Na noč čarovnic, 31. oktobra, je izšel novi in za mnoge težko pričakovani album zasedbe Isis naslovljen 'In the Absence of Truth'. Čeprav bo držalo, da sta Resnica in z njo vred tudi Bog že dolgo tega odšla na počitnice v deželo Nije, se ni bati, da bi tisti, ki smo ostali v otipljivem svetu, z njunim odhodom izgubili lepoto. Tisto lepoto, ki jo je filozofinja Simone Weil razpela med "težnost in milost" in tisto lepoto, ki so jo Isis na novem albumu razpeli med metal in post rock. ( v celoti!) ... >>

Starci Pere Ubu s petnajstim albumom Why I Hate Women vračajo udarec. Obsesivna reinkarnacija dosedanje, polpretekle poti nas zmede, da se vprašamo, ali so se Jesus Lizard, Red Hot Chilli Peppers in Butthole Surfers pojili pri Pere Ubu ali obratno. In še ena zmeda se porodi - ali so veterani dobili svež veter v jadra s tem, ko so z Why I Hate Women pometli z dobršnim delom svojih neopostpunkovskih potomcev in jim servirali ploščo, ki je nastala leta 2006, lahko pa bi tudi leta 1978. Pere Ubu so ostali nedotakljivi (v celoti!) ... >>

Naslov nove plošče Laibachov je tako dvoumen kot je dvoumna in dvolična sama plošča. Na eni strani gre za gozdno žival, na drugi strani za narod, če pač naslov beremo v nemščni. Tudi vsebinsko so Laibach pri obdelavah narodnostnih himen in napevov, ubrali bolj ali manj pristranske pristope, ki se razlikujejo od enega do drugega izrazito imperialističnega naroda. Ampak v tem ni nič novega, glavno je to, da Volk z velikim zagonom nadaljuje kariero enega od najših najbolj prepoznavnih kulturnih izvoznih artiklov in se celo navdušuje nad novimi producentskimi prijemi, za kar je odgovoren ljubljanski dvojec Silence. Ampak več o tem v tolpi bumov.
>>

Vedno je blagodejno, če lahko pri dobro znani zasedbi ob vsaki njeni plošči ugotavljaš, da je objavila še eno mojstrovino. To lahko postane samoumevno, zato je gotovo smiselno izposta-viti, da se vrhunska dela ne nizajo kar tako brez razloga. Skupina Willard Grand Conspiracy je ena tistih vedno prisotnih dobrih starih znank, pri kateri je realna nevarnost, da zaradi omen-jene nekakšne samoumevnosti spregledamo stalno visoko raven njenega ustvarjanja. Še pose-bej, ker familiarnost ali domačijskost še bolj izpostavlja ali poudarja njena pogosta prisotnost tudi na naših koncertnih odrih. Še več, pričujočo ploščo Let It Roll so pretežno posneli v ljub-ljanskem studiju Metro (v celoti!) ...
>>

Po desetih letih se je z novim diskografskim izdelkom oglasil legendarni Ornette Coleman, patron free jazza in izumitelj revolucionarnega principa harmolodike. Le-ta poudarja medsebojno prepletenost vseh glasbil, ki morajo s skupnimi močmi – hkrati! – igrati tako melodijo, kot tudi harmonijo in ritem. Album je posnet v živo, pred nemško publiko na lanskoletnem koncertu, a Ornettov kvartet, isti, kot smo ga lahko slišali na ljubljanskem jazz festivalu, igra večinoma nove skladbe. Naslov Sound Grammar, ki je hkrati ime Ornettove založbe, pri kateri je album izšel, pomeni pravzaprav nič drugega kot harmolodiko. In slednja je še kako prisotna v zavzeti, doživeti, natančni igri četverice. Poleg Ornetta na alto saksofonu, trobenti in violini, sta v bandu kar dva basista, Greg Cohen, ki strune prebira, in Tony Falanga, ki nanje gode, zasedbo pa zaokroža Ornettov sin Denardo, bobnar, ki z očetom igra od rojstnih prednajstniških let. (v celoti!) ... >>

