„Novi album „Reclaim!“ prinaša 7 komadov, ki poudarjajo tisto kar že vemo o Zegota. Ameriški hard core nove šole, strasten in agresiven, z veliko različnimi glasbenimi vplivi, ki so tudi v preteklosti pritegnili pozornost. Zaradi originalnega pristopa hard coru jih lahko primerjamo s kanadskimi samorastniki Submission hold, po želji po spremembah zvoka tudi z The EX. Zasledimo pa lahko, da jih uvrščajo nekje med Born against in Refused.“
(V opozorilo: V Tolpi se je po pomoti zarolala stara plata, Namaste!) >>

Ja - brez sprenevedanja - kar na začetku povejmo, da je tale album še začetniško delo. Tole je (žal) zapozneli prvenec Igorja Lumperta; »žal« zaradi tega, ker bi se avtorju godila precejšnja krivica, če bi ga po njegovem poslušanju sredi leta 2004 poskušali stlačiti v na njem slišani okvir. Od takrat, ko so nastali posnetki, se mu je dogodilo že obilo dogodkov, ki ga danes glasbeno umeščajo v povsem druge koordinate in mu na domačem jazzovskem prizorišču zagotavljajo bistveno drugačen status in ugled ... (v celoti ...) >>

Potem, ko se je virtualna žanrska oznaka indietronika v prvih letih tega desetletja že 'zasidrala' v vse mogoče pore sodobne glasbene ponudbe ter osredotočala svojo pozornost predvsem na britansko in nemško grudo, si je začel glasbeni tisk ob njeni 'drugačnosti' izmišljevati vrsto novih skovank ... (več) ... >>

Finski elektronski "wunderkind" se je po nekaj letih plesne norije, ki jo je zganjal s house projektom Luomo, odločil retrospektivno ozreti nazaj na ambientalno polje, s katerim je koncem devetdesetih let dodobra prevetril elektronsko sceno. Legendarnim ploščam iz tistega obdobja se sedaj zlahka pridruži tudi njegov zadnji izdelek Demo(n)tracks, pri katerem Delay ni le razvijal svoje zvočne estetike, ampak je poskrbel za še eno v vrsti brezčasnih klasik. >>

*MOTUS alias MOTUS VITA EST, kar v latinščini pomeni 'gibanje je življenje', se je kot bend začel gibati leta 88-ega in kot tak predstavlja eno starejših hrvaških, še delujočih underground skupin. Glavna začetnika oziroma povzročitelja gibanja sta bila brata – kitarist Zoki in pevec Rade, bolj znan kot Hogar, ki sta do danes edina stalna gibalca, po zaslugi katerih se je bend obdržal pri življenju. Vse od svojega začetka je bend zamenjal veliko članov, zadnjo spremembo pa je ekipa dala skozi približno dve leti nazaj, ko je prišlo do zamenjave ritem-sekcije. V novi postavi so nato izdali album PSI, ki je njihov tretji studijski album... (v celoti...) >>

Ozomatli so multikulturna druščina iz ameriškega mesta angelov. Ker prihajajo člani zasedbe iz Latinske Amerike, je bilo nekako samoumevno, da bodo v svoj urbani koktejl hip hopa, funka in soula pošteno natrosili več kot ščepec na Kubi, Kolumbiji ali v Mehiki domujočih tradicionalnih godb. Na prvih dveh albumih so tako brezhibno, neopazno združili na primer salso in funk, da je bilo videti, kot da ti dve zvrsti sobivata od pamtiveka in da ju drugače sploh ne moreš igrati... (v celoti...)
>>

