Angleška priseljenka, ki je večino svoje mladosti preživela nekje med rodno Šri Lanko in londonskimi blokovskimi naselji, je z getoiziranimi sredstvi produkcije sprožila nov, politično in zvočno ortodoksen val producentov, ki se lahko identificirajo skrajda z vsem. Njen album Arular je namreč babilonska mešanica nerazumljivega londonskega naglasa, hip-hopa, funk carioce in
dubstepa, predvsem pa čisto poceni produkcije, za katero je v večini skrbel philadelphijski didžej Diplo. M. I. A., predstavlja prepletenost zvočnih svetov in zapostavljenih idologij, ki se zmešajo brez vsake stilne, politične ali nacionalne omejitve ... dobimo torej muziko za vse in za vsakogar, pa čeprav z
močnim podzemnim nabojem. Sicer pa je njen album še najbolje poslušati ... in si ustvariti svoje lastno mnenje. Pri meni se navdušenje kar noče nehati ... >>

Ker death metal že dolgo ni več samo death metal, temveč tudi hardcore, industrial, gothic, jazz, techno, punk, rock in seveda še kaj drugega, ni nič neobičajnega, da se pri žanrskih opredelitvah nekaterih zasedb lahko pojavi kilometrska sestavljanka, kot je naprimer deathgrindindustrialhardcore, kar bi bilo kar primerno za oaklandsko peterico All Shall Perish... (v celoti...) >>

SCORCH TRIO – LUGGUMT (runegrammofon, 2004)

Scorch trio poleg Ingebrigt Haker-Flatena in Paal Nielsen-Lovea tvori še finski kitarist Raoul Björkenheim, ki s svojim zvokom, tako se zdi, sam prispeva glavnino zvoka tria. Sprehod čez ravno tako zelo obsežen seznam izdaj in sodelovanj kitarista govori ne le o dolgoletni prisotnosti med skandinavskimi jazzovski muziki in improvizatorji, pač pa tudi o njegovi zavesti o bluesovskih koreninah, iz katerih svojega instrumenta očitno ne želi iztrgati. >>

Po osupljivem in čarobnem prvencu njujorških The Books iz leta 2002, naslovljenem Thought For Food, ter pred dvema letoma izdanim nadaljevanjem Lemon Of Pink smo mnogi nestrpno pričakovali nov sveženj bistroumnosti izpod prstov te prav posebne ameriške dvojice. Omenjeno tvorita brenkač Nick »Zammuto« Willsher, ki je doslej izdal tudi stvaritve z lastnim podpisom, ter strunar Paul De Jong, ki v svojo skladateljsko zgodovino uvršča tudi glasbo za plesne in gledališke predstave ter film. Svoje malo glasbeno vesolje sta si umetnika pri poslušalcih zaslužila že s prvencem, ki ju je zaznamoval za zmeraj zaradi izjemne pesnikovalske domiselnosti in nezmožnosti vstavljanja v žanrske predale. The Books so dejansko že s prvo izdajo postali žanr zase. Do takrat namreč še nobenemu ni uspelo na tako svež in inteligenten način v glasbo vključiti dejansko empirijo vsakdana... (v celoti...) >>

Japonski ženski dvojec California Dolls (Ami Yoshida in Chihiro Wada) nas s prvencem lucidno pelje v vode prekvečene pop glasbe, oplemenitene s sodobno izkušnjo elektronske plesne glasbe, infantilnim japonskim pop kičem in trendovsko reciklažo zvokov osemdesetih. Ponuja se simpatično odštekana plošča ''podn produkcije'', ki raje kot plesno mezga drzno dreza v elektronsko glasbo ...

www.japanimprov.com

>>

Zadnji, četrti album skupine Queens of the Stone Age je izšel natančno pred petnajstimi dnevi. Le deset dni po izidu se je znašel med najbolj prodajanimi ploščami minulega tedna na domači lestvici Slo Top 30 Delove priloge Vikend Magazin. Tudi tiste, ki ne zaupamo preveč takšnim lestvicam, je takojšnji skok albuma Lullabies to Paralyze na visoko peto mesto presenetil. Podatek nas opozarja, da gre za pri nas dolgo in težko pričakovano izdajo. Le redki neorockovski bendi so se v zadnjih letih znašli na tej lestvici in prav zanimivo bo ta petek spet pokukati nanjo ter preveriti, ali so se Queens of the Stone Age obdržali. In zakaj je temu tako? Queens of the Stone Age sodijo med tista neorockovska imena, ki so v zadnjih letih zdramila mainstream sceno, so pa med vsemi edino ime, ki je doslej nastopilo pri nas. S koncertom pred slabima dvema letoma v Križankah so pustili dober vtis, in prav to je osnovni razlog za takšen topel odziv naših kupcev plošč... (v celoti...) >>

