Z otoka prihaja k nam presenetljivo topla vokalna folk-a-tronika londonskega dua Psapp, ki ga tvorita Carim Clasmann in Galia Durant. Plus obilo nenavadnih, igračkastih zvokcev ...

** ponovitev v četrtek 3. marca ob 10.05!!**

Klikni za besedilo tolpe in plejlisto!

>>

V današnji Tolpi bumov predstavljamo drugi uradni album njujorške zasedbe The Walkmen. Na sceni je od začetka stoletja in sodi v novodobno rockovsko generacijo New Yorka. Od večine njujorških kolegov se razlikuje po izkušnjah, saj v njej najdemo člane skupin Jonathan Fire Eater in Recoys, ki sta bili aktivni skozi 90. leta. Z novim albumom Bows & Arrows nadaljujejo z začrtanimi smernicami, postavljenimi že na začetku glasbene poti, in jih nadgrajujejo in razvijajo naprej... (v celoti...) >>

Čilenski elektronski minimalist s plesnim poreklom tokrat prisega na radikalno zvočno redukcijo, pri čemer se omeji le na najbolj nujne dele funkcionalnega techno komada, na ritme. Z malce obremenjenim naslovom naniza vrsto komadov, ki se razvijajo počasi, ampak vztrajno, ritmi pa so skoraj že organske narave, pravzaprav bi jih skoraj lahko označili za latinske ali karibske, kar je daleč stran od tehnološke odtujenosti elektronskih godb. A
vendarle bomo poslušali prvovrsten techno, ne glede na Villalobosovo nagnjenost k domačim koreninam. >>

Če bi iskali specifike določenih z geografijo in zgodovino pogojenih glasbenih scen, bi za madžarski jazz in improvizirano glasbo kaj kmalu ugotovili, da številne akterje povezuje kar nekaj stalnic. Včasih je to izbira inštrumenta. Na primer še zlasti radi posegajo po violini, tudi ko igrajo jazz, kar je nemara posledica razvite folkovske in klasičnoglasbene scene oziroma medsebojna prepletenost glasbenikov s teh scen. Drugič pa madžaske muzikante povezuje iskanje motivov in navdiha v ljudski godbi. Do le-te imajo karseda spoštljiv odnos, obenem pa se lotevajo njene reinterpretacije... (v celoti...) >>

Obiskovalci in obiskovalke ta bolj podzemnih koncertnih odrov smo se pred kakšnima dvema letoma večkrat načudili vizualno razkošni pojavi združbe dolgolascev in dolgolask ter s čudenjem prisluhnili odbitemu, a glasbeno povsem dodelanemu in koncertnih vizualnih dodatkov pač nič potrebnemu posnetku TUVZŽ. Navdušenja nad žanrsko neumestljivim, a v pogledu na tovrstno ustvarjanje drugod po svetu še kako umestnim izdelkom, je bila slednja deležna tudi med dobršnim delom sodelavcev glasbene redakcije tegale radia... (v celoti...) >>

Uhhh..... najbolj "jebozovni" album leta 2005?

Klikni za:
* ekskluzivne fotke s torkovega koncerta v Manchestru (avtorica fotk: Sheena Keddie);
* polno besedilo recenzije (spletna verzija je za nekaj referenc bogatejša kot prebrani radijski tekst!).

>>

Po predstavah na FV festivalu, MKC Underground festivalu in mednarodnem festivalu garažnega rocka v Petkovem mlinu na Tratah se je z lanskimi nastopi v okviru Klubskega maratona garažnorockovski trio Thunderbabies prebil iz zatohle garažne anonimnosti. S koncertnim rutiniranjem je skupina naredila usodni korak in po demo posnetkih iz leta 2003, ki so nastali v prostoru za vaje in so jih zato naslovili s K4-411, se je odločila izdati prvenec. Ploščo, ki so jo posneli novembra lani v KUD-u Šmarje-Sap z Gregorjem Deržičem, je skupina izdala v samozaložbi... (več v nadaljevanju...) >>

