Poslušali bomo slovenskega pesnika Novico Novakovića. Svoje pesmi je bral v klubu Gromka na Metelkovi 13. februarja 2007 na branju revije Literatura. Najnovejše Novakovićeve pesmi si lahko preberete v zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, ki je izšla pri Gogi v Novem mestu leta 2006. >>
petrak, komentarji
Ta teden se je v Cankarjevem domu dogodil še eden od plesnih spektaklov, med katere po večini sodijo gostovanja mednarodnih zasedb. Tokrat nas je obiskal Nederlands Dans Theater, ki že slabega pol stoletja deluje na Nizozemskem, potem ko so njegovi ustanovni člani zavili s poti klasičnega baleta v smeri bolj eksperimentalnega plesnega procesa. Danes je to tako razvejana institucija, ki jo sestavljajo tri plesne skupine, ki se med seboj ločijo s starostnimi mejami. Poleg skupine, ki se nam je predstavila prvič, delujeta torej še dve, v katerih delujejo mlajši oziroma starejši plesalci. 
Do 17. aprila si lahko v galeriji KUDa France Prešeren ogledate razstavo digitalnih fotografij avtorice Petre Petan - Skice stvarnosti, ki je podnaslovljena turistični vsakdan. Petanova je besedi 
Prejšnji četrtek se je v Mali drami odvila nadvse zanimiva in občudovanja vredna predstava Tihobitje v jarku italijanskega dramatika Fausta Paravidina, ki jo je uprizorilo Slovensko stalno gledališče iz Trsta. Tridesetletni dramatik, ki se je rodil v Genovi in živi v Rimu, deluje že vrsto let kot igralec, scenarist in dramatik ter sodeluje pri raznih gledaliških, filmskih, televizijskih in radijskih produkcijah. Režiserka predstave Nenni Delmestre, ki je skupaj z dramaturginjo uvedla v predstavo elemente filma noir, televizijskih kriminalističnih serij in melos znanih filmskih režiserjev kot so Lynch, Tarantino in Arnovski, deluje kot hišna režiserka Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu, kjer se ukvarja z režiranjem svetovnih in hrvaških klasikov. Njenih 40 predstav je gostovalo na domačih in tujih festivalih, kjer so prejele nad trideset nagrad. 
V tokratni oddaji o sodobni umetnosti – Arteriji - se bomo posvetili različnim tematikam, ki so v zadnjem času zaznamovale slovenski prostor in njegovo umetnostno srenjo. Miha se je posvetil letošnjemu natečaju za Nagrado skupine 
Najprej poglejmo v zadnje dogajanje pri Kreativni gmajni. Creative Commons Slovenija, Ljudmila in Inštitut za intelektualno lastnino sta včeraj pripravila delovno-praznično srečanje. Na srečanju so povzeli delovanje v letu 2006 in vročili 
Julij Borštnik je v četrtek 5. aprila v Galeriji Alkatraz na Metelkovi predstavil diplomsko delo: Institucija umetnosti, gospostvo in umetnost, ki je nastalo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovan 
Dobra prodaja gledaliških kart za humorne predstave - in nenavadno visok delež komedij v letošnjih repertoarjih vodilnih slovenskih teatrov - komediji pripisujeta vidno žanrsko pozicijo. Kljub intenzivni produkciji komedij, pa odrske deske le redko zatresejo komične predstave s premišljenim humorjem in zadovoljevanjem osnovnih kakovostnih standardov. Šalam na prvo žogo in humorni obravnavi izpetih stereotipov se ne uspe izogniti niti predstavi Štefka in Poldka, ki je minuli teden krstno nasmejala obiskovalce KUD-a France Prešeren. 
Trans je v vsakdanjem življenju prisoten na vsakem koraku in zanimivo je, da se ponavadi sploh ne zavedamo, kdaj se nahajamo v spremenjenem stanju zavesti. Na splošno velja v družbi zmotno prepričanje, da smo v transu samo takrat, ko se predajamo nevsakdanjim umetniškim ali religioznim dogodkom. Če doživimo nekaj izredno fascinantnega, kar nam omogoči pobeg iz vsakdanje realnosti, pravimo, da smo bili v transu. 
22. marca je bila v Škucu otvoritev razstave akademskega slikarja Marka Jakšeta, ki je pred dobrimi 25. leti na prav istem mestu začel svojo slikarko epopejo. Takrat je s kontroverzno seksualno tematiko in krščanskimi motivi razburil slovensko javnost, sedaj pa s hudomušnim naslovom Vraže in uteži razstavlja čez 50 slik z različnimi motivi, med katerimi prevladujejo fantazijski simboli, demoni in uteži.
»Sylvie je, potem ko jo je Flers izbral, Fabre pa pritiskal nanjo, pristala, da bo pozirala na zidu stavbe. Ni ji bilo všeč. Bilo je tri leta pred Paulovim rojstvom in zanj je bil ta zid samo odsek prejšnjega življenja. Poglej no svojo mamo, se je razburjal Fabre, v katerem je ta prizor zbujal solze ali gon po parjenju, odvisno. Lahko pa je tudi iskal prepira, se z odkrito sovražnostjo spravljal na podobo, od katere so se v odmevu odbijali njegovi očitki – Paul pa se je takoj, ko bi se lahko začela zbirati množica, potrudil umiriti očeta.«
Esad Babačič je bil gost Trnovskih tercetov 2007. Danes bomo poslušali del nastopa v dvorani KUD-a France Prešeren v Ljubljani, kjer je Babačič bral svoje pesmi 7. februarja na prvem tercetu ljubljanskega pesniškega festivala.
