Ameriška zasedba Man Man nam na novi plati Six Demon Bag ponuja razčefukano veseljačino, karnevalsko vzdušje, ki koketira z obrobno zgodovino rocka iz obdobja, ki ga v ZDA pojmujejo kot kontrakulturo. Ne govoričim o hipijadi, temveč ustvarjalcih, ki so eksperimentirali skozi formo ameriške dediščine folka, bluesa, pop kulturo in avantgardizmi prejšnjega stoletja - Captain Beefheart, Red Krayola in do neke mere Tom Waits. Današji čas pa jih postavlja ob bok prevratniškim obdobjim Sun City Girls, razvratnemu veseljačenju Gogol Bordello ... >>

Cesaria Evora se vrača v Slovenijo z razprodanim koncertom v Cankarjevem domu, v vaša ušesa pa vam peljemo njeno najnovejšo ploščo Rogamar, nežno molitev morju, ki z valovanjem prinaša številne afriške godbene dišave ... >>

Eagles of Death Metal, ki jih avtorsko vodi Jesse Hughes, so najprej zgodba o prijateljstvu. Bend sta pred leti za rekreacijo ustanovila Josh Homme, znan kot šef Queens of the Stone Age, in njegov amigo iz najstniških let, dotični Jesse Hughes. Jesse in Josh sta se spoznala, ko so se Jessejevi starši preselili v Kalifornijo v Palm Springs. Prosti čas sta zabijala tako, da sta igrala nogomet v lokalnem šolskem moštvu in se predajala spremljevalnim dejavnostim. Josh Homme je nato šel v rock: najprej v Kyuss in potem v Queens of the Stone Age. Jesse pa je naredil univerzo in se je kasneje zaposlil kot novinar. Toda v Jessejevem čustvenem življenju ne teče vse gladko. Poroči se in se potem loči. Tu v sceno vstopi kot companero Josh Homme, ki je, z namenom, da bi prijatelju dvignil moralo, predlagal, da začnejo igrati glasbo, pravzaprav rokati in rolati. Pač, rock’n’roll je znano zdravilno sredstvo (v celoti) ... >>

Angleški raper, ki veliko eksperimentira z elektronsko glasbo in različnimi novimi vplivi (nekatere je vpeljal kar sam) - Matt Skinner alias The Streets se je odločil štartati lastno založbo. Založba The Beats pa je kot prvo izdajo postregla z albumom dveh bratov, Tonyja in Teddyja Mitchella, ki pa se zvočni podobi Matta Skinnerja nista približala, kar je bilo za mnoge najbrž zelo neprčakovana. Poba namreč govorita o londonskem "streetlifu", se prijetno zabavata, sta smešna, glasbene podlage pa so polne piano vložkov in skorajda ni mešanja z elektronskimi beati, s katerimi je zaslovel "The Streets". Plošča ni nič revolucionarnega, a je vendarle pravo popotovanje po londonski sceni ulicah, "kruzanjem" s prijatelji, štorijah o bivših spremljevalkah obeh raperski bratov. Besedila so malce artistična (ali pa vsaj poiskušajo izpasti takšna), The Streets sam pa kot gost doda svoj oseben dotik na ploščo (v celoti) ... >>

Pred nami je ena težje pričakovanih plošč letošnje diskografske sezone, ki njujorško trojko Yeah Yeah Yeahs predstavlja v manj surovi luči kitarskega punk rockanja z izleti v akustiko in izrazitejšo spevnostjo. Ali je polikanost in širša paleta nabora zvokov kaj načela njihovo godbo pa ob poslušanju ... (v celoti) >>

Po Katrini so zavrženi, vendar še bolj ponosni prebivalci New Orleansa kot pred to naravno tragedijo sprejeli ameriško gardo z voodoo grafiti "Leave Our Hood" in nazorno izrazili stališče skupnosti, ki se je še bolj okrepilo. Letošnje praznovanje tradicionalnega praznika mardi grassa je imelo vso pravico biti še bolj ekscentrično kot doslej in v prihodnje nas ne bi smelo presenetiti, če se bomo v stiku s kulturo tega mesta srečevali s še bolj odtrganimi in bizarnimi artefakti. V prvih vrstah bosta zagotovo gospod Quintron in Miss Pussycat, glasbeno-lutkarski in življenjski par, ki nista le otroka New Orleansa, ampak tudi glasnika nad glasniki, bizarneža nad bizarneži, čudaka nad čudaki tega mesta. Usodni hurikan sta lani pričakala z gotovim novim albumom in filmom, ki sta ga uradno izdala le mesec po poplavi in ga bolj vizionarsko kot pa v spomin na to tragedijo naslovila s Swamp Tech/Electric Swamp (v celoti) ... >>

