Marc Mac sodi med staroste britanske elektronske scene. Verjetno najbolj znan kot polovica tandema 4 Hero, je začel svojo glasbeno pot že nekje na koncu osemdesetih let. Takrat je skupaj z Dennisom McFarlanom, bolj znanim kot Dego, začel delati muziko in sicer na začetku predvsem hardcore in zgodnji, nekakšen proto, breakbeat. Preboj na plesno sceno sta dosegla s komadom »Mr. Kirk's Nightmare«, nekoliko mračnjaškim, na semplih temelječim, breakbeatom, ki je izšel leta 1990. 4 Hero sta nadaljevala v pretežno Drum n' Bass vodah in danes veljata za pionirja breakbeat glasbe, ki se je razvijala na Otoku tekom devetdesetih let.
Kljub tem zavidljivim (plesnim) referencam, pa je treba omeniti, da je Marc Mac večstranski glasbenik. V okviru projekta 4 Hero sta z Degom že pred leti začela producirati bolj jazzy in cinematično glasbo (primer je njun kultni album Two Pages), v zadnjem času sta bolj kot v drum n' bassu dejavna na nu jazz in brokenbeat sceni. (v celoti) ... >>

Duo DEVICS se tokrat oglaša iz ruralnih predelov severne Italije. S plato Push the Heart sta se kljub nenehnemu seljenju ustalila v samosvoji glasbeni zvrsti, ki sta jo v desetletju stkala preko vseh meja našega okroglega sveta (v celoti) ...


>>

Lepi Brian vs. Lepi Tiga ... podobnost in referenca več kot očitna ...
KLIKNI za recenzijo ...

>>

Betkejeva založžba Scape pri svojih zadnjih plošščah zopet ubira umirjeno pot elektrificiranega duba in ambienta, ki ga je v nekaj letih nadgrajevala z jazzom, hip-hopom in vokalnimi interpretacijami micro house muzike, sedaj pa se nekako zdi, da se vrača nazaj na začetek. Mapstation namreč zelo zvesto sledi osnovnim predpostavkam urbanega duba, pa čeprav se zdi, da bolj raziskuje ruralne afriške prostranosti oziroma njihove zvočne ekvivalente. Distance Told Me Things To Be Said je na trenutke navihana plošča, potem spet navidezno zelo neambiciozna, venomer pa s skritim podtonom, ki ga priskrbijo terenski posnetki, s katerimi Stefan Schneider zelo organsko gradi svoje zvočne mehanizme. >>

Figura ameriškega pihalca Kena Vandermarka v zadnjih letih s svojim neumornih snovanjem glasbe, prežete z entuziazmom in strastjo do žlahtne jazzovske preteklosti, ki to preteklost umeva v njeni celovitosti skozi prizmo improvizacije, močno zaznamuje sodobno jazzovsko godbo. S pokloni velikanom iz preteklosti, sošpilavcem in sodobnikom Vandermark nikoli ne skopari. Tak projekt je tudi trio Free Fall, poklon triu klarinetista Jimmyja Giuffreja iz šestdesetih, ki z drugo ploščo ''Amsterdam Funk'' smelo vstopa v prostor med tišino in izzvenevanjem, v komorni jazz, obložen z čutečo mehkobo … >>

Pevka Brina na drugem albumu z njeno istoimensko zasedbo (kar je pravzaprav pevkin tretji album; prvega, Graščakinja, je posnela z zasedbo String.si, novega, Pasjo legendo, pa vrtimo ekskluzivno, štiri dni pred uradnim izidom!) še bolj poudarja svoj avtorski pristop do slovenske dedščine. Stare komade in nekaj avtorskih, ki jih je podpisala Brinina mati Eka Vogelnik, Brina in spremljevalni glasbeniki popolnoma prilagodijo lastnim vizijam. Brinina vokalna interpretacija se brezhibno prilega razigranim aranžmajem in večkrat deluje kot posebni inštrument, aranžmaji pa so sodobni in se spogledujejo s formo popa, šansona in jazza ter prinašajo tudi nekaj presenečenj, kot so recimo prvine komorne klasične glasbe ali celo punkovskega hardcora, kot ga je slišati v refrenu komada Anka! >>

