Uroš Zupan je že s svojim pesniškim prvencem Sutre, izdanim 1991. leta suvereno vstopil na slovensko literarno prizorišče in požel številne kritiške pohvale ter prejel nekaj literarnih nagrad. Tako prva pesniška zbirka kot vse nadaljnje (do sedaj jih je izšlo osem), so v literarnokritiški in laični javnosti doživele velik odziv. Poleg pesniških pa je Zupan napisal tudi tri esejistične zbirke.
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Dragi moji, se opravičujemo, ampak danes je za kosilo samo posladek. Današnja la grande chefica je namreč Svetlana Makarovič, slovita specialistka za grenko-sladko, ki jo dobro poznamo in je zato ne bomo natančneje predstavljali, njena tokratna kuharska pomočnika pa sta Vera Kovačevič in Janez Plestenjak. Da ne bo prevelikega razburjenja, smo vam pripravili dva hôda, od katerih bo prvi prosta improvizacija na znani recept, ki se ga šefica rada poslužuje in ki jedcem skoraj vedno zelo tekne, drugi pa bo vseboval šefičine najljubše sestavine in bo zato narejen z dušo. 
Pred kakšnim tednom je bil na tiskovki založbe Goga predstavljen izdelek arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča. Slednji je na skoraj tristotih straneh, pod naslovom Otroštvo v znamenju vojne, zbral spomine svoje družine v času druge svetovne vojne. Osrednja os, okrog katere se zbirajo spomini, so pisma, skrbno prepisana iz družinskega arhiva. Pričujoče delo sodi med memoarske tekste, ki z namenom ohranjanja podobe preteklega časa, brez literarnih pretenzij, natančno naštevajo in dokumentirajo različne lokalne dogodke. Spomine pogosto spremlja materialno gradivo kot so fotografije ali pisma, v Mušičevem primeru tudi prepis srednješolskega govora v čast socializmu. 
Sašo Janjac je študent Ekonomske fakultete, ki ima pri svojih devetnajstih letih napisane tri romane in dve pesniški zbirki, trenutno pa se ukvarja s pisanjem romana Sam proti svetu. Ker knjižne založbe niso pokazale zanimanja za njegovo reflektivno obarvano gradivo, se je odločil za objavo na internetu. V njegovih delih prevladuje družbeno-kritičen ton in splošno razočaranje nad svetom, ki ga odslikava skozi oči glavnega junaka, ki je ponavadi notranje razdvojena osebnost. 
Orhan Pamuk, vnuk etnično, jezikovno in versko pisanega turškega imperija, je lansko leto na srečo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Na srečo zato, ker mu je častno priznanje švedske kraljeve akademije znanosti in grozeče žuganje EU Turčiji, rešilo glavo. V domovini si je namreč z opominjanjem kolektivnega spomina na genocid nad Armenci, problematiko kurdskega vprašanja in Cipra, zakuhal etiketo kritične, javne, turške osebnosti, ki žali turški narod. Vendar še daleč ni edini turški literarni mojster, ki bi mu skrajni nacionalisti v domovini dihali za ovratnik. 
Založbi Sanje pri izbiri knjig za izdajo uspevajo maloverjetne kombinacije. Veliko knjig, ki so izšle pod okriljem te založbe, pa naj bodo to dela Orhama Pamuka, Tiziana Terzianija ali navsezadnje tudi Vladimirja Bartola, je izredno berljivih. Hkrati pa ta »berljivost« ni sinonim plehkosti vsebine, temveč so te knjige izjemno kvalitetno čtivo. Takšna je tudi knjiga »Pokoplji me pokončno«, ki jo je napisala Isabel Fonseca. Podnaslov te knjige nakazuje tudi v Sloveniji aktualno temo: »Romi in njihovo potovanje«.
Matjaž Brulc v slovenskem kulturnem prostoru ni neznano ime. Umetnostni zgodovinar in kritik se je pred dobrima dvema letoma preizkusil tudi kot pisatelj, pred kratkim pa je zaplaval še v pesniških vodah. Rezultat njegovega pisateljskega udejstvovanja je pri novomeški založbi Goga izdana zbirka kratkih zgodb z naslovom Diznilend, pesniški prvenec Balade za psa in prhljaj pa je nedavno tega založil KUD France Prešeren. 
Andraž Polič, rojen leta 1972, je človek predan gledališču, poeziji in glasbi. Vse našteto uspešno združuje. Poje svojo poezijo in jo komprimira v zgoščenke. Deluje tudi kot skladatelj - ustvaril je namreč glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini.
