Po dolgih štirih letih je kamenček v mozaik domače glasbene produkcije dodala tudi štajerska zasedba Dežurni krivci s svojim tretjim studijskim izdelkom Strup, ki četverico vrača med aktualne izvajalce in koncertne goste predvsem domačih klubskih odrov. Izjemno angažirani kolektiv je tako že v tretje, brez pomoči kakršne koli uradno registrirane diskografske hiše, v samozaložbi predstavil aktualno studijsko ploščo, ki po pričakovanjih ponuja logičen korak naprej v avtorskem izrazu zasedbe in še mnogo več. (v celoti!) >>

Odkar se je britanski »čudežni deček« levopoljne elektronike Quantic (Will Holland) pred dvemi leti odločil za selitev v Kolumbijo, se je seveda spremenil tudi njegov slog. Popularne godbe latinske Amerike sedaj dominirajo v njegovih didžejskih setih, močno pa so vplivale tudi na zvok zadnje plošče njegove žive zasedbe Quantic Soul Orchestra. Skupina se je pred snemanjem albuma spremenila, saj so večino Willovih britanskih kolegov zamenjali kolumbijski glasbeniki. Pričakovanja ob izidu albuma Tropidelico so bila tako mešana, saj so bila Quanticova pretekla raziskovanja »latino« glasbe nekoliko banalna. Vendar pa je Tropidelico - razen precej zgrešenega posnetka z ameriškim MC-jem J-Livom – razgiban izdelek, ki kombinira starejši funkersko soulerski zvok zasedbe s cumbio, salso ... (v celoti!) >>

Po trimufalnem nastopu se bomo tokrat spustili v ploščo Solea in njegovega Skyrider Banda, ki so skupaj zasnovali intimno, a hkrati izrazno močno in direktno glasbeno izkušnjo, ki izhaja iz zareze med introspektivnim in direktno kritiko sveta okoli nas ... >>

Najbrž je kriv kar nedavni zagrebški koncert, da si je - sicer z malce zamude - pot do Tolpe bumov utrla nova plošča Ameriške(sic!) zasedbe The National, sicer že njihova četrta po vrsti. Ne ozirajoč se na trende, The National na njej nadaljujejo z natančno in čutno kitarsko-rockersko godbo. Če so se v preteklosti The National ukvarjali predvsem s seciranjem lastnih pogorelih razmerji, se tokrat osredotočajo na ožjo in predvsem širšo okolico. (Zato velika začetnica v prvi povedi.) Fake Empire! (v celoti!) >>

Druga plošča skrivnostnega londonskega producenta nadaljuje zvočno sliko njegovega debutantskega albuma. Obenem pa jo nadgrajuje z mutiranimi garage in 2- step ritmi. Burial je s tem verjetno res naredil enega od najboljših albumov letošnjega leta, zato je poslušanje za vse ljubitelje urbanih ritmov več kot obvezno. >>

Dvojec Om (dve tretjini ključnih stoner-rockerjev Sleep) s svojo tretjo ploščo ponuja novo dozo transirajoče kombinacije bobna in basa, s katero na eni strani navdušujeta privržence težkih, zapohanih kitarskih godb, na drugi strani pa njun skrbno oblikovan mantra minimalizem ježi kožo ljubiteljem avantgardne kompozicije. S ploščo 'Pilgrimage' ostajata zvesta preverjenemu konceptu in se sprehodita med počasnimi, ambientalnimi brnečimi tvorbami ter tršo, metalsko godbo, s katero morda še posebej nagovorita prav privržence njune matične (nedelujoče) zasedbe Sleep. (v celoti!)
>>

