Trevor Watts je seveda ikona evropskega in svetovnega svobodnjaškega razumevanja jazzovske in postjazzovske ustvarjalnosti. Watts pa je tudi eden med tistimi, ki so se prvi začeli ustvarjalno soočati z glasbenimi izkušanji drugih kulturnih okolij. Pri njem je bila to »Drugo« Afrika. Ta je v njegovo glasbo vstopila odločno in nespregledljivo v začetku 80. let prejšnjega stoletja z njegovim projektom Drum Orchestra, ki je že s svojim naslovom izrecno opredelil njegovo tedanje zanimanje. (več!) >>

Igor Bašin- BIGor predstavlja koncertno ploščo novovalovskih legend Električni orgazam, posneto v živo v beograjskem Domu omladine v lanskem letu ... (v celoti!) >>

Cinematic Orchestra med številnimi glasbenimi navdušenci veljajo za eno najboljših britanskih live zasedb. Ko se jim na odru enega najbolj legendarnih koncertnih prizorišč pridružijo še 24-članski kolektiv Heritage Orchestra in trije odlični vokalisti, pa dober koncert praktično ne more izostati..(v celoti!) >>

Super-skupina Harmonia svoj nastanek zabeleži v letu 1973, ko se združijo Hans Joachim Roedelius in Dieter Moebius (sicer člana zasedbe Cluster), ter Michael Rother iz zasedbe Neu!, sicer znan tudi po sodelovanju s Kraftwerk. V letu 1976 se trojici potem, ko jih označi za »najpomembnejši svetovni rockovski bend«, pridruži še Brian Eno, ki v njihovi glasbi bržkone prepozna kvalitete ambientalne glasbe, s kakršno se ukvarja praktično vse do danes... (v celoti!) >>

Jure Matičič predstavlja živo seanso varovanca založbe Ninja Tune Daedelusa ... (v celoti!) >>

Včeraj se je multi-kulti kombo Kultur Shock podal na novo evropsko turnejo. Z njo bo pospremil najnovejšo izdajo, koncertni album Live in Europe, ki zaokroža dosedanjo prehojeno glasbeno pot. Bošnjaško - hrvaško - bolgarsko - japonsko - ameriška zasedba je našla svoj azil v nekdanji meki grunga – Seattlu, kjer se je - podobno kot Gogol Bordello v New Yorku - konec prejšnjega desetletja začela prebijati na glasbeno površje z nastopi po balkanskih restavracijah in barih. (v celoti!) >>

V tokratnem koncertu RŠ se bomo spominjali. Spominjali se bomo ene mednarodno najbolj uspešnih in morda še toliko bolj obetavnih makedonskih skupin, ter srečanj z njo. Synthesis je bila v svoji dobrih deset let trajajoči karieri eden najboljših makedonskih izvoznih glasbenih artiklov, in ker je bila v mnogo čem tesno povezana tudi z glasbenim dogajanje v Sloveniji, smo jo pogosto srečevali; na koncertih, na snemanjih v Ljubljani, ali pa zgolj v stikih z njenimi člani, ob prepotovanjih na koncerte po Evropi >>

Manuel Gottsching si za svoj koncert verjetno ne bi mogel izbrati bolj primernega prizorišča kot je tisto pod japonsko sveto goro Fuji. Čeprav je v primerjavi z nekaj manj kot 3.800 metri visoko goro Gottsching stvarno precej neopazen, je za njegove fene iz dežele vzhajajočega sonca, metaforično verjetno še večja svetinja kot Fuji in tako so obiskovalci tega koncerta, ki se je pripetil pred slabima dvema letoma, v enkratnem zamahu dobili dvojno dozo misticizma in spiritualnosti. (v celoti!) >>

Bogdan Benigar predstavlja odličen koncert zasedbe Konono No. 1 ... (v celoti!) >>

Med štajerskimi glasbeniki je v zadnjih letih v ospredje, zahvaljujoč števinim odmevnim projektom, stopil pihalec Vasko Atanasovski, ki ga danes gostimo s koncertnim albumom, nastalim na priznanem švicarskem festivalu Alpentöne. Album sicer ponuja v posluh pester nabor etničnih melodij, močnih in melanholičnh, od klezmerja do arabskih tonov, a nas še bolj navdušuje zaradi imenitnega jazzovskega muziciranja, ki vse skupaj poganja in drži vkup. (v celoti!) >>

