Pozdravljeni. V današnji oddaji vam bo Petja Grafenauer Krnc postregla s svojim razmišljanjem o festivalu Crash Test Dummy, ki se te dni odvija v Argentinskem parku. Miha Colner bo razglabljal o dandanašnjih sistemih preživetja, ki se odvijajo pod budno taktirko kapitala zato seveda velikokrat bazirajo na takšnih ali drugačnih ravneh prostituiranja. Navezujejo se na razstavo Igorja Antića in Stevana Konjića z naslovom Ikonografija bordela. Ta je na ogled v Mestni galeriji na Cankarjevem nabrežju. Za konec pa bo Maja Smrekar namenila nekaj besed nekoliko lahkotnejši tematiki, in sicer razstavi kostumov Alana Hranitelja v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. >>Maja Smrekar, komentarji
Ko se politiki lotijo pisanja knjig, vedno zastrižem z ušesi. OK, seveda v svetu obstajajo primeri, ko se pisatelji, dramatiki in še kakšni pišoči ljudje podajo v politiko, vendar je bolj pogosta obratna praksa. V Evropi je častna literarna izjema najbrž zgolj nekdanji češki predsednik Vaclav Havel, pa še on je prišel na oblast kot disident ob zlomu komunizma in ne kot prerivajoči se kader strankarskega sistema.
“Drage dame in gospodje, to je bila naša predstava. Poskušali smo vas nasmejati, se vas dotakniti in vam polepšati dan. Če nam je uspelo, vas prosimo, da v klobuk vržete bankovec ali dva – tisti, ki imate več, plačajte še za tiste, ki imajo manj ali ki sploh nimajo. Tako kot v socializmu. Hvala, dame in gospodje, in lep dan vam želimo še naprej.” S temi besedami je zaključil svojo predstavo eden izmed nastopajočih na lanskoletnem Mednarodnem festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica v Ljubljani in med gledalci požel salve smeha in huronski aplavz. Letošnja edicija festivala se bo, preden se bo podala na turnejo po slovenskih mestih, v prestolnici odvila med 28. junijem in 2. julijem. Za mnoge Ljubljančane se bo s tem tudi uradno začelo letošnje poletje. 
Stara elektrarna je pred kratkim gostila svežo predstavo Matjaža Pograjca. Show your face, kot se predstava imenuje, je kreirala skupina Betontanc v sodelovanju z Litvansko skupino Umka. Močno zvočno osnovo predstavi je tokrat podala skupina Silence s saksofonskim ojačanjem dua, za katerega je poskrbel Ugis Vitins. 
Poslušali bomo pesmi Jureta Jakoba, ki jih je prebral v Mali šoli na Metelkovi na literarnem večeru kluba Gromka in Male šole. Novejše pesmi si lahko preberete v žlahtnem pomenu jedki zbirki Budnost. 
Poslušali bomo nastop Marcella Potocca. Svoje pesmi iz druge zbirke Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih je prebral v klubu Gromka na Metelkovi na Seriji branj revije Literatura 27. septembra 2005. 
Na zgodnji junijski dopust sem se odločil vzeti nekaj knjig iz bogate zbirke kulturne redakcije RŠ-a, da napišem nekaj recenzij. Tako vsaj del dopustniškega budžeta zaslužim kar na dopustu. Če bi slučajno deževalo. In je deževalo. Že drugi dan. In sem prebral knjigo, ki mi je prva prišla pod roke. In ta je nosila naslov Zaliv. Na dopustu sem bil na morju, v zalivu, pa se mi je dozdevalo, da sem z izbiro prve knjige zadel žebljico na glavico. Jej, jej, jej.