Tokrat se glasbeno ponovno selimo v Turčijo in predstavljamo projekt, v katerem se je »uzvočila« izjemno izpeljana sprega tamkajšnje tradicije in sodobnosti. Naziv ansambla Neyler & Tanburlar bi lahko prevedli kot »Neyisti in tanburisti« – t. j. igralci na neyje in na tanbure. Pri čemer je ney seveda značilna tradicionalna bližnjevzhodna piščal, skozi stoletja razvita v briljanten instrument, tanbur pa je seveda naziv za eno izmed značilnih turških brenkal tistega tipa, ki bi ga lahko najbolj na splošno uvrstili med dolgovrate lutnje; in ima seveda cel kup izpeljank. Naziv seveda dobesedno povzema osnovni instrumentarij te zasedbe, ki ga sestavljajo trije neyi in dve tanburi. K njim pa moramo dodati še dva tolkalca, tako da je zasedba v osnovi sedemčlanska. Vendar ne v vsem poteku tega glasbenega dogodka, saj izvedbo posameznih skladb nagradi pevec in spremljevalni vokali nekaterih članov ansambla. Sicer pa je pri tem bistveno, da gre za skupni projekt dveh vrhunskih turških mojstrov svojega glasbila. To sta igralec na ney Aziz Senol Filiz in mojster tanbure Birol Yayla. Oba sta cenjena mojstra turške klasične glasbe z obilno samostojno glasbeno kariero. Tokrat ponujata še eno vznemirljivo zvočno popotovanje v še vedno slabo poznane meandre klasične turške glasbene zapuščine.
>>

Ena izmed najbolj prepričljivih in iskrenih britanskih anarho punk skupin vseh časov, Subhumans, ima novi album - Internal Riot. Ko skupina, ki je posnela prve posnetke v samem začetku 80 let prejšnjega, objavi novi album po dveh dolgih desetletjih studijskega premora, je seveda prva reakcija tistih, ki ne spremljajo banda pozorno, da punk gerijatrija poskuša zaslužiti nekaj denarja na starem slovesu. Pri Subhumans na srečo ni tako. Glasbeni posebneži iz angleške južne province Wessexa niso bili nikoli glasbeno primerljivi z drugimi bandi, razen morda z raztrgano strukturo kakšnih Wire ali s toplimi basovskimi linijami The Ruts. Tudi pristop Subhumans do glasbene industrije se ni spremenil niti za las. Tudi letošnji album so namreč objavili za lastno podtalno založbo Bluurg records. (v celoti!) >>

Napo-Lee-Tano se bo pozabaval z novo ploščo hiphop maga Jay Z-ja in nam razložil, zakaj je gospod kredibilen tako v mainstreamu, kot v untergruntu ... >>

V današnji Tolpi bumov predstavljamo in ocenjujemo drugi album super-skupine, ki ne bo privlekla pozornost le ljubiteljev avantgardnega in free jazza, ampak predvsem tistih, ki so skozi osemdeseta leta kalili svoj glasbeni okus ob zvokih skupin z založbe SST oziroma ki še danes cenijo glasbeno družino omenjene kalifornijske znamke, ustanovljene z Gregom Ginnom, kitaristom hard core veljakov Black Flag. Prav njeni kalifornijski soborci sestavljajo super-zasedbo Unknown Instructors. Glasba članov zasedb Universal Congress Of, Saccharine Trust in Minutemen !!! (v celoti!) >>

Svoje črnsko ozadje, ki je glavna tema novega albuma, je Saul poudaril tudi s samim naslovom plošče The Inevitable Rise And Liberation Of Niggy Tardust. Imaginarni lik črnskega umetnika in filozofa Niggyja Tardusta lahko razumemo kot avtobiografsko prispodobo Saula Williamsa, ki je z občutno reminiscenco Bowiejevega Ziggyja Stardusta poskusil ustvariti črno vizijo katranskega umetnika, ki je padel na Zemljo. Kar tako... Iznenada in nepričakovano in kakorkoli neprilagojen je že, Niggy Tardust je tu, da ostane. >>

Sasu Ripatti je po lanskem letu že drugič obudil svoj projekt Uusitalo, s katerim je zaznamoval začetke svoje kariere pred približno desetimi leti, trenutno pa se je Uusitalo znašel predvsem v vlogi katalizatorja dveh Ripattijevih zvočnih ekstremov. Na eni strani je abstraktna dubovska elektronika, ki jo dela pod imenom Vladislav Delay, na drugi pa skoraj popularna house muzika pod sinonimom Luomo. Uusitalo je nekje vmes med obema, čeprav se predvsem plošča Karhunainen zdi zelo plesna, kot da bi Ripatti sprostil svoje zapore in se brez predsodkov predal zelo tekoči ritmični glasbi, ki pa preprostosti ritma vedno pridaja zelo kompleksno pod-strukturo. Iz svojega Berlinskega studia nam je finski zvezdnik torej priskrbel še eno odlično ploščo, ki napoveduje, da njegovi hiperaktivnosti ni konca.
>>

