the roots gredo z novo dozo komadov (od številke 103 do 112) vračajo k svojemu imenu - se pravi koreninam ... dolgotrajno studijsko jammanje se je konkretizirala v devetih jazzovsko in soulovsko pobarvanih kompozicijah in pumpaški hip pop kritiki don't say nuthin'... >>

Album Margerine Eclipse, kljub mešanici dogodkov, ki so spremljali njegovo nastajanje, nazorno nakazuje ustvarjalno desetletje Stereolab-ov. Svet se sicer spreminja, prihodnost je nepredvidljiva, a za enkrat ostajajo Stereolab, vsaj tako upamo, še vedno pripeti na svojem planetu, ki se nam odkriva z vsakim novim glasbenim podvigom. Planetu iz nekega drugega vesolja …

>>

Passion Play po svojih glasbenih kvalitetah verjetno ne doseže podobne plošče, ki so jo Agon Orchestra pred tremi leti izdali s Filipom Topolom, pa tudi nekaterih starejših z glasbo drugih čeških skladateljev. Prepričljivo jo dela njen družbeni kontekst, ki nas spomni, da se je v življenju, izgubljenem v enoličnem svetu liberalnega post-kapitalizma, vredno ozreti dobri dve desetletji v preteklost.
>>

Madlib alias Otis Jackson Jr. je okrog sebe izbral še nekaj imaginarnih jazzovskih imen, s katerimi je posnel že drugo ploščo zasedbe Yesterdays New Quintet. Hiperproduktivni producent in očitno tudi odličen glasbenik in inštrumentalist je s priredbami klasik soul legende Stevieja Wonder, še enkrat več dokazal, da je eden najizvirnejših rap producentov trenutno, skupaj s Peanut Butter Wolfovom, pa založbo Stones Throw uspešno približujeta k nazivu najboljše zahodoobalne raperske založbe. >>

Z glasbenimi srečanji je tako kot z ljudskimi. Včasih spoznaš človeka, s katerim v pogovorih sprevidiš, da si dotlej živel nekakšno vzporedno življenje, počel podobne stvari, se podobno odločal, celo prepotoval iste poti – a se kljub temu nikoli nisi srečal. A ko se potem le najdeš, je prepoznanje bližine nenadno in nedvoumno. Použiješ ga s slastjo, pogoltne te draž te nove domačnosti.
Švedska zasedba Kontrovers je prvi demo posnela leta 1996. Osem besnih in hitrih hardkor-crust komadov takrat še kvarteta Kontrovers se močno navezuje na tradicijo skandinavskega crusta oz. scandi-crusta... (več...) >>

Glasbeni časopis NME je novozelandski bend The Datsuns leta 2002, seveda njim značilno pretenciozno, uvrstil med pomembnejše skupine tistega leta, njihove žive, koncertne nastope pa so uvrstili na lestvico »best act of the year«. Ravno ti hvalospevi in všečnost prvenca so podpisnika teh vrstic februarja 2003 prepričale, da si je ogledal The Datsuns v živo v Udinah in bil nemalo prijetno presenečen... (več...) >>

Zgoščeni sloji ritma, funkyjaški bas, pihala, kitare, škripanje sintetizatorjev in direktna sporočila, kot je recimo "and u can tell the president 2 suck my fucking dick": !!! (izgovorjava: Chk Chk Chk, Pow Pow Pow, Uh Uh Uh, ali kaj podobnega) ustvarjajo politično zavedno leftfield plesno glasbo. Vsak inštrument, ki ga vzamejo v roke, jemljejo kot izvor ritma. Zato ni težko razumeti, zakaj se njihovi živi nastopi pogosto prelevijo v ekstatične plesne seanse. Čisto možno, da se bo podobno dogajalo tudi tebi, ko se v torek priklopiš na tolpo bumov in prisluhneš njihovemu vročemu, svežemu, odličnemu drugemu albumu "Louden Up Now"... (v celoti...) >>

“Fingathing and the Red Nebula Band” je njun tretji album. Prvi, “The Main Event”, je izšel leta 2000 in takoj požel odlične kritike. Dve leti kasneje je izšel “Superhero music”.
Od njunih začetkov se v osnovi ni spremenilo veliko. Fanta imata precej nekonvencionalen pristop, pogosto kršita pravila aranžiranja v elektronski glasbi. Takoj je jasno, da so strukture njunih komadov plod živega preigravanja in poigravanja in ne izpiljeni in teoretsko premišljeni, popolni studijski izdelki. Tako so komadi pogosto nelinearni in neprimerni za vključevanje v sete drugih dj-ev. Njuna glasba je namenjena pazljivemu poslušanju doma, še bolj pa poslušanju v živo, torej na njunih nastopih, ki so preprosto osupljivi. >>

