Pred več kot desetimi leti smo pred Galerijo Kapelica v Ljubljani po končanih literarnih dogodkih, spomnimo se literarnih dvojcev, ki jih je vodil Mitja Čander, okušali vina z domačije Klinec iz Goriških brd. Naveza danes poznanih Beletrininih mož oz. imen Študentske založbe iz Ljubljane in medanskega vinarja Aleksa Klinca je tedaj prisluhnila tako rekoč norosti mladega nadebudnega vinarja z roba zahodne meje. Ta norost je kmalu prerasla v festival Dnevi poezije in vina, ki so se letos v precej spremenjeni Medani zgodili desetič: leta 1996 je bila Medana prvič v atmosferi, počivala je le leta 2000, ko se je zgodil Vlak literature. Letos torej upravičeno z veliko mero nostalgije in spominjanja teh desetih let.
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Diskretni šarm provincionalnega Bleda in blišč kozmopolitskega Pariza na drugi strani. Smrt in življenje. Zakonsko udobje, ki ga ogroža vihrava ljubezenska avantura. Iskrena sreča ob boku neustavljive melanholije. 
"V rokah imamo oblast - kaj pa v glavi?"
Pred kratkim je Literarno umetniško društvo Literatura v sklopu zbirke Prišleki izdalo novo zbirko pesmi Gregorja Podlogarja z naslovom Milijon sekund bliže. Naslovnico za knjigo je izdelal Žiga Kariž, s katerim je Podlogar v družbi Primoža Čučnika že sodeloval pri izdelavi eksperimentalne knjige z naslovom Oda na manhatnski aveniji. 
S prevodi in poznavanjem norveške literature se Slovenski narod ne more hvaliti. Morda se še spomnimo na kakega Ibsena ali Hamsuna, za Undseta pa so verjetno slišali le poznavalci. Pa vendar je tudi v deželi hladnejšega, snežno sivega podnebja v začetku osemdesetih let zacvetela nova generacija pisateljev.
Sodobno slovensko potopisje s senzacionalističim pisanjem Zvoneta Šeruge, ekstremnimi izkušnjami Nejca Zaplotnika ali aktualnim pristopom Branka Gradišnika na čelu je dobilo novo protiutež. Uveljavljeni kulturni novinar in literarni kritik Jože Horvat je v knjižni zbirki S poti, ki deluje pod okriljem Cankarjeve založbe, izdal niz kratkih potopisnih zapisov, zbranih pod naslovom Tihožitje z goro. 
S šestletnim zamikom smo tudi v slovenščini dočakali predzadnji roman Milana Kundere Nevednost. Za založbo Beletrina ga je prevedel Jaroslav Skrušny. 
Pred kratkim se je v izdaji založbe Modrijan pojavil nov prevod znanega francoskega pisatelja Frederica Beigbederja. Do zdaj smo v slovenščini lahko brali njegovi svetovni uspešnici 2.999 SIT ter Windows on the World. V prvi knjigi naj bi nam Beigbeder razjasnil zakulisje sveta oglaševanja, v drugi pa naj bi nam – v času ko sta boeinga treščila v »nebotičniška dvojčka« - psihološko in filozofsko razložil dogajanja v World Trade Centru 11. septembra. Tudi v knjigi Ljubezen traja tri leta, ki je bila sicer napisana prej, si ni zastavil nič manjše naloge. V njej nam je Beigbeder hotel pojasniti kaj je to ljubezen in koliko le-ta traja. 
Ne dolgo tega so v enem od ljubljanskih blokov, kjer domuje knjigarna in založba Mladika, predstavili štiri nova knjižna dela. Dve knjigi sta iz knjižne zbirke Trepetlika, kar pomeni, da sta namenjeni najstnikom okrog štirinajstega leta, drugi dve pa iz knjižne zbirke Liščki, namenjene malčkom iz prvih razredov osnovne šole. Vse so trdno vezane in bogato opremljene z ilustracijami, ki tekste dopolnjujejo, ponekod celo prekašajo, le njihova cena ni pretirano mikavna za, v večini primerov, stroškovno preobremenjeno mlado družino.
Kljub svetovni slavi in fenomenu »Terzanijevega ljudstva« v Italiji, je Tiziano Terzani v Sloveniji relativno neznan. Njegovo ime se ne povezuje z velikim poročevalstvom iz vojnih žarišč v Aziji kot tudi ne z zagnanim glasništvom za mir. 