Britanski glasbeni guruji ter posebneži, ki slišijo na ime Cathedral, po daljšem premoru ponovno napadajo sluhovode in ostale čute svoje bolj ali manj zveste publike. Britanska druščina je eden tistih ansamblov, ki se nikakor ne morejo povsem distancirati od daljne ustvarjalne preteklosti. Za to je najodgovornejši ustanovitelj ter edini stalni član zasedbe, vokalist Lee Dorian, čudaška kreatura z mnogimi obrazi, ki je eden najključnejših pionirjev grind death metal scene. Lee je še vedno čaščen kot eden izmed tako opevane in legendarne četverice najzgodnejših Napalm Death, ki dandanes funkcionirajo s postavo prišlekov brez vseh ustanovnih članov. Brutalno udejstvovanje je zabeleženo tudi na kultni veliki plošči »Scum«, izdani pred slabimi dvajsetimi leti. Legendarni kruljač se je zagotovo vtisnil globoko v zavest metalske raje, ki še vedno znatno podpira njegove glasbene napore v zasedbi Cathedral, ustanovljene ob koncu osemdesetih let, potem ko je Lee zapustil vnetljive nažigače. Glasbena slika zasedbe, v kateri deluje vse od tedaj, pa že dolgo nima prav veliko skupnega s klasičnimi metalskimi vzorci (v celoti) ... >>

Subtle je avantgardni hiphoperski kolektiv iz zahodne ameriške obale, ki se na veliko grupira okrog kolektiva založbe Anticon in njihovih progresivcev. Po izdaji njihovega prvenca "New White", na katerem blestita obe glavi zasedbe, odlični producent Jel ter samosvoj odblojeni govorec DoseOne, pa so fantje letos reinterpretirali in remixali svoje komade. Izjemna kooparijska ekipa, v kateri med drugim najdemo Mikea Pattona, Becka, Ms. John Sodo, Hrvatskega, Foga ter Martina Gretschmanna alias Consola, je poskrbela, da pravzaprav vsak komad zveni popolnoma svoje. Mešanica organskih beatov, z neorganskimi elektronskimi eksperimenti, je prikaz druge, še bolj raziskovalne strani kolektiva, imenovanega Subtle, ki se bo na ljubljanskem odru prikazal 17. maja, potem, ko je lani napovedan koncert odpadel zaradi nesreče, ki je ohromila njihovega klaviaturista Daxa Piersona ... >>

»The Bellrays« verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj so že dodobra znani slovenskemu rock in soul občinstvu. Pred nekaj leti so se v dobri luči predstavili tudi v živo, na koncertu v Orto baru. Album predstavlja izrazito kompleksno zvočno celoto njihovega ustvarjanja. Če so svoje muzicirianje v preteklosti poimenovali z oznako »rock and soul«, bi lahko za njihov zadnji glasbeni izdelek formulacijo brez predsodkov obrnili v »soul and rock«, saj na teh posnetkih v prvi plan prihaja izrazita »soul« čutnost sodelujočih glasbenikov. >>

Nizozemski pihalec Ab Baars, samosvoj pihalski glas znotraj bogate in že tako precej samosvoje holandske veje evropskega sodobnega jazza, se na plošči ''Kinda Dukish'' na lasten način loti branja dediščine Dukea Ellingtona, ki ga Baars s kvartetom bere v maniri jazza skozi postmodernistično prizmo, ki je globoko vkoreninjena v snovanje hollandskih swingerjev od poznih šestdesetih dalje. Skozi dekonstrukcijo, rekonstrukcijo, fragmentarnostjo, ki koketira s svobodnim igranjem in verno interpretacijo kompozicij, nam ponuja intimen vplogled ne le v lastno ustvarjalno srčiko, temveč na novo gradi tudi odnos do Ellingtonovega dela ... >>

Susana Baca je ena redkih, ki v domačem Peruju prepeva glasbo afriških sužnjev, zato njeno glasbo odlikuje naslanjanje na tolkala, sicer zelo pretanjena, za katere se sprva zdi, da »držijo« le ritem, a kaj kmalu ugotoviš, da so zraven še zametki oziroma nakazane melodije. Zaradi te posebnosti ter njene sugestivne, poglobljene in čutne izvedbe se je uveljavila kot umetnica posebnega soja na svetovni etno sceni. Kajti Susana Baca je z izborom repertoarja, ki je pogumno pokukal čez meje Peruja, in sodelavcev iz različnih žanrov pokazala, da je ena redkih tradicionalnih pevk, ki ni omejena le na domače okolje in da zna prisluhniti tudi drugim kulturam ter jih preplesti z lastno dediščino. Naša znanka z Druge godbe, ki se bo letos znova predstavila na tem festivalu, na vsakem albumu gre globlje v svojem raziskovanju ne le afroperujske godbe, marveč tudi (podobne ali pa tudi ne) glasbe iz drugih, tako latinskoameriških kot drugih okolij. Že na prvo poslušanje se zdi, da njen novi album Travesias, na katerem njen spremljevalni band vodi Marc Ribot, prinaša doslej najgloblja tovrstna raziskovanja, zaradi katerih njena glasba, čeprav čvrsto vkoreninjena v črni Peru, dosega univerzalen smisel in sporočilo. >>

