Newyorško-philadelphijski trojec Enon je po uspehu odličnega prvenca »Believo!« iz leta 1999, postopoma zamenjali skoraj kompletno zasedbo z izjemo velikega šefa zasedbe, nekoč člana nažigaških Brainiac, Johna Schmersala in po štiri letni pavzi izdali svoj četrti studijski album »Grass Geysers... Carbon Clouds«. Kitarist in vokalist Schmersal v zadnjih letih »okrepljen« z basistko in vokalistko azijskega porekla Toko Yasudo ter bobnarjem Mattom Schulzom je po zadnjem projektu zasedbe, imenovanem »Hocus Pocus«, ki datira v leto 2003 naredil kreativno pavzo in precej zamenjal zvok Enonov. (v celoti!) >>

Kanadske skupine NoMeansNo ni potrebno posebej predstavljati. Na tej frekvenci je pristna gostja že dvajset let in v tem času smo doživeli še nešteto njenih gostovanj, s katerimi je utrdila svoj sloves pri nas in poskrbela, da ni prišlo do prekinitve cirkulacije generacij spremljevalcev. V pričo našega novega snidenja z njimi danes predstavljamo in ocenjujemo njihov zadnji album All Roads Lead to Ausfahrt. Na njem se razkaže vsa silovitost, navihanost, zadirčnost in plemenitost tega nenadkraljivega benda, ki bolj kot je starejši bolj noro, drzno in brezkompromisno udriha s svojo glasbeno formulo. Tako vse do konca albuma All Roads Lead to Ausfahrt potenca NoMeansNo ne popusti. (v celoti!) >>

Elektronski zvočni eksperimentator Ivan Pavlov alias CoH se z novo ploščo nahaja nekje med jesensko elektroakustiko albuma Seasons in živahnostjo plate Post Pop. Na njej meša elektroniko s posebej prirejenim klavirjem, arabsko lutnjo ter metalsko distorzirano kitaro. Strings je nepogrešljiv album za vse ljubitelje elektronskih zvokov, ritem odvisneže (tukaj imamo opravka z »nad beatom«) ter jesenske arty sanjače. Po mojem mnenju gre za eno najboljših elektronskih plat tega leta, če ne kar najboljšo. (v celoti!) >>

Legendarni berlinski destruktivci Einstürzende Neubauten so se odlepili od založbe Mute (potekla jim je pogodba) in tako kot vedno več ustvarjalcev stopila na samostojno založniško pot z novo ploščo 'Alles Wieder Offen'. Če naslov plošče tolmačimo z odprotostjo prostora in iskanjem svežih pristopov v ustvarjanju zasedbe, moramo žal ob tem dodati tudi to, da nova plošča ponuja epične, himnične elegije s pritajenimi vdori zanj značilnega hrupa, s tem pa težko zadovolji tisti stari zvočni podobi zasedbe, s katero so parali ušesa skozi osemdeseta leta prejšnjega stoletja ... >>

Jazz Limbo je med zadnjimi, še toplimi ploščki, ki so izšli nedavno pri neodvisni britanski založbi Leo Records. Gre za posnetek s koncerta, ki ga je duo Nabatov – Wogram posnel v priznanem klubu LOFT v Koelnu, marca letos. Čeprav je bil koncert improviziran, sta glasbenika odigran material poimenovala kar “Loft sonata”, njenih pet delov pa kot pet sonatnih stavkov. Kljub temu glavni naslov albuma – Jazz Limbo - prihaja nekoliko navzkriž s to resnostjo in ga postavi nekam med zagrizeno klasično virtuoznost in sproščeno miganje z ritjo v sinkopiranih ritmih. (v celoti!) >>

