Med svetovno znanimi etno-zasedbami ne najdemo veliko takšnih, katerih dejavnost smo lahko redno spremljali na domačih odrih. Ena takih redkih cvetk je tuvanska zasedba mojstrov grlenega petja Huun-Huur-Tu, ki nas je prvič obiskala leta 1996 na Drugi godbi. Po tem koncertu, ki še danes, skoraj desetletje pozneje, sodi med najboljše nastope, kar smo jih lahko spremljali na Drugi godbi, pa se je četverica še kar redno oglašala tako v Ljubljani kot tudi, kar ni pravilo za tovrstne zasedbe, po drugih slovenskih >>

Za aliasom Gavouna se skriva v Atenah rojeni, a v Londonu delujoči producent Athanasios Argianas. Svoj prvi EP, Warm Industry, je izdal pred dvema letoma za manchesterski Melodic Label, sedaj pa se je oglasil s prvim CD-jem, ki vsebuje nekatere premešene elemente z omenjenega EP-ja. Svoj prvenec je letošnjega februarja založil pri založbi Arable, čigar kurator je Robin Saville, polovica elektronskega dua Isan. Album, čigar naslov je iz nekega razloga prikrajšan za črko R, Stings And Dum Machines, se že na prvo poslušanje izkaže kot prikupna sinteza elektronike oz. folktronike in prijemov, tipičnih za klasično in tradicionalno glasbo. Vseeno pa bi tisti, ki bi tovrstni glasbi dali naziv moderna klasika, šli predaleč. Že res, da govorimo o albumu z živimi in analognimi inštrumenti, a osnova še vedno ostane elektronska ... (v celoti ...) >>

Šestčlanska ljubljanska združba, ki svojo muziko podaja pod trentarsko-ziljskim poimenovanjem za krompir, ni ravno novinka na domači glasbeni sceni. Deluje od leta 1994, izid prve uradne plošče, Čompe, ki so jo posneli v treh septembrskih dnevih lanskega leta v klubu Gromka na Metelkovi, pa je dočakala prejšnji mesec.
>>

Na sodobni rockovski sceni se je v zadnjih letih pojavila kopica duetov. Na čelu z White Stripes so dvočlanske, kitarsko-bobnarske zasedbe vrnile rocku rudimentarnost. Z organskim, pristnim zvokom so odstopile od tehnološko spolirane produkcije in v časih, ko se vračajo, obračajo, prenavljajo in križajo zgodovinski pojavi in gibanja, so z učinkovito minimalistično instrumentalno postavo dale glasbi živost in svežino. V to zbirko imen sodi tudi kanadski duet Death From Above 1979 iz Toronta, ki je s konec lanskega leta izdanim prvencem You're a Woman, I'm a Machine nadgradil dosedanji mini-izdaji, EP-ja Heads Up iz leta 2003 in Romantic Rights z začetka lanskega leta. Duo je z uporabo bobnov, umazanega basa in Moog sintesajzerja priboril zanimanje glasbene kritike, z vročimi koncerti pa postal eno zanimivejših koncertnih imen iz Kanade... (v celoti ...) >>

Po treh letih premora se je Jernej Marušič odločil nadgraditi estetiko svojega debutantskega albuma Idei Lahesna in poseči po zbirki še bolj abstraktnih ritmov, ki v nasprotju s tekočimi in hipnotičnimi techno ritmi prisegajo bolj na mutirani hip hop in lomljene ritme. Album Variations je v tem smislu skoraj
nerazpoznaven, kar je po eni strani super, saj dokazuje, da se Octex premika naprej, po zvočni plati pa je plošča, ki jo je izdala ljubljanska založba rx:tx, tudi veliko bolj nedostopna, vsaj s strani poslušalca. >>