Japonski ženski bendi, ki prodrejo do naših ušes, že kot po pravilu vedno ponujajo nekaj izjemnega, nekaj našim ušesom nenavadnega. Če smo to v preteklosti lahko rekli za Melt Banana in pa za znanki z domačih koncertnih odrov Afrirampo, lahko prav gotovo rečemo tudi za bend, ki se predstavlja v nocojšnji oddaji. OOIOO je projekt vsestranske in agilne bobnarke legendarnih japonojzerskih Boredoms Yoshimi P-We. Zgodba pravi, da je bend menda ustanovila bolj za šalo kot zares zaradi nekega časopisnega članka. Ta povsem fiktiven bend, se je potem nenadoma znašel na odru kot predskupina velikih Sonic Youth. Od tu dalje se je vseženski kvartet, v katerem sodelujejo še Kayan s kitaro, Aya na basu in AI za bobni, hitro uveljavil... (v celoti!) ... >>

Hrvaški raper, producent in aranžer Sett, ki je med drugim tudi glasbeni urednik na osiješkem radiu, je po dolgih letih ustvarjanja in opozarjanja na lastno kreativnost vendarle uspel priti do čisto prave izdaje. Do nje mu je pomagala založba Aquarius, za katero je posnel 15 skladb, od katerih jih je vsaj 10 na zavidljivem nivoju. Tematike, ki se ironično in sarkastično dotikajo zaplankanosti hrvaške družbe, skozi socialne oči ter brezkompromisno podajanje besedil, ki se gibajo od pedofilije, do vsakdanjega življenja, nacionalizma, istospolne usmerjenosti, ljubezni, nasilju nad ženskami pa vse tja do zelo osebnih, samoironičnih besedil. Pravi prerez hrvaške družbe, tam kjer jo je nehal obdelovati samoukinjeni El Bahattee ter tam, kjer so se na polovici svoje kariere ustavili splitski T.B.F.. Odlična produkcija, besedila in vse boljši flow so Setta postavili na vrh gore hrvaških raperskih (in ostalih) izdaj v poslednjih dveh letih. (v celoti!) ... >>

Pod pritiskom aktualnih novitet, s katerimi nas zasuvajo tako neodvisne in pol-neodvisne založbe kot velikanke in njene podružnice, je bila med drugim nemarno spregledana, zanemarjena in preslišana plošča Out Of Aferica. Tretji album skupine Heroine Sheiks ni doživel opaznejše recenzije. Tudi underground založba Reptilian, pri kateri je izšel, ni naredila kakšne pretresljive promocije. Ostala je zvesta podzemnemu pretoku informacij, to pomeni, da ni pomembno, ali je plata izšla maja ali novembra, letos ali lani. Na zamudniško predstavljanje novitet Reptilian Records smo se v zadnjih letih že prav navadili. Tako smo prvenec Heroine Sheiks, Rape On The Installment Plan, predstavljali v Tolpi bumov s kar dvoletno zamudo leta 2002. Tega istega leta je izšel drugi album Siamese Pipe, ki smo ga ujeli za rep in ga predstavili še istega leta. Tokrat ponovno zamujamo, uf!, samo eno leto. (v celoti!) ... >>

Leicesterski poštar Jeremy Barnes, ki je sicer bobnar po profesiji, je točno po letu dni izdal svojo novo plato. Tokrat nič več sam, temveč v ogrodju plate v duetu s praško violinistko Heather Trost, v širših instrumentalnih prilogah in dodatkih pa v značilnem balkanskem oziroma romunskem slogu zabavljaško - pogrebniških Fanfare Ciocarlia. Za nomada, kot je Barnes, vajenega popotovanja in posledično srkanja etnično najbolj raznolikih glasbenih zvrsti in godb, ta ekskurzija ne predstavlja nič novega. Nič nenavadnega pa tudi ni, da vam njegovo plato The Way the Wind Blows serviramo prav na današnji dan, na 1. november. Brez skrbi, danes ne boste deležni le njegove temačne plati. Tako kot vsakič do slej, vas bo Barnes razveseljeval tudi s kakšno vmesno podoknico, katero bodo fantje iz Fanfare Ciocarlia priredili v »fast-forward« burlesko. (v celoti!) ... >>