Pri dunajski skupini Sofa Surfers in njihovih stranskih projektih se
zaenkrat še nismo soočili z večjimi razočaranji in tako je tudi pri
najnovejši plošči ene tretjine zasedbe, Wolfganga Schloegla, ki ga že nekaj let srečujemo pod imenom I-Wolf. V družbi z Andrewom Burdallom se je tokrat spet podal na eklektično potovanje po jezikovnem Babilonu, ki ga naseljujejo iz vseh koncev in krajev nabrani vokalisti, podlagajo pa obvezni groovy
ritmi, kakršne že dobro poznamo iz dunajske šole. Plošča je na momente sicer malce bolj popish kot prejšnja, ampak še to le v korist dobre volje in plesnega razpoloženja. Poslušanje toplo priporočamo. >>

Legendarni kalifornijski hardcorovci 7 seconds ponovno razsajajo v pravem starošolskem duhu. Take it back, take it on, take it over! Naslov pove vse!!! >>

The Tower Recordings je pionirska njujorška ohlapna združba glasbenih kreativcev, zbranih iz raznorodnih glasbenih vetrov. Njihova kozmična glasba v sebi nosi odmev prvinskih, ruralnih folk vsebin iz Amerike in Velike Britanije, vznesenost vzhodnjaških (z)godb in kreativno svobodo improvizacije. Z neverjetno galaksijsko transmisijo so se ponovno podali v lasten arhiv in iz preloma tisočletja ter napaberkovali še neobjavljeno godbo, sestavljeno iz seans, ki so botrovale njihovi kultni stvaritvi ''Folk Scene'', ki s svojimi folk miniaturami predstavlja enega vrhuncev in začetkov obujevalcev folk tradicij, medijsko znanih pod imenom ''nova čudna Amerika'' ... >>

Če se še niste naveličali značilnega in prepoznavnega klavirskega minimalizma, ki se peča s subtilnimi dotiki elektronske 'plemenitve', je bilo zadnjih par let kot naročenih za vašo dušo. Prostotočnih in 'iskalnih' albumov s tovrstno vsebino je bilo malo morje, na srečo pa prav malo takih, ki bi jih lahko označil za plevel ... (več) ... >>

Le Tigre lahko navežemo na dediščino Bikini Kill, skupine, ki je spočela in ključno obeležila Riot Grrrrl gibanje v devetdesetih. Velik del pomena je zasedbi Bikini Kill dala karizmatična pojava izvrstne vokalistke Kathleen Hanna. Recimo, da je »This Island« hotena kombinacija lezbo-feministične in pacifistične, antibushistične političnosti, sladke, poslušljive godbe in poskusa komercialnega preboja v mainstream. >>

Ko se je pred časom v istem terminu predstavljala skandinavska jazzovska zasedba Atomic, smo bili v njej deležni takorekoč zvezdniške postave, za katero je veljalo, da predstavlja verjetno enega od vrhov skandinavskega jazza. V nadaljevanju se bom sicer skušal izogniti oznakam, kot so 'vrhunsko' ali 'najboljše', ki so verjetno primernejši za opisovanje bolj konkretno merljivih naprezanj v športu – vseeno pa tovrstne oznake spremljajo tiste zasedbe, za katere spremljevalci jazzovskega dogajanja najprej slišijo po zaslugi podeljevanja takšnih ali drugačnih nagrad. Ene takih, je bil deležen tudi pihalec Fredrik Ljungkvist, ki je med drugim pihal tudi v omenjeni zasedbi in velja za jazz glasbenika lanskega leta v deželi Švedski. >>