Avtorja plošče, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov, bi še najlažje primerjali z njegovim starim kolegom in človekom, s katerim v španoviji vodita založbi Cynosure in Revolver. To je seveda Scott Monteith oziroma Deadbeat, le da je njegova godbena mešanica še vedno visoko tehnološki dub, medtem ko se je pri Shannonu vse skupaj usmerilo v nekakšen digitalni lounge jazz, ki v marsičem spominja na komade iz nadaljevanke Twin Peaks. To niti ni tako naključno, saj Shannon zelo ceni skladatelja Angela Badalamentija, ki ima za seboj na primer glasbo za Lynchov film Mullholland Drive, ta pa se prav tako grozeče in zasanjano vije nekje med cestnimi ovinki. Edino, kar nas zna malce zmesti, je dejstvo, da Shannon na lastni koži ne doživlja več hladne in gozdnate kanadske atmosfere, saj se je tako kot cela vrsta njegovih kolegov preselil na drugo stran velike luže, natančneje v špansko Valencijo, ki bi morala kvečjemu spodbuditi k produkciji poletnih latino house poskočnic. Ampak tako se na srečo ni zgodilo in Shannon je začasno tranzicijo iz minimal techna in house godbe uspešno preživel s ploščo Possible Conclusions To Stories That Never End. >>

Kdo bi si mislil, da bo katoliško vzgojen deček Jeffrey Logan iz Chicaga nekoč predstavljal eno izmed gonilnih sil napredno misleče ekipe, zbrane okoli neodvisne »hip-hop in še kaj« založbe Anticon. Četudi izbrana elita MC-jev in producentov ni ravno po vašem okusu, jim je vendarle treba priznati, da so se vedno trudili vpeljevati nove stvari v svojo glasbo. Jel v tem pogledu ni nobena izjema, saj po nekoliko neposrečenem sodelovanju Anticonovcev z nemškimi indie-pop veljaki The Notwist znova vnaša že nekoliko izgubljeno zaupanje v to založbo iz Oaklanda (več) ... >>

Škotski veterani postrockanja so se vrnili s ploščo ''Mr. Beast'', ki jo nekateri otoški mediji v svoji pretirani maniri hvalnic že oglašujejo kot gromozansko pošast. Drži, da se Mogwai na njej končno vračajo tudi k hrupnim, surovim kitarskim krajinam, prepletenimi z bolečino, zarezujočimi distorzijami, oglušujočim feedbackom in trdoto, ki jih prebadajo občasna milozvočja, ki se spogledujejo tudi z elektroniko. A v celoti plošči ne uspe izplavati iz že zatohle postrokerske mlakuže, ki je v kitarski, rokerski milje prenesla izhodišča klasičnega romanticizma ... >>

Izjemna četverica treh mc-jev ter dj in producenta je letos objavila svoj drugi album. In ne, album ni nekaj res presežnega, vsaj kar se tekstov in sporočil piše, je pa zato toliko bolj zanimiv kot kontrast različnih flowov, glasov, različnega stila pisanja besedil in predvsem zaradi funky hiphop beatov kanadskega producenta Munshinea, ki so ga fantje našli povsem slučajno. Lightheaded so sicer Omega Watts, ki smo ga lani kar precej preposlušali, Braille, katerega predlanska plošča je bila ena od top plošč tistega leta, ter Othello. Stilsko precej zanimivi mc-ji, ki delujejo tako solistično, kot v tej zasedbi se vrača k koreninam hiphopa, kjer so bile v ospredju skupine, v katerih je vsak podal svoje mnenje. Braille, ustanovitelj zasedbe, je slišal nekaj funky beatov Muneshina, nato pa je k sodelovanju povabil še oba preostala mc-ja. Vsi skupaj so začeli ustvarjati v Portlandu, od koder sicer prihaja Braille, sicer pa poleg kanadskega in belskega producenta, skupina predstavlja pravo geografsko pestrost, saj Othello prihaja iz Seattla, Ohmega Watts pa je iz Brooklyna. Več o plošči sami pa boste izvedeli v Tolpi bumov ... >>