Če so me Electrelane lani navduševale s svojo energičnostjo, ko so izdale album »The Power Out«, se zdaj ob poslušanjih njihovega pred kratkim objavljenega ploščka »Axes« zaman iščem v čemurkoli, kar bi napeljevalo na ekstatičnost. Priznam, da je to moment, ki ga pogrešam, a ravno to pogrešanje, ta minus, še kar dobro definira mnogo tega, kar pa je možno najti na albumu »Axes«. >>

Kako rad bi vama nocojšnjo Tolpo začel z znanimi litanijami, kako harmonika že dolgo ni več pozabljen in kuriozitetni instrument na polju parajazzovskih muzik. A vse to že vesta, saj je dekadentni čas devetdesetih v izdatni meri pokazal zanimanje prav za do takrat ne ravno zanimive instrumente. In če se kdo tega zaveda, sta to vidva, Rševska poslušalca, saj smo v teh dekadentnih odkrivanjih novih zvočnih svetov bili zmeraj ‘up to date‘. Zato vama bom prihranil genezo novodobne harmonike od Piazzole in tanga nueva ter Guya Klučevška preko Bibiča, Accordeon Tribea, Kimma Puhjonena do Dina Saluzzija. Zgodbo bi lahko povsem samostojno povedala tudi vidva. Preidita k Evelyni Petrovi, mladi zdaj ruski harmonikašici ... (v celoti...) >>

Zadnja plošča japonske karnevalske zabavljaško- svobodnjaške jazzovske bande Šibusaširasu Orchestra tokrat odprto tke niti s kozmološko dediščino Sun Raja in njegove intergalaktične bande Arkestra (na plošči gostuje Marshall Allen!), pri tem pa ohranja spontani duh in drnec silovite godbe na prečišču številnih godbenih praks, ki spajajo japonsko izkušnjo z dediščino afro- ameriške glasbe ... >>

Zapoznelost predstavitve že drugega albuma omenjene dvojice pa je najbrž tudi posledica dejstva, da francoska roots-dub scena pri nas ni pretirano poznana oz. spremljana - kljub svoji razvitosti in kvaliteti, ki ju mirne duše lahko postavimo ob bok denimo nemški ali, še bolje, angleški sceni. Založba Bangarang, ki sta jo dub zanesenjaka Martin Nathan in Raphael Talis – duet Brain Damage - ustanovila pred 6. leti, je namreč sodelovala že z praktično vsemi, ki na svetovni dub-sceni kaj pomenijo: Alpha & Omega, Zion Train, Bush Chemists, Jah Warrior, Spectre, The Disciples, Twilight Dub Circus so zgolj nekatera od imen posameznikov in ekip s katerimi so nastali skupni projekti, med založbami pa velja omeniti ameriško Wordsound ter angleški Tanty records in Dubhead... (v celoti...) >>

Verjetno v dandanašnji godbeni ponudbi ni ravno preveč resnih glasbenikov, ki bi poleg matične zasedbe delovali še v milijardi drugih zvočnih projektov. Seveda ne mislim na glasbenike, kot so Bill Laswell, John Zorn, Elliot Sharp in drugi bolj ali manj jazzovsko usmerjeni artisti. Resnica pa je, da je le peščica takih, kot je Justin Broderick... (v celoti...) >>

Obljuba dela dolg. Ko smo se prejšnji teden v eni izmed oddaj seznanjali s kolektivom Piano Magic, je iz našega izbora izpadel njihov zadnji in pravkar izdani album Disaffected. En del resnice, ki vam je nismo takrat izdali, kajti vzeli smo si še malo časa, da bi se izdelku bolj natančno posvetili, je gotovo ta, da ...