Album Never Breathe What You Can't See Jello Biafre z Melvins je ustvarjalni obračun s preostalimi člani skupine Dead Kennedys, ki so pred dobrim letom dobili sodni proces proti karizmatičnemu pevcu te skupine. Opravka imamo z izrazom, ki je bolj kot kadarkoli prej blizu izraznosti Dead Kennedys. Z ostro začinjenim jezikom se Jello Biafra neposredno odziva na vojno proti terorizmu ameriške administracije in podobno kot dobrih dvajset let nazaj razbija tabuje ameriškega vsakdana, za katerega je značilno stopnjevanje državnega totalitarizma... (v celoti...). >>

Založba Leaf, ki ravno te dni praznuje svojo desetletnico obstoja, ostaja neomajna pri svojem izboru glasbenikov. Susumu Yokota, Murcof, A Hawk and A Hacksaw in Manitoba, ki so se znašli pri začetkih nastajanja založbe, so samo nekatera imena s svojevrstno glasbeno noto. Letošnje leto je za založbo Leaf velik praznik. Izpolnili so večino zastavljenih pričakovanj in poleg tega so na svojo stran pridobili tudi najstniško cvetoč kolektiv Efterklang. Njihov prvenec Tripper se je vpisal v zgodovino založbe Leaf, kot najhitreje razprodana plata do slej... (v celoti...) >>

Polurni prvenec norveške zasedbe Noxagt je instrumentalna razbijaška saga, kjer imata glavno besedo močno distorzirana viola in bas. Njuno vrtinčenje preprostih motivov motovili okrog ritmičnih izbruhov, ki z udarci ne varčujejo. Z enako silo odmerjajo tišino in hrup, prav bučnost posnetkov pa je na albumu The Iron Point tista, ki zagotavlja, da je vsaka podobnost Noxagt z Ruins, Melvins in podobnimi več kot naključna... (v celoti...) >>

The Sweetness of the Water je pravzaprav le delno plošča Spring Heel Jack – a denimo, da omenjena dvojica, če že nikakor ne vleče vseh niti v razvoju muzike, iz ozadja že skozi izbor določa izhodišča posameznih kosov, ki se nato razvijajo v precej različne smeri. V celoti tako pričujoči plošček še zdaleč ni kaka enovita pripoved – tiste bolj psihedelične in harmonizirane kose bi na prvi sluh lahko celo mirno izpustili, saj je dodatno oblikovanje in dramatiziranje celote v tukajšnjem primeru popolnoma odveč. A saj spodaj podpisani tudi ni čisto prepričan, če je bil to namen podpisanih na ovitku posnetka. Vtis ob poslušanju celote je namreč še vedno nekje med počasnim barvanjem in zapeljevanjem, ki s svojo zgodbo najprej pritegne nič hudega sluteče uho, in nekakšnim kroženjem čudne lepote, ki omenjeno uho spelje v popolnoma nepredvidene smeri. >>

Mešanje prefinjene montaže terenskih posnetkov, akustične nežnosti in sempladelične kulinarike bržkone ni nekaj revolucionarnega in novega v svetu popularne muzike, da bi sedaj mislil, da odkrivam nov svet. Daleč od tega, a moram priznati, da redkim dandanes uspe te prastare zvočno-ustvarjalne ideje prenesti v svež odtok, ki kliče po presežku in spoštovanju tradicije. V nekoliko bližnji preteklosti je to še kako lepo uspevalo duetu The Books, najnovejše presenečenje, ki se skriva v neomejeni podobi zasedbe Climax Golden Twins, pa povedano nadgradi še nekoliko bolj poglobljeno, sledi subtilnemu razgaljanja neslišanega in svojo poglavitno inspiracijo poišče v pozabljenih kotičkih polpretekle glasbe zgodovine ... (več) ... >>

Wes Pentz oziroma Diplodocous, na kratko Diplo, je v Philadelphiji živeči didžej. Znan je predvsem po velikem številu mixtejpov, ki jih je v večini primerov posnel skupaj s kolegom Low Budgetom, s katerim tvori ekipo Hollertronix. Njun stil didžejanja je precej eklektičen, saj sega od hiphopa, miamijskega booty bassa pa vse do popa, rocka in rare groova. Diplo je del svojega otroštva preživel na Floridi in album s tem imenom, ki ga je izdal septembra lani, je nekakšna refleksija na izkušnje in doživetja iz tega obdobja Diplovega življenja... (v celoti...) >>