V dokaj pestri ponudbi raznoraznih brenkalskih masturbatorjev je malo takih, ki malikovano brenkalo uporabijo tudi za drugačne namene kot le v neprestano maličenje strun za nenehne ovulacijske solaže. Eden takih je za belo masko skriti Brian Carrol alias Buckethead, ki se lahko pohvali s sodelovanji z raznolikimi glasbeniki in skupinami, kot so Bill Laswell, John Zorn, Ted Parsons, Primus, Praxis, Thanatopsis, Death By Stereo, System Of a Down in celo maloumni Guns'n'roses, kjer je kar nekaj zadnjih let brusil kitaro. Verjetno bi še lahko naštevali v nedogled (v celoti) ... >>

Tri leta bo, odkar nas je s svojim drugim albumom - "Movement" - zadela tedaj še vedno precej mlada in surovo zveneča, a z izjemnim čustvenim nabojem, utelešenim v vokalu BETH DITTO, oplemenitena ameriška garažna pank-soul trojka, THE GOSSIP.
Poslušanje novega albuma "Standing In the Way of Control" razodene, da se THE GOSSIP nahajajo v nekakšnem prehodnem obdobju. Čeprav še vedno vztrajajo na nepopustljivem bazičnem punku, cepljenem na soul in noise, in zvenijo dosti bolj izčiščeno, zrelo in izkušeno kot na predhodnih posnetkih, omenjene značilnosti mestoma delujejo v škodo brezskrbni energiji, ki so jo v glasbi oddajali nekoč. V mladostniško ihtavost, značilno za prejšnje plošče, se vtihotaplja grenkoba in otožnost. Čeprav albuma ne bi mogli označiti za razočaranje - na njem je nekaj odličnih komadov -, bo nemara potrebno še nekaj časa, da se bodo v novi, bolj rafinirani podobi, zares dobro ujeli. (v celoti) ... >>

Skrivni ritmi izpod prstov Burnta Friedmana in Jakija Liebzeita so nas navdušili že v prvi ediciji, ki jo je pred štirimi leti izdala založba Nonplace in s tem nekako kronala Friedmanovo navdušenje nad kraut-rockom ter dosedaj nadvse plodnimi sodelovanji z različnimi glasbeniki instrumentalisti. Če je to povrhu vsega še legenda, kot je Jaki Liebzeit, potem smo lahko prepričani, da tudi z drugim nadaljevanjem plošče Secret Rhythms ne moremo zgrešiti. Komadi se stilno sicer niso ne vem kako spremenili, in po mojem mnenju to niti ni potrebno, saj je drugo nadaljevanje skrivnih ritmov predvsem destilat koncertnih nastopov, ki sta jih Friedman in Liebzeit izvajala v zadnjih letih in s tem le še do konca izčistila neko svojo specifično estetiko, katere nastavki so nastajali ob snemanju prvega albuma. Podlaga njunega kreativnega procesa je osnovni štiričetrtinski ritem, ki je v osnovi enak pri vseh glasbenih zvrsteh, še posebej očiten pa je prav pri elektronski glasbi (v celoti) ... >>

Love. Love is all. Ena najbolj skurbanih besednih zvez. Zlorabljena od spredaj in zadaj. Od spodaj in zgoraj. Ali ima človek ob njej sploh možnost pomisliti na kaj drugega kakor na zlajnane popevke, hiperprodukcijske filmske romantične komedije ali pa na omejen besedni zaklad naših misic? Od danes naprej vsekakor. Zlorabljeni frazi ni nič več potrebno biti vzrok travm, saj je prek imena švedskega benda postala sinonim za sproščeno glasbo, ki namesto, da bi travme povzročala, kvečjemu kakšno odpravi. >>

Poslušali boste pretežni del vsebine zadnjega, prav tako, kot so bili vsi njegovi prejšnji, glasbeno svojskega in izvedbeno izbornega projekta vojvodinskega večmedijskega ustvarjalca Borisa Kovača. S tokratno predstavitvijo na tem radiu seveda nadaljujemo kontinuirano spremljanje njegovega ustvarjanja. Po nekaj izjemno dobro sprejetih projektih z LaDaaBa Orchestom, ki so imeli skupni podnaslov »La Danza Apocalypsa Balcanica«, se vrača v naše slišno območje z novim izdelkom in s staro-novo zasedbo. To je komornejša petčlanska La campanella, ki ji v večini skladb sicer stoji za hrbtom tudi gostujoči godalni kvartet Tajj, v treh skladbah pa se ji kot gost pridruži še Kovačev stari sodelavec Bogdan Ranković z basovskim klarinetom. (več) >>