Keichi Sugimoto, cenjeni japonski strunar in elektrofonik, član kvarteta Minamo, dueta Fonica in tvorec številnih solističnih projektov nam kot Fourcolor ponovno ponuja ploščo mehkobnih digitalnih in akustičnih sozvočij, ki so tokrat še bolj zasnovana na formi pop pesmi izrazitih melodij in minimalističinh elektronskih ritmih, ki se nežno vtirajo v naš sluh .... >>

Morda bi kanadski Montreal morali prestaviti bliže španske Ibize. Morda Montreal potrebuje svojo Haciendo. Morda je potrebna nova 'čudežna tabletka'. Najbolj verjetni od vseh 'mordajev' pa je tisti, da morda trenutna vsesplošna klima pač ni naklonjena novemu fenomenu tipa Madchester. V montrealsko glasbeno prizorišče je v pričakovanju širšega preboja tamkajšnje dinamične scene že nekaj let uprto marsikatero oko, vendar pa za zdaj vse ostaja v lokalnih okvirih. Po ponudbi bendov je ta kanadska metropola že davno presegla tisto manchestersko iz 80-ih let in po preboju zasedbe Arcade Fire so se pojavile špekulacije, da bo Montreal izstrelil 'naslednjo veliko sceno'. Od takrat sta minili dve leti in kot kaže čas, za kaj večjega še ni dozorel. Vendar kot rečeno, s sceno v Montrealu ni prav nič narobe. Proti koncu 90-ih so bili na udaru post rockerji zbrani okoli Constellation Records, zadnjih nekaj let pa so nekoliko bolj izpostavljeni že omenjeni Arcade Fire, pa Wolf Parade in udarna trojica založbe Alien8 – žal že razpadli The Unicorns, Lesbians on Ecstasy in petrokemični rockerji Les Georges Leningrad. (v celoti!) ...

>>

Sir Richard Bishop je solo projekt Ricka Bishopa iz eksperimentalne rock zasedbe Sun City Girls. Samostojno pot si gradi z akustično kitaro na zapuščini velikanov svetovne kitare. V svoji glasbi meša različne sloge, kot so to počeli že njegovi ameriški predhodniki. Z albumom Elektronika Demonika pa je začasno odložil kitaro in se z elektronskimi valovanji napotil v deželo starodavnih verstev, v svet okultnega in ezoteričnega. Res da mu gre ubiranje strun bolje od rok kot obračanje gumbov, pa vendar je naredil zanimivo, a zelo težko plato, ki se v post industrialski maniri podaja v odmaknjene kraje temačnih obredov. Torej pot skozi moderne, elektične in skrotovičene ostružke ter masivne drone v skrivnostno preteklost. (v celoti!) ... >>

Beck Hansen, eden izmed največjih profiterjev alternativne revolucije, ki je zajela glasbeni svet in predvsem medije v devetdesetih, je letos zopet diskografsko aktiven. Prah, ki ga je privzdingil s svojo lansko ploščo Guero, s katero se je zopet vrnil k producentski ekipi The Dust Brothers in svojemu prvinskemu hip-hop zvoku iz devetdesetih, se še niti ni dobro polegel, pa je tu že nova plošča. In to ne takšna, ki bi jo na hitro sproduciral, ker so ravno v tistem trenutku vanj uperjeni vsi reflektorji tega sveta. Ne. Tokratni album je eden izmed najboljših in verjetno najbolj zrelih Beckovih stvaritev dosedaj in zanj si je vzel čas. Veliko časa. (v celoti!) ... >>