Daft Punk sta od leta 96, ko sta butnila na sceno, do danes postala prava institucija in skoraj ga ni najstnika, ki za njiju še ne bi slišal. 4 leta so fani čakali na nov album, obelodanjen 14. marca ponovno pri založbi Virgin Records, z naslovom Human After All, ki je dobesedno udaril po sceni. Skoraj v trenutku je požel val ostrih kritik na račun slabo izdelane produkcije, dolgočasne repeticije in da seveda nikakor ni v skladu s spoliranostjo prejšnjega komercialnega house albuma Discovery. Pa poglejmo, kako je do tega sploh prišlo... >>

Skupina The Notwist širi svoja obzorja izven meja rodne Nemčije.
Rezultat je kolektiv pod imenom 13 and God.
besedilo v nadaljevanju,u,u,u....


>>

Busdriver je mc iz Los Angelesa, ki je do plošče Fear Of A Black Tangent (ime katere je kakopak povzel po legendarni plošči Public Enemy - Fear Of A Black Planet) izdal dve med kritiki odlično sprejeti solo plošči ter skupni projekt z Radioinactivom, imenovan "The Weather", ki datira v leto 2003. Tokrat je voznik avtobusa poskrbel za konceputalni album s svežimi idejami in odlično producentsko ekipo (Daedelus, Prefuse 73, Danger Mouse idr). Nameren zvok zmedenosti naj bi predstavljal predvsem navade ameriškega načina življenja, katerega Busdriver odlično povezuje s pametnimi rimami in komičnimi vložki. Še vedno odmaknjen stran od industrijskega doganja se s svojo inovativnostjo in kompleksnostjo za letos nedvomno kiti z izdelkom, ki sodi med do sedaj top 3 izdane plošče letošnjega leta ... >>

Dobrih 15 let je minilo, odkar se je na Vrhniki osnovala skupina, ki je v vseh letih delovanja vtisnila pomemben pečat na slovensko rokovsko sceno. Stari znanci valov Radia Študent se v današnjem terminu Tolpe bumov predstavljajo s svojim zadnjim diskografskim izdelkom, ki smo ga z radovednostjo pričakovali, saj je prejšnja plošča pomenila eno izmed prelomnic v ustvarjanju skupine, katere stalno jedro še zmeraj ostajata Bernard Kogovšek na kitari in Tomi Popit na basu. Ena izmed prelomnic zato, ker je bilo prelomnih trenutkov v delovanju Hic Et Nunc kar nekaj ... (v celoti ...) >>

V zadnjih letih se ponovno shajajo številni bendi in se reaktivirajo solisti iz polpretekle zgodovine. Veliko jih prihaja iz predpunkovskih, punkovskih in postpunkovskih časov. Že prav dolgočasno je poslušati ali brati o ponovnem shodu Velvet Underground, Suicide, Sex Pistols, Blondie, Wire, Virgin Prunes, Buzzcocks, Gang of Four, Dead Kennedys, MC5, Dictators, Stooges, Rocket from The Tombs. Ta proces teče že dobrih deset let in nedvomno gre za komercialne projekte. Vseeno pa so povezani z obujanjem določene glasbene tradicije in oživljanjem pozabljene, zavržene izraznosti, ki jih na novo odkrivajo mlajše generacije skupin in avtorjev ... (v celoti ...) >>

V duhu novo rojenega vala funk-punk-disca so tudi Angleži Spektrum posneli zagroovano in retroaktivno debitantsko ploščo in jo obelodanili celo pred razvpitim LCD Sound Systemom. Ker so si za svoje zaveznike izbrali ekipo založbe Playhouse, gre seveda pričakovati malce več zibanja z boki in spogledovanja z različnimi diskotečnimi godbami. Vsekakor pa je plošča Enter The Spektrum lep "nu disko" revival newyorškega klubskega življenja iz
začetka osemdesetih let. >>