Artisti, ki se nikoli ne ustrašijo novih izzivov, redno sestopijo na različne zvočne stranpoti, rutino in tehnično bravuroznost vedno nadomestijo z zvrhano mero avanturizma ter brez strahu pristopajo k še neslišanemu in neodkritemu, so vedno navdihovali in burili moje razmišljanje, videnje in dojemanje glasbe kot take. Govora je torej o glasbenikih, ki so nagnjeni k pozitivnemu šokiranju poslušalstva in odpiranju njihovih slušnih organov. Čim težje so opredeljivi, toliko bolje. Še prekleto srečni so, če poslušalca prisilijo k odprtosti in razmišljanju. Drugače si svoje hiperaktivne in raznobarvne eksistence niti ne morejo predstavljati. In naš nocojšnji gost - multiinstrumentalist, producent in skladatelj Rob Ellis – sodi prav v omenjeno kategorijo, saj se niti ne bom trudil, da bi ga 'zaklepal' v žanrske in stilske predaljčke, kaj šele, da bi zavestno in preudarno napovedal njegov naslednji ustvarjalni korak...(več)... >>

Immortal Technique je eden od tistih zavednih raperjev, ki mu tako vojna, kot droga v getu ali poteze ameriškega predsednika, pokravžljajo precej živčkov. Fant, ki očitno s svojo glavo gleda na probleme terorizma in večino svetovnega prebivalstva ocenjuje kot butaste, pa v svoji teoriji o zaroti zelo spominja na recimo Michaela Moora, le da so njegov flow, poetičnost ter beati odlični. Še več, v založbah vidi svojega velike sovražnika, zato pa ima velike probleme z distribucijo svoje serije "Revolutionary", katere naslov plošče sovpada s početjem vase zaverovanega Techniqua... >>

*»Na nastopih sem bila vedno v nekakšnem transu. Zdaj nisem več. Igram te pesmi, ljudem gre na jok in nekateri jočejo. Ne gledam jih. Ne znam sklepati prijateljstev, ne znam živeti, a znam ljudi spraviti v jok.« Kathleen Yearwood že šestnajst let, od prvega albuma Panik and Death, izpopolnjuje svojo neizprosno, pasje cinično in otožno obrt. Ta kanadska pisateljica, aktivistka in glasbenica, ki jo pozorni primerjajo z Meiro Asher, Vedo Hille in Diamando Galas, malce manj pozorni pa s Tori Amos in Carol Lipnik, je letos v samozaložbi izdala kar v živo posnet album Ordeal... (v celoti..) >>

Sočasno z nastajanjem njegovega zadnjega albuma, Obrigado Saudade, je Adam Pierce a.k.a. Mice Parade osnoval nov projekt Igloo, ki ga je založila brooklynska Bubblecore Records, katere ustanovitelj je. Pierce je tokrat povabil k sodelovanju gospodično Doro Tachler iz münchenske zasedbe Alles Wie Gross ... (tekst v celoti ...) >>

Lani smo s presenečenjem dojeli, da superiorni album »Rumba Congo« skupine Kekele iz leta 2001 ni bil le rezultat skupinskega obujanja spominov kongoleških veteranov na iz naslova razberljivo popularno glasbeno tradicijo. Zgodba je namreč doživela nadaljevanje z izjemno kvalitetno, v primerjavi s prvencem celo presežno drugo epizodo, z albumom »Congo Life«. Z njim se je ta nabor petih znanih zvezdnikov kongoleške popularne godbe s pomočniki pridružil vedno bolj obsežnemu krogu kongoleških glasbenikov, ki v zadnjih letih oživljajo akustično izvedenko kongoleške rumbe v najbolj žlahtni maniri. S tem, kar Kekele ponujajo na svojem drugem albumu, lahko v nadaljevanju postanejo pravi kongoleški ekvivalent senegalsko-latino-newyorškemu projektu Africando. >>

Da je drum'n'bass estetika z vstopom v novo desetletje že izgubila večino svojega začetnega kreativnega kapitala, kot začarana obstala v rigidni 'presnovi' že slišanega, v razsekani ritmiki pa ni našla prav nobenega variacije več, ni nobeno presenečenje. Ok. Če ljubite radosti 'plesišča', navijanje ritmičnih 'vrtljajev' do onemoglosti, zaciklano zvočno strukturo brez odklona v neznano, hedonizem, miganje z boki, 'napihujoče' vzklike in pozive verbalnih 'podpornikov' ter premike v vode komercialnih uspešnic, vas moje besede ne bodo premaknile z mesta ... (več) ... >>

