Marko A. Kovačič že več kot četrt stoletja bogati domačo umetnostno sceno. Pregledna razstava, ki zajema najpomembnejše faze delovanja tega avtorja med leti 1981 in 2006, je nastala v učinkoviti koprodukciji Mestne galerije Ljubljana ter Zavoda za sodobno umetnost SCCA. Direktorica slednjega Barbara Borčić je tudi kuratorka dogodka in urednica preglednega kataloga, napolnjenega z bogatim slikovnim gradivom in prispevki mnogih referenčnih domačih piscev.
mcolner, komentarji
Dober dan. Lep dan vam želimo, spoštovane tovarišice in tovariši, mladinke in mladinci in, vemo da vztrajate z nami, zveste pionirke in pionirji. 
Senjalca je tretji del dozdajšnje trilogije Bojana Meserka, izdan pri Založniškem ateljeju Blodnjak. Prvi dve knjigi te trilogije nosita naslova Sanjališče in Sanjalnica. Istoimenska sta tudi paralelna prologa, nekakšna uvodnika, ki po mojem pričarata pravo vzdušje za nadaljevanje, ki sledi. Ta dva uvodnika, ki se nevarno bližata vizualni poeziji, nas torej uvedeta v to nenavadno, mestoma že bizarno in konfuzno knjigo z naslovom Senjalca.
Iz uredništva za kulturo in humanistiko prihaja odmev na osemnajsto svetovno prvenstvo, ki se je prejšnji teden začelo v Nemčiji. Prepričani smo, da je nogomet zgodba, ki jo lahko beremo na mnogo načinov. V eter Radia Študent vam kulturca prinašata sveži pripovedi, ki vsaka na sebi lasten način kljubuje populizmom, nestrokovnosti in dolgočasnosti poročanja o igri, ki je postala religija nacij in zabave. Poslušalcu v pomoč pri umevanju dodane umetniške vrednosti, ki je bo deležen v polnočni kompoziciji, opozarjava, da to ne bo navaden intervju, ampak sestav mnenj dveh nogometnih navdušencev, ki se v življenju nista še nikoli srečala. 
V Galeriji Kapelica v Ljubljani je na ogled ušesa parajoči projekt Bojana Fajfrića z naslovom Tuning the Countries III, ki je na ogled še do konca tedna. Fajfrić se predstavlja v okviru Bitshifta, serije zvočnih dogodkov, predavanj in delavnic, ki jo je galerija zasnovala v letu 2002. 
V nedeljo, 18. junija 2006: LIDIJA DIMKOVSKA 
V soboto, 17. junija 2006, ob 19.50: ALEŠ MUSTAR 
Končno je lahko slavila tudi plesna scena, saj se je eden naših vodilnih koreografov Matjaž Farič, odločil svojih dvajset let delovanja zabeležiti z velikim spektaklom - plesno predstavo Zakajbimekdoustavil, ki se je premierno odvila v petek v Stari elektrarni. Koreografov plesni solo dopolnjuje kolaž izsekov iz mnogih prejšnjih projektov. Predstava je tako preplet mnogih epizod, v katerih se pojavlja okoli 30 plesalcev in igralcev. 
Galerija Gregorja Podnarja na Kolodvorski ulici v Ljubljani nadaljuje svojo pot, ki jo je njen vodja, Gregor Podnar, začrtal že na prvi lokaciji v Kranju. Da je za predstavitve sodobne umetnosti premalo prostora, je že vsem znano dejstvo, zato so lokacije , ki temu posvečajo svojo pozornost, poleg Galerije Gregorja Podnarja naj izpostavim še Kapelico in ŠKUC, še toliko bolj dobrodošle in potrebne.
Sarajevski teatar se je na odru „Jugoslovenskog Dramskog Pozorišta“ predstavil beograjski publiki s Shakespearovim ’Hamletom’ v režiji Harisa Pašovića in v produkciji Space Productions. Ko sem odhajal na predstavo, sem si mislil: ’O moj bog, še ena inscenacija Hamleta...takorekoč Hamlet na tisoč in en način’ . Velikokrat sem videl uprizoritve tega teksta, od popolnoma klasičnih, do ultra-modernih, ki so postavljene v današnji čas. In tako sem šel na predstavo, predvsem zaradi dejstva, da je to eno redkih gostovanj sarajevskega gledališča na beograjskih odrih. 