rhymefest je eden redkih raperjev, ki lahko v svoj CV zapiše, da je v battlu sesul eminema ... je eden redkih ki se na kanyeja westa ni nalimal po njegovem uspehu, ampak sta prijetelja in sodelavca že iz zgodnjih najstniških let ... je eden redkih, ki so pokasirali grammyja, še preden so izdali plato (rhymefest je soavtor kanyejevega jaesu walks) in je trenutno eden redkih rapperjev, ki je sposoben v tekstih podajati kredibilna in izdelana mnenja o libanonu, socialnih nepravičnostih, hiphoperski hipokriziji, blairu, bushu in rumsfeldu, o delavskem vsakdanu in še čem ... model je pač delavec in zato je svoj prvenec, hudo dober plošček, ki ga bomo lansirali naslovil blue collar ... radnička klasa naj se nocej ne tušira pred koncem tolpe bumov ... rhymefest's gonna make you sweat!
>>

Ta četrtek se bodo v tolpi bumov zatresla tla. Poslušali bomo brutalne drone simfonije v režiji kalifornijskih doom metalcev Sunn o))) in japonskih, tokrat hrupašev, Boris. Pri snemanju 'Altarja' sta sodelovala tudi Dylan Carlson, ki s svojimi Earth velja za pionirja minimalističnega drone metala, ter Joe Preston, basist, ki se je kalil v zasedbah kot so The Melvins in omenjeni Earth. Reference torej govorijo same zase in bilo je le vprašanje časa, kdaj se bodo srečala barvita eksperimentiranja japonske trojice in skrbno kreirana drone polja dvojca v kutah. 'Altar' bi lahko skozi kreativne ideje, ki jih v šestih skladbah ne manjka, postal eden prelomnih albumov v napredku avantgardne metal godbe. (v celoti!) ... >>

Pred nami je še ena tolpa, ki se je letošnjo pomlad gnetla v sončnem zahodu oddaljene Kanade. Sunset Rubdown, še en projekt nastal izpod prstov romantično navdahnjenega Spencerja Kruga, človeka ki se v zadnjih letih kameleonsko giba med različnimi bendi; od Wolf Parade, Frog Eyes in Swan Lake, ter z občasnimi sodelovanji zaseda mesto klaviaturista tudi pri Destroyer in Islands.
Krug je tudi tokrat nabral kopico družabnikov, ki so mu priskočili na pomoč, da bi plata Shut Up I Am Dreaming lahko dobila razsežnejšo instrumentalno podlago. Camilla Wynne Ingr na klavijaturah, Jordan Robson Cramer na bobnih in kitarist Michael Doerksen so se pridružili njegovemu surealnemu svetu, prepojenemu z mitološkimi bitji, stanujočimi v najbolj skritih kotičkih njegovega domišljijskega sveta. Jasno je, da so Sunset Rubdown predvsem Krugov projekt, še eden izmed mnogih, ki slučajno ne paše v ostale bende pri katerih ustvarja. (v celoti!) ... >>

Pri založbi Warp suvereno razglašajo, da je tanovi Squarepusherjev album njegov najboljši dosedaj, na Radiu Študent pa jim lahko mirno odgovorimo, da je to teoretično sicer res, a kaj ko smo praktično vse komade nekoč že slišali, če ne prav v isti obliki pa vsaj v sorodnem formatu. No, ampak vseeno moramo Tomu Jenkinsonu priznati, da je še vedno mojster, ki pač koplje po svoji zvočni jami in vedno znova odkriva majhne deviacije in ovinke okoli svojega preteklega materiala. V redu plošča, ki bo nedvomno zadovoljila njegove zveste poslušalce, za vse ostale pa bo mogoče malce preveč tipska.
>>

