantic, ima pri svojih petindvajsetih letih za sabo že prav lepo število plošč. Doslej je posnel tri samostojne albume (5th Exotic, Apricot Morning in Mishaps Happening), delal je številne remikse, skupaj z Russom Porterjem izdal ploščo pod psevdonimom Limp Twins in končno, s svojim bandom Quantic Soul Orchestra posnel dva albuma. Drugi, z naslovom Pushin On, je izšel pred kratkim – maja letos. Na tem mestu velja omeniti, da je album v ZDA izšel pri priznani kalifornijski, pretežno jazz, soul, elektronski … založbi Ubiquity, s katero Willova matična založba Tru Thoughts sodeluje že nekaj časa, predvsem zaradi ameriške distribucije... (v celoti...) >>

Pred nami je prvenec washingtonskega dueta, katerega začetki segajo v leto 2001, ko se je dolgoletni par, Ian MacKaye iz Fugazi in Amy Farina iz skupine Warmers, odločil za javno nastopanje pod imenom Evens. Njuna kombinacija bariton-kitare in bobnov ter petja je s sedečo izvedbo skladb postavljena na isto raven, na enakopraven nivo, od koder tudi izvira ime njunega dueta Evens. Uvodne korake igranja doma in zase sta lani nadgradila s skladbama On The Face Of It za spletno stran založbe Protest Records in Vowel Movement za otroško predstavo Pancake Mountain, letos pa z izdajo dvanajstih pesmi na albumu, ki sta ga posnela lani poleti s starim prijateljem Donom Zientarijem v njegovem washingtonskem Inner Ear studiu, stalnem zatočišču založbe Dischord, katero še danes vodi MacKaye s prijateljem in soborcem iz Minor Threat, Jeffom Nelsonom... (v celoti...) >>

Jack in Meg White do sedaj nikoli nista dolgočasila ali podcenjevala svojega poslušalstva in tudi tokrat je tako, le da se na albumu odvija precej drugačna zgodba: Dvoumnost biblične simbolike z naslovnice plošče, naslov, ki je skrajšan citat iz Svetega pisma, podkrepljen z namigom Jacka Whitea, da se album vsebinsko nanaša na iskanje ideala resnice. Ker pa ima slednja prav toliko skupnega z bogom kot s hudičem, se ta dualizem simbolično odseva tudi na plošči, začenši z uvodnim singlom Blue Orchid, z nekaj Black Sabbathovske mimike, ob katerem je prikimaval nemara tudi satan, ko ga je slišal.

tekst v celoti ...

>>

ICP so v sebi od nastanka leta 1967 združevali vse tisto, kar morda z eno okončino rije po zapuščinah evropske kompozicije, a od vsega začetka vdihava svež zrak iz zgodovine jazzovskih gibanj, da bi jih posvojilo in zajelo v svojstven zvok. Če na svoji zadnji plošči - Aan & Uit, ICP pretežno ne zapuščajo jazzovskega zvoka – od danes delujočih bi jim lahko ob bok postavili Brötzmanovo čikaško bando, od predvčerajšnjim pa vsekakor orkestre Duka Ellingtona -, pa ga hkrati že zapuščajo ravno v kompoziciji. Zaradi te dvosmernosti pa skladanje večinoma enega človeka v naši združbi ne zmanjša deleža celotnega kolektiva, postavljajoč humor nizozemskih glasbenikov med vrstice njihove igre.

Zaradi nevšečnosti neznanega izvora se v tolpi žal niso zavrteli vsi napovedani komadi - to se bo zagotovo zgodilo v ponovitvi - v nedeljo, 3. julija, ob desetih dopoldan!!! >>

Hanne Hukkelberg, 26-letna Norvežanka, se je, preden je pristopila v Leafovo družino, z biciklom in snemalko v roki vozila po Oslu. Na poti do glasbene akademije je posnela toliko zvokov, da jih je preprosto morala vkomponirati v svoj prvenec LITTLE THINGS ... (v celoti ...)



