Čeravno izkušnje kažejo, da se malone vsi družbeni dogodki odvijajo bolj ali manj po neki inerciji, pa sem ter tja v določenih trenutkih vendarle tudi še tako trezni um zarajcajo občutki, da pa za vogalom morda vendarle diši po spremembi. Bližajoče se lokalne volitve v Ljubljani so recimo že ena taka reč. Množica kandidatov za županski prestol obeta, da pa bo nebleščavo meglo dosedanjih poosamosvojitvenih županov in županj morda vendarle nasledil osebek, ki bo prvo slovensko vas končno povzdignil v evropsko prestolnico. Ali pa morda tudi ne?
V nedeljo, 15.10.2006 ob 20:00! >>
NinaK + BlazR, komentarji
Kolikor nam postmoderni teoretiki dokazujejo, da je sodobni svet razdrobljen in razpuščen, toliko se sodobni človek obrača k kolektivnim vezem in išče v njih temeljno orientacijo, prilagojeno interpretirano aktualnemu času in človeku. Že letošnji Ex-ponto nam je nedavno dokazoval, da miti nikoli ne izgubijo na pomembnosti, prejšnji teden pa je osrednja nacionalna gledališka hiša, Drama, predstavila uprizoritev dramskega teksta Iva Svetine, Ojdip v Korintu.
Jugoslav Vlahović, leta 1949 v Beogradu rojeni umetnik, predvsem ilustrator in karikaturist, je neutrudljiv zarisovalec družbenih sprememb, dogodkov, ljudi. Njegove družbeno angažirane risbe, ilustracije in karikature zadenejo žebljič na glavico direktno. Njegovi risarski spretnosti prav gotovo ni kaj očitati; nenazadnje nam to potrjuje tudi, da je na likovnem prizorišču že štirideset let – z začetkom v študentskem letu 1968. 
Petjo je na letošnjem festivalu Mesto žensk zanimala srbska umetnica Sanja Iveković, ki je v svoji karieri polje umetnosti uporabila za odpiranje mnogih problematičnih in zamolčanih diskurzov. Miha je tokrat, kakor sam pravi, sestavil tekst, ki v bistvu niti ni recenzija razstave v Velenju, ampak malce širše zastavljena problematika zgodovinjenja in pisanja o sodobni umetnosti ter s tem povezanih nezadovoljivih preglednih razstav. Naslovil ga je "Figura v začetku stoletja in pavšalni poskusi zgodovinjenja umetnosti". Jaz pa razmišljam o analogni robotiki in dobi strojev, znotraj katerih skozi medsebojno soodvisnost človeka in tehnologije prihaja do vsepogostejše menjave vlog med hlapcem in gospodarjem. Tovrstna razmišljanja so se mi porodila na obisku v galeriji Kapelica, kjer je prejšnji teden potekala interaktivna razstava analognih strojev – kipov avtorja Kala Spelleticha. 
Predotvoritveni dogodek festivala Mesta žensk je pripadel mladi kanadski striparki in glasbenici Genevieve Castree. V galeriji Alcatraz je predstavila delček svojega široko zastavljenega glasbeno likovnega projekta, ki bi se v prevodu glasil »Čisto sam v gozdu sredi belega dne«. Njeni napevi, podkrepljeni z razstavljenimi stripovskimi zgodbami, nasprotujejo militantnemu delu sveta, se upirajo ameriški gonji proti terorizmu in svarijo ostale pripadnike tako imenovanih demokratičnih družb pred podobnimi učinki nespametnega vladanja pohlepnih elit. 
utri se v Cankarjevem domu, s pozivom »Finski film je veliko več kot le Aki Kaurism äki«, pričenja Teden sodobnega finskega filma. Vse do 18. oktobra si lahko vsak večer ogledate po en vrhunski film te svojstvene in mednarodno uveljavljene evropske kinematografije. 
