Evropski bienale sodobne umetnosti, Manifesta 6, eden najpomembnejših art dogodkov na evropskem koledarju umetniškega dogajanja, naj bi se letos odvijal v Ciprskem glavnem mestu, Nikoziji. Pa se ne bo. Dogodek, kakršnega Nicosia še ni in kot kaže tudi še nekaj časa ne bo gostila, je bil zaradi političnih trenj med grškim in okupiranim - turškim delom otoka, odpovedan.
nina_sl, komentarji
Najprej k slovenski literaturi na domačih tleh. V Kulturnem domu v Slovenj Gradcu se je s podelitvijo nagrad sklenil letošnji Festival mlade literature Urška. Na prireditvi z naslovom »Nikoli nočem izgubiti tega vrta« so festivalsko nagrado podelili študentki Nataši Kramberger za kratko prozo. Kot je povedala urednica revije »Mentor« Dragica Breskvar, že dolgo časa niso nagradili tako kakovostne pisave. Podelili so tudi nagrado za najboljšo samozaložniško knjigo, ki je pripadla Daniju Rajhu za zbirko v slovenskogoriškem narečju z naslovom »Kloputec kleple prejk bregače«. 
Beneški arhitekturni bienale je letos svoja vrata odprl že desetič in tako na zadnji avgustovski dan javnost presenetil s svojo glavno temo. Prvič se bienale osredotoča na globalno problematiko urbanizacije in arhitekture v povezavi z izrazito socialnimi tematikami. Končno, bi lahko rekli, saj polovica prebivalstva živi v mestih in od tega polovica v barakah, greznicah, strahu pred kriminalom in boleznimi. 
»Fej!« je suho izdavila Kokoška. »K vragu!«
Ob omembi Finske se čez možganski zaslon menda najprej zakotali misel o savni. Pa sever, sneg in mraz ter nenavadno tuje zveneč jezik. V treh - ne tako naključno izbranih filmih s Tedna sodobnega filma v Cankarjevem domu, ki je potekal med 12. in 18. oktobrom, najdemo od naštetega predvsem finščino. Ki je prevajalcem očitno delala precejšnje probleme, saj je vsem trem filmom skupno to, da so bili prevodi rahlo šepavi. Razen finščine pa lahko v preseku vseh treh filmov najdemo ujetega še finca z imenom Matti. 
Oktober je mesec, ko se začenja nova gledališka sezona in ko smo ljubitelji teatra v prijetnem pričakovanju novih gledaliških stvaritev. Najsi bo to v Ljubljani ali pa tu v Beogradu, tiha radost pričakovanja je vedno znova prisotna. 
Film, film, film, ... Delavsko-punkerska univerza uvaja prvi filmski krožek. Udeleženci bodo 
Dva študenta Pedagoške fakultete v Ljubljani, Jure Zorič in Iztok Holc, se s svojim projektom Blodnjak 2006 predstavljata v Kurilnici Doma kulture v Kamniku. Projekt je nastal v okviru razstave Sublimno v kiparstvu, vendar zaradi domnevne tehnične neustreznosti ni bil razstavljen v prostorih ljubljanskega Magistrata. Inštalacija, ki je bila po krivem spregledana, predstavlja inovativno geometrijsko strukturo železnega ogrodja, ki je sestavljeno iz rabljenih šolskih stolov. 
SREDSTVA MINISTRSTVA V PROGRAMSKEM RAZPISU 2007-2009 SE DELIJO TAKOLE: 
V Škucu si lahko ta čas ogledate multimedijsko razstavo švicarske umetniške skupine Knowbotic Research. Ta je že od svojega nastanka leta 1991 znana po svojih naprednih medmrežnih in medijskih projektih. V njih zelo strokovno, a tudi praktično raziskuje povezavo med informacijo, vmesnikom in medmrežnim delovanjem. Zadnji projekti skupine pa se bolj posvečajo umetniški medijski praksi z namenom odkrivanja primerne oblike intervencij v javni sferi ter transkodiranja ustaljenih družbeno - političnih praks.
V tokratnih kulturnih novicah o tem, kako naši različni odrski ustvarjalci vandrajo po tujih festivalih - od Bolivije, do Srbije pa nazaj do New Yorka, Los Angelesa in San Diega. 
Gozdni duh je roman bosanskega pisatelja Gorana Samardžiča, ki se večino časa dogaja na urbani podlagi iz betona in asvalta. Izšel je pri Beletrini in predstavlja prvo Samardžičevo delo prevedeno v slovenščino. Roman Gozdni duh nas postavi v avtobigrafsko obarvano zgodbo razpeto med Beograd in vojno Sarajevo. Lakonska pripoved, kot roman podnaslovi Samardžič, je minimalistična zgodba o posamezniku na razpokanih robovih neke zgodovine, družbe in etike. Gre za prvoosebno pripoved Koste ujetega v mnogokotnik odnosov: med beograjsko ulično družbo, nacionalno mešano družino in dvojčka Dijano ter Daniela. 