Ni ne vem kako veliko presenečenje, ampak Sonic Youth imajo novo ploščo, in sicer Sonic Nurse, ki je izšla letošnjega junija pri založbi Geffen. V svojih dobrih 23-letih obstoja se lahko ponašajo s številnimi izdajami, med katerimi je bila zadnja pred dvema letoma izdana Murray Street... (v celoti...) >>

Brigada Flores Magon se je v bend formirala v začetku devetdesetih, svoj obstoj pod imenom kot ga ima danes pa je dokončno iskristalizirala šestindevedesetega. Fantje so bili in so še militantni pripadniki francoskega anarho sindikalističnega združenja - Nacionalne konfederacije dela, kar je politično obarvalo tudi njihovo glasbo. Njihov vsakdanjik se zrcali v njihovi glasbi, ki sloni na grobih ritmih punka z ulice, ki je več kot primeren za ostro revolucionarno sporočilo in kritiko razmer. Takšni so tudi ska, reggae in dub, ki jih občasno vpletajo v punk. Kljub temu, da se Brigada Flores Magon v osnovi naslanja na že preverjene vzorce oziroma izročilo angleškega, še bolj pa francoskega punka iz osemdesetih, pa jim je uspelo najti nek lasten zvok, po katerem jih je nemogoče zamenjati za katerikoli drug, podoben bend... (v celoti...) >>

Album Gololed ruskega oz. siberijskega Alexeya Devyanina nam v kombinaciji z izredno nagnjenostjo k avantgardnemu in freejazz zvoku povzroča razmišljanje o vsebinskih referencah zvoka, njihovi vizualizaciji nekje znotraj nas in povratni zanki, ki potem vpliva zopet na samo slišanje.
Spuščamo se na kompleksno in velikokrat nič malo kontroverzno področje, ki se začne pri vprašanjih "Kako slišimo?" in "Kako poslušamo?"... (v celoti...)
>>

Vsi tisti, ki že leta sledite halucinogeni, v mantrični 'drone' potopljeni in na hrupnih kitarskih rifih temelječi britanski psihadelični 'torturi', se boste imena Matthew Bower kaj hitro spomnili. Multiinstrumentalist, znan predvsem po svojih kitarskih eskapadah, je namreč v podzemnem glasbenem svetu dejaven že preko dvajset let, njegovi projekti kot so Pure, Total in Skullflower pa so dandanes že postali tista referenčna točka, ki je ne more zaobiti prav nobena sodobna glasbena entiteta, ki prisega na moč avant noisa ali pač na t.i. 'power elektronics' estetiko...(več)... >>

S prvencem južnotirolske vokalistke Margaret Kammerer se potapljamo v svet prekajenega jazza in primitivnega bluesa, sodobnega rocka in njegovih perverznih ''umetniških'' pretenzij ter v sodobno digitalno prevračanje zvočnih osnutkov. Obujamo pariško dekadenco prejšnjega stoletja skozi prepesnjenja in uglasbljevanja Antonina Rimbauda, E.E. Cummingsa in drugih poetov v izjemnem avtorskem projektu, ki se brezbrižno prepušča samosvojim refleksijam gostujočih glasbenikov/remiksantov (Tatsuya Yoshida, Fred Frith, Axel Dörner, Chris Abrahams, B Fleischmann, Philip Jeck, Christof Kurzmann, ...) >>

Misery Is A Butterfly, šesti redni album njujorškega tria, je album na katerem so opravili s hrupom, ki ga je nadomestil uglajen, prefinjen in zelo zmehčan zvok, po katerem pluje še vedno prepoznaven, a ne več nevrotično predirljiv, pač pa precej bolj nežen vokal Kazu Makino. Produkcijska 'glava' plošče ostaja dischordska legenda Guy Picciotto, dodan pa je pester inštrumentarij, ki ves potencial nekoč grobega, vreščečega benda prelije v filigransko prepletene zvočne nianse, ki kličejo po vnovičnemu prepuščanju ter odpirajo novo poglavje svoje glasbene poti, v kateri odstirajo nove, kompleksnejše podobe.

pripravlja Helena Božič >>

SAMO BORIS, lanski maratonec Radia Študent, ki je skupaj z
Dj D-Ezom obredel Slovenijo po dolgem in počez, je končno izdal svoj prvi glasbeni izdelek. In ne, to ni uradni na založbi izdani dolgometražec, temveč je v domačem studiu pri Sašu (bobnarju Cancel), narejena pečenka, ki jo na ulici dobite za borih 800 sit. Na njej najdemo 7 komadov in intro, ki povsem predstavijo Borisov stil... Zanimivo in neuradno... >>