Melbourne očitno ostaja središče sodobne avstralske rock'n'roll ustvarjalnosti, kar dokazujejo številni bendi, ki nastajajo in se razvijajo zadnjih nekaj let. The Spazzys, The Sailors, The Casanovas in še zlasti The Specimens so osrednja imena razvijajoče se rockovske scene v okolici Melbournea. The Specimens sodijo poleg The Legends of Motorsport v prvo kategorijo sodobnega avstralskega rock'n'rolla, kar dokazujejo s svojim že tretjim albumom »Jazz Brutus«. Njihov zadnji album sicer z jazzom nima prav nič povezav, predstavlja pa presenetljiv preobrat v njihovem dosedanjem ustvarjanju. >>

Ponuja se nova italijanska transetno in transžanrska banda s ponudbo sočnega okusa in pozitivne sile, ki premika glave in noge. Po pihalnih »rockestrih« La Etruria Criminale Banda in Municipale Balcanica prihaja z juga apeninskega škornja z vsemi mogočimi mediteranskimi vplivi zabeljena zvočnost še ene bande. Sveži migracijski valovi delajo dodatne čudeže, s Kreto se meša Bolgarija, Škipetarija je tako ali tako že stoletja prisotna ob Jonskem morju. Tarantel pa za povrh, in glasbeni kus kus za moč. Ne verjamete? Pa nič. In tudi ničesar več vam ne bomo razkrili. Poskusite ali pa pozabite. Žur bo v vsakem primeru. >>

Današnja gostja oddaje Tolpe bumov je gospodična, ki je morda mnogi po imenu sploh ne poznate, saj se je do sedaj skrbno skrivala za imeni velikanov. V glasbenih krogih velja Julia Kent za nadarjeno in inovativno glasbenico. Za ekstremno prefinjeno čelistko oziroma za novodobno Jacqeline DuPre, če smo bolj natančni. Rojena Kanadčanka, šolana na glasbeni akademiji Bloomingtona, zadnja leta živeča v New Yorku, je Julia od nekdaj vajena seljenja s svojim velikim čelom na ramenih. Nič nenavadnega torej ni, da je njen prvenec Delay, plata s katero se boste nocoj spoznali, nastal kot impresija na vsa potovanja. Če smo bolj specifični se iz njega zrcalijo dolge čakalne ure po letališčih čakalnicah. Music for Airports, boste rekli. Povezava je neizbežna, saj si njen minimalizem podaja roko s subtilnostjo Briana Ena. (v celoti!) >>

Album "Level Live Wires" deluje brezbarvno, kot nekakšen emocionalni višek in zlom, ki se ukvarja z osebnostnimi vzponi in padci. Kratke zgodbe in scene se prebijajo skozi kolaž povečini sicer temačnih, a vseeno toplih, občasno nebogljenih zvokov, harmonij ter melodij značilnih za avantgardno-distorzirano produkcijo Odda Nosdama. Izmenjujoči loopi se vklopijo v žalost in sivino ambientalnih fines, »noisa«, čudnih zvokov iz ozadja ter hipnotičnih, distorziranih beatov. Odd Nosdam torej ostaja zvest manipuliranju loopov in samplov, ki jih kljub večkratnim presekom pretvori v zanimivo in poslušljivo celoto. Fascinanten medžanrski album soočen tako s sivino in umazanijo betona, kot s toplino domače, morda malce depresivne dnevne sobe pa pravzaprav ni nič drugega, kot logično nadaljevanje Nosdamove kariere ter estetike, ki smo jo bili pri Nosdamu vajeni že prej, sploh na prejšnjem albumu »Burner« iz leta 2005 in torej ne ponuja nič strašno novega. (v celoti!) >>