Marko A. Kovačič že več kot četrt stoletja bogati domačo umetnostno sceno. Pregledna razstava, ki zajema najpomembnejše faze delovanja tega avtorja med leti 1981 in 2006, je nastala v učinkoviti koprodukciji Mestne galerije Ljubljana ter Zavoda za sodobno umetnost SCCA. Direktorica slednjega Barbara Borčić je tudi kuratorka dogodka in urednica preglednega kataloga, napolnjenega z bogatim slikovnim gradivom in prispevki mnogih referenčnih domačih piscev.
Dober dan. Lep dan vam želimo, spoštovane tovarišice in tovariši, mladinke in mladinci in, vemo da vztrajate z nami, zveste pionirke in pionirji. 
Senjalca je tretji del dozdajšnje trilogije Bojana Meserka, izdan pri Založniškem ateljeju Blodnjak. Prvi dve knjigi te trilogije nosita naslova Sanjališče in Sanjalnica. Istoimenska sta tudi paralelna prologa, nekakšna uvodnika, ki po mojem pričarata pravo vzdušje za nadaljevanje, ki sledi. Ta dva uvodnika, ki se nevarno bližata vizualni poeziji, nas torej uvedeta v to nenavadno, mestoma že bizarno in konfuzno knjigo z naslovom Senjalca.
Iz uredništva za kulturo in humanistiko prihaja odmev na osemnajsto svetovno prvenstvo, ki se je prejšnji teden začelo v Nemčiji. Prepričani smo, da je nogomet zgodba, ki jo lahko beremo na mnogo načinov. V eter Radia Študent vam kulturca prinašata sveži pripovedi, ki vsaka na sebi lasten način kljubuje populizmom, nestrokovnosti in dolgočasnosti poročanja o igri, ki je postala religija nacij in zabave. Poslušalcu v pomoč pri umevanju dodane umetniške vrednosti, ki je bo deležen v polnočni kompoziciji, opozarjava, da to ne bo navaden intervju, ampak sestav mnenj dveh nogometnih navdušencev, ki se v življenju nista še nikoli srečala. 
V Galeriji Kapelica v Ljubljani je na ogled ušesa parajoči projekt Bojana Fajfrića z naslovom Tuning the Countries III, ki je na ogled še do konca tedna. Fajfrić se predstavlja v okviru Bitshifta, serije zvočnih dogodkov, predavanj in delavnic, ki jo je galerija zasnovala v letu 2002. 
V nedeljo, 18. junija 2006: LIDIJA DIMKOVSKA 
V soboto, 17. junija 2006, ob 19.50: ALEŠ MUSTAR 
Končno je lahko slavila tudi plesna scena, saj se je eden naših vodilnih koreografov Matjaž Farič, odločil svojih dvajset let delovanja zabeležiti z velikim spektaklom - plesno predstavo Zakajbimekdoustavil, ki se je premierno odvila v petek v Stari elektrarni. Koreografov plesni solo dopolnjuje kolaž izsekov iz mnogih prejšnjih projektov. Predstava je tako preplet mnogih epizod, v katerih se pojavlja okoli 30 plesalcev in igralcev. 
Galerija Gregorja Podnarja na Kolodvorski ulici v Ljubljani nadaljuje svojo pot, ki jo je njen vodja, Gregor Podnar, začrtal že na prvi lokaciji v Kranju. Da je za predstavitve sodobne umetnosti premalo prostora, je že vsem znano dejstvo, zato so lokacije , ki temu posvečajo svojo pozornost, poleg Galerije Gregorja Podnarja naj izpostavim še Kapelico in ŠKUC, še toliko bolj dobrodošle in potrebne.
Sarajevski teatar se je na odru „Jugoslovenskog Dramskog Pozorišta“ predstavil beograjski publiki s Shakespearovim ’Hamletom’ v režiji Harisa Pašovića in v produkciji Space Productions. Ko sem odhajal na predstavo, sem si mislil: ’O moj bog, še ena inscenacija Hamleta...takorekoč Hamlet na tisoč in en način’ . Velikokrat sem videl uprizoritve tega teksta, od popolnoma klasičnih, do ultra-modernih, ki so postavljene v današnji čas. In tako sem šel na predstavo, predvsem zaradi dejstva, da je to eno redkih gostovanj sarajevskega gledališča na beograjskih odrih. 