Za tem mitraljeznim imenom Ratatat stojita dva New Yorčana, kitarist Mike Stroud ter producent in DJ Evan Mast, z umetniškim imenom E*Vax, ki med drugim vodi založbo neodvisne elektronske muske Audio Dregs. Fanta sicer sodelujeta že od leta 2001, vendar se z imenom Ratatat predstavljata šele od lanske jeseni naprej. Baje se je duo po srečanju z bendi ala Franz Ferdinand in Interpol začel dogovarjati z ljudmi z založbe Beggars Banquet, oziroma natančneje s podružnico te založbe, imenovano XL, pri kateri sta nato letošnjo pomlad izdala svoj istoimenski prvenec Ratatat... (več...) >>

Čeprav se je katalog berlinske indietronične založbe Morr Music skozi zadnja leta že začel občutno spreminjati in nadgrajevati ter je melodičnim elektro-tehnikom, ambientalistom in neo-krautrock potujevalcem za protiutež pristavil tradicijo starega, dobrega indierocka, post-rocka in sanjskega popa, pa se nekateri izvajalci še vedno držijo predpisanih formul in nikakor nočejo 'pasti' pod pritiskom vseprisotnih vokalov, melanholičnih verzov ter začrtanih, samostoječih in pravih pesmi ... (več) ... >>

Morda koga ob naslovu v eter prihajajočega nosilca zvoka prešinejo asociacije, ki sežejo nekoliko dlje od drugačne čase pričakujoče fraze, kakršna v tu znani, pred kratkim baje končani tranziciji, zlahka dobi prizvok cinizma. Dlje – se pravi v zelo kratek, a nepreklicen prihod neke 'nove stvari', ki jo je svoje čase z albumom podobnega imena spravil na svet Ornette Coleman s kvartetom. S to prelomnico v mislih bo izdelek, ki je pred vami, verjetno zaživel v bolj ironični in humorni noti ... (več ...) >>

Eden od razlogov, da je Michael Gira s svojim baritonskim glasom še vedno pred mikrofonom, je nedvomno ta, da fura lastno založbo. S produciranjem svojih izdelkov je začel še v času Swansov. Ko je potem razpustil skupino, se je nekaj časa navduševal nad mladimi in talentiranimi bandi in kantavtorji, kot so Calla, Larsen, Ulan Bator in njegov pridruženi kitarski kompanjon pri Angels of Light, Devendra Banhart. Poleg tega, da mu lastna založba omogoča vir preživetja, mu torej omogoča tudi nenehen stik z glasbeniki, ki jih Gira sam izbira. Pri večini albumih, ki jih izdaja njegova založba, sodeluje tudi sam, bodisi kot vokalna ali kitarska spremljava. In ta pestra delovna vnema je po njegovih besedah tudi razlog, zakaj še vedno muzicira ... (več ...) >>

Evo jih - Beastieji so se vrnili po šestih letih, ko je izšla njihova do pred kratkim zadnja plošča Hello Nasty. Fantje so se v tem času znova obrnili nazaj k rapu in posneli najboljšo ploščo po Paul's Boutique-u. MCA, Mike D ter AdRock so tako še enkrat več dokazali, da so pravi futuristi, saj njihova revolucija zvoka in izvirnost, ki jo furajo že skoraj dve desetletji, trenutno ostalo rap konkurenco z lahkoto pospravi na stranski tir. >>

Nekateri izvajalci in bendi zares potrebujejo dolgo časa preden se prebijejo iz obskurnosti in skočijo do širšega ušesja poslušalstva. Včasih jim to sploh ne uspe, njihova originalnost in posebna drža znotraj zaprašenega podzemlja pa ostaja prezrta z vsako novo ploščo. To je že dolga leta še kako očitno tudi v deželi Vzhajajočega sonca, saj je bila kar predolgo zaprta in odrinjena od preostalega dogajanja na tej zemeljski obli, da sem včasih dobil občutek, kot da je namenjena le sama sebi ...(več) ... >>

Čeprav smo priča vedno večjem navalu elektronskih producentov, med katerimi je originalnost in prepoznavnost na relativno nizki stopnji, je nizozemski Kettel svetla izjema. Svoj glasbeni talent je doslej pokazal na štirih albumih in številnih EP-jih, na novi plošči pa nas preseneča z ambientalnim zvokom. Umetnik pravega imena Reimer Eising se je po večinoma uptempo elektroniki vrnil k svoji stari ljubezni - glasbenemu barvanju prostora. Njegov smisel za melodioznost je vedno prepoznaven, ne glede na žanrski predznak ... (več ...) >>