Čez nekaj dni, natančneje 14.oktobra, bo minilo natanko sto let odkar je ta svet postal bogatejši za Hannah Arendt. Predvsem zaradi te obletnice ji je letos pripadel prestol na 12. festivalu Mesto žensk. Na piedestalu je bila Hannah Arendt postavljena tudi zaradi vsebinskega okvira Mesta žensk, ki sta ga označevali predvsem besedi zgodovina in spomin. Hannah Arendt smo se posebej spomnili včeraj 10. oktobra, ko je v klubu Gromka potekala bralna uprizoritev pogovora, ki ga je Hannah Arendt imela na konferenci v njeno čast leta 1972 v Torontu.
Festival Mesto žensk je predzadnji dan postregel s plesno-gledališko predstavo Magdalene Lupi in Intervencijo v prostoru in telesu Dragane Alfirević.... 
Aleksandar Hemon, rojen leta 1964, je odraščal v Sarajevu. Na začetku vojne v Bosni je odšel v ZDA in zaživel življenje emigranta. Leta 2000 je objavil prvo – v angleščini napisano – knjigo kratkih zgodb The question of Bruno. Z njo si je pridobil ugled med kritiki, prevode v več jezikih, njegove zgodbe pa mesto med najbolj prodajanimi knjigami. Z romanom Nowhere man, izdanim leta 2002 prav tako v angleščini, je svoj sloves prav gotovo upravičil.
V lanski sezoni so nam ponujali branja psihoanalize, v letošnji pa branja uporniško komunistične duše. Delavsko-punkerska univerza namreč že 10. leto zapored naznanja pričetek bralnega krožka. Tokrat z naslovom »Der Brecht hat immer recht«, ki je namenjen branju in študiju dram, pesmi in drugih tekstov Bertolta Brechta. 
Mesto žensk vsako leto predstavlja različne in raznovrstne koncepte ženskih umetnic. Z dokumentarnim filmom Življenje drugače smo letos potovali po različnih, a prepletenih zgodbah štirih žensk. Te so vsaka našle svoj način, kako kljub trku dveh tradicij in konfuznosti, ki lahko nastane v takšni situaciji, še vedno sledijo sebi. Pot do sebe so našle preko umetnosti, in se v pisanju, gledališču, opernem petju in slikanju osvobodile starševskih pričakovanj. Osvoboditev pa je bil trnova, saj so ženske islamskega porekla morale preživeti in zaživeti v zahodnem svetu. 
»Nikolaj Vasiljevič Gogolj, izčrpan od večdnevnega stradanja in religioznega žara, se je na koncu odločil. S tresočim prstom se je približal tipki F8. Naguban noht se je z mrzkim zvokom dotaknil plastike cenene tipkovnice, ki jo je nabavil prijatelj N.V. ob priliki na Mitinski tržnici z avdiovizualno tehniko. V naraščajoči grozi je Gogolj pritisnil, potem pa potrdil s tipko Enter ter brez zavesti padel na oguljeno preprogico pred plamenečim kaminom.« 
Poznate neprijeten občutek izsušenosti, ki se počasi širi od jezika po grlu in kmalu ožema zadnje kapljice vaših celic, dokler se celo telo ne znajde na robu agonije? Večji je časovni razmik med tem stanjem in potešitvijo njegovih tegob, globlje padate v spoznanje o omejenosti lastnega telesa, odvisnega od nenehnega podrejanja fiziološkim potrebam. Potem pa, ko se končno hladna tekočina dotakne vaših razpokanih ustnic in ponovno oplemeniti izžet namakalni sistem, doživite nepričakovan vrhunec v slasti mokre odrešitve. 
Show must go on 
Ni kaj, v Pivki veliko dogaja. Poleg tega, da imajo odličen bend Ana Pupedan, lahko poslušajo tudi poezijo. In to jutri ob 21. uri. Takrat bo revija Literatura gostovala na 1. multimedijskem festivalu MMC Pivka v Hiši kulture. Trije pesniki, Peter Semolič, Jure Jakob in Aleš Mustar, bodo predstavljali tako pesmi, objavljene v knjižni zbirki Prišleki, kakor tudi nove, še sveže in neobjavljene verze. 