Ko Rancidi počivajo, v bistvu ne počivajo, saj se vsak po svoje ali pa skupaj ukvarjajo z drugimi stvarmi. Producirajo, fotografirajo, gostujejo pri drugih bendih, ustanavljajo nove ... Eden takih stranskih projektov je bend Lars Frederiksen and the Bastards, v
katerem sta moči združila Lars Frederiksen, kitarist, ter Tim Armstrong, vokalist Rancidov. V današni Tolpi bomov boste slišali že drugi album, ki je rezultat tega ob Rancidovskega sodelovanja. >>

Štirinajstčlanski kolektiv iz Brooklyna se pri založbi Ropeadope vrača s tretjim albumom afriške, latinske in jazzovske multikulturne godbe, ki se napaja predvsem pri afrobeat izročilu in iz albuma v album postaja bolj politično angažirana. Zdi se, da je tudi izrazito afriških vokalov na njihovih ploščah iz albuma v album več, tempo pa se spreminja iz ritmičnih razgibavanj do mirnejših protestnih pesmi. Vsekakor v Antibalas tradicija,
kar na noben način ne more biti slabo. Brez metkov naprej!!! >>

V nocojšnji tolpi bumov se bomo prepustili pronicljivi ustvarjalni viziji nemškega pihalca Franka Gratkowskega, ki s svojim kvartetom že od devetdesetih dalje snuje intrigantno, umetelo in vznemirljivo godbo na stičišču jazzovskih in parajazzovskih godb, sodobnega komponiranja z žilico po žmohtnem funku v sproščeni maniri znotraj klenih in striknih zvočnih struktur kompozicije. Tretja plošča kvarteta, naslovljena ''Facio'' je primer intenzivne evolucije sestava, ki nam z vsako novo stvaritvijo prinese presežek znotraj danes tako izkoriščane sfere svobodnjaškega jazza. >>

Nekoč so bili Cannibal Ox, eden največjih presežnikov
novodobnega underground rapa, je z Vordulom in Vast Airom, leta 2001 začel neverjeten niz založbe Definitive Jux. Pred kratkim sta se fanta razšla, Vast Aire pa je že izdal svojo prvo solo ploščo, nepričakovano na njej sploh ni El-P-ja, plošča pa je izšla za založbe Chocolate Industries. Da Vastu še kako manjka Vordul je dokazala že njegova prva solo plošča, ki žal niti približno ne dosega tekstovne in produkcijske vrednosti legendarne The Cold Vein... več... >>

*V kolikor se je v novem tisočletju v rap vodah zgodil največji prepad med preračunljivim komercialnim rapom ter podzemnim, veliko bolj idejnim abstraktnim, bi lahko to delitev, vsaj kar se undergrounderske strani tiče, mirno pripisali El-P-ju. Producent iz New Yorka je nezadovoljen z delom založbe Rawkus kmalu odšel na svoje in ustanovil založbo Def(initive Jux), kjer je okrog sebe zbral res izredno ekipo odličnih producentov ter raperjev, med katerimi sta najbrž najbolj izstopajoča prav oba člana danes žal razpadlega dvojca Cannibal Ox. Vordul Megillah ter Vast Aire, sta skupaj s produkcijsko odlično opravljenim delom prej omenjenega El-P-ja ter s svojima nasprotujočima vokaloma, odličnima flowovoma in inteligentnimi teksti kmalu postala ljubljenca občinstva, ki se je nasitilo poslušati vedno istih lajnastih tekstov tržno usmerjenih rap mogotcev...(več...) >>

*Družbeno-politični kontekst – bodisi aktualni bodisi zgodovinski – nujno pogojuje in vpliva na naše dojemanje, percepcijo tako stvarnih dejstev kot tudi del, ki sodijo v umetniške sfere. Umetniško delo nikoli ne stoji samo zase. Trdne vezi, ki ga vežejo na stvarni svet, mu pridajo dodaten pomen in težo. Vsega tega se je najbrž zavedal Youssou N'Dour, veliki senegalski in eden redkih afriških globalnih zvezdnikov, ki je izid albuma Egypt, posnetega že leta 1999 v Kairu in Dakarju, prestavil na letošnje leto... (v celoti...) >>