Kot pove že sam naslovo, imamo pri zadnjem albumu Borisa Kovača opraviti z nadaljevanjem glasbene zgodbe o družbenih peripetijah v panonskih in nanje meječih balkanskih predelih bivše skupne nam domovine ob izteku in na prelomu tisočletja ter o umetniških usodah v tem kontekstu. »La danza apocalypsa balcanica« je doživela svoj prvi del pod naslovom »The Last Balkan Tango« leta 2001 ... >>

Patti Smith se še vedno sprehaja med spokojnostjo in hrupom. To pomeni, da je njeno življenje na eni strani še vedno obdano s poezijo, fotografijo, slikarstvom, branjem; na drugi strani pa jo vseskozi spremlja rock'n roll, shodi na ulicah in množični nastopi v javnosti. Patti še vedno prebira Rimbouda, posluša Hendrixa, razmišlja o svoji preteklosti, predvsem o ljudeh, ki jih je izgubila. >>

Da se je duh, tradicija in vpliv stare šole krautrocka dandanes 'zaril' že v vse mogoče pore sodobne ritmične zmešnjave in glasbene industrije, že dolgo ni več nobena skrivnost. Ustvarjalcev in bendov – mladih ali pač že uveljavljenih -, ki sledijo njegovi zapuščini, je namreč kot listja in trave. Celo taka količina, da se mi včasih zazdi, kot da je še vedno živ in udaren kot nekoč v 70-ih. Kot da nikoli zares ni poniknil oz. usahnil, ampak pridobil le nov okvir, razširil uporabljena sredstva, se prilagodil nenehno razvijajoči se tehnologiji ter z ostrino okužil marsikatero glasbeno zvrst – pa naj bo to eksperimentni rock, minimalistična elektronika, indietronika, post-rock, ambient ali pač elektro-pop, če se omejim le na nekatere najbolj izpostavljene zvočne 'izlive' ... (več) ... >>

"Mishaps Happening" je tako za razliko od prejšnjih dveh albumov zastavljen pretežno vokalno, le malo je inštrumentalov, ki smo jih pri Willovi produkciji vajeni. Večina inštrumentov je odigrana v živo. Will sam igra kitaro in bas. Zaradi vokalov in živih linij ima album zelo “live” zvok. To, da se je Quanticov zvok razvil v tej smeri, lahko pripišemo verjetno njegovim glabenim izkušnjam, ki jih je pridobil pri projektu Quantic Soul Orchestra. V bistvu bi lahko rekli, da je Mishaps Happening nekaka kombinacija Willovega preteklega solo dela in njegove žive zasedbe.
>>

Gospod RJD2, eden najvplivnejših in najvidnejših
članov založbe Definitive Jux in član skupine Soul Position, je izdal svoj drugi dolgometražec, imenovan "Since We Last Spoke". Za razliko od prve plošče "Deadringer" je tokrat plošča presegla raperske okvire in se razslojila v več žanrov glasbe, ki bazira na retro glasbi 70-ih, od soula, funka do retro rocka ... >>

Norveška založba Rune Grammofon je že vse od srede 90-ih znana kot ena najbolj prodornih, inovativnih in neustrašnih etiket, ki je svoj katalog vedno znova polnila s svežimi lokalnimi silami, žanrsko vedno ostala zvesta širini in neopredeljivosti, iskala izhode skozi pisan in bujen stilski izliv ter nenazadnje ponujala možnost uveljavitve prav vsakemu mlademu artistu, ki se je odločil za svojsko glasbeno pot ... (več) ... >>

Ob patetičnih širokoustenjih o »Evropi brez meja« je duet Vialka nadvse strateško izdal svoj drugi album v obliki ličnega rdečega potnega lista in v naslovu spregovoril o zaplankanosti in omejenosti, ki je menda preživela vse sorte držav. "The Republic of the Bored & Boring" je igriva sedmina, dvajset minut nepredvidljivih zasukov, ki se za vedno poslavljajo od dolgočasnih in zdolgočasenih glasbenih oblik.
>>

Debutantski izdelek ljubljansko-pariške zasedbe Menu B, ki ga je pred kratkim izdala založba Couch Records, je vse kaj drugega kot zbirka plesnih breakbeatniških ritmov, ki jih sicer pričakujemo iz gramofonov dZihana in Kamiena, ki vodita to neodvisno dunajsko založniško hišo. Menu B se pravzaprav le poredko zatečejo k lomljenim ritmom, zato pa s pridom izkoriščajo eklektično "sampladelijo", ki jo dopolnjuje akustični
instrumentarij in spontano improvizacijsko izvajanje petčlanske zasedbe, ki jo na računalniku obdeluje, razstavlja in sestavlja, idejni vodja Sašo Kalan. Dobimo torej intrigantno elektro-akustično godbo, ki logično nadaljevanje posnetkov doživi predvsem na koncertnem odru. >>