Goran Kompoš vam predstavlja skupni koncert japonskega maga nojza Merzbowa in dratarskih psihedelikov Boris ... (v celoti!) >>

Bostonski trio pod vodstvom Geoffa Farine ( na basu Jeff Goddard in na bobnih Gavin McCarthy) ne obstaja že kar nekaj let, kljub temu pa je založba Southern založila njihov koncertni album, ki nas opominja na pomembnost dediščine te zasedbe, ki je v polje punk rocka vnesla jazzovske finese, preciznost math rocka, improvizacijo in le na površju tlečo melanholijo, skrito za intenzivnim emocionalnim nabojem njihovih pesmi ... (v celoti!) >>

Elektronske veselice oziroma masovke pisca teh vrstic bodisi spravijo v stanje zamaknjenosti ali pa ga pustijo povsem hladnega. Skoraj brez dvoma je najbolj pomemben dejavnik, ki vpliva na dober party – kolikor plehko se to že sliši – status, ki ga posamezni glasbenik uživa. Ko se na odru namreč pojavi legendarni, mitski oziroma kultni lik, naelektreno ozračje občinstvo odpelje v nekakšen imaginarni prostor, v skupinski trans in takrat običajno niti ni pomembno, kaj prihaja iz ozvočenja. Množica se odzove na malodane vsako najmanjšo spremembo ritma, niansiranje bolj in manj prepoznavnih zvočnih sekvenc, huronski odziv lahko povzroči celo tako banalna malenkost kot je dodatna žarnica v light-showu, vrhunec pa seveda pričarajo tiste najbolj prepoznavne skladbe, po možnosti v novi oziroma predrugačeni podobi. Vsled vsega naštetega, je pariški Bercy 14. junija 2007, ko je tam nastopil legendarni, ultra-popularni dvojec Daft Punk, torej postregel z nepozabno izkušnjo za vse prisotne. Sestavine tega dogodka namreč skoraj ne bi mogle biti popolnejše. Dve legendi pariške house glasbe, solidno miksanje in prepletanje posameznih prepoznavnih sekvenc v nove forme, vrhunski light-show ter seveda domače občinstvo, ki se odziva na vsak še tako majhen manever, so kakopak bili garanti za izvenserijski glasbeni dogodek. (v celoti!) >>

Tokrat se bomo ponovno srečali s »princem zelenortske godbe«, kot pevca in kitarista Tita Parisa že kakšnih deset let imenujejo nekateri, predvsem portugalski, mediji. Na teh valovih ga občasno namreč srečujemo že vse od 90. let prejšnjega stoletja, čeprav se je na lusofonskem glasbenem prizorišču s svojim prvencem pojavil že davnega leta 1985. Skoraj natančno pred sedmimi leti – sredi februarja 2001 – smo v tej oddaji že uživali v enem izmed njegovih posnetih in na plošči izdanih koncertov. Takrat smo imeli opraviti s koncertno ploščo »Ao vivo no B.Leza«, ki je vsebovala posnetek njegovega nastopa v enem lizbonskih klubov, ki ga je imel aprila 1998 s svojo tedanjo skupino in gosti. Kar je odražalo njegov tedanji status. Približno takrat je izšla že tudi njegova naslednja plošča z naslovom »27/07/1990«. Dve leti pozneje smo se navduševali nad njegovo zagotovo najboljšo, v studiu posneto in leta 2002 izdano ploščo »Guilhermina«. (več!) >>

Jure Vlahovič vam predstavlja koncertno ploščo zasedbe Interpol, posneto v živo na londonskem koncertu v koncertnem klubu Astoria, ki ej uradno izšla le za iTunes in kot nosilec zvoka šel v prodajo v redke, specializirane trgovine ... >>

