V tokratni končno pomladni Arteriji ponuja Petja, ki je obiskala Malo galerijo, razmišljanja o nematerialni senzibilnosti hrvaškega umetnika Josipa Vanište. Miha predstavlja velikega slovenskega videasta Nevena Kordo, ki je retrospektivo svojega bogatega ustvarjalnega opusa tokrat predstavil v Zavodu SCCA. Maja pa se je potopila v svetove možnih prihodnosti Paula De Marinisa v galeriji Kapelica. >>Maja Smrekar, komentarji
Dramski tekst ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, napisan leta 1955, danes še vedno sipa sol na rane. Motivi bolezni, zakrite spolne usmerjenosti in materialne pogoltnosti so se uspešno deportirali ne samo na drugo celino, ampak tudi v sodobni čas. Rak, homoseksualnost in pohlep, ki so ključna vsebinska izhodišča, v predstavi povsem nevtralizirajo izvirni ameriški dogajalni prostor in brezkompromisno zarežejo v našega. V tokratni uprizoritvi je Jovanović na odru ponovno izpostavil naturalistično prikazovanje telesne bolečine in dokazal, kako močno zmore le-ta čez rampo še vedno učinkovati na gledalca. Za to pa je predvsem zaslužen Radko Polič, ki tokrat »kot gost« v mariborski Drami odigra vlogo bolnega Velikega očka, tako imenovanega Big Daddya. 
Poslušalkam in poslušalcem Radia Študent sporočamo žalostno vest. Umrla je hiša, Slovenska cesta, po domače Šumi. Dolga leta je svojim prebivalcem dajala streho nad glavo. V svoje milo okrilje je vedno rada sprejela vsakogar, ki je pri njej iskal zavetje in spokoj pred vsakdanjim in neusmiljenim mestnim hrupom. Res, to je bila hiša velikega srca. Brez slabe vesti smo čakali, da zaspi in tiho umre. Kljub temu, da je zadnja leta samo še kot starka sedela ob kaminu, molče mežikala dogorelim trskam duš, ki jim ni bilo mar za njo, je sedaj, ko je več ni, izdolbla v nas globok ponor, vrtoglavi nič. Obljubljajo nam, da bo na njeno mesto prišla druga hiša, lepša in večja, da jo naj pozabimo. A Šumi, stare dobrotnice v sivih zakrpanih cunjah, ne bo nikoli več. Kaj pa si o tem mislijo ljudje? 
Po gostovanjih v okviru Tedna slovenske drame v Kranju se je nemalo gostovanj zgodilo tudi v osrednjem slovenskem gledališču. Beograjsko gledališče je gostovalo z Zupančičevo Igro s pari, Offenes Theater Dunaj z Alojzom Pridaničem Gemme Salem. V torek, 28. 3. 2006, pa smo prisostvovali celo eksotiki z Japonske, ki se nam je predstavila z Racinovo Fedro. 
V nedeljo nam bo Boris A. Novak prebral nekaj pesmi iz najnovejše pesniške zbirke Obredi slovesa, ki je izšla lani v knjižni zbirki Beletrina. Mikrofon je pesnika ujel v klubu Gromka na Metelkovi. 
Ljudska medicina zaobjema različne veščine zdravljenja z ljudskimi zdravili, zdravilnimi zelišči, magičnimi uroki in zagovori, ki jih moderni um zavrača, saj se na prvi pogled ne razlikujejo od babjih čenč in praznoverja. V miselnosti preteklih generacij se je praktično-uporabno znanje brez sramu prepletalo z domišljijo in verovanji, kar je omogočala intuitivna povezava z naravnim okoljem. 
V soboto se nam bo predstavil Matej Krajnc. Slišali bomo nekaj pesmi iz zbirke Preteklost, ki jo je lani založil KUD Štempihar iz Celja. Pesnik, prevajalec in kantavtor Celjan Matej Krajnc je nastopil v klubu Gromka na Metelkovi 15. novembra lani. 
In sicer najprej bomo zavrteli intervju, ki ga je Tea Hvala posnela v Antwerpnu. Pogovarjala se je z Diny van Beylen in Saro S'jegers - dvema od treh ustanoviteljic in organizatork Feminističnega cafeja Poppesnor. Intervju je nedvomno privlačen tudi zato, ker bi bilo enkratno, da bi kaj podobnega ustanovili tudi pri nas. Ne gre namreč za navadno kavarno, temveč prostor za vsakomesečna srečevanja in pogovore, ki vprašanja o spolih 
Temu pogovoru bo sledil intervju z dr. Val Plumwood, profesorico na Centru za okoljske študije na Avstralski Nacionalni univerzi v Canberri. Plumwoodova je pionirka na področju okoljske filozofije in ekofeminizma. V ponovnem prevpreševanju konceptov človeške identitete in odnosov med vrstami se v njenih delih prepletata moderna in antična filozofija ter feministična 
V začetku tega tedna je Ljubljano obiskal arhitekt iz Avstralije, Glenn Murcutt. Srečal se je s študenti na fakulteti za arhitekturo, širši javnosti pa se je predstavil s predavanjem v Cankarjevem domu. Odzval se je povabilu hrvaške arhitekturne revije Oris, ki pa že nekaj let izhaja tudi v slovenskem jeziku. Velja za eno redkih revij na področju arhitekture, ki ji uspeva ohranjati dostojen strokovni nivo, čeprav ji ne bi mogli odreči konzervativne naravnanosti. 