>>

Eno leto je minilo, odkar je brazilski glasbeni mag DJ Dolores s svojim novim projektom Aparelhagem navdušil ljubljansko publiko na otvoritvenem večeru lanskoletne Druge godbe, leto kasneje pa je prišla na plano tudi studijska različica tega projekta. Če je s svojim prejšnjim projektom Orchestra Santa Massa DJ Dolores pobral BBC "Club Global" nagrado, pa ob novem albumu kritiki govorijo celo o južnoameriškem Manu Chau. >>

Markus Kienzl, član slovesnega dunajskega kolektiva Sofa Surfers, je po dveh samostojno izdanih EP-jih (“Tilt” leta 99 in “Sincerely yours PART 2” leta 2001, izdanih pri Klein records) in po različnih filmskoglasbenih projektih izdal svoj prvi samostojni album, ki ga je poimenoval preprosto “Product”. Album je nastal v štirih letih studijskega piljenja, na njem pa nam Kienzl zvočno predstavlja svojo najboljšo stran kot producent, glasbenik in ustvarjalec... (v celoti...) >>

Dwight Farrell je mutliinštrumentalist, ki je v svoji rani mladosti, pred natančno desetletjem, izdal svojo prvo, popolnoma nevidno, a za tiste čase še kako progresivno plato "Pre-Life Crisis", na kateri je skoraj vse inštrumente odigral sam. V kolikor to ni prva taka, je pa vsekakor ena prvih tovrstnih raperskih plošč. Šolani glasbenik, sicer pa raperski fan, mc, dj, multiinštrumentalist in bojda tudi neverjetno dober lajv perfomer, je po odlični plati "Dwight Spitz" izpred treh let tokrat zakorakal v bolj inštrumentalne oz. eksperimentalne vode, polne odličnih jazzy samplov, kratkih vokalnih vložkov ter občasni uporabi lo-fi zvokov ... >>

Pred ljubljanskim koncertom Lydie Lunch čekiramo njen najnovejši album!

(...) Femme fatale Lydie Lunch se tako pajdaši z demonično-seksualnim, ko moškemu mantrično in hipnotično našteva, kdo vse - Jezus, Shiva, oče... - mu ne bo mogel ponuditi zavetja pred usodo, ki mu jo je namenila ona sama (»Smoke in the Shadows«). (...)
>>

Na glasbenem prizorišču se vsak dan pojavi novo ime, hkrati se v glasbeni svet vračajo številna imena, ki so na tak ali drugačen način pustila pečat v preteklih obdobjih. Mednje sodi tudi veteran Peter C. Johnson, ki se je uveljavil že konec 60. let na bostonski sceni in še danes velja za okostje tedanje scene... (v celoti...) >>

Elektronska glasba se sloganov kot je Destroy Rock & Roll že vrsto let izogiba, ampak Mylo je bil dovolj suveren in je vojno kitaram napovedal že v naslovu svojega debutantskega albuma. Seveda se potem na cedejki ne zgodi nič posebno prevratniškega, razen seveda korektne in zelo nalezljive plesne elektronike, ki ziba v neskončnost in prepriča vsem klišejem navkljub. Na koncu se lahko samo še zavemo, da je naslov Destroy Rock & Roll edini, ki bi sploh pasal tej antologiji vsega dobrega, kar se je v zadnjih letih zgodilo na klubskih plesiščih. >>

Larsen so v nekem intervjuju definirali svojo glasbo kot neskončen hodnik, ki ga podaljšaš tako, da vanj postaviš dve gledajoči se ogledali. Njihovo ime je nekoč pripadalo inženirju, ki je izumil »feedback« oddajajočega signala. S svojim izumom je signalu spremenil pot in mu določil prostor. Nekaterim se zdi glasba, ki jo ustvarjajo Larsen, ambientalna. In če to definicijo spravimo v njihov zrcalni svet, morda tudi ni tako daleč od resnice, kajti Larsen znajo res spretno spreminjati in tkati nove in nove prostorne dimenzije, v katerih se znajde njihova glasba. V tem početju so res prefinjeni. A to je njihov namen in zato tudi ustvarjajo.