Zbirka Ethiopiques, ki zdaj seže že čez 20 izdaj, je prav gotovo ena najbolj cenjenih glasbenih izdaj v glasbenem svetu. Je neke vrste fetiš glasbenih sladokuscev zadnjega desetletja, ki presega profesionalno ali ljubiteljsko zanimanje za stare in nove muzike prvega, drugega ali tretjega sveta. Etiopska godba je v vseh svojih značilnostih magična, je blizu glasbenikom in poslušalcem najrazličnejših obzorij ali preprosteje: etiopska glasba je namenjena glasbenim zanesenjakom, ki cenijo le eno in to je dobra muzika ne glede na žanrsko ali geografsko poreklo. Tako ne čudi, da so lastniki celotne ali večine albumov te zbirke ljudje kot so Han Bennink, Ken Vandermark ali naši nocojšnji gostitelji – legendarna nizozemska zasedba The Ex. Medtem je izšla 14. izdaja serije Ethiopiques z naslovom Getatchew Mekuria – The Negus of Ethiopian Sax in sledilo je neizogibno. Povabilo na praznovanje 25-letnice The Ex v Amsterdamu, novembra 2004, kjer je Getatchew Mekuria premierno nastopil v Evropi kot gost ICP Orchestra ... (v celoti!) >>

Havoc, producentski del zloglasnega queensbriškega dvojca Mobb Deep, ki je sproduciral dve tako neverjetni plošči kot sta "Hell On Earth" in "The Infamous", se je po tem, ko je v začetku tega tisočletja v solistične vode stopil njegov kompanjon Prodigy, odločil izdati svoj solistični prvenec. Medtem, ko jo je Prodigy pred kratkim odnesel s tremi in leti in pol v zaporu, pa je vokalno veliko manj navdahnjen in precej slabši del dvojca Mobb Deep izdal svoj ne preveč posrečen album "The Kush" pri založbi "Nature Sounds". Tudi "beati", po katerih je Havoc zaslovel so precej brezidejni, daleč od tistih izrednih bobnov in vzorcev iz sredine devetdesetih, ko sta na dan prišli najboljši plošči Mobb Deep. Očitno se Havocu še kako pozna, da deluje pod okriljem 50 Centa, saj poskušajo biti beati precej bolj komercialni in konvencionalni, kot so bili v njegovih najboljših časih in to kljub temu, da album pravzaprav nima nobene direktne povezave s 50 Centom in bi lahko svoj polurni zmazek oddelal precej bolje tako verbalno kot produkcijsko. >>

Terens Štader se bo zapičil v hudo vročo plato britanske zasedbe The Heavy, ki na svoji plošči obuja žlahtne, surove prvine funka, soula in rhythm & bluesa s primesmi rocka in nalezljivim plesnim pulzom. Hrapavo a plesno s smislom za historični spomin na velikane fanka ... >>

Chesterfield Kings vse od leta 1983 vztrajajo pri raziskovanju in restavraciji garažnega rock'n'rolla šestdesetih. V svoje ustvarjanje so uspeli vključiti psihedelijo šestdesetih, »surf« melodičnost, zvok »stonesov«, kanček punkrockovskega uporništva, obilico rhythm & bluesa in tipičnega »Flamin' Groovies« zvoka. Vse te slogovne prvine so do sedaj raziskovali v svojih različnih obdobjih, ki so jih zabeležili na svojih osmih studijskih albumih. Napredek njihovega zadnjega albuma »Psychedelic Sunrise« je ravno v združevanju vseh navedenih različnih obdobij. >>

Štiri leta so minila od zadnjega izida kolektiva Gescom a to ni uspavalo njihovih privržencev, ki so novo ploščo ponovno pograbili z obema rokama. Razlog bržkone tiči v dejstvu, da sta med dvajseterico producentov, ki je pod to znamko delovala v preteklosti, tudi Sean Booth in Rob Brown, dvojica za bolj prepoznavnim in super-cenjenim aliasom Autechre. S ploščkom ’A1-D1’ se Gescom bolj kot kdajkoli ozrejo v prakse iz polpretekle zgodovine, ki so postale temelj sodobne elektronske produkcije. Na tapeti so funkeraški old-school hip hop, acid house in techno, electro, ne umanjkajo pa niti nekatere abstraktne prvine, ki jih poznamo iz estetike dvojca Autechre. ’A1-D1’ tako ponudi nekaj za vsakega pravega ljubitelja elektronske glasbe, še bolj pa bo zadovoljen poslušalec dovzeten za »old-school«, ki mu bo tale plošček orosil oko. (v celoti!) >>