V galeriji Equrna poteka razstava slikarja Dušana Kirbiša z naslovom PAYSAGE – PASSAGE. Slikar predstavlja sublimno abstraktna platna. Motive zanje je avtor povzel iz znanih del klasičnih krajin, kakor tudi sodobnejših umetniških kosov. Ti izhajajo od osemnajstega preko devetnajstega do dvajsetega stoletja. Platna nosijo naslove slik iz zgodovine umetnosti, ki se v motivih raztezajo od formalne krajine, pa vse do ready–made in land arta. Gledalec se z motivom originala sreča nekje na sredini. Skozi opno sublimne abstrakcije in svojo lastno izkušnjo poskuša razumeti in začutiti tisto, kar vidi. Platna skozi kompleksnost in gostoto gradijo sugestivne plasti in poskušajo biti več kot le dekorativni elementi, ki zavajajo oko v navidezno poceni udobje. 
Flota je v sredo 29.marca ponovno gostovala v Cankarjevem domu s predstavo Nemo-telo-neme-pesmi. Pod koreografsko črtico se je zopet podpisal en in edini Matjaž Farič, ki je tokrat k sodelovanju povabil izstopajočo Magdaleno Reiter, preverjene: Rosano Hribar, Gregorja Luštka, Igorja Sviderskega ter peščico mlajših, še neznanih in neizkušenih, svežih plesalcev. 
Dokumentarni film Češke sanje se začne s posnetkom iz leta 1989. Komunistična oblast pod taktirko velike Rusije je padla. Z njo pa so padali po tleh ljudje, ki so jih vojaki vlekli po ulici. Temu posnetku sledi prikaz iz leta 2002. Toda tokrat ljudje padajo po tleh, ker se prerivajo ob vhodu v nov supermarket. Na Češkem so namreč v nekaj letih zgradili nekaj manj kot 130 trgovinskih centrov. In še jih gradijo. Pa tudi ljudje še vedno padajo čez ograje. 
Zlata ptica je eno tistih priznanj, ki je preživelo dolga leta skorajda brez prekinitev. Začetki podeljevanja omenjene nagrade za umetniške dosežke na področju kulture segajo v leto 1975, od tedaj do današnjih dni pa jo je prejelo že 205 nagrajencev. Prelomno leto je bilo menda 1994, ko je patronat nad podeljevanjem tega prestižnega naslova pripadel Liberalni akademiji. Ta je bila ustanovljena leta 1992 kot Društvo za proučevanje politične demokracije, kot pa pove ime samo, še bolj pa obrazi na podelitvi, je Liberalna akademija nekakšen kulturniški odsek Liberalno demokratske stranke.
Prejšnji teden so v Cankarjev dom ponovno pripotovale pravljice. V Ljubljani so ostale tri dni, od srede do petka, v času, ko je potekal že deveti pripovedovalski festival Pravljice danes. Tri pravljičarske dneve so zaznamovala individualna in skupinska pripovedovanja, na katerih so se predstavili poklicni pripovedovalci, igralci, glasbeniki, ilustratorji, knjižničarji in raziskovalci pripovednega izročila. 
15. Slovenski oglaševalski festival ali krajše SOF, je letos potekal od srede 28. marca in se zaključil v petek 31. marca zvečer. Lokacija: pretežno Portorož. Za uvod poslušajmo zmagovalni radijski oglas, ki pripada agenciji Publicis d.o.o., z naslovom: Izredni dizel.
V nedeljski oddaji nam bo nekaj pesmi prebral Tomaž Šalamun. 
V sobotni oddaji bo v Sloveniji rojeni, a v Krakovu živeči pesnik slovenske matere Miloš (tudi Milosz) Biedrzycki s svojimi pesmimi spletel pot do Poljske in nazaj. 