in potem lahko prebereš naprej......v celoti. >>

Sole, beli raper, ki je leta 1998 ustanovil založbo Anticon, je po sedmih letih od štarta njegove vizije posnel že svojo tretjo plato na Anticonu in četrto plato skupaj. Live from Rome nima nobene veze ne z živo ploščo in ne z mestom Rim, z Evropo pa jo veže le trenutno Solovo prebivališče, saj fant živi v Barceloni že več kot leto dni. Leta 2003 je sam sebi postavil izjemno visok nivo z izdajo plate "Selling Live Water", letos pa mu odlične plošče ni uspelo ponoviti, kljub temu, da Live From Rome nikakor ni katastrofalno slaba ali slaba plata ... Več ... >>

Če podrobneje prisluhnemo sporočilnosti, vpeti v prepoznaven žanrski 'trademark' tega, v Berlinu delujočega dueta, ki bazira na elektronsko manipuliranemu pank rocku z močno kič pop konotacijo, če le približno označimo njun glasbeni milje, je rdeča nit plošče aluzija na filmsko zgodovino na eni in iskriv prekuc ob aktualne socialno–politične probleme na drugi strani. Med vse to pa so parodično – ali pač glede na optiko dojemanja tudi ne – vpletene naivne, skorajda otročje ljubezenske pesmice. >>

Po zaslugi kanadskega glasbenega kolektiva Godspeed You Black Emperor! je Montreal v zadnjih letih postal ena izmed prestolnic sodobnega avant-rockovskega ustvarjalnega dogajanja, kjer se ni oblikovala le močna glasbena skupnost, ampak so se v njo začeli celo doseljevati nadobudni glasbeniki z namenom, da se vključijo v njo oziroma, da bi jih kdo opazil. Mednje ravno ne sodijo Arcade Fire, ki imajo preveč zapleteno biografijo, da bi jih z lahkoto pripisali na ta spisek montrealskih novodobnih imen. Vseeno pa so se znašli v tem razgibanem glasbenem živ-žavu. S konec lanskega leta izdanim prvencem Funeral so nase privlekli neverjetno pozornost. Sprva je reagirala severnoameriška neodvisna scena, ki ji je hitro sledil tudi tamkajšnji glasbeni tisk. Ameriškim in kanadskim navdušenim kritikom, ki so to ploščo uvrstili med najboljše minulega leta, so letos, po izidu tega albuma v Evropi pri britanski Rough Trade, sledili tudi evropski... (v celoti...) >>

Spet smo nazaj pri post-junglističnih plesnih eksplozijah, ki sedaj
prehajajo že v tretjo ali celo četrto generacijo in povrh vsega že spet prečkajo ocean. To je dokaz, da na drugi strani Atlantika jungle in hardcore dejansko interpretirajo bolje in z večjo distanco kot pa v rodni Angliji. Drop The Lime je še posebej lep primer, saj v marsičem spominja na Squarepusherja, vendar s to razliko, da je veliko bolj plesen in izvorno junglističen. Kakorkoli že, Drop The Lime na svojem debitantskem albumu dostavi zabasirano in nabrejkano mešanico lomljenih ritmov, seizmičnih basov in eklektične mentalitete. >>

Verjetno mnogokrat slušateljevo pozornost ob nepoznavanju zasedbe lahko pritegne že sam izdajatelj nosilca zvoka, ki pa seveda lahko da izvajalcu v poplavi novih in novih bendov malenkostno prednost pred drugimi artisti. Tako bi si lahko v primeru Scarlet mirne duše pred slišnim kontaktom, glede na to, da je plošček izšel pri dobro poznani Roadrunner Records, mislil, da ima opravka še z eno puhlo nu metal žvečilko v stilu Slipknot. Vendar pa v primeru Scarlet za čuda ni tako, ker richmondska peterica tvori vse prej kot neatrtaktivni nu metal ... >>