>>

... Eivind Aarset je žrtev žanrskih predalčkanj, ki lahko zavedejo in prevarajo, saj nobeno do konca ne zadene bistva njegove večslojne zlepljenke; če ga – po mojem mnenju vse preveč površno – po eni strani opisujejo kot glasbenika postmilesovske prevenience, ga po drugi strani uvrščajo v ta hip zelo modno oznako – oh ne, že spet! – nu-jazz. Aarset pa - s svojimi zvočnimi invencijami, podobno kot Erik Truffaz, ki smo ga v tem terminu gostili prejšnji teden - krepko presega takšne umestitve ... (v celoti ...) >>

... Z drugim albumom No Wow sta se pevka VV in kitarist Hotel oziroma Kills poslovila od surovega, neotesanega zvoka. Pospravila sta umazano kitaro, ritem mašino sta obdelala in iz nje izvlekla bolj blago, še vedno pa mračno ritmiko in jo obogatila z več ploskanja, tamburina, bobnov kot na predhodnem Keep On Your Mean Side. Začrtana linija neorockovskega bluesa je ostala osnovni steber njune izzivalne glasbe, ki od začetka do konca razklada vplive skupine ... (v celoti ...) >>

Miami se je v zadnjih letih precej pogosto pojavljal na naši muzikalični agendi, zahvaljujoč predvsem plodni podzemni navezi založb Beta Bodega ter Botanica Del Jibaro, po drugi strani pa tudi vedno močnejši hip-hop sceni, v kateri daleč pred ostalimi prednjači založba Counterflow. Omenjene založbe predstavljajo tisti »pravi« Miami, ki ga sami akterji strogo ločujejo od populističnega dogajanja na tamkajšnjem »South Beachu«, ki enkrat na leto gosti celo množico predstavnikov plesne glasbene industrije ter pripadajoči nabor silikonskih lepotic in »mišičastih« avtomobilov, ki že tako ali tako spadajo v obvezno scenografijo najbolj turističnega dela floridske prestolnice. Pri založbi Botanica Del Jibaro so takšni podobi pokazali zobe s serijo dogodkov pod imenom Infiltrate, ki so vsako leto skušali oblikovati protiutež populistični »Miami Winter Music Conference« in preusmeriti pozornost še na lokalne glasbenike, ki v Miamiju ne preživijo le enega tedna, ampak njegovo sceno sestavljajo celo leto. Eden od glasov teh dogodkov je tudi MC z imenom Seven Star... (v celoti...) >>

Mirne duše se lahko zapiše, da v svetu dandanašnje glasbene ponudbe ni ravno veliko zasedb, ki bi z leti postajale čedalje boljše. Ponavadi se cela zadeva odvija tako, da se zasedbe proslavijo z začetnimi izdajami in kasneje samo še ždijo na lovorikah le-teh in nato samo še letno štancajo izdelke, da nekako potešijo zahteve in potrebe glasbenih založb, ne pa tudi poslušalcev. V primeru švedskih Meshuggah pa je ravno obratno ... (v celoti ...) >>

Ameriški pianist indijskih korenin Vijay Iver in urbani poet, reper, teoretik in kritični mislec z vzhodne obale ZDA Mike Ladd sta s ploščo ''In What Language?'' družbi v oko pjunila vrsto perečih problemov, ki se reflektirajo v podivjanem zahodnem modelu vulgarnega kapitalizma skozi lovke vseprežemajoče globalizacije, ki na pogoltni sledi za kapitalom ustvarja vsesplošno enoumje in skozi ameriški koncept svobode postavlja kletke, krati svoboščine, vzpostavlja masovno kontrolo in poglablja razlike. Letališče jima služi kot metafora križišča kultur, trgovskih poti in bushizmov, ki jih interpretirata skozi različne (z)godbe, od jazza, funka, hip hopa, trdih lomljenih ritmov, slam poezije, kolaža in govorjene besede. In če je politično osišče trdno, brezkopromisno v svojih kritičnih bodicah napram anomalijam sodobne družbe, ki večino ameriške hihop podukcije postavlja v luč adolescenčnega pozerstva, pa je žal prežemanje godb malce bolj plašno ...