Priložnosti, kot je tale, nam niso dane ravno pogosto. Ne le, da bomo v tokratnem koncertu RŠ uporabili izjemno svežo ploščo – »Cerkno« je v Angliji izšla šele dober mesec tega; poslušali bomo tudi zelo svež posnetek. Nastal je namreč 20. maja lani na mednarodnem festivalu jazza v Cerknem. In prva kraj nastanka nam ponuja tisto najbolj dragoceno: priložnost, da koncert, na katerem smo bili (vsaj) nekateri prisotni, podoživimo še enkrat (in po prvih poslušanjih sodeč vsaj nekateri med nami potem še velikokrat). Ter da na ta način preverimo tedanje navdušenje, ki je bilo naš neposreden odziv na z odra slišano. Ali je takrat doživeti »živi« ustvarjalni akt, pristrižen za vpetost v prostor in za vidno razsežnost, v njegovi »zamrznjenosti« na nosilec zvoka kaj izgubil? Ali glasbo, ki je takrat nastala, po letu dni osredotočeni zgolj nanjo, slišimo kako drugače? In še kaj v zvezi s tem. Zanimivi dodatni nastavki razmisleku o slišanem, za katere boste sicer nekateri prikrajšani. Jasno, tisti, ki se boste tokrat prvič srečali s takrat odigranim. In se boste seveda takoj srečali samo z glasbenim potencialom ponujenega. (v celoti!) >>

Solistični koncerti japonske glasbenice in skladateljice Chie Mukai, so vsaj kar zadeva ne-azijskega poslušalca, vredni pozornosti že zaradi njenih izbranih inštrumentov. To sta tradicionalno japonsko strunsko glasbilo »kokyu« ter njegov kitajski prednik »erhu«, s katerima Mukaijeva lovi ravnotežje med japonsko tradicionalno glasbo in avantgardnimi formami nekaterih njujorških minimalistov, denimo LaMonte Younga, ki velja za očeta tovrstnega izraza. Na tem mestu velja omeniti še Tonya Conrada, ki je z Youngom ideje prebiral v ansamblu Theater Of Eternal Music, z Mukaijevo pa ga druži zelo podobna estetika, kar je potrebno vnovič pripisati njegovemu izbranemu inštrumentu – violini, torej nekakšni zahodnjaški različici kokyuja oziroma erhuja. Vendar pa eksotična inštrumenta nista vse, s čimer postreže japonska glasbenica. Dejavna je namreč že vse od sedemdesetih let minulega stoletja, v tem času pa si je nabrala številne izkušnje tako z japonskimi glasbeniki kot tudi z nekaterimi cenjenimi zahodnimi ustvarjalci in razvila izrazito estetiko, s katero si postavlja svojo enklavo znotraj pisanega japonskega impro-miljeja. (v celoti!) >>

Srečno naključje je hotelo, da nocoj na Radiu Študent predstavljamo koncertni posnetek iz Chicaga, medtem ko se fantje Brötzmannovega Chicago Tenteta ravno ogrevajo za svoj nastop in druženja v različnih manjših zasedbah Tenteta, ki bodo potekala v naslednjih dneh v Chicagu. To omenjam, ker so po enakem principu nastajali skoraj vsi dosedanji albumi Territory Banda in teh je bilo od leta 2000 dalje kar šest. Zadnji, z naslovom Collide, je bil posnet lansko poletje v Millenium Parku v Chicagu v sklopu serije jazz koncertov Made in Chicago: World Class Jazz v organizaciji Kulturnega centra v Chicagu pod programskim vodstvom Michaela Orlova. (v celoti!) >>

Koncertni posnetek `Metal Machine Music` iz leta 2002 v drugačni luči prikaže kontroverzno Reedovo ploščo, ki že od leta 1975, ko je prvič ugledala prodajne police, buri duhove glasbenih navdušencev. Hrupne kitarske distorzije, prevedene v jezik enajst-članskega ansambla, ki ima avantgardne prakse tako rekoč v krvi, dobijo nov smisel in dajo vedeti, da rockovsko glasbo prepogosto neupravičeno dojemamo le kot zabavo ter da je v resnici moč potegniti številne vzporednice z »resno« sodobno glasbo. To trdi tudi enajsterica, ki iz prvotnega zapisa ustvari kompleksno zvočno izkušnjo in očara celo samega Reeda, ki vajeti prevzame povsem v zaključku. (v celoti!) >>