Pa smo jo dobili, drugo plato Ms. John Soda. Z Bavarskega z ljubeznijo! .....tu naprej lahko prebereš kaj več ---)

>>

Lani je Marc Mac izdal ploščo How About a Game of Chess, ki je bila sprva na voljo le na spletu. Gre za kratke hiphoperske inštrumentale, torej beate, z močnimi jazzerskimi vplivi. Album je bil sprejet odlično in je hkrati tudi že nekako napovedoval Marcov naslednji projekt, ki se imenuje Visioneers. V resnici gre za Marcovo starejšo idejo, saj je prva singla »55 Dollars« in »Days Go By« pod tem psevdonimom izdal že davnega leta 2002, leta 2004 pa je izšel izjemno uspešni 12'' (twlve inch) z naslovom »Runnin'«, ki je bil na nekaterih spletnih ponudnikih glasbe celo najbolje prodajan single leta. Lansko leto pa se je Marc projekta lotil resneje, rezultat je sveža plošča z naslovom Dirty Old Hiphop. Visioneers je absolutni studijski projekt. Marc je k sodelovanju povabil stara znanca Brada Somatika in bobnarja Luka Parkhousa, ki je v preteklosti že veliko sodeloval s 4 Hero. Marc opozarja, da skupaj ne tvorijo banda, ampak da so le prek izmenjave idej in jammanja v studiu sestavili dovoj materiala za album (v celoti) ... >>

»Dante XXI«, nova plata Sepulture, tematizira klasično literarno delo Danteja Aligherija, italijanskega srednjeveškega pisca Božanske komedije, ki govori o peklu in njegovih različnih nivojih, vicah in nebesih. Božanska komedija ali pekel novega tisočletja nadaljuje nikoli prekinjeno linijo družbene angažiranosti Sepulture, bodisi stare bodisi nove. Globalna družba, ki postaja vedno bolj pogoltna in surova, izziva vedno večji srd iz ust premnogih. Če smo fani pred mnogimi leti lahko iz njihovih tekstov razbirali nepravičnosti v brazilskem okolju, je danes ves svet postal Brazilija. Združene države, kamor so se fantje še v originalni zasedbi preselili, ne ponujajo pač nič lepše slike kakor ulice Belo Horizonta, kjer so odraščali (v celoti) ... >>

Seattlski kvartet Mudhoney zagotovo sodi med pomembnejša rockovska imena zadnjih dvajsetih let. Nimamo pa opravka s komercialno zasedbo. Pomembnost in denar ne gresta vedno skupaj, slava pa sploh ne. Torej, ne govorimo o slavni skupini, ampak o pomembni skupini. V zgodovino rocka se je zapisala z enim boljših rockovskih komadov zadnjih dvajsetih let, Touch Me I'm Sick, ki je nepretenciozno, a suvereno spregovoril nekaj, kar je bilo drzno za čas, ko se je širil strah pred aidsom in ko se je človeški rod šele zavedel pomena kontracepcije. Mudhoney so se lani udeležili Don't Look Back, stranske ponudbe festivala All Tomorrow's Parties, in so septembra dvakrat zaporedoma odigrali svojo najslavnejšo ploščo Suprefuzz Bigmuff. Jasno je bilo, da nismo mogli pričakovati razuzdanosti in splošnega kaosa kot matičnega leta 1988, vendar pa se je izkazalo, da so Mudhoney še vedno topel in iskren bend. Prav na tej podlagi se je toliko bolj vroče pričakoval njihov nov, letošnji album Under a Billion Suns ( v celoti) ... >>

Medtem ko se za veliko večino zahodnih glasbenih ustvarjalcev zdi, da se v pomanjkanju idej zatekajo k recikliranju že slišanega in da pozornost z glasbe same preusmerjajo v njene spremljevalne dejavnosti, pa sodobna japonska kreativa vedno znova dokazuje, da še vedno ostaja dovolj maneverskega prostora tudi v tako prežvečenem izrazu kot je elektronska glasba, oziroma vse njene permutacije. Tudi Yoshihiro Hanno alias Radiq, sodi v vrste sodobne japonske avantgarde, katere nastavke gre iskati v zapuščini svobodnih glasbenih manifestov podzemne sredine, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih delovala v Tokijskem okraju Shinjuku (v celoti) ... >>