Pred skoraj tremi leti je iz Maribora začel odmevati Garage Explosion, ki je postal ob FV festivalu osrednje tradicionalno srečanje garažnih rockerjev pri nas. Z njim je konkretno, trdo in udarno stopila na sceno zasedba Muškat Hamburg, ki je dala vedeti, da resno misli. Ob aktivizmu so se izpostavili tudi kot novo, obetavno, vroče koncertno ime domačega rocka. Tako kot so zagrebški Erotic Biljan & His Heretics marsikomu spodnesli tla pod nogami, nas je kar nekaj padlo na rit ob štajerskih burkačih Muškat Hamburg. S podivjanimi, hedonističnimi in neposrednimi koncerti z jajci so izstopili kot veliko upanje domačega punk'n'rolla. Če je hrvaška punk'n'rollovska scena kar dve leti čakala na izid prvenca omenjenih kričačev Erotic Biljan & His Heretics, smo tudi v podalpski deželi morali potrpeti na naše lizače Muškat Hamburg. In zdaj ga končno imamo, prvenec Muškat Hamburg! (v celoti!) >>

Končno smo ga dočakali! Novi album trboveljskih Red five point star namreč. Kar nekaj časa se ga je že obljubljalo, albuma pa kar ni in ni bilo. Vendar si navadni smrtniki pač ne moremo predstavljati vseh zapletov in miljon ostalih stvari, ki jih je potrebno postoriti,da lahko karšenkoli album izide. Ampak Stepping out je zdaj tukaj, oziroma bolj natančneje bi morala reči, bo tukaj, saj album za širšo javnost izide na dan promocijskega koncerta, ki se bo zgodil triindvajsetega novembra v Gala hali >>

Ambientalni house je torej prinesel koncept chill outa, v trensarsko različico tega pa se je poleg omenjenega napletlo še precej drugih vplivov in zvrsti - od klasičnega, ortoksnega in predvsem acid ambienta, do world glasbe, acid folka, duba in lomljenih ritmov. Največ jih v sebi združuje ravno glasba Simona Posforda, ki se je na primer s projektom Shpongle "v skodelici čaja napotil kar na pot okoli sveta", kot pravi naslov ene izmed njegovih pesmi. Nova plošča dueta Younger Brother pa se nahaja nekje med starim dobrim Shponglom in izvajalci tipa Orbital, ali pa poskočnejšimi indie tronikami kot so Secede ali Kettel. Prav tako je nova plošča krenila bolj v organske vode, saj se na novi plošči celo najde kakšen komad, kjer ima elektronika le dekorativno vlogo in spominja celo na kakoe Sigur Ros. (v celoti!) >>

Za imenom Yeasayer se skriva četverica brooklyskih glasbenikov, brez opaznejše glasbene predzgodovine. Nastala je kot rezultat sodelovanja med kitaristom ter vokalistom, sicer znancema iz otroštva, ki sta se po selitvi v New York, odločila, da bosta skupaj ustvarjala glasbo. Ko se jima je pridružil še bratranec na basu ter bobnar, je skupina dokaj hitro izdala single, pred kratkim pa še ploščo All hour Cymbals, kateri se posvečamo v nocojšnji Tolpi Bumov. Gre za ambiciozno zastavljeno ploščo, s katero Yeasayer kažejo očitno željo po uspehu. Morda so pri tem za spoznanje premalo pogumni, a ker gre za prvenec neizkušenih glasbenikov, jim tega ne gre preveč zameriti. (v celoti!) >>

Pa smo ga dočakali, novi, drugi mednarodni album Tcheke, pevca in kitarista z Zelenortskih otokov, katerega lani izdani prvenec »Nu monda« smo konec lanskega leta sprejemali s presenečenjem, potem s kratko nejevero, po večkratnem poslušanju in nato tudi po ogledu koncertnega DVDja, ki mu je bil priložen, pa z nedeljenim navdušenjem. In kar takoj povejmo: z albumom »Lonji« dobivamo, kar smo kar pričakovali, in kar si lahko želi vsak obetaven in prodoren izvajalec na svojem začetku. Hiter nastanek in izid nadaljevanja svojega inauguracijskega albuma, in hkrati novost, polno svežega avtorskega dela, v katerem se jasno izraža nadgradnja prej obelodanjenega, čeprav ostaja izhodiščni pristop nespremenjen. S svojim drugim pravim albumom, izdanim šele pred dobrimi 14 dnevi, Tcheka tako ni le potrdil upravičenost že kar malo evforičnega sprejema njegovega predhodnika, ampak je pokazal, da je ob prvencu ohranil še izjemen potencial, ki ga je zdaj prepričljivo razvil in nadgradil v novo izjemno del. Sicer pa album predstavljamo ob še kako pravem času, ob zdaj še toliko večjem pričakovanju Tchekinega koncerta, ki bo 22. novembra v Cankarjevem domu v okviru programa Glasbe sveta. (v celoti!) >>