*O ponovni združitvi pred leti zelo priljubljenih NINE POUND HAMMER se je v domačih logih šušljalo in špekuliralo že nekaj časa, nazadnje ob nastopu skupine Nashville Pussy, lani spomladi v Ortu. Takrat je Blain Cartwright, kitarist in pevec Nashville Pussy in hkrati tudi ustanovni član Nine Pound Hammer, napovedal, da se naslednjič vidimo prav s slednjimi... (v celoti...) >>

*V poplavi tako imenovanih super skupin, v kateri se zbere nekakšna smetana glasbenikov na enem kupu od Tomahawk, Fantomas, Audioslave do bolj bednih Velvet Revolver, ima tudi tok dooma svoje junake Khanate. Njihovo poslanstvo se začenja leta 2000 v New Yorku, kjer se na koncertu nam priljubljenih Isis spoznata Stephen O’Malley in James Plotkin. Oba že prekaljena glasbenika in med ljubitelji nekakšni ikoni dooma in grinda, ki rada eksperimentirata znotraj žanra in ga predvsem poznata in obvladata do obisti... (več...) >>

*Producentska skupina Waxolutionists prihaja z Dunaja. Sestavljajo jo kar trije didžeji: Buzz, The Bionic Kid in Zuzee. Njihova produkcija izhaja iz hiphopa, vendar pa že ob prvem poslušanju njihove muzike slišimo prisotnost raznih vplivov, predvsem jazza, elektronike in celo rocka.
Sami svojo produkcijo imenujejo turntable jazz, čeprav je termin verjetno bolj primeren za muziko, ki jo dela na primer genialni kanadski didžej Kid Koala... (v celoti...) >>

*Pogosto se dogaja, da se človek sprašuje, a je res tako zelo težko odrasti v tem našem svetu in ali je to tudi tako zelo nujno. Ta moment bomo skupaj podoživljali na primeru Kaito, ki bodo izpostavljeni v današnjem terminu za Tolpo Bumov.
Band je sicer pri manjši ameriški založbi Devil In The Woods med drugim že izdal štiri singl plošče in prvenec »You've seen us...You Must Have Seen Us...«, a več pozornosti je pritegnil šele z drugim albumom »Band – Red«, ki je pritegnil založniško hišo Mute oz. njeno podružnico Blast First... (v celoti...) >>

Kaj najprej pomislite ob besedi Madžarska. Prve asociacije so najbrž panonska ravnina, Budimpešta, ogri, Balaton, sataraš, pa še kaj bi se našlo. Kaj pa madžarska glasba ? Tu pa se že malce zaplete. Lajko Felix – ki je še mal srba, pa bend Masfel, pa Persona non gratta, pa Pop Ivan ….. pol pa se pri meni že počas konča. Letos februarja pa sem kot predskupino Pro Painom videl madžare Ektomorf - in bil presenečen. Njihov nastop je bil res energičen, fantje so na odru dajali vse od sebe in po dolgem času me je kakšna nova metal skupina tako razdrmala... (več...) >>

Kot vse kaže sta se ozračje in klima na Islandiji ponovno nekoliko stabilizirala, saj je moč trendovskega dogajanja in vsesplošna evforija vsaj za trenutek ustavila svoje konje ter omogočila, da mala deželica in njena glasbena kreativa le nekoliko zadihata. Bum, ki ga je doživela predvsem s Sigur Ros in Mum, je sicer koristil vsaj v toliko, da je zaprto in predvsem na Reykjavik 'stlačeno' dogajanje doživelo pravi in zasluženi mednarodni hvalospev, a celota je prinesla tudi nekaj stranskih učinkov. Ker v njihovem primeru nikoli ne moremo govoriti o zvezdah, ampak preverjeno povsem normalnih in zdravo razmišljujočih kreativnih ljudeh – polnih novih izzivov -, je povsem razumljivo, da jih je ta nenadna 'izpostavitev' kar malce presenetila, medijska pozornost pa jim je šla na trenutke že pošteno v nos...(več)... >>