Prejšnje leto je pri LUD Literatura izšla druga pesniška knjiga Jureta Jakoba, pesnika mlajše generacije, rojenega leta 1977. Po prvencu Tri postaje imamo zdaj pred sabo Budnost. Naslov je premišljen in se dobro sklada s celoto zbirke. »Izbrati je treba budnost, kakršno koli, oči imam široko odprte, vse, kar je bilo, naj ostane, in kar še bo, naj pride vame,« zapisuje v istoimenski pesmi. Kakšna je ta budnost?
Arto Paasilinna si lasti naslov svetovno najbolj znanega sodobnega finskega pripovedovalca. Če si podrobneje ogledamo pisateljev bibliografski spisek, lahko ugotovimo, da je leta 1942 rojeni nekdanji novinar izjemno plodovit avtor; Paasilinna namreč vsako leto izda en roman. Lansko jesen je Mladinska knjiga slovenskemu bralstvu ponovno ponudila novo zgodbo v uspešnem nizu izpod Paasilinnovega peresa. 
Študentska založba se je šest let po izteku 20. stoletja v zbirki Beletrina lotila obsežnega projekta. V literarno nebo je pod uredniško taktirko Petra Kolška poslala posebno fronto, imenovano »Nevihta sladkih rož«. Ta nevihta je antologija slovenske poezije, nastale v celotnem 20. stoletju. To je sicer že drug poskus takšnega obsežnega zajetja slovenske poezije iz prejšnjega stoletja, ki pa je kompleksnejši in bolj reprezentativen za 20. stoletje od prvega, ki ga je uredil Denis Poniž. 
Današnje Kosilo je namenjeno vrhunskemu literarnemu dosežku, knjigi ’Plesalec’ Columa McCanna, ki je v Sloveniji izšla pri založbi Sanje. Navdih za knjigo je avtor našel v življenju Rudolfa Nurejeva, enega najslavnejših baletnih plesalcev vseh časov. Zanimivost knjige je v tem, da avtor biografijo Nurejeva uporabi le kot okostje zgodbe, medtem ko je vse ostalo literarna fikcija. 
Pri Celjski Mohorjevi družbi so v komaj preteklem letu pripravili natis ene izmed povesti Hermanna Hesseja - Potovanje v Jutrovo deželo (Die Morgenlandfahrt) iz leta 1932. Gre za pripoved, moderno pravljico, ki jo je Hesse napisal relativno pozno in je predhodnica, uverturna napoved romana - Igra steklenih biserov, ki so ga mnogi kritiki dolgo šteli za vrhunec Hessejevega ustvarjanja. S posodobljenim prevodom Jožeta Udoviča se je tako obeležilo polnih 60 let, kar je Hesseju bil dodeljen naziv Nobelovega nagrajenca. Podeljena prestižna nagrada je takrat zaznamovala celoto njegovega obsežnega literarnega opusa kot tudi pacifistično prizadevanje, ki ga je gojil in za njim trdno stal v času razmaha vojskovanja ter nacionalsocializma. 
V nekem intervjuju je Umberto Eco – romanopisec, ki o sebi raje razmišlja kot o profesorju semiotike - potarnal, da ne razume pisateljev, ki vsako leto napišejo nov roman. Sam skuša proces pisanja raztegniti kar najbolj, saj kakor pravi, ni nič lepšega kakor dolgo vrsto let preživeti s svojo zgodbo. Eco je gotovo užival, ko se je ob pisanju knjige Skrivnostni plamen kraljice Loane potapljal v čase svojega odraščanja, za bralca pa tega ne moremo trditi.
V knjižni zbirki Mestnega Gledališča Ljubljanskega je izšla nova knjiga z naslovom »Javno uprizarjanje – Eseji o gledališču našega časa« ameriške teatrologinje Janelle Reinelt. Avtorica je mednarodno priznana strokovnjakinja, ki se ukvarja predvsem z odnosom med gledališčem in uprizoritvijo na eni strani ter družbenimi razmerami na drugi strani. 
Filozofija v kuhinji? Prva slutnja bi bila, da gre še za en primer iz niza zlorab besede filozofija, ki jo je dandanes zmožno pritakniti katerikoli dejavnosti ali z njo ustaviti dejavnost govornikovih ust, ki bljujejo preveč besed, tistih abstraktne sorte. Nehaj že enkrat filozofirat in mešat zrak, bi se glasila zapoved. Avtorica knjižice že v uvodu odpira vprašanje meja banalnega na način, ki bi ga lahko označili kot upravičevanje svojega, za resno in kanonizirano filozofijo hudo neresnega početja. 