Gledališče Konj, ki je prepoznavno predvsem po svojih lutkovnih predstavah za odrasle, tokrat preseneča najmlajše ljubitelje lutk. Njihovo značilno idejno-oblikovno robatost, črni humor in pikrost so za trenutek postavili ob stran in se v celoti posvetili otroškim očem. Predstavo Kroki in prijatelji Mete Brulec in Silvana Omerzuja, ki je bila premierno uprizorjena 29. marca v Cankarjevem domu in je nastala v tamkajšnji koprodukciji, je spretno in tenkočutno izpeljala animatorka Ajda Rooss Remeta. Uprizoritev skozi prigode krokodila Krokija, ki praznuje rojstni dan, pripoveduje o intimni občutljivosti, pomembni vlogi prijateljev, otožnosti, skromnih željah in prikupnih presenečenjih. Spomni nas, da nič na tem svetu ni samoumevno. Niti rojstni dan, še manj prijatelji, da sadne torte sploh ne omenjamo ... 
Na knjižnih policah se je pred kratkim pojavila knjiga, ki odpira, še vedno močno v meglo zavito, temo naše polpretekle zgodovine. Pod drobnogled je postavljeno obdobje po drugi svetovni vojni, aktualno za burjenje domišljije, ki pa je v zgodbi žal siromašnejša od resnice same. Nikoli namreč ne bomo vedeli za vse grozote shizofreničnega uma, ki razkrivajo temno plat tedanje revolucije, saj se je ta skrivala pod svetlimi parolami. Knjiga Franceta Fajdige je zgolj boren obris dejanskega stanja, a vendar zadosten indikator še vedno skelečih ran.
Po predvidevanjih akterjev Vladnega Strateškega Sveta za gospodarstvo naj bi po vstopu v območje evra leta 2007, v Sloveniji prešli na nov sistem obdavčevanja z uvedbo enotne davčne stopnje. Enotno davčna stopnja naj bi veljala za davek od dohodka pravnih oseb, za DDV in dohodnino. Vladni finančniki in promotorji projekta razlagajo, da je namen predlagane davčne reforme razbremeniti gospodarstvo, povečati konkurenčnost, doseči bolj preprost in pregleden ter pravičen davčni sistem. 
Biti gej ali lezbijka in živeti v Sloveniji še vedno ni niti približek optimalnega življenja, ki ga imajo na razpolago heteroseksualci. Dejstvo je, da živimo v heteroseksistični državi, kjer vlada heteronormativnost. Te norme so tako močno navzoče, da jih niti ne opazimo več, saj so se zajedle v našo podzavest. Spremljajo nas na vsakem koraku. So kot vseprisotni opazovalec, ki nam diha za ovratnik, in postavlja v vnaprej določen okvir. Vsa odstopanja so tako očitna, da bodejo v oči. Leta 2002 je več kot polovica Slovenceljnev odgovorila, da za svojega soseda nočejo imeti geja ali lezbijko. Geji in lezbijke, ki klonijo pod temi pritiski, si še danes natikajo heteroseksualne maske in se kot kameleoni na preži pomešajo v heteronormative. Posledice so lahko tudi pogubne. 
Založba V.B.Z. je lansko leto v sklopu izbrana dela hrvaške književnosti izdala četrti naslov Miljenka Jergovića v slovenščini. Po Mami Leone, Sarajevskem Marlboru in Orehovih dvorcih imamo tako prevedeno še novelo Buick (beri: bjuik) Rivero, sicer štirinajsto knjigo enega najbolj znanih tako literarno kot splošno medijskih osebnosti v sosednji bratski republiki. Knjiga je prejela nagrado Hrvaške matice za književnost in umetnost August Šenoa. Prevod je delo Jurija Hudolina. 
Gregor Strniša, poznan predvsem kot član All Capone štrajh tria, se je že nekaj časa poigraval z idejo ustvariti zabavno, razumljivo opero, dostopno širšemu krogu občinstva. Nekaj med klasično opero in muziklom. V soboto, 25. marca je ta ideja dočakala svojo javno realizacijo v Stari elektrarni. K sodelovanju je povabil klarinetista Andreja Zupana, čelistko Špelo Avsec in kontrabasista Piera Malkoča, sam pa je sedel za klavir. Mini orkestrčku je dodal še tri izšolane operne pevce, pod libreto pa se je podpisal Iztok Lovrič. Skupaj torej osem ustvarjalcev, ki jih je pod okrilje vzelo Gledališče Glej. Po slabem letu polnega angažmaja, ura in pol zabave ni izostala.
Nedeljska gostja bo Maja Vidmar, nagrajenka Jenkove nagrade, nagrade Prešernovega sklada, poleg teh pa je bila lani nominirana še za Veronikino nagrado.
Oddaja Cigule migule je dobila sestrico! To nedeljo bo svoj termin odstopila novi pravljičarski oddaji Divja jaga, v kateri bomo predstavljali slovenske ljudske pravljice v njihovi “izvirni” zvočni podobi. Poslušali bomo terenske posnetke, pravljice analizirali, opozarjali na njihove posebnosti in jih umeščali v širši kulturni kontekst. Oddaji se bosta izmenjevali na 14 dni.