Ja, nekatere stvari, povezane s tukajšnjo (post)jazzovsko ustvarjalnostjo in produkcijo so se v zadnjih letih bistveno spremenile. Še posebej tiste, ki jih tako ali drugače podpisuje Šalamon. Če je bilo še ne tako dolgo nazaj vsakokratno presenečenje že golo dejstvo, da je album kakšnega SLO-jazzerja sploh izšel; pa pozneje, da je komu uspelo k svojemu avtorskemu projektu pritegniti kakšnega vsaj malo znanega tujca; pa še malo kasneje, da je kdo izmed »naših« plato posnel v tujini ter potem, da jo je kdo morda celo izdal pri tuji založbi, so s časom, Šalamonom in še nekaterim takšne situacije postale povsem običajne. Kajpak: opisano samo po sebi še ne pove veliko o kvalitetah v tako vzpodbudne okoliščine ujetega ustvarjalnega akta. In zato je pri »Fall Memories« tu točka ponovnega presenečenja. Izid tega albuma je bil napovedan, pričakovali smo ga, a nekako brez posebnega vznemirjenja, saj smo glede na dosedanje izkušnje, nabor sodelavcev pri njegovem snemanju in kontekst njegovega nastanka pričakovali (vsaj) solidno diskografsko delo. Dobili pa smo presenetljivo več. Z njim avtor ponuja glasbo nespornih užitkov; dokument o uživanju v ustvarjanju, in izdelek, ob katerem lahko brez običajnih, čeprav še tako drobnih pomislekov uživamo predvsem tudi poslušalci. Prepričajte se! >>

Eric Copeland se je do sedaj z glasbo pečal predvsem znotraj formacij Terrestrial Tones (z Daveom Portnerjem iz zasedbe Animal Collective) in Black Dice, ki velja za enega eminentnejših bendov v njujorši eksperimentalni/noiserski sceni. Tokrat predstavlja samostojni prvenec, v katerega je zapakiral izraznost, ki jo goji znotraj omenjenih bendov, zvočnost pa je oplemenitil še z aktualno estetiko založbe Paw Tracks (Panda Bearov album izpred nekaj mesecev). Skozi dvanajst skladb ponudi bogat kolaž najrazličnejših terenskih zvočnih posnetkov, analognega pulzirujočega hrupa, krautrockerske estetike, vzhodnjaških tolkalsko-vokalnih vzorcev, elektronskih melodičnih posegov in še česa, vso to (organizirano) zmešnjavo pa zapakira v koherentno celoto in ponudi izvrstno zvočno izkušnjo. (v celoti...) >>

Daptone records velja za eno najbolj pristnih, »avtentičnih« retro funk soul založb. Ta mala neodvisna založba deluje v Brooklynu, v New Yorku. Nastala je iz ruševin podobne založbe Desco records, vodijo pa jo glasbeniki, ki za Daptone tudi snemajo. Pri založbi posvečajo posebno pozornost (seveda poleg muziki sami) materialni kvaliteti njihovih vinilnih izdaj, produkcija njihovega hišnega studia, ki jo dela vedno isti mož – Bosco Mann, pa je povsem starošolska, vse namreč snemajo na analogni trak, šele kasneje posnetke digitalizirajo. Zgledujejo se po ne ravno tako majhnih založbah oziroma po pravih megainstitucijah soula preteklosti, po Motownu in Staxu. Poleg soula in funka založba Daptone izdaja tudi gospel in afrobeat, med stalnimi sodelavci pa najdemo skupine in ustvarjalce kot so Sharon Jones and the Dap-Kings, Lee Fields, Charles Bradley, Binky Griptite, Naomi Davis in The Budos Band. Skupina prihaja iz Staten Islanda in Brooklyna, šteje kar enajst članov, igrajo pa nekakšno nekonvencionalno različico afrobeata, ki močno vleče na soul in funk. (v celoti!) >>

Napo nas bo tokrat popeljal v nedrje holandskega hiphopa Opgezwolle in lanskoletne doma hudo uspešne plate ... >>