Kolikor nam postmoderni teoretiki dokazujejo, da je sodobni svet razdrobljen in razpuščen, toliko se sodobni človek obrača k kolektivnim vezem in išče v njih temeljno orientacijo, prilagojeno interpretirano aktualnemu času in človeku. Že letošnji Ex-ponto nam je nedavno dokazoval, da miti nikoli ne izgubijo na pomembnosti, prejšnji teden pa je osrednja nacionalna gledališka hiša, Drama, predstavila uprizoritev dramskega teksta Iva Svetine, Ojdip v Korintu.
Jugoslav Vlahović, leta 1949 v Beogradu rojeni umetnik, predvsem ilustrator in karikaturist, je neutrudljiv zarisovalec družbenih sprememb, dogodkov, ljudi. Njegove družbeno angažirane risbe, ilustracije in karikature zadenejo žebljič na glavico direktno. Njegovi risarski spretnosti prav gotovo ni kaj očitati; nenazadnje nam to potrjuje tudi, da je na likovnem prizorišču že štirideset let – z začetkom v študentskem letu 1968. 
Petjo je na letošnjem festivalu Mesto žensk zanimala srbska umetnica Sanja Iveković, ki je v svoji karieri polje umetnosti uporabila za odpiranje mnogih problematičnih in zamolčanih diskurzov. Miha je tokrat, kakor sam pravi, sestavil tekst, ki v bistvu niti ni recenzija razstave v Velenju, ampak malce širše zastavljena problematika zgodovinjenja in pisanja o sodobni umetnosti ter s tem povezanih nezadovoljivih preglednih razstav. Naslovil ga je "Figura v začetku stoletja in pavšalni poskusi zgodovinjenja umetnosti". Jaz pa razmišljam o analogni robotiki in dobi strojev, znotraj katerih skozi medsebojno soodvisnost človeka in tehnologije prihaja do vsepogostejše menjave vlog med hlapcem in gospodarjem. Tovrstna razmišljanja so se mi porodila na obisku v galeriji Kapelica, kjer je prejšnji teden potekala interaktivna razstava analognih strojev – kipov avtorja Kala Spelleticha. 
Predotvoritveni dogodek festivala Mesta žensk je pripadel mladi kanadski striparki in glasbenici Genevieve Castree. V galeriji Alcatraz je predstavila delček svojega široko zastavljenega glasbeno likovnega projekta, ki bi se v prevodu glasil »Čisto sam v gozdu sredi belega dne«. Njeni napevi, podkrepljeni z razstavljenimi stripovskimi zgodbami, nasprotujejo militantnemu delu sveta, se upirajo ameriški gonji proti terorizmu in svarijo ostale pripadnike tako imenovanih demokratičnih družb pred podobnimi učinki nespametnega vladanja pohlepnih elit. 
utri se v Cankarjevem domu, s pozivom »Finski film je veliko več kot le Aki Kaurism äki«, pričenja Teden sodobnega finskega filma. Vse do 18. oktobra si lahko vsak večer ogledate po en vrhunski film te svojstvene in mednarodno uveljavljene evropske kinematografije. 
Čez nekaj dni, natančneje 14.oktobra, bo minilo natanko sto let odkar je ta svet postal bogatejši za Hannah Arendt. Predvsem zaradi te obletnice ji je letos pripadel prestol na 12. festivalu Mesto žensk. Na piedestalu je bila Hannah Arendt postavljena tudi zaradi vsebinskega okvira Mesta žensk, ki sta ga označevali predvsem besedi zgodovina in spomin. Hannah Arendt smo se posebej spomnili včeraj 10. oktobra, ko je v klubu Gromka potekala bralna uprizoritev pogovora, ki ga je Hannah Arendt imela na konferenci v njeno čast leta 1972 v Torontu.
Festival Mesto žensk je predzadnji dan postregel s plesno-gledališko predstavo Magdalene Lupi in Intervencijo v prostoru in telesu Dragane Alfirević.... 
Aleksandar Hemon, rojen leta 1964, je odraščal v Sarajevu. Na začetku vojne v Bosni je odšel v ZDA in zaživel življenje emigranta. Leta 2000 je objavil prvo – v angleščini napisano – knjigo kratkih zgodb The question of Bruno. Z njo si je pridobil ugled med kritiki, prevode v več jezikih, njegove zgodbe pa mesto med najbolj prodajanimi knjigami. Z romanom Nowhere man, izdanim leta 2002 prav tako v angleščini, je svoj sloves prav gotovo upravičil.
V lanski sezoni so nam ponujali branja psihoanalize, v letošnji pa branja uporniško komunistične duše. Delavsko-punkerska univerza namreč že 10. leto zapored naznanja pričetek bralnega krožka. Tokrat z naslovom »Der Brecht hat immer recht«, ki je namenjen branju in študiju dram, pesmi in drugih tekstov Bertolta Brechta. 
Mesto žensk vsako leto predstavlja različne in raznovrstne koncepte ženskih umetnic. Z dokumentarnim filmom Življenje drugače smo letos potovali po različnih, a prepletenih zgodbah štirih žensk. Te so vsaka našle svoj način, kako kljub trku dveh tradicij in konfuznosti, ki lahko nastane v takšni situaciji, še vedno sledijo sebi. Pot do sebe so našle preko umetnosti, in se v pisanju, gledališču, opernem petju in slikanju osvobodile starševskih pričakovanj. Osvoboditev pa je bil trnova, saj so ženske islamskega porekla morale preživeti in zaživeti v zahodnem svetu. 