O gostu današnje Tolpe je znanega bore malo. Razen dejstva, da je dečko star okoli 24 let in da prihaja iz prestolnice najbolj vzhodnega cesarstva pod soncem, Tokia, se lahko lovci na faktografijo že na samem začetku obrišete pod nosom. Shugo Tokumaru je ime, ki je na mednarodni glasbeni sceni praktično iz niča vzniknilo konec lanskega leta na relaciji Japonska-New York pri manj znani založbi Music Related. >>

Razvojna faza rapa je v zadnjih letih prerasla vse klasične raperske forme, ob katerih se je rap rojeval in uvodoma tudi razvijal. Od veselih, plesnih začetkov ter kasnejših, predvsem z zabavo prežetih podlag, največkrat temelječih na glasbeni zgodovini temnopoltežev ter socialno angažiranih besedilih besnečih ali nalagaško razpoloženih raperjev, pa do danes se je rap dodobra preobrazil. Prerasel je svoje porodne krče, se prebil v slušne dele organov današnje mladine ter postal ena najbolj prodajanih in vidnih glasbenih zvrsti zadnjih let. >>

DAEDELUS Equisite Corpse (Mush/Ninja Tune, 2005)

Daedelus je še eden v vrsti odličnih LA producentov, ki s svojim pojavljanjem delajo zmedo predvsem pri ljudeh, ki hočejo glasbo za vsako ceno spredalčkati v kak glasbeni žanr. Odlična fuzija elektronike, downtempa in hiphopa je na njegovi četrti plošči prvič okusila tudi vokalne vrednote mnogih dobrih vokalistov, ki so se znašli na plošči. Daedelus ni zgolj glasbeni fanatik in producent, temveč tudi človek z neverjetnim feelingom za izbiro glasbenih gostov, kar se odraža tudi na njegovi novi plošči. Odlično >>

Z Grafton stopamo v ameriško rockovsko podzemlje, ki ima dolgo kontinuiteto. Ko nas danes šponajo z neorockovskimi in art-rockovskimi skupinami, se zdi prav smešno, da se v tem pumpanju ne znajdejo, kaj šele omenijo skupine z založb, kot sta Estrus in Gearhead. Tudi Grafton so še ena skupina, ki nikakor ni v ospredju medijskega zanimanja, je pa med aktualnejšimi mlajšimi rockovskimi imeni, ki je našla založniško streho pri mladi, še uveljavljajoči se neodvisni založbi Dead Canary Records ... (v celoti ...) >>

Povratek japonskega prevratnika zvoka Otoma Yoshihide v milje jazzovske godbe, ki je inspirirala začetek njegove kariere v vsej svoji širini, je japonskemu jazzu vlil novi zagon v iskanju lastne identitete znotraj močno razčlenjene godbene forme. Tudi na plošči ''Tails Out'' se Otomo močno zaveda njegove žlahtne dediščine v priredbah Jamesa Blooda Ulmerja, Charlieja Hadena in Charlesa Mingusa, zraven vtakne apel pop glasbe s priredbo Beatles ter odmev sodobne, elektrofonske zvočne realnosti dežele vzhajajočega hrupa v podobi sinusoid Sachiko M. Otomo jazz suvereno pojmuje v vsej njegovi razčlenjenosti, od bopovske virtuoznosti, vplivov rocka, funka in rhythm & bluesa v eklektrificirani fuziji, do revolucionarih klic ognjevitih, svobodnjaških šestdesetih in privlačnosti popularne godbe. Poslušamo sodoben jazz, ki se kreativno ozira v preteklost skozi močno avtorsko karizmo ...

www.japanimprov.com

>>

Manični vražiček konstruktivnih dekonstrukcij v formah opozicionalnega rocka, svobodnjaškega jazza, improvizacije, metala različnih predznakov in punk rocka Weasel Walter je v odgovor napuhu glasbene industrije, ki se danes važi in kiti s formami preteklosti, kot je no wave in post karkoliže diskoidnim kitarskim poskočnicam reinkarniral zvok in trio formacijo iz njegovih najbolj hrupnih kitarskih stvaritev devetdesetih in ponudil ploščo, ki bo razklala vaše možgane in pretresla notranje organe do te mere, da boste kitarsko plesno mezgo zadnjih nekaj let hitro izsrali v pozabo ...

