Zasedba Extra golden je mednarodno združenje članov dveh skupin, ki navidezno nimata nič skupnega. Prva je rock skupina iz Washingtona Golden, v kateri igrata Ian Eagleson and Alex Minoff. Druga pa je benga skupina Orchestra extra solar Africa iz Nairobija v Keniji. To je leta 2000 v revni nairobijski četrti Dandora ustanovil kitarist Otieno Jagwasi. V njej je igral tudi trenutno zelo iskan kenijski studijski bobnar Onyango Wuod Omari. Glasbeni stil benga se je v Kenji razvil med poznimi 40-imi in 60-imi leti, ko je African broadcastin service v Nairobiju začel predvajati obilico kongoleške rumbe, južno afriške kwele in kubanske plesne glasbe. Na stil je vplivala tudi glasba ljudstva Luo iz zahodne Kenije, še posebej igranje na osem strunsko liro nyatiti. Sinkopiran način igranja v benga glasbi simulira predvsem bas kitara. Album Ok-oyot system je prvenec zasedbe Extra golden in pa tudi zadnji album, saj je Otieno umrl lanskega maja zaradi AIDS-a. (v celoti!) ... >>

V Tolpi Bumov tokrat gostimo mednarodni oktet prodornega in vse bolj uveljavljujočega se vojvodinsko-madžarskega multiinštrumentalista (na tem albumu violista) in skladatelja (post)moderne improvizirane godbe Szilarda Mezeija. Pri nas smo precejšnje število tega ansambla, dejansko kar štiri člane, kajpak s pretkanim violistom Mezeijem na čelu, lahko občudovali na sklepnem nastopu letošnjega festivala Jazz Cerkno (na njem je nastopil Mezeijev kvintet), godba z albuma Draught pa je, spričo več vpletenih glasbenikov, za kakšen odtenek še bolj razvejana in razburkana od v Cerknem slišane. Mezei spretno krmari med tradicijami evropske klasične, ameriške jazzovske in madžarske tradicionalne zvočnosti. Poudarek je na skupinskem igranju, na sprotnem ustanavljanju družnega zvoka, zvenenja, ki niti za hip ne popusti pri svoji izjemni dramatični furioznosti in vzneseni zamaknjenosti. Tour de force takega pristopa je skupinsko improviziranje, pri katerem se posamični inštrumenti spletejo z drugimi; semtertja se sicer kakšen porine v prvo zvočno fronto, a ga drugi muzičisti že dokaj kmalu dohitijo, naskočijo in »prisilijo« na drugačno pot. (v celoti!) ... >>

Argentinska pevka Juana Molina je z novo ploščo ''Son'' prodrla še globlje v intimno sožitje folk glasbe in sodobne digitalne zvočnosti, v kateri se odstirajo vplivi mehkobnih zvočnih tradicij Južne Amerike, v katerih odmeva pulz elektronskih godb in sodobnih zvokov. To sožitje zagotavlja odmik od lahko poslušljivih godb za barvanje ambienta oziroma muzaka ter Molino postavlja v prve linije prevratniških struj v pop glasbi, ki so se v drugi polovici prejšnjega stoletja zanetile v gibanju tropicalia. Pred vami je čudovita glasbena izkušnja ... >>

Kool Keith je lunatik, ki je dobro poznan celotnemu raperskemu svetu. V anale se je zapisal po delu s skupino Ultramagnetic Mćs, ki je koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih harala po vzhodnoobalni raperski sceni. Kasneje se je človek, ki je skorajda izumil "offbeat" rapanje, posvetil svoji solo karieri in bil prvi bolj utrgan seksualni in izvenzemeljski raperski heroj. Njegove tematike marsikomu niso bile jasne, shizofrenik, norec in seksualni manijak, ki je med drugim vodil tudi lastno porno revijo, pa se po ustreznih institucionalnih zdravljenjih vedno znova vrača v svoj odpuljen svet. Tokrat je izmed svojih alteregov na svet deloma vrnil nekoč že ustreljenega Dr. Octagona, le da je Nogatco Rd. njegovo ime obrnjeno naokrog. Produkcijsko mu je tokrat pomagal producent Iz-Real iz založbe Insomniac, ki je nekoč pomagal tudi Viktorju Vaughnu. Kaj pa ima tokrat za povedati Kool Keith v svoji najnovejši preobleki pa boste izvedeli v petek ob 19.00. >>