''Najbolj marljivi marksisti v glasbeni industriji'' Stereolab se z desetim albumom Fab Four Suture vračajo v okrilje založbe Too Pure. Gre za projekt, v katerem je zasedba v obliki celovitega albuma objavila vrsto aktualnih malih plošč, ki zvočno še vedno konsistentno sledijo liniji, ki jo je zasedba začrtala v začetku svoje kariere ... (klikni za besedilo recenzije!) >>

Plošča Elida, poimenovana po starem češkem milu iz otroštva izjemne violinistke, pevke, improvizatorke in skladateljice Ive Bittove, predstavlja njeno sodelovanje z ameriškim ansamblom za novo glasbo Bang On A Can. Pred skorajšnjim koncertom v Ljubljani bomo preverili bomo, kako so se vsestranski glasbeniki znašli v okolju slovanske nostalgije in patosa (v celoti) ... >>

Marsikatero uho vernikov pristne angleške komorno rokovske zasedbe Tindersticks se je v drugi polovici minulega leta napelo ob napovedi solističnega albuma prvenca Stuarta Ashtona Staplesa, pevca in frontmena skupine. Pobuda za tovrstno stvaritev se je porodila že nekega aprilskega jutra leta 2003, ko je Stuartova soproga, naveličana moževe skremžene zdolgočasenosti, temu predlagala, naj se preprosto premakne ter ustvari nekaj. Tako je tudi bilo, saj je album nastal iz zbirke idej oz. enkratnih poskusov igranja komadov, ki so potem še kar nekaj časa rasli in zoreli v Stuartovi glavi in kasneje bili postopoma nadgrajevani, da bi v poletje 2005 njegov domači studio Lucky Dog končno izročil v poslušanje 10 solističnih pesmi, v ožjem ali širšem pomenu (v celoti) ... >>

Dva glasova, ki prihajata iz različnih, na prvi pogled težko združljivih glasbenih ozadij, sta se ujela na drugi samostojni plošči škotske vokalistke in čelistke ISOBEL CAMPBELL. MARK LANEGAN (ex SCREAMING TREES, QUEENS OF THE STONEAGE) je s svojim mrmrajočim, temačnim, skoraj grozečim vokalom ponudil protipol zasanjanemu, eteričnemu pop vokalu ISOBEL CAMPELL (ex BELL & SEBASTIAN), rezultat pa je eden najlepših poskusov "združevanj nezdružljivega", kar jih pomnimo (v celoti) ... >>

Skupina Messer Chups ni več neznanka. Od leta 1998 je nanizala že osem dolgometražnih izdaj. Doživela licenčne objave po svetu, med katerimi je posebej odmevala lanska reizdaja albuma Crazy Price pri Pattonovi Ipecac. Z rednimi nastopi po evropskih in svetovnih odrih se je ustoličila kot multimedialna koncertna atrakcija in ob sodelovanjih z različnimi glasbenimi virtuozi, med katerimi je največjo pozornost privleklo delo z mojstrico na tereminu, Lydio Kavino, je postala eno zanimivejših imen sodobnega surfa. Posebna odlika osmega albuma Messer Chups je nič-odstotna uporaba rusko govorečih samplov iz filmske zakladnice grozljivk in znanstvene fantastike, kot da so se preselili na zahod in se poslovili od "matjuške" Rusije. S pinceto izbrane, preartikulirane in razmeščene fraze iz takšne in drugačne trash filmografije krepijo grotesknost in mračnost fetišističnega navezovanja na horror estetiko, ki surfa med vampirji, hudiči in roboti (v celoti) ... >>

Counterstrike sta južnoafriški tandem, ki v drum and bass svetu nista neznanka, saj je njun komad Hydra bil v preteklosti med večkrat predvajanimi hiti temnih plesišč. Skladno s smernicami in porastom deanglizacije zvoka drum and bassa sta na pričujočem plošču zbrala nekaj že prej slišanih del kot Draco, ter novonastale valjarje, med katerimi sta odlična Maniac in Enemy.Na plošči »From Beyond The Grave« predstavljata postapokalipso iz uvoda kateregakoli Terminatorja, kjer uvodoma samo zasevajo luči, nato pa se prižge težka mehanizacija, ki se stopi v basovsko gonilo in po štirih ogrevalnih krogih eksplodira v sozvočju bobenbasa. Čeprav slednji skozi deset kompozicij v dobri uri ostaja osnovno gonilo, ki stroj nažiga malo pod 180 udarcev v minuti, pa je plošča vse prej kot gola elektronska plesna podlaga (v celoti) ... >>