Najdaljšo diskografsko pavzo Radiohead prekinjajo v velikem slogu in hkrati odstopajo od koncepta, po katerem so nastale njihove najboljše zadnje štiri plošče. Rezultat je ob tem, da se mi v glavi še vedno vrti lanskoletna solo plošča Thoma Yorka, popolno presenečenje. Če so se v preteklosti njihovi založniki praskali po glavi, misleč "fantje, plošča je že kul, a kje so singli?", sedaj te "težave" ni več. Pod A - ker je plošča precej manj konceptualna in na nek način bolj zbirka pesmi kot takih ter pod B - ker so Radiohead bogokletno prelomili vse založniške dogme in tako svojo sedmo ploščo v samozaložbi izdali na spletu. (v celoti!) >>

Dragons of Zynth so štirje mladi Afroameričani iz Brooklyna, ki so svojo skupno pot začeli v kleteh njujorškega klubovja in počasi osvajali rutine naveličano poslušalstvo. Jedro zasedbe sta vokalist in klaviaturist Aku in njegov brat dvojček vokalist in kitarist Akweetey O. T., ki sta med drugim gostovala pri TV On the Radio, na albumu Return from Cookie Moutain, obeta pa se jima tudi gostovanje pri Massive Attack in Davidu Bowieju. (v celoti!)
>>

Če se združita Superpitcher in Michael Mayer dobimo superzvezdniški duet Supermayer, ki se je v slogu stripovskih super-junakov namenil reševati svet. No, v resnici sta Supermayer rešila le svoje kreativne dileme o tem, ali naj nadaljujeta s svojo preverjeno Kompaktovsko techno "špuro" ali naj preprosto zavijeta v smeri popularnejših muzik in posnameta eklektičen in za omenjena producenta zelo nenavaden album. Save The World je pravzaprav njun poskus pisanja funkcionalnih pop komadov, kar jima na nek način uspeva, po drugi strani pa sta zopet nemško ironična, humoristična in nasploh klovnovska, kar celi stvari daje občutek nedodelanosti. Ampak vseeno, dober album dveh najbolj zvestih Kompaktovskih borcev. >>

Ko se je zasedba Múm pojavila na glasbenem tržišču, jih je novinarska srenja povzdigovala v novodobne junake folktronike. Magično in čarobno, so se glasili opisi. Še nikoli slišano! Napovedovali so jim dolgo prihodnost. Od tega je minilo slabih šest let in v zadnjih letih se je islandski kvartet Mum, kar se njihovega obstoja tiče, znašel na trhlih tleh. Zasedbo sta namreč postopoma zapustili sestri dvojčici Valtsdottir. Klasično trenirani violinistki, predvsem pa vokalistki, ki sta Múm zapečatili s tisto mero pravljične in čarobne prepoznavnosti o kateri so se vsi razpisali. Njihov zadnji izdelek, četrti po vrsti, ki sliši na ime Go go smear the Poison Ivy, je torej plod dela preostalih dveh članov benda Gunnarja, Orvarja in sedem gostujočih glasbenikov, ki so se jim priložnostno pridružili. (v celoti!)

>>

Dobri dve leti sta minili, od kar so se nam (v svoji matični zasedbi) nazadnje oglasili norveški prvaki improvizirane godbe – Supersilent. V tem času je luč dneva ugledalo lepo število albumov, na katerih se v večji ali manjši vlogi pojavijo vsi štirje člani zasedbe. Trobentač Arve Henriksen je v začetku letošnjega leta objavil svoj novi solistični album, elektroničar Helge Sten je kot producent sodeloval na več albumih predvsem svojih norveških kolegov, klaviaturist Stale Storlokken je pod znamko Humcrush v lanskem letu izdal drugi album, bobnar Jarle Vespestad pa je objavil novo ploščo s Tord Gustavsen Triom. Vsi štirje so glasbeno dejavni praktično ves čas, pri tem pa je zanimivo, da se v svojih drugih projektih torej ukvarjajo s precej različnimi praksami. Prav ta pestrost izkušenj je tudi tisti element, ki glasbo Supersilent dela tako zelo samosvojo - in to kljub temu, da se znotraj zasedbe posameznik v celoti podreja kolektivu. (v celoti!)
>>