Da po skladbah Jimija Hendrixa posegajo številni jazzerji, ni nič novega, delno presenetljivo in vsekakor razveseljivo pa je dejstvo, da se ga nekateri jazzerji lotevajo na bolj rockovski in funkovski način ter s praktično enakim inštrumentarijem. Prav takšno je početje švicarsko-ameriškega kvarteta Doran/Stucky/Studer/Clarke, ki ga vodi v Švici živeči irski kitarist Christy Doran, naš nedavni gost na mariborskem Izzvenu. Doran se je Jimijeve pesmarice lotil že pred leti, ko sta v takratnem kvintetu posebno mesto zasedala Django Bates in odbiti vokalni improvizator Phil Minton. Tokrat je vokalnih akrobacij malo manj, a spet prav zadosti, da se bodo zadrti častilci legendarnega kitarista gotovo zmrdovali. Povrhu zanje skrbi pevka, v Švici delujoča Američanka, Erika Stucky, ki smo ji lani lahko prisluhnili na Mestu žensk v kabaretnem tandemu Stina und Stucky. Če je pri slednjem šlo za s teatrskimi vložki dopolnjeno zafrkavanje na temo švicarske domačnosti in stereotipov, se Stuckyjeva Jimijevih pesmi loti popolnoma drugače. >>

Tole kar bomo slišali nocoj ni vnaprej planiran koncert, ampak ad hoc dogodek, ki se je rodil ob gostovanju kvinteta Atomic na Japonskem. S tem pa smo kar na začetku razkrili vsaj del skrivnosti, ki se skriva izza imena Subatomic Supertrio. Ideja za koncert pa je vendarle prišla iz Japonske strani. Michiyo Yagi je namreč ena tistih japonskih umetnic – improvizatork in skladateljic, ki se je zadnje desetletje spuščala v zelo odmevne pustolovščine. Na njenem repertoarji so bili Newyorčani Ned Rothenberg, Elliott Sharp, Mark Dresser, kot tudi evropski starosta Peter Brötzmann, ki rad igra z Japonci, še rajši pa z mladimi Japonkami, mimogrede, letos poleti sta spet igrala skupaj na Norveškem. Zato je bila turneja Atomic pravšnja priložnost, da se na Michiyin trnek ujame še vodilni evropski ritmični duo, ki sliši na ime Ingebrigt Håker Flaten - Paal Nilssen-Love. In kaj drugega bi lahko bil trio koto – kontrabas – bobni kot supertrio? (v celoti!) >>

Ameriška skupina The Long Ryders je svoj zadnji nastop v osemdesetih letih odigrala v klubu Roxy v Hollywoodu, 15. septembra 1987. leta. Takrat sta bila v zasedbi le še pevec, kitarist in pisec pesmi Sid Griffin in bobnar Greg Sowders. Basist Tom Stevens je zasedbo zapustil juni-ja istega leta, malo za njim še drugi kitarist, pevec in pisec pesmi Stephen McCarthy. Nato sta se še Sid Griffin in Greg Sowders odločila, da nima smisla nadaljevati. Sid Griffin se je prese-lil v London, nastopal sam in z zasedbo The Coal Porters, Greg Sowders pa je postal uslužbe-nec v velikanki Warner-Chappell, kjer je medtem podpredsednik, Tom Stevens se je vrnil v rodni Elkhart v Indiano in se najprej posvetil družini, nato pa se spet po malem ukvarjal z glasbo. Stephen McCarthy je prav tako ostal zelo dejaven, od Gutterball, preko Danny & Dusty do The Jayhawks. (v celoti!) >>

V RŠ koncertu predvajamo enega od letošnjih bolj razvpitih koncertnih albumov na področju garažnega rock’n’rolla. Večji mediji so Black Lips zavohali praktično šele s tem albumom. Nekoliko so se osmešili, ko so začeli reklamirati Black Lips, kot da ne bi že zdavnaj za sabo potegnili cele gruče žurerske mularije. Slednja prekleto dobro ve, kaj je prepričljivo. Ne potrebujejo nobenega “Rolling Stona”, ki oglaša Black Lips kot rockabilly punk bend in to kar nekaj let prepozno. Dejstvo je, da so Black Lips že s svojim prvencem iz leta 2003 prepričali številne oboževalce na podtalnih punk’n’roll forumih. Hkrati se je odvijal spontan izbruh na njihovih podivjanih koncertih. Dober glas o bendu se je hitro razširil in na njihovih koncertih je bilo vse bolj vroče. (v celoti!) >>