Danes v Tolpi bumov vstopamo v temni klobčič zamorjenosti dvojca She wants revenge z istoimenskim prvencem, za katerega zagotavljam, da se boste nemudoma priznavalsko samoklicali za superzamorjenca/ko, če boste ušesa le zmogli nastavljati do konca.
V nedavni poplavi vsakršnih revivalov se morda ni odveč spomniti na modrico, da najverjetneje drži, da gre s kopiranjem takole: ali moraš biti vsaj tako dober kot original, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da original JE dober, zato ga sploh kopiramo, ali pa moraš ubrati popolnoma drugačen pristop. No, in tukaj vmes pride do težave, ki jo imata She Wants Revenge. Lepo sta preposlušala vse Joy divižne, jih malce podrajsala z Depeche mode, ozaljšala s Kjuri, sem ter tja še pritaknila malce Davida Bowieja in že je tukaj nekaj, kar je že vsak nekoč nekje nekdaj slišal. >>

KTU je pravzaprav dvojni duo - sestavljen iz dua Kluster in dua TU. Prvega sestavljata vražji finski harmonikaš Kimmo Pohjonen in njegov pomočnik na samplerju - Samulli Kosminen - TU pa je duo kitarista Treya Gunna in perkusionista Pata Mastelotta, dveh nekdanjih članov legendarnih prog-rockerjev King Crimson.
Za marsikoga presenetljivo sodelovanje, katerega zametki sicer segajo v leto '99, ko so se protagonisti srečali na istem odru v okviru SXSW festivala v Texasu. Resneje je četverica združila sile leta 2004, ko so v Helsinkih organizirali prve vaje in potem tudi prvi javni nastop, ki so mu sledili še štirje nastopi na Japonskem. Vsi koncerti so se snemali z namenom izdaje materiala, lansko leto pa je bil ta namen tudi dosežen v obliki albuma 8 Armed Monkey. Peklenski epski ambient efektirane harmonike Kimma Pohjonena je Gunnova kitara še razširila, po drugi strani pa je ritmična udarnost dvojca Gunn-Mastelotto dala celotnemu projektu rokersko neposrednost in še dodatno eksplozivnost.
>>

Kvartet 3/4HasBeenEliminated je nastal v l. 2003 v Bologni, tedaj kot trio, zavezan multimedijskim performensom v polju zvoka, vizualij, teatra in ekološkega vidika. Nenavadno postavo zasedbe, ki svoje pesmi kroji skozi eksperimentalno godbeno prizmo, sestavljajo kontrabasist, kitarist in vokalist Stephano Pillia, gramofonar Claudio Rochetti in zvočni umetnik in priznani studijski tehnik Valerio Tricolli, ki je poskrbel za nekaj pomembnih plošč, med njimi tudi za plato ''Be mine Tonight'' Deana Robertsa. V tej postavi so HadBeenEliminated posneli prvenec za italijansko založbo Bowindo, v l. 2004 pa se jim je pridružil še bobnar Tony Arrabito. Zasedba je začela eksperimentirati s snemalnimi tehnikami, postavitvami mikrofonov, zlorabljati snemalni trak, loviti feedback, uporabljati efekte, miksete, in skozi daljše improvizirane seanse zbirati koščke za svoje nenavadne, a skrajno privlačne skladbe. Lansko leto je tako izšla plošča ''A Year Of The Aural Gauge Operation'', spoj kreiranj pesmi, inventivnih snemalnih metod in elektro-akustične postprodukcije. >>

Sodeč po naslovu njegovega najnovejšega albuma bi si lahko mislili, da se je Scott Herren politično angažirano lotil poostrenega nadzora na ameriških letališčih, ampak v resnici gre za zelo osebno izpoved, ki pač odraža njegova občutja med snemanjem in promoviranjem zadnje plošče Surrounded By Silence. Dejstvo je, da me takrat Prefuse 73 ni pretirano navdušil, sedaj pa se mi vera v njegove sampladelične sposobnosti počasi vrača. Security Screenings je morebiti res nekakšna vmesna plošča, ki napoveduje, kaj šele prihaja iz Herrenovega zvočnega laboratorija, ampak zdi se mi, da se njegova prava narava pokaže prav s temi vmesnimi projekti. Mogoče so najmanj obremenjeni s pričakovanji, zato je vsebina temu primerno žmohtna in eksperimentalna, kot smo je navajeni iz njegovih zgodnjih izdelkov. Torej, poslušamo odlično Herrenovo ploščo, ki sicer ne odkriva nič novega, zato pa zelo dobro dela tisto, kar od Herrena pričakujemo. >>