Britanska založba Ninja Tune, ki ponuja obilico raznolikih glasbenih žanrov in izvajalcev, tukaj najdemo vse od angažiranega ali instrumentalnega hip-hopa, preko funka, nalomljenih ritmov vse tja do jazza, nam je junija lansko leto predstavila novi izdelek projekta Wagon Christ z naslovom Sorry I make You Lush. Omenjeni projekt je delo producenta, glasbenika in dj-a Luke Viberta, za katerim stoji cela paleta zelo različnih samostojnih plošč, remiksov in sodelovanj... (v celoti...) >>

Čeprav bi se tezi, da je ameriški duet Bassholes prvi rockovski kitara/boben par na underground sceni, dalo oporekati, jima gre vseeno pripeti to pionirsko medaljo, saj sta bila predhodnica in tudi inspiracija številnim duetom, kot so White Stripes, Bantam Rooster, Black Keys in drugi. To ne bi bila prva medalja za Dona Howlanda, ki je prisoten na garažni sceni že od sredine 80. let, ko je takrat še z Jeffreyem Evansom ustanovil zasedbo Gibson Bros., ki je bila pionirska s svojo mešanico bluesa in punka, zaradi česar so Gibson Bros. nesojeni botri punk bluesa... (v celoti...) >>

Čeprav smo v različnih predstavitvah zasedbe East Rodeo na izpostavljenem mestu zasledili oznako multinetnično, menimo, da je bolj pomembno poudariti multižanrskost te zasedbe. Dejstvo, da člani zasedbe prihajajo iz hrvaške Istre, Italije in Albanije namreč bolj kot da bi zavajajoče namigovalo na naslanjanje na tradicionalne godbe teh dežel izpričuje univerzalno prisotnost ideje o današnjem, skorajda neizogibnem mešanju popularnoglasbenih žanrov. In pri slednjem kvartet oziroma občasni kvintet East Rodeo nima nobenih zadržkov ali ovir... (v celotii...) >>

Ne glede na to, da je letnice 2003 bo ta album predstavljen kot prvi afriški album v Tolpi bumov na Radiu Študent v letu 2005. Kar je tudi prav, saj si je s tem nenamerno vzel čas, v katerem se je samo potrdila teza o njegovi prepoznavni superiornosti; o neminljivosti njegovih glasbenih vsebin; o tem, da ni bilo naključje, da so ga v najbolj kompetentnih krogih prepoznavali za enega najboljših diskografskih izdelkov v letu 2004 v polju t.im. »svetovnih godb«. Zagotovo ni najmanj pomemben podatek, da ga je pri izboru za »nagrado kritikov« v okviru prestižnih »BBC Radio 3 Awards for World Music 2003«, izvedenim pred skoraj natančno letom dni, prehitel samo zadnji album Rokie Traore... (v celoti...) >>

Zdi se mi, da je tale svet res dokončno znorel, izgubil oblast nad samim seboj in se niti dobro ne zaveda kam nas tale apokaliptična pot tudi vodi. Ok. Saj vem, da s tole izjavo ne odkrivam 'Amerike', saj se še predobro zavedam pogubnih razmer v katerih živi človeštvo naše občutljive Zemlje, a to niti ni moj namen. Moje misli namreč iz 'velike slike' preusmerjam predvsem na svet glasbene industrije in medije. Zakaj? Odgovor bo povsem jasen, ko vas enkrat prepustim našim nocojšnjim gostom, svojo tezo pa bom razvijal naprej v tisti smeri, ki ne more pokazati sočutja do nepoučenih, nepripravljenih in ozkogledih...(več)... >>