Dvanajsti mednarodni festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk, se je pričel s polno paro. Že pred drugim oktobrom ste lahko naleteli na predfestivalske dogodke, glavni program festivala pa se je otvoril v ponedeljek v Cankarjevem domu s predvajanjem nemega filma Germaine Dulac. Maud Nelissen in Finn Möricke, ki sta posrkbeli za živo glasbeno spremljavo, sta s klavirjem in violino preščipnili trak še enega, nežnejšemu spolu odkrito naklonjenega festivala. Letos so ga posvetili Hannah Arendt, nemški politični teoretičarki judovskega rodu, katere stoletnico rojstva se praznuje letošnjega oktobra. V poklon eni izmed ustvarjalk najbolj referenčnih opusov politične misli 20. stoletja, se jo bo citiralo in bralo na sam zaključni festivalski dan v Gromkiju - 10. oktobra.
Slavne junaške čase poskuša literatura ubesediti od svojih začetkov. Spomniti se je treba Hezioda in še bolj Homerja ter njegove Iliade in Odiseje. Toda tako Homerjevega junaka Ahila pestijo težave, saj kljub božanski materi ne more doseči nesmrtnosti in tudi Odisej se le s težavo vrača na rodno Itako. Čeprav Homerja in njegovih junakov že zdavnaj ni več, pa kljub temu še vedno živijo ljudje, ki trdijo, da so preživeli svoje slavne junaške čase in hkrati tudi tragedije. Med takšne ljudi spada tudi Žarko Petan. Svojih slavnih junaških časov se spominja v najnovejšem delu »Poznal sem jih«. 
Brez njega ne bi bilo Radia Študent, brez njega sploh ne bi bilo nobenega radia. Ob 150-letnici rojstva človeka, ki je spravil v jok Marka Twaina, navdihnil Orsona Wellsa, ustvarjal potrese, nevihte in takorekoč postal Nietzschejev Nadčlovek... Nikola Tesla: Bog in batina - v torek ob 23.30 v oddaji Oči da ne vidijo pod taktirko Miše Gams. 
Danes se začenja mednarodni festival Mesto žensk, ki je letos v znamenju Hanne Arendt. 
Po nedavni repopularizaciji mjuzikla v hollywoodski produkciji s filmi Moulin Rouge in Chicago, so se gledališkemu žanru z začetka minulega stoletja odprla vrata tudi na slovenske gledališke odre. Aktualno gledališko sezono sta z revitalizacijo kultnega broadwayskega mjuzikla Kabaret pred tednom otvorila kar dva slovenska teatra. 
V podlagi se vrtijo zvočni posnetki izginulih prostorov umetnosti. Projekt je le del manifestacij, ki sodijo v okvir dogodkov, ki jih je ob izdaji svoje stote številke pripravil časopis za scenske umetnosti Maska. V času, ko pod pritiskom kapitala kulturne revije cepajo kot muhe – spomnimo se smrti Razgledov, M'arsa in Sinteze – Maska vztraja. A stota številka bo prinesla spremembe. Uspešni urednik Emil Hrvatin štafeto predaja Katji Praznik. Maska je časopis z dolgo zgodovino. V slovenski prostor je vstopila v norih dvajsetih, ko jo je skupina "naprednih" razumela kot prostor spremembe in prenove gledališča. Po dolgem premoru se je spet rodila leta 1985 z željo po kritičnem premisleku o sodobnem gledališkem dogajanju. Postopoma, povezano s spremembami v polju umetnosti, so v revijo prodirali članki o eksperimentalnem in plesnem gledališču in se mnogokrat prepletli s poljem vizualne umetnosti.