Pozdravljeni 
Nič, kar obstaja, se ne more niti zasnovati niti definirati izven ali brez slehernega odnosa do koordinat prostora – materije – časa, trdi dr. Jožef Muhovič. Strokovnjaki delijo prostor na dva osnovna vidika: zaznavni in pojmovni. Zaznavni prostor daje referenčni okvir za naše čutno dojemanje in je nujno potrebno vodilo za vsa naša gibanja in manipulacije. To je prostor, ki je pogojen z našo percepcijo. Obstaja pa še druga shema, ki jo lahko imenujemo pojmovna. Zgradimo si jo z izkušnjami, tako vsakdanjimi, ki pogojujejo našo zaznavo, kot tudi bolj specifično, znotraj določenih profesionalnih vizualnih področij. Zaradi subjektivnosti tovrstnih izkušenj pa to niso zgolj zaznavne, temveč pojmovne izkušnje. Že pri najpreprostejšem problemu torej ugotovimo, da je zaznavanje prostora prepreženo s sklepanji, hipotezami, domnevami, pomeni in pričakovanji, ki izhajajo iz pojmovnega sveta. 
Vse o vetrnicah je peta knjiga Roberta Mlinarca, predstavnika srednje generacije hrvaških pisateljev. Zbirka kratkih zgodb je v izvirniku izšla pred nekaj leti, pri nas pa jo je izdalo Društvo Apokalipsa. Zgodbe v njej so po svojih pripovednih pristopih precej raznolike; druži pa jih motiv velikega mesta, v katerem se godijo: »Obožujem velika mesta, ta mravljišča, kjer povsod kar mrgoli vsega – to so kraji, kjer nikoli ne preneha hrum življenja; kraji, kjer se in podnevi in ponoči živi enako strastno; kraji dotikov in stikov, začetkov in koncev, srečevanj in razhajanj ...«
V Plečnikovem likalniku se je po selitvi s Slovenske ceste znašla prostorsko koncentrirana fotogalerija Photon. V njej se je pred tedni odprla fotografska razstava Jožeta Suhadolnika z naslovom »Ostanki dneva«. Naslov nas je z radovednim korakom napotil tja in kmalu se je izkazalo, da bo dežela večera, s katero je najprimerneje krstiti ostanke dneva, le uzrla samo sebe, zrcalne podobe svojih intimnih prostranstev. Razstava je prodajne narave. Obiskovalec jo premeri z natanko ducatom korakov. Ne glede na oboje se pozornemu gledalcu s srednje velikih formatov fotografskih ploskev ponuja avtorjeva izkušnja čakanja, postopanja, skratka bivanja v prostorih izpraznjenih dneva ali bolje sožitje z njegovimi ostanki. 
sobota, 10. junij 2006: DANE ZAJC: MACHU PICCHU 
V letošnjem vodniku po Exodosu ste zagotovo zapazili napoved na zgolj dveh belih straneh z napisom »Brez naslova«. Kdor se je, kljub popolnemu pomanjkanju informacij o predstavi, odločil za njen ogled, je bil priča magičnemu, skorajda paralelnemu, prostoru-času. 
Handke se spet predstavlja slovenski gledališki publiki. Na tej točki bi preokupacijo z avtorjevo zasebnostjo končno že lahko preboleli. V zakulisno dogajanje se zato niti slučajno ne nameravam spuščati - povedanega je bilo tako ali tako že preveč. SNG Drama je - ne glede na vse skupaj - zamišljeno izpeljala do konca in nam postregla s končnim produktom – enim boljših v tej sezoni. In točno to bi nas moralo v tej fazi tudi zanimati: Lorencijev Podzemni bluz, in ne Handkejev – za spremembo.