www.pirecordings.com

>>

Videti je, da Vialka vse raje pripovedujeta lastne zgodbe, ki pa bi lahko bile nekakšne nomadske refleksije krajev in ljudi, h katerim je oba, Marylise Frecheville ter Erica Borosa pač zanesla pot. Kot to predlaga ilustrator Nikolai Kopeikin na naslovnici letos izdanega posnetka Vialke, gre za zgodbe, ki jih pripovedujeta v svetu takem, kot ga pač najdemo – vedno že priklopljeni na naprave mobilnih ter globalnih omrežij. Tu Vialka kot kak virus spregovorita presenečeni figuri pozabljenega krčmarja ali pa zborčku delavne družinice in tovariških sosedov, ki se pred ekrani zbirajo v skupnosti, presenečenju odprti – raje kot v ekran zročemu pisarniškem molju, ki pač premore luksuz osamljene intime drago kupljene domačnosti.

>>

Grafitar in raper iz Tuzle, ki ga najbolj poznamo
kot odrskega sotrpina gospoda Eda Maajke, sicer pa sliši na rapersko ime Frenkie, je končno izdal svoj prvenec. Hrvaški Menart in bosanski FmJam Records sta založila izdajo, ki je v naši rajnki državi prvi pravi primer neprestanega battle rapa, s katerim nas Frenkie drži pokonci in z migajočo glavo več kot uro. Skupaj z gosti, kot so recimo Edo Maajka, Defence, Marchelo, Flipstar in drugi, mu je uspelo ustvariti kohezivno celoto. Njegov močen, agresiven, na trenutke celo jezen vokal ter izjemen flow sta ga tako več kot zanesljivo postavila v sam vrh raperjev v bivši Jugi.
>>

Sila impresiven seznam sodelujočih in zelo naklonjene kritike ... tako se virtualni Gorillaz po štirih letih vračajo s svojim drugim albumom ... "Demon Days". >>

Japonski milozvočni elektro-akustični kvartet Minamo nam z novo ploščo zopet odstira subtilno sozvočje akustičnega zvena kitarskih strun in sodobnega odmeva digitalnih zvočnih prostranstev, ki spominjajo na romanticizme Fennesza, a ga z tipično japonsko senzibilnostjo, razprto med tišino, tonom in šumom presega. Obljublja se nam skrbno krojena, premišljena godba, ki navdušuje s svojo lenobnostjo in lepoto ...

www.12k.com

>>

Britanski duo Herbaliser sestavljata stara mačka. Jake Wherry in (v tistih časih predvsem didžej) Ollie Teeba sta združila moči že pred krepkim desetletjem, rezultat njunega zgodnjega sodelovanja je bil prvenec Remedies. Album je izšel leta '95 pri založbi Ninja Tune in je odličen primer zlate dobe te založbe, ko je bila v ospredju novih, predvsem britanskih ideoloških zasukov v “znanosti zlomljenih ritmov”, ki so kot vsaka nova oblika glasbenih praks kmalu dobili tudi znamko, torej ime v terminih trip hop, headz music, smoked beats … (v celoti...) >>

Nocojšnjo tolpo bumov posvečamo zadnjemu albumu zasedbe YOHIMBE BROTHERS, to je drugemu zapovrstjo, ki je naslovljen The Tao Of Yo. Gre za projekt Vernona Reida, kitarista nekoč zelo priljubljene »black rock« zasedbe Living Colour, ter Jesona Kiblerja, bolj znanega pod psevdonimom DJ Logic. Črna brata iz Brooklyna in Bronxa sta svoji glasbeni izkušnji združila leta 2002, izbrala kopico glasbenikov in nastal je prvenec z naslovom Front End Lifter. Album naj bi prinesel prevetritev na newyorški glasbeni sceni in nakazal nove smernice razvoja črnske glasbe nasploh; ta naj ne bi bila žanrsko omejena, temveč raznolika in zmožna združevanja navidez nezdužljivega. Če jima je na prejšnjem albumu to še precej dobro uspelo, pa na zadnjem The Tao Of Yo temu ni tako... (v celoti...) >>