www.troublemanunlimited.com 

>>

Za naslovom projekta General Electrics se skriva RV, oziroma Američan francosko-britanskega rodu s pravim imenom Hervé Salters. RV je multiinštrumentalist, specializiran predvsem za klaviature. Kot klaviaturist je sodeloval pri raznih zasedbah in projektih, med drugim s Femi Kutijem pri snemanju plošče Shoki Shoki, z DJ Mehdijem in pred kratkim tudi s hip hop kolektivom Quannum, in sicer pri snemanju plošče Ambush Lateef The Truth Speakerja in Chief Xcela, pri njunem projektu Maroons, par linij pa je posnel za novo ploščo zasedbe Blackalicious... (v celoti...) >>

Ne bi bilo slabo opozoriti, kakšno ploščo in nasploh skupino predstavljamo danes v Tolpi bumov! Skupina Midnite Snake prihaja iz Pittsburgha in velja na njeni underground sceni za super-skupino kot super-skupina Cream v svetovnih okvirih. Tvorijo jo: kitarist Alexei Plotnicov iz skupin Local Honey in Alexei and the Justins, basist Jim Lingo iz Boombox in Pay Toilets ter bobnar Paul Quattrone iz najbolj uveljavljene med naštetimi, Modey Lemon... (v celoti...) >>

Po nekaj letih smo končno dočakali povratek veterana newyorške techno scene Carlosa Abrahma Duque-ja in njegovega brezkompromisnega pogleda na vse, čemur lahko rečemo elektronska glasba, pa naj gre za detroitske ritme,
ambient ali naspidiran acid. Njegov zadnji album So Underground It Hurts namreč ponovno nameša vse omenjeno, za povrh pa še nekaj funkovskih komadov, ki v mnogem spominjajo na LCD Soundsystem, kar njegovo početje vedno na novo aktualizira. Abe Duque je namreč na plošči zbral vse njegove nedavne male plošče pri njegovi novi založbi Abe Duque Recordings in jim dodal še nekaj neobjavljenih ritmičnih poskočnic, še posebej tistih, na katerih je sodeloval z Blakeom Baxterjem . V glavnem, še ena klasika iz studijev prvega "weirdota" ameriške techno scene. >>

Verjetno se marsikateremu žanrsko neusmerjenemu glasbenemu konzumentu mnogokrat kar zamegli pred očmi, ko naleti na tako imenovano strokovno opredalčkanje nekega godbenega produkta. Vendar pa vseeno v dandanašnji hiperponudbi zvočno in godbeno raznolikih zasedb lahko to razvajenim slušateljem le pripomore k lažji orientaciji pri izboru zaželene muzike. Tako imamo danes priložnost spoznati tudi tehnično dovršen progresivni death metal, ki ga tvorijo nemško govoreči Necrophagist... (v celoti...) >>

Lansko poletje so londončani Bloc Party izdali ep Banquet, katerega komadi, ki so na lestvicah kotirali visoko, so bend napovedovali kot novo prihajajočo senzacijo z Otoka. Mogoče so bile napovedi rahlo pretirane, a pričujoči album, ki je izšel letošnjega februarja, je dokazal, da nikakor niso bile napačne. Četvorki, ki je v zadnjih štirih letih obstoja zamenjala ime kar štirikrat, je uspeh v tako kratkem času uspel prav zaradi strastnosti, dinamike in impulzivnosti njihove glasbe in živih nastopov. Pritožbe, češ da gre za še en stari dobri punk-pop-rock v novi preobleki, za Bloc Party ne držijo popolnoma, saj je preobleka precej izvirna, še bolj kot to pa navdušuje njena privlačnost.
>>

Mike Patton je znan po odbitih projektih in bizarnih sodelovanjih. Pa vendar je bil pričujoči plošček pravo presenečenje. Kakor je razvidno že iz naslova, je Patton tokrat povabil k sodelovanju newyorško hiphop turntablistično didžejevsko skupino X-Ecutioners... (v celoti...) >>