Iz Skandinavske kreativne scene prihaja s svojo drugo ploščo elektroakustični duet MoHa!, ki ga tvorita strunar zasedb Jaga Jazzist in Noxagt - Anders Hana in bobnar Ultralyd Morten J. Olsen. Tokratna studijska plošča je preplet energičnih, udarnih, kratkih svobodnjaških izletov, polnih prevratov, raztezanja, dinamike in prečenja zvočnosti bobna in kitare z elektronskimi zvoki, ki sicer spominjajo na dosežke preteklosti, hkrati pa vsebujejo povsem lasten zvočni karakter. Eksperimentalen, a poslušljiv in nabrit šus! >>

"Adijo stari, kaki scenarij" je prvenec mariborskega "all star" raperskega crewja, imenovanega Tekochee Kru. Fantje, katerih del sicer pripravlja oddajo "Hip hop baza" na MARŠu, so se iz osnovne štiričlanske formacije v nekaj letih, od nastanka leta 2003, spremenili v sedemčlansko zasedbo. Glavno nit zasedbe vleče producent in beatmaker Šuljo, ki s sebi lastnimi beati plemeniti mnogokrat precej interno besedičenje ostalih članov zasedbe. Le-ti se v besedilih soočajo z mariborskim in tudi globalnim vsakdanom na svojstven način, saj se ukvarjajo z alkoholom, ženskami, avtomobili, nakladanjem, egotripu in podobnih bolj kot ne standardnih raperskih besedilih, povedanih v kleni mariborščini. (v celoti!) >>

Povratniški album enega izmed najbolj udarnih štokholmskih crust bandov je rahlo razočaranje za vse, ki smo pričakovali, da bodo ponudili svojo najboljšo ploščo ali vsaj potrdili standarde prejšnjih dveh albumov »In Darkness You Feel No Regrets« in »D-beat Odessey«. Gre za skupino Wolfbrigade in njihov letošnji album »Pray To The World«. Wolfbrigade so na novem albumu sicer obdržali temeljni okvir temačnega drvečega hardkor-punka z nekaj metalskih utrinkov, pri čemer so poudarjene basovske linije in grobi vokal. Ampak, v komadih ni več te ostrine, niti te energije, ki so jo imeli Wolfbrigade, ne glede na moč vaših zvočnikov in ojačevalcev. (v celoti!) >>

Založba Mika Pattona, Ipecac Records, je bogatejša še za eno skupino. Na njen spisek se je letošnjega 11. septembra uvrstila skupina Qui, ki je z objavo drugega dolgometražnega albuma Love's Miracle obelodanila tvorno delo z enim najbolj samosvojih vokalistov Davidom Yowom (ex Scratch Acid, ex Jesus Lizard). Po lanskih uvodnih singlih je objava albuma Love's Miracle utrdila novo mesto Davida Yowa na zemljevidu aktualnega alternativnega rocka. (v celoti!) >>

O Fredu Peterkinu, ki se skriva za sinonimom Black Jazz Consortium je sicer znanega zelo malo, saj skrbno čuva svojo identiteto in in razkriva le redke osebne podatke. Edina stvar, ki pa je povsem jasna, so njegove deep house produkcije, v katerih nameša zelo učinkovito zbirko počasnih ritmov in starošolnih atmosfer, ki spominjajo na njegove novodobne detroitske kolege. Re:actions of Light je njegov prvi album, ki sledi peščici malih plošč in kompilacijskih komadov za več ali manj obskurne založbe. Black Jazz Consortium je skrito presenečenje iz globokega Newyorškega podzemlja.
>>

Veliki »come-back-i« so v zadnjih letih postali tako popularni, da v glasbeni industriji niso več novost. Zato vas današnja tolpa gotovo ne bo presenetila in seveda, prav ste slišali. Siouxsie Sioux se je po skoraj tridesetletni poti, ki jo je preživela s svojo glasbo, ob različnih projektih, odločila, da se vrne na glasbene odre. Po več kot desetletnem premoru, po zaključku sodelovanje z The Banshees in The Creatures, po ločitvi od moža in dolgoletnega sodelavca Budgie-ja in po očitno zelo pomembni življenjski prelomnici kot je praznovanje Abrahama, se je odločila, da se poda na samostojno pot in izda svoj prvenec. (v celoti!) >>