Wibutee je razmeroma mlada norveška zasedba, lahko bi rekli, še en plod priznanega in tudi edinega skandinavskega jazzovskega konzervatorija, ki leži v malem mestu Trondheim (izg.: tronthajm) precej daleč na severu, težko bi bilo še bolj. Delujoča od konca prejšnjega tisočletja (kar ni tako dolgo nazaj kot se sliši – kakih sedem, osem let:), je sedaj izdala svoj četrti plošček, naslovljen Sweet Mental. Album bi težko opredelili za kaj pretresljivo novega tako na področju elektronske kakor jazzovske muzike, kljub temu, da se ima zasedba za pionirja nu-jazza v Skandinaviji oziroma nasploh, je pa res, da nam ponuja svež izdelek, ki vsekakor stopa v koraku s časom in sem pa tja okorno jazzovsko izročilo poskuša vmestiti v bolj poslušljiv in širši kontekst. (v celoti!) ... >>

Tokrat predstavljamo še zadnjega iz paketa izjemnih malijskih prispevkov, ki jih je letos izdala ta založba iz posnetkov, ki so nastali na zdaj že legendarnem lanskoletnem snemanju v hotelu Mande v Bamaku. Po tistem z duetom Toumanija Diabateja in Alija Farke Toureja ter po zadnjem albumu zadnje omenjenega je tale zagotovo najbolj kompleksen, saj si je Diabate zamislil pravi afriški simfonični orkester, ki izvaja njegove odlične nove skladbe. V njih je združil dve plati svoje že davno opažene glasbene osebnosti: virtuozno tradicionalnost in nemirno, vztrajno inovativnost. Album je dejansko rezultat njegovih desetletnih iskanj, ki so se pričela že pred njegovim solističnim mednarodnim prvencem »Kaira«, da bi se nadaljevala skozi vrsto transžanrskih sodelovanj in eksperimentiranj s pop idiomi v njegovo zrelo obdobje, katerega vrhunec predstavljajo prav ta album in njegove koncertne predstavitve s Symmetric Orchestra. »Boulevard de L'independance« ponuja še en kompetenten in nadvse prepričljiv odgovor na večno vprašanje: kako brez posiljevanja nadgraditi tradicijo, da bo ubrano zavibrirala z duhom sodobnosti. (v celoti!) ... >>

Kaj imajo skupnega AC DC, Prince, Leonard Cohen, Joy Division, Kiss, Bob Dylan, Scott Walker in Depeche Mode? Ok, vsi so superzvezdniki, vendar pa jih z vidika glasbenega ustvarjanja ne moremo ravno dajati v isti koš. No, norveškemu dvojcu Susanna and the Magical Orchestra, z reinterpretacijami skladb vseh naštetih, uspe izpostaviti njihov presežek, za katerega morda v nekaterih primerih sploh nismo vedeli da je tam. Vse skladbe dobijo podobo, ki smo je vajeni že z njunega odličnega prvenca, le s to razliko, da so glasbene podlage tokrat še nekoliko bolj v ozadju. Izvrstna, rahločutna in iskrena Susannina vokalna interpretacija pa skladbam da neko novo dimenzijo, kar 'Melody Mountain' oddalji od množice podobnih albumov priredb, ki smo jih lahko slišali zadnji čas. (v celoti!) ...
>>

Kanadski karizmatični didžej oziroma turntablist Kid Koala (s pravim imenom Eric San), ki praska plošče od svojega trinajstega leta, je postal znan pred nekaj leti, ko je po srečnem naključju začel sodelovati z založbo Ninja Tune. Z zadnjo ploščo, Your Mom's Favorite DJ, Eric nadaljuje trend kratkih albumov, saj je tudi ta komaj daljša od pol ure. Vendar pa se od prvih dveh že v osnovi razlikuje. Prvi dve plošči sta bili kompilaciji komadov, kolažnih koščkov, ki jih Kid Koala sestavlja skoraj izključno s pomočjo gramofonov. Tokrat je šel korak dlje in vse te koščke oziroma zgodbice povezal v celoto, ki spominja na didžej set. Logično. Kid Koala je v prvi vrsti didžej (z ogromnim številom nastopov) in na to je opominjal že, ko mu je delalo težave snemanje prvega albuma. Your Mom's... je tako pripravljen bolj natančno, zvočno je bolj organiziran in ima jasnejšo strukturo.
(v celoti!) ... >>