Bostonska legenda Ed O.G., oziroma v času svoje solo kariere Edo G., se je tokrat pobratil s svojim starim prijateljem in enim največjih imen rapa devetdesetih, Pete Rockom. Prav Pete Rock pa je bil najbrž najodločilnejšo ime pri tem, da je projekt pridobil vsaj minimalno medijsko pozornost, saj njegov ugled z leti le pridobiva na vrednosti. Prav zato se je marsikdo zazrl v nepričakovano zanimiv projekt, kjer je Edo G. kljub precejšnji starosti zarapal surovo kot še nikoli in je tako predstavljal pozitiven kontrast funky in jazzy beatom Pete Rocka. Vesela plošča, ki nas spominja na zlato dobo rapa, si tokrat poslušamo tudi kot homaž zvoku devetdesetih, ki smo ga imeli vsi skupaj zelo radi. >>

Kdo ne pozna Solexa, madžarskega križanca med kolesom in mopedom? Po njem se je poimenovala tudi Elisabeth Esselink. A Elisabethino prevozno sredstvo dela na prav poseben pogon.


>>

Japonski multiinstrumentalist, elektrofonik Joe Takayuki alias No. 9 je s svojo drugo ploščo še imenitneje pod mikroskop elektronske glasbe vzel žanrski eklekticizem in ustvaril imenitno nadaljevanje njegovega prvenca Mushi No-Ne (Cubic Music/ Locust Music, 2001/2004). V pravljično melanholijo No. 9 vpenja čutno kitarsko akustiko, zapohan, toplo zveneč jazz in funk, kinsko godbo, posnetke insektov in mojtrske digitalne deviacije ...

(www.locustmusic.com)

>>

Lani avgusta izdani Leviathan je drugi album zasedbe, ki si je poleg orjaškega imena nadela tudi zajetno nalogo – Mastodon so uglasbili že ponarodelo pustolovsko pripoved Moby Dick Hermana Melvilla in se v besedilih enačijo z obsedenim lovcem na pošastno velikega belega kita. Da je metafora nevarna, izvemo že v uvodnih rifih komada Blood & Thunder, ko kapitan Ahab zakliče: »I think that someone is trying to kill me!« V razlagi ameriškega kvarteta Mastodon je Ahabova slutnja upravičena: Leviathan je na preži in njegov glas mogočno odzvanja v modrini morja. In tudi v tej veličastni interpretaciji je boj proti zlem silam nepravičnosti mogočnežev – zaman... (v celoti...) >>

Če ste mislili, da lahko priznano nemško založbo Kompakt, ki je imela in še vedno ima, pomemben vpliv na razvoj elektronske godbe, omejimo le na en, predvidljiv zvočni svet, ki največ dolguje le tehnoidnim in 'pohišnim' stvorom, ste se pošteno zmotili. Ne, nocoj na jedilniku ni nobenega prostora za plesni korak, kaj šele za prevladujoči ritem, ki bi razmigal naše okončine. Naš nocojšnji gost namreč s 'klasičnimi' preobrati založniškega posla te etikete, nima kaj pretirano skupnega, a še vedno ostaja pripet na specifiko njenih izdaj – plošče so namreč opremljene le z vizualno platjo, navedbo odgovornosti in naslovi komadov, ostalo pa je prepuščeno prosti domišljiji poslušalca...(več)... >>

Ko se nekdo loti uglasbitve besedil s krščansko tematiko, je rezultat žal nemalokrat osladen ali patetičen, že kar blasfemičen. Takih izrazov na srečo doslej nismo in prav gotovo ne bomo uporabljali pri t. i. gothic folk oz. gothic bluegrass bendu Sixteen Horsepower in Woven Hand. Za obe imeni ter za nastanek omenjenega žanra je glavni krivec izjemno karizmatični glasbenik in nedvomno verski fanatik David Eugene Edwards, čigar tretji in definitivno najkakovostnejši solo album pod psevdonimom Woven Hand predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov... (v celoti...) >>