Pesniški prvenec Stanke Hrastelj Nizki toni (Založba Goga, Novo mesto; nagrada prvenec leta) je v Kosilu nekega molja pozobala Petra Koršič. 
Pri Beletrini je to pomlad izšla knjiga slovenskega avtorja Dušana Merca z naslovom Šesta knjiga sanj. Knjiga je super. Preberite si jo.
Ko se politiki lotijo pisanja knjig, vedno zastrižem z ušesi. OK, seveda v svetu obstajajo primeri, ko se pisatelji, dramatiki in še kakšni pišoči ljudje podajo v politiko, vendar je bolj pogosta obratna praksa. V Evropi je častna literarna izjema najbrž zgolj nekdanji češki predsednik Vaclav Havel, pa še on je prišel na oblast kot disident ob zlomu komunizma in ne kot prerivajoči se kader strankarskega sistema.
Na zgodnji junijski dopust sem se odločil vzeti nekaj knjig iz bogate zbirke kulturne redakcije RŠ-a, da napišem nekaj recenzij. Tako vsaj del dopustniškega budžeta zaslužim kar na dopustu. Če bi slučajno deževalo. In je deževalo. Že drugi dan. In sem prebral knjigo, ki mi je prva prišla pod roke. In ta je nosila naslov Zaliv. Na dopustu sem bil na morju, v zalivu, pa se mi je dozdevalo, da sem z izbiro prve knjige zadel žebljico na glavico. Jej, jej, jej.
Senjalca je tretji del dozdajšnje trilogije Bojana Meserka, izdan pri Založniškem ateljeju Blodnjak. Prvi dve knjigi te trilogije nosita naslova Sanjališče in Sanjalnica. Istoimenska sta tudi paralelna prologa, nekakšna uvodnika, ki po mojem pričarata pravo vzdušje za nadaljevanje, ki sledi. Ta dva uvodnika, ki se nevarno bližata vizualni poeziji, nas torej uvedeta v to nenavadno, mestoma že bizarno in konfuzno knjigo z naslovom Senjalca.
Vse o vetrnicah je peta knjiga Roberta Mlinarca, predstavnika srednje generacije hrvaških pisateljev. Zbirka kratkih zgodb je v izvirniku izšla pred nekaj leti, pri nas pa jo je izdalo Društvo Apokalipsa. Zgodbe v njej so po svojih pripovednih pristopih precej raznolike; druži pa jih motiv velikega mesta, v katerem se godijo: »Obožujem velika mesta, ta mravljišča, kjer povsod kar mrgoli vsega – to so kraji, kjer nikoli ne preneha hrum življenja; kraji, kjer se in podnevi in ponoči živi enako strastno; kraji dotikov in stikov, začetkov in koncev, srečevanj in razhajanj ...«
Ja, devet let smo čakali na naslednji roman enega redkih slovenskih pisateljev s smislom za humor in zdaj je tu. Pred kratkim je pri Beletrini izšel roman Andreja Moroviča Seks, ljubezen in to. In, kaj naj rečem, užival sem.
Pred nekaj dnevi se je v mojih rokah po naključju znašla aprilska številka literarnega mesečnika Literatura. Presenetilo me je, ko sem v uvodniku revije - ki naj bi govoril o njeni vsebini, ali vsaj obdeloval določeno literarno ali umetniško temo – zasledil par exellance politični tekst Gorana Č. Potočnika z naslovom »Reformirati kulturo?«. 
Vas kdaj, ko sklonjeni v kad perete noge, prešine pretresljiva misel, da ni nič res? Da je vse kar se dogaja, ne le med ščetkanjem narta, temveč tudi sicer, le fikcija? Da je vse neresnično? Če ste vprašanju pritrdili, se nikar ne bojte. Tovrstni prebliski namreč nikakor ne nakazujejo, da ste, milo rečeno, prismuknjeni, ali pa, še huje, podedovali shizofrene gene nekega pradeda. Gre najbrž le za to, da so v vaš cogito zasejana semena solipsizma.
Kraljica poezije asfalta, skisanega mleka, izpraznjenih vinskih flaš in umazanega perila se je konec januarja pripeljala do Ljubljane, da bi predstavila svoje drugo delo, roman »Črnec«. Slovenski prevod smo dobili lansko leto, na Hrvaškem pa je izšel leta 2004. Tatjano Gromačo je tisk opisal kot introvertirano osebo, ki težko prenaša obveznosti javnega predstavljanja knjig. Če je res, je to ostalo dobro skrito – saj smo bili pred časom v Gromki priče navdihnjenem branju in suvereni interpretaciji glasov različnih likov. 