Novi, kar nekaj časa pričakovani album enega največjih živečih afriških mojstrov igranja na kitaro je končno tu. In takoj lahko ugotovimo, da se je čakanje splačalo. Če se morda ne bomo vsi strinjali s tem, da gre za njegov do sedaj najboljši album - okusi in pogledi so različni, pa je morda komu bolj pri srcu kakšen izmed njegovih »intimnejših« -, pa je trditev, da gre za po vsebini in produkciji najbogatejšega med njimi, zagotovo manj sporna... (v celoti...) >>

Za imenom The Freak Accident se skriva nihče drug kot Ralph Spight, kitarist in vokalist tako po svetu kot pri nas zelo cenjenih punk-jazz-coreovcev, kalifornijskih Victims Family, ki so presenečali s svojstvenimi prijemi v punk ter hard-core glasbi od srede osemdesetih do sredine devetdesetih. Po razpadu te zasedbe je skupaj s soborcem, basistom Larryjem Boothroydom ustanovil banda Saturn's Flea Collar in pa Hellworms, s katerima je preigraval v drugi polovici devetdesetih. V začetku novega tisočletja sta z Larryjem angažirala novega bobnarja in znova vzpostavila Victims Family. Toda, kot je bilo pri Victimsih navada, je bobnar kmalu zapustil band ter tako znova ustavil zgodbo o slednjem bandu... (v celoti...) >>

Passarani je našo pozornost pritegnil že pred leti, saj je bil eden od pionirjev rimske techno scene, lastnik založbe Nature in nasploh skoraj edini rimski elektroničar, ki je uspel prodreti tudi v tujino. Sullen Look je njegov drugi redni album, na katerem kot običajno sledi elektroidnim mutacijam, ki so se tokrat razvile v bolj izrazito plesno obliko. Konec koncev je temu kriva tudi založba Peacefrog, ki je ploščo izdala kljub temu, da morebiti ne sodi najbolj v njeno celostno podobo. Današnja tolpa je torej dober vpogled v dogajanje na elektronski sceni naših zahodnih sosedov in njihovega glavnega mesta. >>

Nine Inch Nails, ali bolje rečeno Trent Reznor, je skoraj da že po dvajsetih letih aktivnega delovanja na glasbeni sceni verjetno že precej dobro znan skoraj vsakemu bolj ali manj površnemu ljubitelju novejše godbene zgodovine. Navsezadnje pa je godba Nine Inch Nails poleg milijonske prodaje zgoščenk dosegla tudi prisotnost v različnih hollywoodskih visoko proračunskih filmskih uspešnicah in računalniških igricah ... (v celoti ...) >>

V sobotni Tolpi bumov poslušamo še povsem svež in nestrpno pričakovan album elektronskega čarovnika Kierana Hebdena aka Four Teta. Na plati, naslovljeni Everything Ecstatic, preverjamo njegovo novo, "uporniško" zvočno naravnanost ter ugotavljamo, kolikšne so dejanske možnosti, da poslušalec pade v ekstazo ... >>

Guero je od melanholičnega predhodnika Sea Change bolj optimističen, njegove teksture so tako večplastne, da plošček zadosti vsakemu vsaj malo zahtevnejšemu poslušalcu. Plošča je stkana tako, da prijemlje vedno bolje, vsakič ko jo znova poslušaš. V štiriinpetdesetih minutah sežema folk, nalezljive hip hop beate, bossanovo, vse pa je podkrepljeno s sempli in bogatim zvočnim okrasjem in hrupom, tako iz elektronske, kakor tudi iz precej rustikalne glasbene zakladnice. Beck spretno pluje med žanrskimi omejitvam >>

Ker že kar nekaj časa glasbena usmerjenost pensilvanske Relapse Records ni ravno neznanka v svetu godbenih odvisnežev ni nič čudnega, da vsi bendi, ki izdajajo za Relapse s tem nosijo nekakšen žanrski predznak, v večini primerov povezan s hitro in nasilno godbo. Tako je tudi s četvorko Uphill Battle... (v celoti ...) >>