Robert Wyatt že štiri desetletja sodi v vrh britanskega (pa tudi svetovnega) glasbenega ustvarjanja. Skozi spontanost, iskrenost, duhovitost in bogate življenske izkušnje, se v njegovi glasbi odpira dimenzija življenskega nauka. A tega 62-letni Wyatt - bog ne daj - ne podaja v obliki pridige. Modrost, brez motečega intelektualiziranja, splete v preprost tok misli, ki se mu porajajo ob opazovanju splošne družbene klime, pa v odnosu z življensko družico Alfie Benge, ter ob številnih intrigantnih, zaradi vsesplošne ignorance pogosto spregledanih življenskih trenutkih, kot je denimo jesensko opazovanje ptic ob njihovem zbiranju pred odhodom v tople kraje. V preteklosti, predvsem v osemdesetih letih minulega stoletja, je Wyatt v svoje delo sicer bolj očitno vpletal politični aktivizem, a v zadnjem času to počne precej bolj prefinjeno ali pa subverzivno kot menijo nekateri drugi. Odvisno pač od posameznikovih stališč. Če si z Wyattom delite podobne nazore, v njegovih razmišljanjih gotovo ne boste našli nobene subverzije. (v celoti!) >>

Z novo ploščo splitskih gobezdačev T.B.F. (The Beat Fleet) se bo pozavbavala kar trojica naših recenzentov- Napo-Lee-Tano, Jizah in Aco, ki bodo strnili glave in poleg modrovanja ponudili tudi nekaj zelja (saj veste- več glav- več zelja!!!) (v celoti!) ... >>

Pariški elektro-punkrockovski trio Volt je z objavo prvenca pri eminenci obskurnega in obrobnega rockovskega založništva In The Red prišel do širše mednarodne uveljavitve in prepoznavnosti na svetovni mreži garažnega rocka. Opravka imamo s ploščo, ki je stara že dve leti in ki je sodeč po reizdaji v Ameriki nadživela ta čas. Elektro-punk kombo Volt je nastal iz članov pariških garažno-rockovskih skupin No Talents in Splash Four. Ker so manjkajočega bobnarja zamenjali z elektro-mašinami, se nam tako predstavljajo kot elektro-zasedba. Vendar tako kot odpadniško izstopajo iz aktualne garažne rockovske scene, so preveč punk-rockovski tudi za elektro-frike in cyber-punkerje. Zdi se, da so nekje vmes. (v celoti!) >>

Povedano v trgovskem žargonu so Moon Invaders eden boljših izvoznih artiklovbelgijskega Glavnega mesta, vsekakor pa držijo primat v glasbenem žanru, ki ohranja jamajško izročilo. Njihov tretji album Movin'n'groovin je naborštirinajstih komadov iz katerih veje eteričnost Jamajke v njeni najboljšipodobi. S pomočjo producentske žilice Vica Ruggiera iz Slackers, so MoonInvaders ustvarili album, ki ga je nemogoče preslišati, še manj pa nemarati. Album, ki pri poslušamju z lahkoto pred očmi nariše črnobele podobe soundsystemov in zadovoljinih plesočih skanksterjev. >>

Estetika novega avstralskega jazzovsko elektroničarskega vala, ki so jo nam Evropejcem v zadnjih letih predstavljale predvsem zasedbe kot je dobro znana Triosk, se je razširila še na nove projekte. Z enim istim članom kot Triosk, se Roam The Hello Clouds odpravljajo na precej podobno zvočno odisejado, le da tokrat v postavi bobni, trobenta in računalnik, kar prinaša ravno pravšno mero zvočne mutacije. Laurence Pike, Dave Miller in Phil Slater so ustvarili zelo intimen album improvizacij, ki so nastale v enem dnevu, potem pa so se v studiih in hard diskih preoblikovale v album Near Misses. Uspešno ustvarjanje avstralskega kontinuma.
>>