V začetku "onemanband" projekt Zacha Condona, je po izdanem prvencu izpred leta in pol prerastel v polno zasedbo, izdal par EP-jev in že je tu nov album. Če je Condon ideje za prvenec črpal iz Balkana ter jih vmešal v harmonikanje Jeremyja Barnesa (A Hawk and a Hacksaw), lahko za nadaljevanje rečemo, da se je v smislu vplivov, z Balkana premaknil nekam proti zahodu (a ne do Amerike). To se kaže tako v naboru uporabljenih inštrumentov (adijo pihala, več harmonike), kot sami formi, ki postaja čezdalje bolj pop (sorte Sufjan Stevens). (v celoti!) >>

Po nekajletnem premoru in reizdaji njihovega prvenca, ki smo ga v terminu Tolpe Bumov predstavljali pred dobrega pol leta, je pred kratkim luč sveta le zagledala tretja studijska plošča kalifornijskih grotesknih cirkusantov Sleepytime Gorilla Museum. In kot je bil slišan razvoj njihovega glasbenega ustvarjanja med prvima dvema albuma, tretji nadaljuje to pot. Glasba je za razliko od prejšnjega Of Natural History veliko bolj dodelana, zvok preciznejšji, aranžmaji so še bolj zanimivi in še bi lahko našteval. (v celoti!) >>

Odpadniški hip-hop producent El-P, nekdaj član prevratniške ekipe Company Flow, si lasti velike zasluge za to, da je na začetku novega milenija z močno brco vzdramil nepremičen kadaver, kakršen je nastal iz hip-hopa. Predvidljive in žal tudi presneto dolgočasne zalupane melodije, ki so kraljevale v črnskih getih, je nadomestil s svojimi nalomljenimi ritmi in abstraktno formo. Tističas za običajno hip-hop mladež težko umljive kreacije so navdušile glasbeno kritiko in za sabo povlekle povsem nov sloj privržencev. Hip-hopu je preko noči vrnil dostojanstvo, ki ga je ta v zadnjem času verjetno najbolj zlorabljeni žanr v popularni glasbi že močno izgubil. Cannibal Ox, Aesop Rock, Mr. Lif in še kdo so konkretno prevetrili dolgoletno bonaco. (v celoti!) >>

Prvenec My Buddy Moose navdušuje s svojo zvočno svežino, raznolikostjo glasbenih slogov, ki jih skušajo nekateri opisati s širokim žanrskim pojmom »americana«. Vendar My Buddy Moose presegajo žanrske okvire. Na trenutke so resnično garažno rockovsko prodorni, v naslednjem prehodu se že spustijo v bolj lirična razpoloženja, tako da njihove skladbe delujejo resnično dinamično in raznoliko. Pri mirnejših skladbah so očitni vplivi glasbenikov kot so Gram Parsons, Steve Earl ali Townes Van Zandt. Prav tako ne bi zgrešili s primerjavo z najbolj zrelim obdobjem folk rockerjev The Byrds. Toda vsi ti vplivi so nadgrajeni z garažno rockovsko energijo bendov kot so Barry & The Remains ali The Sonics. Sam bend velikokrat med vplivi navaja tudi The Stooges, čeprav jih na samem albumu ni moč neposredno izslediti. (v celoti!) >>

Fantje v zrelih letih iz zagrebškega kvarta Gajnice so se v dvajsetih letih delovanja pretvorili iz nabrito šaljive punkovske zasedbe v eno največjih rockovskih skupin pri naših južnih sosedih. Kot za šalo so z delavnim, vztrajnim in brezkompromisnim punkovskim etosom pomendrali kritike, da ne znajo igrati, in prekosili vsa pričakovanja, celo samih sebe, ko so klubske podije zamenjali z velikimi odri. Njihov ustvarjalen angažma je bil in ostaja privržen hudomušni kritiki realnosti in pozitivni prihodnosti. Podoben vtis pusti tudi zadnji album Knjiga žalbe, ki je v dosedanji diskografiji najbolj intimen in oseben, njegova sporočilnost pa se obrača na medljudske odnose. (v celoti!) >>