Ena novejših pridobitev založbe Hellcat se imenuje The Aggrolites.
Istoimenski prvenec za Hellcat prinaša soulfull funky reggae, ki se ozira daleč nazaj v konec šesdesetih in sedemdeseta in sledi trendu, ki je dobil ime skinhead reggae, bend sam pa ga je na svojem prejšnjem albumu poimenoval dirty reggae (v celoti!) ... >>

Ko je Frank Sinatra leta 1960 ustanovil založbo Reprise, je morda slutil, da samozaložniška ustvarjalna svoboda ne bo trajala dolgo – drži, da ga je že tri leta kasneje kupila korporacija bratov Warner. Še sanjalo pa se mu ni, da bo založba Reprise v daljnem letu 2006 namesto šansonjerjev gostila vrhunske metalske progresivce! Res je, da je bil metal oz. metalu predano poslušalstvo vedno dobičkonosna tržna niša, res pa je tudi, da si je ameriška zasedba Mastodon že s prejšnjim odličnim albumom Leviathan in številnimi nastopi v živo odprla vrata v svet velikih založb in popularnosti. Novi album se imenuje Blood Mountain, Mastodon pa so si s tem tehnično dovršenim in glasbeno izvirnim delom dokončno utrdili sloves vrhunskega heavy metal benda. Tako gotovo tudi ni naključje, da so v zadnjem letu nastopali kot predskupina legendarnih Slayer, v našo soseščino pa novembra prihajajo skupaj s progresivci Tool. (v celoti!) ... >>

Ian Clark tudi z novo ploščo Peopleskills ostaja velima biografska
skrivnost, pa čeprav se na svojem prvem albumu za založbo Interdimensional Transmissions predstavlja tudi s svojim dosedaj najbolj osebnim vložkom - glasom. Njegove vokale smo slišali že na Hackerjevem komadu Flesh And Bone, torat pa nas skozi vse komade na plošči vztrajno spremlja in odlično nadgrajuje svojo retro-elektro špuro. Na nek način plošča Peopleskills še najbolj spominja na njegov zgodnji projekt Le Car, ki ga je ustvarjal z Adamom Lee Millerjem. Odličen izdelek sedaj že skoraj kultnega detroitskega elektro producenta. >>

Portlandski sanjači »The Decemberists«, na novi, že četrti plošči drsijo med folkom, popom ter psihadelijo, pri tem pa se jim kot ponavadi, niti malce ne mudi. Frontmen »Colin Meloy« se tudi tokrat ne izneveri svojemu pripovedovalskem stilu, pri tem pa kot že sam naslov plošče pove, največ časa, skoraj 16 minut, nameni stari japonski pravljici o ženi-vrani. Historična tematika, ki služi zgolj kot okvir, skozi katerega Meloy izraža svoja lastna občutja, se neposredno prekine le s skladbo »When The War Came«, kjer se neposredno dotakne aktualne politične situacije v ZDA. Več v ponedeljek ob znani uri… (v celoti!) ... >>

Novo delo izjemno dejavnega jazzovskega kontrabasista Williama Parkera se navdihuje pri več tradicijah: jazzovski, zahodnoafriški ter latinoameriški. Slednja je tudi prispevala idejo za naslov albuma – Olmeki so bili namreč starodavno latinskoameriško ljudstvo, čigar kulturo, nekoč cvetočo na današnjem območju Mehike, Parker že nekaj časa raziskuje, in sicer z namenom iskanja skupnih korenin te in zahodnoafriške klulture. Sam Parker na albumu igra kontrabas le v nekaj skladbah, drugod pa izjemno sugestivno prebira osem- in šestrunsko tradicionalno zahodnoafriško kitaro doson ngoni ter zvočno sliko dopolnjuje še s številnimi tolkali. (v celoti!) ... >>