Setsubun Bean Unit je britansko-japonska naveza - raznolika in močno prilagodljiva druščina glasbenikov, ki radi odkrivajo nove glasbene svetove in se nikakor ne ustrašijo eksperimenta. S takšnim pristopom jim je uspelo ustvariti eno izmed boljših letošnjih plošč - anarhisitično v svojem kaosu in prekipevajočo od mnogoterih zvokov in vplivov. Vsaka nova skladba je povsem na novo definirana in preseneča s svojim značilnim miksom. Slišimo vse: od jazza, japonskega folka in ostalih svetovnih godb, do duba, elektronike in levo usmerjenega popa. Zadeva deluje prekleto sveže in po nenehnem poslušanju tudi zasvajujoče. Toplo, toplo priporočeno. >>

V zadnjih dveh letih se je na evropskih glasbenih tržiščih prvič pojavila večja pestrost ponudbe tuareških glasbenih zasedb. V tem oziru so najbolj dejavni tuareški izvajalci iz Malija in Nigra, kljub temu, da to saharsko ljudstvo živi še v treh drugih zahodno- oziroma severnoafriških državah. Med glasbenimi ustvarjalci nasploh pa se zelo redko zgodi, da bi vzpostavili tako inovativno in plodno sodelovanje s kolegi, ki prihajajo iz fizično ter kulturno medsebojno tako oddaljenih okolij, kot sta v našem primeru severni Mali in južna Francija. Tu ne govorimo o enkratnem glasbenem projektu, temveč o kontinuiranem delovanju izvajalcev iz obeh omenjenih delov v skupini Le Chauffeur est dans le pré. V tokratni oddaji bo predstavljen njen najnovejši album »Imidiwen«, kar bi iz tuareškega jezika tamashek lahko prevedli kot »prijateljstvo«. (v celoti!) >>

"New Directions in Appalachian Music" skladatelja, improvizatora i gitarista Eugenea Chadbournea iz Greensboroa u saveznoj državi North Carolina je živa snimka s festivala Musique Action u Vandoeuvre-les-Nancy u Francuskoj iz 2006. Autor pjeva vodeće vokalne dionice i svira bendžo u skladu s dominantnom idejom projekta, uz slobodne improvizatore Phila Mintona (vokal), Mikea Coopera (lapsteel gitara, dobro, vokal, elektronika), Paula Lovensa (bubnjevi), baškog Cédrica Privéa (violina), te Johnnyja Hamilla (kontrabas) iz američkog trija Malachi Papers. Koliko god izazov hillbillyja, countryja i bluegrassa bio neočekivan toliko je i osvježavajuć, s obzirom na izvođače spremne na krajnju fleksibilnost okupljenog ansambla, redom autorskih glazbenika koji sustavno eksperimentiraju i uz to imaju šoumenski karakter. (v celoti!) >>

Ohmega Watts, sin jamajških priseljencev v ZDA, s pravim imenom Milton Campbell, prihaja iz Brooklyna, a sedaj živi v Portlandu. MC-ja od daljnega leta 1993, producira pa od leta 1997. Watts med glavne glasbene vplive uvršča hiphoperske starošolarje, kot so Run DMC, Eric B & Rakim, Dj Premier, The Roots, … in, zanimivo, tudi novejše ustvarjalce, kot so RJD2, Britanci Herbalizer. Svojo glasbeno kariero je začel v rap skupini Lightheaded, prvič pa je nase resno opozoril leta 2004, ko je pri kalifornijski založbi Ubiquity izšel njegov prvi single z naslovom “A Request”. Single je bil odlično sprejet tako v hiphoperskih kot tudi drugih glasbenih krogih in leta 2005 je sledil Miltonov prvenec z naslovom “The Find”. Album je požel odlične kritike, Wattsa pa uveljavil kot enega bolj eklektičnih izvajalcev levopoljnega hiphopa, ki je izjemno vešč pri skladanju predvsem pozitivnih, plesnih komadov. Nadaljevanje plošče “The Find” smo zato zadnje leto precej nestrpno čakali in oktobra je končno izšla plata z naslovom “Watts Happening”. (v celoti!) >>