Širše občestvo Vincenta Galla bržkone pozna predvsem po upodabljanju največkrat bizarnih likov v številnih kultnih filmih, med drugim tudi v svojem na pol avtobiografskem delu -Buffalo ’66. Tega je zaznamoval s svojo značilno estetiko, v kateri se opira na nek retro stil, poln minimalizma, seveda pa ni skoparil niti s sentimentalnostjo. Ta odseva tudi v njegovi glasbi, ki se v manjšem odmerku pojavi v filmu, skladbo ‘A Somewhere Place’ z uradnega soundtracka pa bomo v live verziji slišali tudi v nocojšnjem posnetku njegovega koncerta iz Londona v letu 2004. Gallo ni ne prvi ne zadnji zvezdnik, ki je pojavljanje na filmskem platnu dopolnil s prisotnostjo na koncertnih odrih in mnogi ga zato dajejo v isti koš z vsemi »wannabe« rockerji iz sveta sedme umetnosti. Potem pa je tu seveda še zajeten del tistih, ki v njem vidijo le velikega egocentrika in provokatorja (včasih tudi upravičeno – še posebno, če se znajdeš v škornjih Korineovega Harmonya ). Bržkone je skozi prizmo osebnosti na prvi pogled v resnici zoprn individuum, a včasih je pač potrebno pogledati tudi pod površje in takrat na Galla posije povsem drugačna luč. Razgali se nam skozi dušo senzibilnega umetnika in nas odpelje v svoje tesnobno, v usodo vdano okolje, kjer nas ovije v nekakšno melanholično prijetnost. (v celoti!) >>

Francoski elektronski producent Vitalic, ki je pred leti v svet plesno obnorelih množic lansiral svoj labodji spev, album OK Cowboy, je takrat poskrbel za enega izmed prelomnih plesno-godbenih trenutkov. Ultimativni hit My Friend Dario je ob boku še starejše klubske uspešnice La Rock 01 dobesedno pometal z oboževalci širom sveta. Spoj nabritih plesnih ritmov in sintetiziranih kitarsko našponanih zvokov je pomenil tisto udarno mešanico, ki je malodane zasvojevala. Eksplozivnost njegove glasbe je v nevaren plesni vrtinec povlekla marsikaterega nejevernega Tomaža. Vitalica in njegovega kavboja so poslušali tudi rokerji...
>>

S skupino Atomic smo se prvič srečali ob izidu prvenca Feet Music leta 2001 in nato seveda z izjemnim albumon Boom Boom tri leta kasneje, ki je sovpadel s koncertoma na festivalu Druga godba in v mariborskem Narodnem domu. Istega leta pa je skupina koncertirala tudi po Norveški in posnela koncerte v Trondheimu, Bergnu, Stevangerju, Askerju, Tønsbergu in Oslu med 3. in 14. marcem ter na festivalu Kongsbergu, 1. julija 2004. Gre torej za leto, ko je skupina ekstenzivno nastopala po Evropi in z živimi nastopi nadgrajevala oba albuma. Vendar Bikini Tapes niti slučajno ni običajna koncertna izdaja. Očitno se je nabralo toliko odličnega gradiva, da se je skupina skupaj z založbo odločila izdati koncertni box s tremi cedeji, s sedemnajstimi koncertnimi posnetki. Box je oblikovan v tri samostojne, med sabo neodvisne celote, tako da nekaj udarnih komadov najdemo na dveh cedejih. Koncertni posnetki so izjemne kvalitete in z dodatno studijsko obdelavo prekašajo veliko večino sodobne jazzovske studijske produkcije.
(v celoti!) >>

Pred ponovno osvobodilno akcijo berlinskega konceptualnega žonglerja Felixa Kubina obujamo spomin na njegov triumfalni nastop v Menzi pri koritu, ko je s svojo izbljuvako konceptualnih poigravanj s pop glasbo, antiumetniškimi 'zezanji' dade, sodobno elektroniko in ekspresivno pirotehniko na klaviaturah v tranžanrskem kabareju navdal 'ritnice s poplesavajočimi ritmi' ... Za vse tiste ki ste bili in tiste, ki nismo bili tam ekskluzivno na Radiu Študent ... >>