Britanski hrupneži Giddy Motors se po štiriletni odsotnosti kar nekoliko presenetljivo vračajo s svojim drugim albumom Do Easy. V vmesnem času so znova zamenjali basista in v novi postavi posneli album, ki v ničemer ne zaostaja za njihovim odličnim prvencem in kaže na še vedno zdrav in ustvarjalen duh znotraj tega zanimivega benda. Saksofonskih vpadov, ki so pestrili prvo ploščo Make It Pop, resda ni več, zato pa trojka kitara, bas in boben skupaj z vokalom Gavericka de Visa ustvarja nadvse zanimivo in vznemirljivo godbo, katere skupni imenovalec je še vedno hrup ter hlepenje po vedno novih izraznih možnostih. Tokrat posegajo tudi po droneu in čistokrvnemu nojzu... (v celoti!) ... >>

Kralj plastenja semplov Shadow se vrača s tretjo ploščo. Zadnje mesece je obljubljal, da se bo že neukusno težko pričakovana plošča The Outsider precej razlikovala (tako v slogovnem kakor tudi produkcijskem smislu) od njegovega preteklega dela. In obljubo je držal. Žal. Če se je v preteklosti izogibal zvočnim konvencijam ameriškega hiphopa, je tokrat krepko posegel po zadnjem trendu »bay area« rapa, ki se imenuje »hyphy«. ( v celoti!) ... >>

V času revitalizacije rockovske tradicije, ko smo zasuti s takšnimi in drugačnimi podžanrskimi pojavi, zveni duo Black Keys kot časovni odpadnik prve vrste. V petih letih se je ustoličil s svojim prepoznavnim bluesovskim viharjem, ki je velikokrat brez potrebe primerjan z White Stripes. Če sta že boben in kitara dovolj za vzporejanje, potem je jasno, da gre za piarovskega mačka v žaklju. Seveda obe skupini črpata iz bogate zgodovine bluesa in z minimalnimi sredstvi ustvarjata prepoznavno godbo, vendar pa med njima obstaja opazna razlika. White Stripes je velika svetovna zvezda po zaslugi spektakularno dodelanega minimalizma, v katerem se rokujeta bluesovska in rockovska zakladnica s popom, medtem ko Black Keys ostaja zvest tradicionalemu bluesovskemu izrazoslovju in je kot takšen retrogarden, zato pa še toliko bolj inspirativen. Za razliko od Jacka in Meg White, ki razvijata sofisticiran rockovski opus, sta kitarist in pevec Dan Auerbach in bobnar Patrick Karney zvesta do groba rudimentarnemu, umazanemu bluesu Misisipija. Kot nevarna vrača balzamirata bluesovsko izpovednost in ji dajeta moč večnega, neumrljivega, nadčasovnega. (v celoti!) ... >>

Mostarski trio Vuneny se je zgolj v treh letih delovanja razvil v eno najbolj samosvojih, prodornih zasedb s področja nekdanje Juge v tem trenutku, za zasedbo, ki svetovljanskost izžareva ne le s svojim glasbenim outputom, marveč s celotnim delovanjem, zdravo ambicijo in vztrajnim vpenjanjem v mednarodne sfere. Album V2 je nastal v osrčju francoske elektro-dub scene – v stimulativnem okolju Lyona, kjer so Vuneny v začetku letošnjega leta dobili priložnost nekajmesečnega bivanja in snemanja. Mostarčani so se v tem času praktično zlili s kreativno sceno, zbrano okoli založbe Jarring Effects in ljubljanski publiki že dobro znanih bendov kot so High Tone, Ezekiel, Mei Tei Sho in drugih.

>>