V sklopu izmenjav ustvarjenih projektov, ki se trenutno odvijajo med večjimi slovenskimi gledališči, so se v ljubljanski Drami ta teden znašle tri predstave iz Slovenskega Stalnega gledališča v Trstu. V bitki provokativnih in aktualnih tem, ki imajo še dodaten odmev v specifičnosti tržaškega okolja, je nedvomno visoko kotirala drama kontroverznega italijanskega vsestranskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija. Podobo Svinjaka, po katerem je bil tudi prirejen scenarij za Pasolinijev istoimenski film, je v dobesedni in metaforični rabi na oder prenesel Ivica Buljan. 
Začetek letošnje pomladi je Beograjsko kulturno dogajanje zaznamoval 54. festival dokumentarnega in kratkega filma. Festival, obenem tudi najstarejši festival dokumentarcev na širšem evropskem prostoru, je potekal od tridesetega marca do četrtega aprila pod geslom »Kokice redijo – za kratke filme malo kokic!«. Festivalski žiriji je predsedoval in festival tudi otvoril, Karpo Godina, oziroma Karpo Ačimović Godina, kot se ga je na festivalu brez izjeme naslavljalo. 
- v Banja Luki dvodnevni Dani Alternativne Slovenačke Kulture (DASKE)
Filmska kritika ne premore univerzalne definicije, prav tako je težko opredeliti »poklic« filmskega kritika. Lahko pa vas popeljemo na sprehod po filmskih refleksijah, s postanki pri pomembnejših cinefilih. V Teoremi v torek ob polnoči! 
Cankarjev dom se rad okiti s spektakli in tako je v nedeljo svojo največjo zakladnico, Gallusovo dvorano, zaupal gostovanju SNG Nova Gorica ter Slovenskega stalnega gledališča Trst. Kapacitete teh dveh teatrov so se ob sodelovanju nekaterih gostov združile za uprizoritev tragedije, nastale izpod peresa Evripida, enega največjih dramatikov stare Grčije. Gre za njegovo zadnje delo, ki mu je nadel ime Bakhantke in katerega predelave se je lotil znani slovenski režiser Vito Traufer, ki sicer deluje v Slovenskem mladinskem gledališču. 
V četrtek, prejšnji teden je bilo na Fužinskem gradu v okviru ciklusa, Arhitekturni epicentri, predavanje z naslovom, Metabolizem prej in potem: kako si je povojna japonska arhitektura pridobila mednarodni ugled. Predaval je Yasushi Zenno, sicer lingvist, ki pa je študiral tudi arhitekturno zgodovino in kritiko na Columbia University v New Yorku. Tam danes predava moderno japonsko in azijsko arhitekturno zgodovino, v okviru Tokijske univerze pa raziskuje vlogo Charlotte Perriand v razvoju sodobne japonske arhitekture. Charlotte Perriand, mimogrede, je bila simpatična sodelavka velikega Le Corbusierja, ki se je ukvarjala, ne več s pohištvom, ampak z opremo strašnega vranjega koncepta – hiša je stroj. Radikalni primeri modernističnih japonskih bivalnih enot, ki se jim zahodnjaki tako čudimo, imajo svoje seme tudi v žlahtni humanistični drži intelektualnih in umetniških krogov medvojne Francije. 
Redko se nam zgodi, da je oder v tolikšni meri nabit s precizno uperjeno družbeno kritiko. Da ura in 15, kolikor predstava traje, gledalcu švigne mimo brez masovne teže resnobnosti, na kateri je kritika osnovana. Še bolj redko pa se zna kritiko zapakirati tako, da se napolnjen avditorij skoraj brez prestanka hahlja v prepoznani absurdnosti aktualne družbeno-politične situacije. Le-ta pa žal izven teatra sploh ni zabavna, kaj šele smešna. Ampak s krepko potencirano žilico humorja lahko dober teater tudi črno kroniko Kulture navrže za vsebinski material komedije. A je za to potrebna samosvoja genialnost, ki jo neodvisen Rozinateater, tudi tokrat na odru KUD-a France Prešeren, nedvomno zopet dokaže s kretivnim zanosom Andreja Rozmana Roze. 
Konec februarja ste si lahko v Gleju in Stari Elektrarni ogledali ponovitve treh izmed realiziranih petih predstav VIA NEGATIVE. Gre za uprizoritve, ki so v slovenskem prostoru že bile videne. Incasso je bil premierno uprizorjen leta 2004, Bi Ne Bi leta 2005 in Viva Verdi leta 2006. Zasedba, ki se nenehno malenkostno spreminja, je tako v gledališče pozvala pretežno zamudnike in nevedneže, ki predstav še niso videli. Zaradi deloma odprtih struktur uprizarjanja in ponekod temeljne interakcije z občinstvom pa je vsakokratno pojavljanje omenjene gledališke zasedbe na odru nedvomno unikatno. 
Od sobote, 24. marca na velikem odru ljubljanske Drame uradno straši velikan skandinavske dramatike, Henrik Ibsen. Iz zaprašene omare naturalizma ga je po stotih letih od mrtvih obudil Eduard Miler s svojo stalno dramaturško sodelavko Žanino Mirčevsko, aktualno nominiranko za Grumovo nagrado. Modificirani strahovi vstajajo iz polpretekle zgodovine in stegujejo svoj moralistični prst nad nas sodobneže, da nam pogled kot v morastih sanjah uhaja k napisu nad odrom – libertas.
V torek in sredo se je v Mestnem muzeju odvijal mednarodni simpozij z naslovom In-between Europe: Identity, Space and Geographies of Imagination, ki ga je organiziral oddelek za sociologijo Filozofske fakultete v sodelovanju z British Councilom in Ambasado republike Turčije. Tuji in domači razpravljalci so svoja predavanja naslovili predvsem na vprašanje možnosti medkulturnega dialoga in večkulturnosti v Evropi.