V K4, natančneje v sobi 414, so se na prelomu tisočletja po razpadu garažnih rockerjev »Rhythm Thieves« pričeli zbirati ponoreli rockovski kmetovalci, z izredno pestrimi glasbenimi usmeritvami in izkušnjami. Bili so med prvimi reformatorji slovenskega sodobnega rocka. Dokaj hitro se je izoblikovala zasedba »Crazed Farmers«, ki se je odločila popestriti dogajanje na slovenski neodvisni sceni. Ta je bila v tistem času zelo nebogljena in predvidljiva, zato je njihova ljubezen do rokodelske dejavnosti pomenila velik preobrat. Album »Because« je odločen korak naprej v primerjavi s prvencem, tako na ravni izvajalske tehnike kot na ravni zvočne produkcije. Aranžmaji skladb so veliko bolj dodelani kot na prvencu. (v celoti) ... >>

V Tolpi bumov bo neumorni gobec Napota mlel novi izdelek prvega grla ex- jugoslovanske hip hop srenje EDA MAAJKE. Pričakujte nepričakovano in ne pričakujte pričakovano:) >>

Da je Montreal pravo vrelišče sodobnega rockovskega izraza, smo se v zadnjih letih že navadili. Skupine kot so The Arcade Fire, Bell Orchestre, Wolf Parade ter The Unicorns, če omenim samo nekaj najbolj prepoznavnih, so Montreal začrtali na svetovni glasbeni zemljevid. Prav The Unicorns so leta 2003 z odličnim albumom Who Will Cut Our Hair When We're Gone? postavili nov mejnik na naprednejšem pop prizorišču. To pa je bilo tudi praktično vse, kar smo lahko slišali od te skupine. Po celoletni turneji, so The Unicorns zaradi različnih pogledov na to, kako naj skupina deluje v bodoče, na žalost razpadli. Skupina, ki sta jo ustanovila »Nick "Neil" Diamonds« ter »Alden Ginger«, se s prihodom bobnarja »J'aime-ja Tambeur-ja« kasneje nadgradila v trio ter končala kot kvartet, je dobila svojega naslednika. Lansko leto sta namreč »Nick "Neil" Diamonds« ter »J'aime Tambeur« začela ustvarjati pod imenom Islands. Še kot duet, sta Islands pri snemanju plošče Return to the Sea izdatno sodelovala z gostujočimi glasbeniki, nekaj izmed njih, pa se je celo pridružilo skupini, ki trenutno šteje že osem članov. (v celoti) ... >>

Vse kaže, da se LAURENCE BELL (šef založbe Domino Records) ni prenaglil, ko je pred tremi leti, po koncertu v nekem londonskem pubu, na mestu ponudil snemalno pogodbo trojki, ki je ravnokar pokazala svoje godbene veščine. Po še nekoliko negotovem prvencu "Fur" (2004), ki je sicer dajal slutiti, da se znajo ARCHIE BRONSON OUTFIT razviti v spodoben rockovski bend, se Londončani zdaj vračajo z odlično, samozavestno narejeno drugo ploščo "Derdang Derdang" - intenzivnimi štiridesetimi minutami muzike, ki nemudoma zleze v uho in telo. >>

Večino komadov, ki jih je Lady Sovereign uvrstila na svoj mini album Vertically Challenged, smo slišali že v obliki »singlov«, toda njena prva plošča pri založbi Chocolate Industries iz Chicaga še vseeno nosi zelo veliko težo. Za kraljico angleške grime scene to namreč pomeni, da ji je zelo spretno uspelo prodreti v Ameriko in obenem obdržati neko podzemno kredibilnost, po kateri slovi na domači Londonski sceni. Kar pa se tiče njene umetniške teže, je zadeva povsem nesporna. Lady Sovereign je tukaj prva, za njo pa potem dolgo časa ni nikogar, če pač upoštevamo samo ženske »emsijke«. Verjetno je ena redkih v grime sceni, ki ji je kljub vedno večji popularnosti uspelo obdržati brezkompromisno držo, tako pri besedilih kot pri sami muziki, ki nikoli ne zaide v kičaste klišeje in se zvesto drži dub-stepperskih korenin. Poslušamo torej nazoren zapis in povzetek večletnega obdobja, v katerem je Lady Sovereign postala prvo žensko ime grime scene in si s tem nabrala lepo vrsto bombastičnih komadov. >>