V DJ Grafitih smo pred kratkim predstavljali zgodbo ruske skupine Messer Chups iz St. Peterburga. Od ranih dni obstoja, začetki segajo v leto 1998, skupina premika stene žanrsko zaprtih glasbenih prostorov in je več kot dobro opozorilo iz neanglosaksonskega sveta, da je že skrajni čas za široko odpiranje duri glasbi iz tudi drugih evropskih in na sploh svetovnih širjav za bogatitev sodobne popularne glasbe. V naslednjih štiridesetih minutah bomo prisluhnili šestemu albumu Crazy Price iz leta 2003, kateremu je lani sledil še remake albuma Vamp Babes iz leta 2000, v kratkem pa naj bi skupina izdala že nov, sedmi album v sedmih letih ... (v celoti...) >>

Dani Siciliano poznamo predvsem kot nepogrešljiv glas na ploščah angleža Matthewa Herberta, s katerimi je v zadnjih letih na novo pisal definicije house glasbe in konceptov produkcije. Njegovim ortodoksnim načelom Dani sedaj sledi na svojem prvem samostojnem izdelku Likes, ki se prav tako opira na "najdeni" zvočni material in nenavadno mešanico bolj ali manj plesnih
ritmov. Dani Siciliano se je v studio tokrat podala kar sama, rezultat njenega dela pa je vsaj tako čaroben in zasanjan kot njen značilni vokal - v dobrem smislu seveda. >>

 Pat Gubler, eden od ustanovnih članov kolektiva The Tower Recordings, je v lanskem letu kot PG Six izdal svoj drugi uradni dolgometražec, ki senzibilno dreza v dediščino sanjave americane, ameriške folk tradicije in zvočnih avantgard preteklosti. Odlika albuma je v sežetju ameriške in britanske folk dediščine in njunem nadgrajevanju, ki se mojstrsko vtiskuje v samotne, lirične omamnozvočne elegije. V ušesa si prikličite Incredible String Band, The Band, Johna Faheya, Devendro Banharta, s tem pa so vaša ušesa na pravi sledi, po mnenju mnogih, eni od glasbenih stvaritev lanskega leta ...

(www.amishrecords.com) 

>>

V zadnjem letu, dveh sem že nekajkrat izjavljal, da se lahko nad marsičem, kar je povezano z aktualno domačo jazzovsko produkcijo, samo navdušujemo. To velja tako za koncertno in klubsko ponudbo kot tudi za predstavljanje in ohranjanje ustvarjalnih rezultatov na nosilcih zvoka. Z diskografskim izdelkom, ki ga predstavljamo tokrat, se ta vtis samo še krepi, pa čeprav njegova percepcija ne more biti samo enoznačna, samo pozitivna. A prav v tem je morda njegova dodatna kvaliteta. Že sam podatek, da je »Serendipity« druga plošča v katalogu nove založbe Sensor Records, ki ima svoj sedež v Mariboru in ni kar tako ena založba, ampak jo je v lastnem imenu in na lasten račun "zagnal" Igor Bezget... (v celoti...) >>

V dandanašnji prezasičeni godbeni ponudbi raznolikih žanrov in podžanrov ter zasedbah, ki nastajajo kot gobe po dežju, je povprečnemu glasbenemu konzumentu že zelo težko slediti vsem veleumnim iznajdbam pogoltne godbene industrije. Kar lahko nehote pripelje zmedenega slušatelja v ozek godbeni izbor ali pa v popolno krizo godbene identitete. Tako se lahko začne nemočno obešati samo še na dobro preverjene in že zdavnaj priznane zasedbe, ki so svojo slavo požele pred davnimi davnimi leti in že leta počivajo na lovorikah stare slave. Vendar pa vsake toliko časa iz morja starih prebodenih prdcev na površje ponovno naplavi zasedbo, ki suvereno opraviči ali ponovno potrdi staro slavo in jo v redkih primerih celo nadgradi. Tako je na srečo tudi z zadnjim ploščkom legendarnih Ministry, ki se kar nekaj časa niso in niso mogli otresti zablojenega heroinskega prekletstva... (v celoti...) >>

... Vsekakor je vsebinski kontekst plošče Maria T, simbolna pripoved, ki jo skladatelj vešče in učinkovito razpleta okoli lika romunske pevke, njena največja odlika. Aleksandru Balanescuju se pozna, da je zadnja leta preživel ob pisanju filmske glasbe, saj je s temi izkušnjami lahko ustvaril meta-pripoved o Marii Tanase, podobno filmu, ki učinkuje brez slike ... >>