Pozdravljeni 
Nič, kar obstaja, se ne more niti zasnovati niti definirati izven ali brez slehernega odnosa do koordinat prostora – materije – časa, trdi dr. Jožef Muhovič. Strokovnjaki delijo prostor na dva osnovna vidika: zaznavni in pojmovni. Zaznavni prostor daje referenčni okvir za naše čutno dojemanje in je nujno potrebno vodilo za vsa naša gibanja in manipulacije. To je prostor, ki je pogojen z našo percepcijo. Obstaja pa še druga shema, ki jo lahko imenujemo pojmovna. Zgradimo si jo z izkušnjami, tako vsakdanjimi, ki pogojujejo našo zaznavo, kot tudi bolj specifično, znotraj določenih profesionalnih vizualnih področij. Zaradi subjektivnosti tovrstnih izkušenj pa to niso zgolj zaznavne, temveč pojmovne izkušnje. Že pri najpreprostejšem problemu torej ugotovimo, da je zaznavanje prostora prepreženo s sklepanji, hipotezami, domnevami, pomeni in pričakovanji, ki izhajajo iz pojmovnega sveta. 
Vse o vetrnicah je peta knjiga Roberta Mlinarca, predstavnika srednje generacije hrvaških pisateljev. Zbirka kratkih zgodb je v izvirniku izšla pred nekaj leti, pri nas pa jo je izdalo Društvo Apokalipsa. Zgodbe v njej so po svojih pripovednih pristopih precej raznolike; druži pa jih motiv velikega mesta, v katerem se godijo: »Obožujem velika mesta, ta mravljišča, kjer povsod kar mrgoli vsega – to so kraji, kjer nikoli ne preneha hrum življenja; kraji, kjer se in podnevi in ponoči živi enako strastno; kraji dotikov in stikov, začetkov in koncev, srečevanj in razhajanj ...«
V Plečnikovem likalniku se je po selitvi s Slovenske ceste znašla prostorsko koncentrirana fotogalerija Photon. V njej se je pred tedni odprla fotografska razstava Jožeta Suhadolnika z naslovom »Ostanki dneva«. Naslov nas je z radovednim korakom napotil tja in kmalu se je izkazalo, da bo dežela večera, s katero je najprimerneje krstiti ostanke dneva, le uzrla samo sebe, zrcalne podobe svojih intimnih prostranstev. Razstava je prodajne narave. Obiskovalec jo premeri z natanko ducatom korakov. Ne glede na oboje se pozornemu gledalcu s srednje velikih formatov fotografskih ploskev ponuja avtorjeva izkušnja čakanja, postopanja, skratka bivanja v prostorih izpraznjenih dneva ali bolje sožitje z njegovimi ostanki. 
sobota, 10. junij 2006: DANE ZAJC: MACHU PICCHU 
V letošnjem vodniku po Exodosu ste zagotovo zapazili napoved na zgolj dveh belih straneh z napisom »Brez naslova«. Kdor se je, kljub popolnemu pomanjkanju informacij o predstavi, odločil za njen ogled, je bil priča magičnemu, skorajda paralelnemu, prostoru-času. 
Handke se spet predstavlja slovenski gledališki publiki. Na tej točki bi preokupacijo z avtorjevo zasebnostjo končno že lahko preboleli. V zakulisno dogajanje se zato niti slučajno ne nameravam spuščati - povedanega je bilo tako ali tako že preveč. SNG Drama je - ne glede na vse skupaj - zamišljeno izpeljala do konca in nam postregla s končnim produktom – enim boljših v tej sezoni. In točno to bi nas moralo v tej fazi tudi zanimati: Lorencijev Podzemni bluz, in ne Handkejev – za spremembo. 
Večno medikacijo je leta 2003 ustvarila flamska performerka Marijs Boulogne. S predstavo je gostovala na lanskem Mestu žensk. Premiero slovenske adaptacije, v režiji Simone Semenič, smo si lahko ogledali 14. maja v klubu Channel zero, ta mesec pa vabijo ponovitve. Izhodišče predstave je precej svobodna interpretacija krščanskih naukov o sveti trojici, brezmadežnem spočetju in svetniških doživetjih. Izpeljava le teh se ziba na meji med telesno čistostjo in sprijenostjo. Religija obvladuje telo preko strogega odrekanja čutnim ugodjem, vendar kaj ko se užitek porodi iz telesnega trpljenja samega; tako bolečina privleče na plan tisto, česar se je v prvi vrsti hotela znebiti – čut in naslado. 
Goranović, ki je že nastopil v Sloveniji, tako na Vilenici kot na medanskih Dnevih poezije in vina, je bil letošnji gost Trnovskih tercetov v Ljubljani. Poslušali bomo pesmi v originalu, Veliko črk so mi sanje porabile in Noč v mestu – pogled iz sobe, ter slovenske prevode Toneta Škrjanca. 
Najnovejša knjiga pesmi Katje Plut, naslovljena Štafeta hvaležnosti, je izšla lani pri mariborski Literi. Pesnica je sodelovala tudi na albumu Cesarjeva nova podoba uveljavljenega slovenskega raperja N'toka in je zmagovalka prvega ljubljanskega pesniškega slema. 
Iz Izole v Ljubljano!