Pred dobrima dvema tednoma je v politični magazin »U sridu« hrvaške Nove tv prišla oblečena kot nuna. Mimika in gibi so ustrezali njeni vlogi, le njene ironične izjave so izstopale. Vprašanje, ki ga je tedaj namenila predstavniku hrvaške konzervativne politične opcije, sodi med antologijske izjave. Zanimalo jo je, ali njegovo preteklo ginekološko prakso in sedajšnje politično delo v HDZ-ju združuje dejstvo, da se pri obojem ukvarja s pizdarijami? Vedrana Rudan ni le pisateljica, je medijska oseba – komentatorica, kolumnistka, nastopačica. 
V okviru Univerze v Ljubljani obstaja Center za slovenščino kot drugi oziroma tuji jezik, ki je pripravil zanimivi projekt za razširitev dotika slovenskega jezika na tujih univerzah. Gre za projekt z naslovom 'Svetovni dnevi slovenske literature'. Fenomen projekta je dejstvo, da bo 38 slovenskih literarnih ustvarjalcev v času med 20. in 25. novembrom 2006 istočasno predstavilo svoj literarni opus na 53. univerzah v tujin, kjer obstajajo lektorati slovenskega jezika in študiji slovenistike. 
Esad Babačić je človek mnogih obrazov. Nekateri ga poznajo kot košarkarja in športnega novinarja. Spet drugi ga bolje poznajo kot starega punkerja zasedbe Via Ofenziva pa tudi kot pekarniškega delavca. V tokratnem »Kosilu nekega molja« pa bomo Esada kot pesnika vprašali, ali se smemo udobno zlekniti v njegovo najnovejšo pesniško zbirko »Divan«, ki je izšla v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.
Christine Lavant je ena izmed najpomembnejših avtoric avstrijske povojne literature. 
Glavnega junaka nekega romana pogosto označujemo z besedo akter. To težje naredimo na primeru romana Nino iz sanj. Čas odraščanja, ki ga avtor opisuje, je čas hrupnega dogajanja punka, novega vala in mladinskega uporništva. Glavni junak prvenca Marka Pristova je pa v prvi vrsti ne-akter, opazovalec in pasiven postajač na obrobju dogajanj. Biti nikjer in delati nič, želeti nekaj, pa ne vedeti kaj – umeščenost oziroma neumeščenost v družbo, okolje in čase je tematska osnova obravnavanega dela. 
Marjan Strojan nam je znan predvsem kot izvrsten prevajalec iz angleškega jezika. Prav on je zaslužen za to, da imamo v slovenščini odličen prevod Miltonovega »Izgubljenega raja«, ki poleg vsebinske kompleksnosti ohranja tudi neverjetno zvočnost blank verza tega epa. Po njegovi zaslugi imamo tudi »Antologijo angleške poezije«, »Canterburyjske zgodbe« in še marsikateri drugi sad angleške književnosti priložnost brati v slovenskem jeziku. Manj znano pa je, da je Marjan Strojan poleg svojega prevajalskega dela tudi pesnik. Po z Veronikino nagrado ovenčani zbirki »Parniki v dežju« se nam letos predstavlja z zbirko »Pokrajine s senco«. 
Gozdni duh je roman bosanskega pisatelja Gorana Samardžiča, ki se večino časa dogaja na urbani podlagi iz betona in asvalta. Izšel je pri Beletrini in predstavlja prvo Samardžičevo delo prevedeno v slovenščino. Roman Gozdni duh nas postavi v avtobigrafsko obarvano zgodbo razpeto med Beograd in vojno Sarajevo. Lakonska pripoved, kot roman podnaslovi Samardžič, je minimalistična zgodba o posamezniku na razpokanih robovih neke zgodovine, družbe in etike. Gre za prvoosebno pripoved Koste ujetega v mnogokotnik odnosov: med beograjsko ulično družbo, nacionalno mešano družino in dvojčka Dijano ter Daniela. 
Aleksandar Hemon, rojen leta 1964, je odraščal v Sarajevu. Na začetku vojne v Bosni je odšel v ZDA in zaživel življenje emigranta. Leta 2000 je objavil prvo – v angleščini napisano – knjigo kratkih zgodb The question of Bruno. Z njo si je pridobil ugled med kritiki, prevode v več jezikih, njegove zgodbe pa mesto med najbolj prodajanimi knjigami. Z romanom Nowhere man, izdanim leta 2002 prav tako v angleščini, je svoj sloves prav gotovo upravičil.