"Mojster sodobne mandinške kitare, soustanovitelj in prvi solist gvinejskega, za tisti čas ikonoklastičnega orkestra Bembeya Jazz, iznajditelj izvirnega kitarskega stila, ki je navdihnil kitarsko igro tisočih mladih Afričanov in vplival na najboljše kitariste širom Črnega kontinenta – Sekou Diabate,« pravi napovednik k temu albumu. In mi uvodoma dodajamo še to: današnje delovanje skupine Bembeya Jazz National, ki je odigrala eno ključnih vlog pri kulturnem osamosvajanju in vzpostavljanju glasbene identitete v deželah Zahodne Afrike, pooseblja prav ta legendarni zahodnoafriški kitarist ... >>

Sodobna glasba – in z njo tudi druge oblike umetniškega izražanja – se nujno hrani s preteklostjo. Brez odvečnega pametovanja o retrogardizmu, postmodernizmu, referencijalnosti in podobnih postopkih lahko »prosto po Prešernu« izpostavimo pasti in prednosti takšnega načela.

Več kot prav nam bo v ta namen služil povratniški album makedonske zasedbe Mizar, ki je veljala na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja za eno najperspektivnejših in najizvirnejših makedonskih in jugoslovanskih zasedb ... (v celoti ...) >>

Duo Tarwater se z novim albumom The Needle Was Travelling spopada z na novo pridobljenimi inštrumenti. Njihova igla je upočasnila tempo.
Spremno besedilo tu naprej ... >>

Še eni veterani so nas počastili s ponovnim shodom. Po osmih letih premora so v začetku lanskega leta njujorški Alice Donut izdali nov, povratniški album Three Sisters, ki je deveti po vrsti v njihovi karieri... (v celoti...) >>

Skupino Gang Gang Dance tvorijo štirje osebki, ki na newyorški sceni niso neznanci. Gre za člane, ki so svoje veščine že pokazali v skupinah Cranium, Ssab Songs, Angelblood, Actress in še nekaterih zasedbah, v katerih so udejanjali rock, jazz, metal in razne eksperimentalne zvoke ter tudi vizualije. .. (v celoti...) >>

V Barceloni živeči beli ameriški raperski producent Prefuse 73,
s pravim imenom Scott Herren, kot alias pa ga boste spoznali vsaj še pri projektih Svath & Savalas ter Delarosa & Asora, je končno izdal svojo tretjo ploščo pod imenom Prefuse 73. Še vedno ostaja zvest tradiciji izdaje plat na vsaki dve leti, le da jo je tokrat mahnil v dokazovanje njegovega rapersko-producentskega statusa in kredibilnost, ki jo pri predvsem komercialno usmerjeni raperski publiki ni dobival dosti. Plošča sicer v skoraj vseh prvinah zaostaja za njegovima prvima dvema izdelkoma, vseeno pa Prefuse 73 kljub večinoma povprečnih vokalnih raperskih izpadih še vedno presega stereotipe sterilne raperske produkcije ... več v spodnjem zapisu ... >>

V nocojšnji Tolpi bumov bomo poslušali izseke s plošče Frances the Mute, drugega in aktualnega izdelka zasedbe The Mars Volta. Kot je marsikomu znano, je slednja nastala, ko sta vokalist Cedric Bixler-Zavala in kitarist Omar Rodriguez-Lopez oznanila svojim soborcem iz benda At the Drive-In, da ju vleče v povsem drugačne zvočne vode. Prvi dolgometražni rezultat te odločitve je bil leta 2003 izdani album De-Loused in the Comatorium, izbruh muzikalne shizofrenije, v katerem so se estetska izročila prog rocka iz sedemdesetih – beri Pink Floyd, Can, King Crimson ipd. – pretepala z žolčnostjo washingtonskega hardcora, vse skupaj pa je začinjal niti ne tako neznaten kanček salse (v skladu z Rodriguezovim in Bixlerjevim latinskoameriškim poreklom)... >>