Zakaj igra igralka? je prvo vprašanje na platnici knjige Saše Pavček z naslovom Na odru zvečer. Je eno izmed mnogih vprašanj, o katerih igralka in avtorica premišljuje, vprašanj, ki polnijo njeno, kot se zdi, tesno prepletajoče se poklicno in osebno življenje. V pričujoči knjigi s pomočjo teh spraševanj in premislekov ter nikoli dokončanih odgovorov pojasnjuje tudi pomen naslova knjige. Kaj sploh pomeni biti na odru zvečer?
V torek, 18. aprila, so se v ljubljanskem parku Zvezda in šestindvajsetih drugih slovenskih mestih pričeli enajsti Slovenski dnevi knjige, ki jih že vse od leta 1996 organizira Društvo slovenskih pisateljev. Prireditev, katere glavni namen je širjenje in populariziranje bralne kulture med Slovenci, bo tudi letos potekala več dni, spremljal pa jo bo pester kulturni program. Pa se za trenutek pomudimo še ob slavnostni otvoritvi, kjer so svoje visoko doneče govore prebirali tudi naši, vsaj ta dan zagotovo največji knjižni molji – politiki. 
Založba Apokalipsa je pričela z objavljanjem knjižnih prvencev nadarjenih slovenskih avtorjev, te zapostavljene populacije komercialno usmerjenega založništva, in jim namenila novo zbirko Aurora. Prvi roman te zbirke predstavlja prvenec Tamare Deu z naslovom Zapisovalec grehov: Diagnoza stanja. Kaj torej diagnosticira in kakšna je diagnoza?
Na knjižnih policah se je pred kratkim pojavila knjiga, ki odpira, še vedno močno v meglo zavito, temo naše polpretekle zgodovine. Pod drobnogled je postavljeno obdobje po drugi svetovni vojni, aktualno za burjenje domišljije, ki pa je v zgodbi žal siromašnejša od resnice same. Nikoli namreč ne bomo vedeli za vse grozote shizofreničnega uma, ki razkrivajo temno plat tedanje revolucije, saj se je ta skrivala pod svetlimi parolami. Knjiga Franceta Fajdige je zgolj boren obris dejanskega stanja, a vendar zadosten indikator še vedno skelečih ran.
Založba V.B.Z. je lansko leto v sklopu izbrana dela hrvaške književnosti izdala četrti naslov Miljenka Jergovića v slovenščini. Po Mami Leone, Sarajevskem Marlboru in Orehovih dvorcih imamo tako prevedeno še novelo Buick (beri: bjuik) Rivero, sicer štirinajsto knjigo enega najbolj znanih tako literarno kot splošno medijskih osebnosti v sosednji bratski republiki. Knjiga je prejela nagrado Hrvaške matice za književnost in umetnost August Šenoa. Prevod je delo Jurija Hudolina. 
Pri Mladinski knjigi je te dni izšla Zlata knjiga Simona Gregorčiča, ki poleg faksimila izvirnega pesnikovega rokopisa in reprinta prvega natisa njegovih Poezij iz leta 1882 obsega še Malo slikovno monografijo, ki jo je uredil in s kratko spremno besedo opremil dr. Mihael Glavan. Pesnika seveda ni treba posebej predstavljati: gre za enega tistih temeljev slovenske poezije, s katerim so nas vse seznanili že v osnovni šoli in ki se ga, če po drugem ne, spomnimo po pesmih Soči in Človeka nikar. Razlog za izid knjige v takšnem obsegu in obliki je stota obletnica pesnikove smrti, ki jo imamo dočakati letos novembra. 
Ob koncu preteklega leta je Študentska založba v zbirki Beletrina izdala izbor iz obsežnega pesniškega opusa, Evropi skorajda neznanega argentinskega avtorja, Roberta Juarroza. Pesnik, rojen leta 1925, je prvo pesniško zbirko Vertikalna poezija izdal leta 1958. Sledilo ji je še štirinajst zbirk z istoimenskim naslovom, dve pa sta izšli posthumno. Poleg pisanja poezije, je Juarroz več kot 30 let predaval bibliotekarstvo na univerzi v Buenos Airesu. Umrl je leta 1995.