Slavne junaške čase poskuša literatura ubesediti od svojih začetkov. Spomniti se je treba Hezioda in še bolj Homerja ter njegove Iliade in Odiseje. Toda tako Homerjevega junaka Ahila pestijo težave, saj kljub božanski materi ne more doseči nesmrtnosti in tudi Odisej se le s težavo vrača na rodno Itako. Čeprav Homerja in njegovih junakov že zdavnaj ni več, pa kljub temu še vedno živijo ljudje, ki trdijo, da so preživeli svoje slavne junaške čase in hkrati tudi tragedije. Med takšne ljudi spada tudi Žarko Petan. Svojih slavnih junaških časov se spominja v najnovejšem delu »Poznal sem jih«. 
Prozaist, dramatik in publicist Drago Jančar je nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo leta prejel tretjič, tokrat za zbirko člankov, esejev in fragmentov z naslovom Duša Evrope, ki je v letošnjem letu izšla pri Slovenski matici. Nagrado je prejel prvič ob pričetku njenega podeljevanja, nato čez dve leti, bil je še dvakrat nominiran, letos pa so bili njegovi eseji po enajstih letih ponovno nagrajeni. Komisija se je odločila nagraditi njegovo Dušo Evrope, ker je v knjigi »zaznala kvalitativen skok znotraj njegovega utečenega sijajnega sloga in venomer pronicljive misli.« 
Po dolgoletnem vodenju Iztoka Osojnika je lani funkcijo prevzela še previdna in zadržana mlada Miljana Cunta. Organizator Vilenice je Društvo slovenskih pisateljev, soorganizator Kulturno društvo Vilenica iz Sežane, imajo pa še 7-članski tako imenovani mešani odbor za Vilenico. Že lani se je čutilo, da želijo dolgoletni festival, ki se ga je držala oznaka »za sive panterje«, osvežiti. Koraki gredo, glede tega, v pravo smer. Novost je Zbirka Antologije Vilenice. Z urednico Jano Unuk sta antologijo sodobne baskovske književnosti, naslovljeno Etzikoak, sestavili in prevedli Marjeta Drobnič in Marjeta Prelesnik Drozg. Zbirka je namenjena predstavitvam manj poznanih književnosti širšega evropskega prostora, tudi književnosti manjštevilnih narodov. Glede na to, da smo doslej v slovenščini poznali le Beletrinina romana v tujini zelo poznanega baskovskega pisatelja Bernarda Atxage, je antologija štirinajstih baskovskih književnikov še kako dobrodošla. Navsezadnje vileniški odmik od zgolj zdrsljivega koncepta Srednje Evrope ni le programska svežina, temveč tudi smiselna zapolnitev belih lis. Poleg spremne besede v antologiji, ki jo je prispevala baskovska literarna zgodovinarka Jose Mari Olaziregi, je Vilenica ponudila še branje baskovskih pesnikov ter okroglo mizo. 
Založba Beletrina je v letošnjem letu na meni za knjigoljube dodala roman francoskega pisatelja Erika Orsenna z naslovom Dolgo. Gre za osmi roman od devetih, ki so do sedaj nastali v literarni kuhinji maestra Orsenna in prvo delo, ki ga je mogoče brati v slovenščini. Prevod in spremna beseda k romanu sta delo Tanje Lesničar Pučko, ki njegovo pisanje označi kot “slikanje sreče brez patosa, lepote brez osladnosti in pristnosti brez afekta.” 
Najbrž ste že slišali zanjo. Teče skozi osem zveznih držav in tri časovne pasove, njena skupna dolžina pa je dobrih 2.400 milj. Nima uradnega začetka in konca, pa čeprav trdijo, da izvira v jezeru Michigan v Chicagu in se izliva v Pacifik v Santa Monici. Kar v resnici pomeni, da se nikoli ne konča. Legendarna Route 66, verjetno najbolj znana cesta na svetu. Cesta, ki je sproducirala toliko mitov, da ljudje še vedno verjamejo, da obstaja, pa čeprav je bila uradno ukinjena že leta 1985. Leta 1999 so jo prekrižarili tudi štirje Slovenci ravno pravšnje starosti, da so, kot pravi avtor, čutili potrebo pred letom 2000 absolvirati nekaj usodnih reči. In Route 66 je bila ena izmed njih. Kdo so bili torej štirje »suckerji, ki so nasedli mitu o odprti cesti«? Marcel Štefančič, JR, Borut Krajnc, Zoran Thaler in Bojan Krajnc. Prevozili so jo v štirinajstih dneh. V belem kadilaku. In ker je bil med popotniki tudi Marcel, je bilo najbrž le še vprašanje časa, kdaj bomo dobili knjigo. »Fasali« smo jo letošnjega leta, točno osemdeset let po nastanku mitske ceste. 