Raz Mesinai, nomadska duša, razpeta med konfliktnim odnosom med Izraelom in Palestino, med ruralnim (tradicionalnim) in sodobnim, urbanim je spočel novo ploščo svojega projekta srečevanj BADAWI. Tokrat ob pomoči starih mačkov njujorškega kreativnega downtowna, kot so strunar Marc Ribot in violinista Mark Feldman in Eyvind Kang sooča in hara skozi komorno godbo, dub, jazz in arabsko tradicijo. Čeprav plošča nosi naslov ''Safe'', je soočenje analognega in digitalnega precej več kot varna godba ... >>

Ko sem konec devetdesetih let dobil v roke Zlatno trubo, drugo uradno ploščo Bobana Markovića in njegovega orkestra, ki je leta 1998 izšla za produkcijo Radiotelevizije Srbija, nisem preveč navdušeno zastrigel z ušesi. Kljub visoko letečim naslovom, ki so jih trobentač Boban in njegova ekipa prejemali na festivalu pihalnih orkestrov v Guči, in kljub sklicevanju na sodelovanje v Kusturićevem Undergroundu mi je v primerjavi s takratnimi izdelki pihalcev Slobodana Salijevića, Jovice Ajdarevića in pomlajene zasedbe Bakije Bakića ... ( celoti) ... >>

Zadnji album detroitskih blues »oračev« Soledad Brothers je prijetno presenečenje. Potem, ko so s svojim albumom »Voice of Treason« iz leta 2003 presegli obzorja »underground« zvočne produkcije in so mnoge puristične ljubitelje bluesovskih in garažno rockovskih godb pustili hladne, so s svojimi svežimi koraki še presegli izbrušeno produkcijo svojega prejšnjega zvočnega izdelka. Vendar ne v negativnem smislu. Gre za nadgradnjo njihove subtilne interpretacije bogate tradicije »blues« in »rock« godb, ki jih bend obravnava z veliko mero občutka za historični zvočni spomin in dovršeno dodelano sodobno produkcijo (v celoti) ... >>

Dvojec Soul Position prihaja iz Ohia, ZDA. Sestavljata ga sedaj že priznani didžej in producent RJD2 in MC Blueprint. Ime sta si dala po klubu, v katerem je včasih RJ vrtel. Oba sta začela svojo glasbeno pot v rap zasedbi MegaHertz, ki je v letih 1998 in 1999 izdala dva dokaj odmevna EP-ja. RJD2 se je kot producent izjemno hitro uveljavil na ameriški podzemni hiphop sceni in tako je že leta 2000 produciral prvi single raperja Copywrita pri eminentni založbi Rawkus. Leta 2001 pa je začel sodelovati s svojo sedanjo založbo Definitive Jux Recordings. RJD2 je postal zvezda svetovnega hiphop podzemlja, ko je leta 2002 izdal svoj solo prvenec DeadRinger. Mnogi kritiki so album proglasili za enega najboljših tistega leta, RJ-ja pa zaradi grobega, nespoliranega zvoka njegove produkcije, ki temelji skoraj v celoti na semplanju, postavili ob bok DJ Shadowu in Madlibu (v celoti) ... >>

Mnogokrat se lahko naleti v raznolikih glasbenih medijih nerganje recenzentov nad starimi prdci, ki že leta in leta nategujejo eno in isto razvlečeno harmonijo. V primeru Ministry in zadnjega izdelka omenjenih starinic ne bo takšnega nerganja. Po očitno uspešni odvajalni kuri od omamnih praškov je razbrazdani Al Jurgensen malce le obnovil ter celo napel preživele sive celice in v apokaliptičnem letu 2004 izvrgel plošček Hauses Of The Mole, ki je suvereno nakazal vrnitev Ministry v najboljše čase. Z Rio Grande Blood pa so se Ministry še bolj pomladili kot na predhodnjem izdelku (v celoti) ... >>