Tole bo kar pravi čas za ponovno srečanje s Habibom Koitejem in njegovo glasbo. Čeprav gre zagotovo za enega najuspešnejših malijskih glasbenikov »druge generacije« na mednarodnem prizorišču, smo začeli nanj zaradi njegove diskografske »polaktivnosti« že kar pozabljati. Tale koncertni dvojni album, izdan leta 2003 za založbo Contre-Jour, je namreč še vedno zadnji album, ki ga je podpisal. No, ravno včeraj pa naj bi za svežo ameriško založbo Cumbancha po kar šestih letih izšel njegov novi pravi avtorski album »Afriki«. V vmesnem obdobju je bil še posebej aktiven prav v ZDA, kamor se je na krilih popularnosti in številnih nastopih v zadnjih letih praktično preselil. No, letos je s svojo skupino Bamada končno pričel nastopati tudi po Evropi, v začetku tega meseca pa je pričel z obilno evropsko promocijsko turnejo, ki bo trajala vse do konca leta. Nastopal pa je seveda že tudi ves ta vmesni čas, vendar v okviru različnih druženj, sodelovanj in projektov. Seveda smo ga lani v okviru projekta »Desert Blues« poslušali na Drugi godbi – tako, kot večina Evrope, kjer imajo podobne festivale. (v celoti!) >>

V RŠ Koncertu se tokrat vračamo 26 let v preteklost, v čas, ko je hip-hop šele dobro vpregel, v legendarni klub Harlem World, kjer sta se v MC dvoboju pomerila dva od petih tisti čas najpomembnejših hip-hop oziroma rap »krujev«. Ti dvoboji, ali pa mnogoboji, so sestavni del hip hopa že vse od njegovih začetkov. Bržkone lahko tu povlečemo nekatere vzporednice z uličnimi tolpami, kjer so tovrstni spopadi pač del vsakdana, razlika je le ta, da so se hip hoperji le-teh lotevali na pacifističen in kreativen način. Najprej so se taki dvoboji seveda dogajali med DJ-ji oziroma njihovimi tako imenovanimi »sound systemi «, njim so se kmalu pridružili breakdancerji, še nekoliko pozneje pa torej tudi MC-ji. Potrebno je tudi vedeti, da se je v tem zgodnjem obdobju rap glasba skoraj izključno distribuirala le preko živih nastopov, zato iz tega časa obstaja kar nekaj podobnih posnetkov, vendar pa po zvočni kakovosti vsi močno zaostajajo za posnetkom, ki ga bomo slišali v nadaljevanju. Mimogrede, Cold Crush Brothers in Fantastic 5 so se pojavili tudi v kultnem hip hop filmu ‘Wild Style’, kjer so z »MC battle« sceno s košarkarskega igrišča, postavili standarde, po katerih so pozneje sodili vse hip hop »kruje«. (v celoti!) >>

Massacre sestavljajo trije prekaljeni glasbeniki, ki so vtisnili svoj pečat v raznolika glasbena okolja, od rocka v opoziciji, avant rocka, duba, različne glasbene fuzije in improvizacijo. To so britanski kitarist Fred Frith, kolega tolkalec Charles Hayward iz This Heat in vsestranski glasbenik in producent, basist Bill Laswell. Massacre so svoj kulten status formirali že v poznih osemdesetih s prelomno ploščo 'Killing Time', na kateri so prečili rokersko izkušnjo z improvizacijo in nastavili rezke, hrupne nastavke za številne kasnejše ustvarjalce tipa Zu in ostalih. Nova izdaja, plošča 'Lonely Heart' je četrta plata tria, posneta v živo na koncertu na znanem poletnem festivalu na Danskem Roskilde, kjer je trio neverjetno nastopil pred Metallico. Na njej je mešanica ostrega, razsekanega hrupnega rocka, opojnega dubovskega ambientala in žlahtne fuzije v maniri fusiona sedemdesetih ... >>