... Plošča Blurred novoustanovljene newyorške skupine Billband , je nekoliko drugačna. Na prvi posluh ni na njej čisto nič presenetljivega, zlahka ugotoviš, katere so ukane, ki jih plete njen skladatelj Bill Ryan - pa vendar se je ne naveličaš....
>>

Drugi album kvarteta Electrelane, The Power Out, nas pelje po z elektriko nabiti podeželski cesti, ki se morda simbolno tudi skriva za njihovim imenom.
Pri tokratni plati je cesta zavila v drugačno pokrajino, ki nas oddaljuje od prejšnje in prve plate Rock it To The Moon, kjer smo se počasi zibali ob plimovanju morja nekje ob angleški obali. Z zdajšnjim projektom pa hitro drvimo mimo travnikov, polnih cvetlic in raznobarvnih metuljev. A brightonski četverici se v življenju ni zgodilo nič drastičnega, kar bi utegnilo spremeniti smer njihovega toka. Punce so se preprosto odločile za nekaj drugega. Kaj je drugače? In kaj je bilo prej?

>>

Še eden iz družinice norih japonskih gramofonskih odvisnežev je Dj Krush. Za seboj ima že sedem plošč, v centralnem delu Evrope pa je pred kratkim izšla še osma, ki v sredini meseca izide tudi na drugih delih sveta. Nori Japonček je še enkrat več koketiral s samosvojim stilom, ki ga bi lahko opredelili nekje med elektroniko in hiphopom; kaj pa mu je uspelo ustvariti, boste izvedeli v Tolpi bumov ...
>>

V vseh teh letih raziskovanja montrealske scene me je vedno znova navduševalo in prevzelo dejstvo, da so si mnogi ustvarjalci in bendi že izoblikovali, oz. ustvarili tak zvočni prostor ter identiteto, ki je že na prvi posluh več kot prepoznavna, specifična in pravzaprav govori že sama zase. To je že dolgo časa še najbolj očitno pri varovancih etikete Constellation in komune Hotel2Tango, ki pravzaprav predstavljata tisti zaščitni znak lokalne scene, ki vseskozi kanalizira zvočnost za katero se zazdi, da nikoli ne bo podlegla multižanrski komponenti in nenehnemu mešanju vsega mogočega, ampak ostala zvesta prenavljanju in piljenju zaprte ter vase zagledane zvočne melanholije ... (več) ... >>

»Bowmboi« - tretji album najpomembnejše, najbolj samosvoje in tudi mednarodno najbolj prepoznavne predstavnice najmlajše generacije malijskih pevk Rokie Traore je nesporni vrhunec na njeni dosedanji ustvarjalni poti. Poslušan v kontekstu njenega celotnega poteka, predstavlja logično gradaciji koncepta, ki ga razvija že vse od svojih, javnosti dostopnih začetkov v sredini zadnjega desetletja prejšnjega tisočletja. Zato ne čudi, da ga je večina najbolj referenčnih glasbenih medijev in s tem seveda poznavalcev tovrstnih glasbenih praks prepoznalo za enega najpomembnejših albumov, izdanih v lanskem letu znotraj polja t. im. »svetovnih godb«, potrditev tega pa je bila zagotovo prestižna nagrada za album leta, ki jo je prejel na začetku letošnjega leta ob zaključku podeljevanja prestižnih BBC3 Awards... (v celoti...) >>

Majhne in glasbeno ne ravno široko razvite dežele imajo vedno predvsem dve možnosti. Lahko vztrajajo v svoji zaprtosti in prav zaradi odmaknjenosti od množičnega dogajanja kanalizirajo svojo specifično držo skozi odtujenost od trendovskega dogajanja ter posledično čakajo, da jih bo odkrilo kakšno budno uho ali pa se podajo s trebuhom za kruhov prav na tista 'oblegana' območja, ki jim bodo omogočila preboj in znala konsistentno unovčiti njihov potencial. Z dansko glasbeno tradicijo – še posebej tisto, ki se nagiba k elektronskemu polu glasbenega izraza – ni prav nič drugače, saj razen razvejane ponudbe, ki jo generira milje v Kobenhavnu, na glasbeni zemljevid do danes še ni stopilo nobeno drugo središče...(več)... >>