Lanski prvenec nizozemskega dueta zZz odmeva. Po lanski evropski in ameriški izdaji bo v kratkem doživel tudi japonsko reizdajo, ki jo bo skupina pospremila z majskimi nastopi s Fatboy Slimom po japonskih koncertnih odrih. Še preden sta naredila te usodne korake iz garažnorockovskega miljeja na bolj medijsko izpostavljeno popularnoglasbeno sceno sta bobnar Björn Ottenheim ter pevec in orglar Daan Schinkel utrdila sloves na nizozemski rockovski sceni. Spletna stran Grunnen Rocks, priljubljena med garažnimi rockerji s celega sveta, ju je izpostavila kot bend lanskega leta. Njen nadzornik, Happy Evert iz Groningena, pa je iz dokaj radodarne in kvalitetne lanske rockovske bere izvlekel album Sound of zZz kot enega boljših, ki je hitro postal pravi hit v svetovnih underground okvirjih in tudi čez njihov rob. (v celoti) ... >>

Concord Dawn sta stara znanca iz Nove Zelandije. Tandem ima za sabo tri albume in ducate singlov, ki so izhajali na renomiranih založbah kot Ram Records, Hospital ali Metalheadz. Nenazadnje so se marca 2003 predstavili v Ljubljani; v nasprotju z ustaljeno prakso pretežno angleških zvezd je gost Matty C. podaljšal bivanje ter enega izmed dveh nastopov odigral zastonj. Slednja zgodba je pomembna za razumevanje drugačne mentalitete Concord Dawn, ki navkljub nekaj zelo zaželjenim in prevrtenim komadom niso naredili preskoka v najvišjo rotacijo drum and bass cirkusa. Fanta tudi ne izdajata posiljenih vinilnih singlov, samo zato, da bi ju tiskali, kupovali in vrteli, ampak pomen dajeta konceptu in kakovosti. To se zrcali iz svežega albuma Chaos By Design, ki je nastajal slaba tri leta in ki kot celota zveni bolj zrelo, polno in sodobno od številnih kronološko sorodnih izdaj. (v celoti) ... >>

Iz Toronta prihaja nova glasbena senzacija, pravijo vzhičeni glasovi z obeh strani velike luže. Reč je o dekliškem indie-rock triu MAGNETA LANE, o katerem smo prvič slišali pred letom in pol, ko je izšel njihov debitantski EP The Constant Lover. Trojica dvajsetletnic, ki je komajda dobro zlezla iz srednje šole, je v klasični postavi kitare, basa in bobnov po komaj enajstih koncertih podpisala pogodbo za lokalno indie založbo Paper Bag. Z dobro narejenimi, korektno odigranimi in sproduciranimi komadi na EP-ju pa je tudi poslušalcem, ki jih niso slišali v živo, obetala, da se utegne razviti v pozornosti vredno ime novega vala t. i. ženskih rockovskih bendov. Čeprav nam je označevanje skupin glede na spol njihovih članov mrzko, kvalifikator navajamo, ker je spol preprosto še vedno dejavnik, na katerega se tako rada obeša rockovska kritika, pa tudi glasbeni posel na splošno (v celoti) ... >>

Modeste Hugues Randriamahitasoa prihaja z Madagaskarja in je še eden v vrsti v Evropi živečih malgaških glasbenikov. Po poreklu je iz južnega dela osrednjega Madagaskarja in je zrasel ob zvokih tradicionalnih glasbil in južnoafriških plesnih ritmih. Igre na kitaro in nekatera tradicionalna malgaška strunska glasbila se je izučil že v najstniških letih, pozneje pa je opustil kariero poklicnega glasbenika in jo nadaljeval šele v poznih 90. letih prejšnjega stoletja, ko se je preselil v London. »Fomba« je njegov drugi album, za katerega lahko rečemo, da mu je omogočil preboj na mednarodno prizorišče, saj je bil zelo dobro sprejet tako med kritiki kot tudi med glasbenim občinstvom. Ob rahli oseki malgaške glasbene ponudbe v lanskem letu velja za njeno osvežitev, Modeste pa s svojo akustično kitaro in glasom za prijetno presenečenje. Ponujamo vam slabo uro milozvočnega malgaškega kantavtorstva. >>

V zasedbi Loose Fur so zbrani Jeff Tweedy, Jim O'Rourke in Glenn Kotche, vsi trije udeleženi kot glasbeniki in/ali producenti tudi v zasedbi Wilco. Tu se stvar ne konča. Jim O'Rourke ima še projekt Insignificance, vsi trije pa se lahko pojavijo še marsikje. Najprej bi se recimo lahko vprašali, zakaj so se morali zbrati v obliki tria pod imenom Loose Fur, če pa že tako ali tako dalj časa, nekaj let, delajo skupaj najmanj v skupini Wilco. Še posebej, ker kar nekaj pesmi na novem, pričujočem albumu Born Again in the USA zveni tako, da bi bile popolnoma neopazno ali popolnoma ustrezno vključene tudi na zadnje albume skupine Wilco, od Yankee Hotel Foxtrot do A Ghost is Born (v celoti) ... >>

Wu-Tang saga je bila nekoč glavni fenomen svetovnega hiphopa. Seveda pa so se časi spremenili in le malo Wu-tangovcev je ostalo na nivoju ali celo nad nivojem svojega udejstvovanja iz najbolj ustvarjalnih let. V kolikor je na začetku Ghostface Killah veljal za zelo povprečnega člana te nadpovprečne druščine, se je situacija skozi leta radikalno spremenila in Ghostface je najbolj konsistentni član Wu-Tanga zadnjih nekaj let. Njegova dolgopričakovana nova plošča "Fishscale" je končno ugledala luč sveta z izjemno produkcijsko ekipo - J. Dilla, Mf Doom, Pete Rock in ostali ... Pa je upravičil pričakovanja, da bo to najbrž najboljša "major label" plošča? Kdor bi rad izvedel odgovor na to vprašanje, bo moral prisluhniti Tolpi bumov ... >>

Japonski kvartet iz Tokija, Mono, se po lanskem devetem maju, ko so nastopili v živo v klubu Chanel Zero na Metelkovi, zopet vrača v vaša ušesa. Tokrat z novim albumom You are there, ki ga je isto kot že predhodnja dva posnel Steve Albini v svojem studiu Electrical audio v Chicagu. Za razliko od albuma Walking cloud and deep red sky, flag fluttered and the sun shined izpred dveh let in One more step and you die iz 2003 so Mono svoj četrti dolgometražni studijski album producirali sami. To se seveda sliši, saj so se Mono umirili in v popadkih ne bruhajo več toliko agresije. Poleg tega pa je produkcijska roka v veliki meri izpustila orkestralne violinske vložke, ki so zaznamovali studijski zvok skupine na zadnjih dveh albumih (v celoti) ... >>

Domino Records je izvrsten primerek založbe, ki gradi založniško politiko na eklekticizmu našega časa. Hitro je reagirala na dogajanje na britanski sceni in tudi širše ter se odzvala na novo generacijo skupin, ki se je uprla tekočemu traku popstars ter še predhodnemu tiskanju fantovskih in dekliških skupin. Eno novejših, mlajših imen pod njenim okriljem je tudi v Londonu deljuči trio Test Icicles, ki je že po dveh letih delovanja izdal prvenec in se z njim dobro zarinil v dogajanje na Otoku. Dva devetnajstletnika in en petindvajsetletnik so eno nevarnejših imen izpod okrilja današnjega Domina. Prinašajo nam napeto in ostro glasbo, s katero bi jih brez težav poistovetili z britanskim odgovorom na ameriške Blood Brothers, recimo. Podobno kot oni nastopajo s kričečimi in krulečimi vokali, visoko žagajočimi kitarami polnimi razdivjanega hrupa, močnim in žuljastim ritmom, ki razbija, a zaide tudi na plesni podij z ostrino kanadskega dueta Death From Above 1979. V izraznosti Test Icicles se očitno pozna ulična izkušnja neo-rockovskega in neo-postpunkovskega preporoda na Otoku zadnjih let (v celoti) ... >>

Pričakovanja pred poslušanjem so bila visoka. Zakaj? Prvo sodelovanje Carstena Nicolaja alias Alva Noto in Ryuichia Sakamota, ki je izšlo v obliki albuma 'Vrioon' leta 2003, je takrat predstavljalo svež pristop v raziskovanju elektronske in akustične instrumentalne glasbe. Album je bil pri angleškem The Wire takrat tudi izbran za album leta s področja elektronske glasbe. No, novi album 'Insen' je doletela enaka usoda, omenjeni mesečnik je novi izdelek Nicolaja in Sakamota ponovno uvrstil na sam vrh te iste lestvice. Poraja se vprašanje, ali elektronska glasba v minulem letu resnično ni ponudila česa novega, oziroma, ali je možno, da sta glasbenika svoj izraz uspela še nadgraditi (v celoti) ... >>