Kot vemo, se je od Sonic Youth, vsaj zaenkrat, kot njihov zadnjih pet let stalni član ločil Jim O'Rourke, ki jih je hkrati spodbujal h kompleksnosti strukture in zvoka ter tudi produciral zadnje tri albume. Poleg tega pa se Sonic Youth že nekje od konca devetdesetih dalje v svojem lasnem studiu Echo Canyon in s svojimi stranskimi projekti imenovanimi SYR svobodneje posvečajo svoji naklonjenosti k improvizirani glasbi in nojz teksturam. Z obojim, z odhodom Jima in z njihovim vzporednim kreativnim življenjem v obliki omenjenih projektov pa se je Steve-u, Thurstonu, Lee-ju in Kim ponudila priložnost narediti drugačen album, s katerim bi se posvetili bolj preprosti, pesemski pop obliki, lahkotnejšim aranžmajem, prosojni harmoničnosti in pretanjenim melodijam. (v celoti!) ... >>

Z na novo porajajočega se folk prizorišča bomo nocoj prisluhnili prvencu novega obraza na sceni, poimenovanega Beirut. Za tem imenom se skriva ameriški mladenič Zach Condon, ki se sicer pod raznimi imeni že dalj časa ukvarja z glasbo, a se mu je šele z Gulag Orkestrom uspelo prebiti iz anonimnosti. Condon, ki je kot otrok po vseh družbeno veljavnih normah veljal za vzornega, je pri šestnajstih pustil šolo ter se v Evropo odpravil iskat razsvetljenja. Tega je na koncu našel na Balkanu ob srečanju z nažigavanjem romskih pihalnih zasedb. To ga je tako pretreslo, da je po vrnitvi v ZDA pod imenom Beirut izdal ploščo Gulag Orkestar, svojevrstno kombinacijo akustičnega folka in trubaških napevov. Tik pred in po izidu albuma so se okoli imena Beirut pojavile govorice o novi veliki stvari, ki pa jih, kot bi kdo pričakoval, ni sprožila world music mašinerija, temveč blogovsko podtalje, ki se kaže kot vse bolj učinkovito sredstvo, za predstavitev neuveljavljenih ustvarjalcev (v celoti!) ... >>

Črnska glasba je v sodobni profani popularni glasbi vse prepogosto izkoriščana na način, ki ji mnogo bolj škodi kot koristi. Nemški konceptualist Ekkehard Ehlers pa skozi reinterpretacije starega delta bluesa na svojem novem albumu 'A Life Without Fear' skozi kritično oko evropejca opozarja na problematiko afriške diaspore. Zanimal ga je odnos, ki ga sodobna družba kaže do okolja. Tudi naslov albuma je posledica njegove prvotne zamisli, da v koncept vključi terenske posnetke iz opustošenega Černobila. Zaradi logističnih zapletov te ideje sicer ni udejanjil, pa tudi izid albuma je bil sprva vprašljiv, saj je bila glasba posneta ravno v času, ko je orkan Katrina opustošil New Orleans. Na koncu se je odločil album nekoliko spremeniti, saj po njegovem mnenju še tako rasistična ameriška administracija ne more preprečiti, da blues ne bi živel dalje
(v celoti!) ... >>

Da Kalifornija niso le sonce, pesek in morje, zabava in veselje ter temu primerna muzika, že slabo desetletje dokazujeta PALL JENKINS in TOBIAS NATHANIEL. Multiinstrumentalista sta jedro indie zasedbe THE BLACK HEART PROCESSION, ki se v spreminjajoči se konfiguraciji izkazuje predvsem z raziskovanjem temačnejših zvočnih in emocionalnih prostranstev – početje, ki ga pravilno sugerira že ime zasedbe. Po presenetljivem ekskurzu v latino vode na prejšnji plošči Amore del tropico pred štirimi leti in EP-ju z nizozemskimi SOLBAKKEN za serialko In The Fishtank se THE BLACK HEART PROCESSION z najnovejšim izdelkom vračajo na stara pota melanholije, žalosti, osamljenosti, razočaranosti, resignacije in kar je še podobnih čustvenih stanj. (v celoti!) ... >>

Verjetno eden izmed najmanj konvencionalnih in v koraku z inozemskimi glasbenimi trendi stopajočih slovenskih bobnarjev se je po zajetnem kupčku družabnih, mešano narodnostnih ploščkov, odločil posneti solo album. Zlatko Kaučič je prepotoval dobršen kos Evrope, začenši pri ranih sedemnajstih; živel in ustvarjal je v Italiji, Španiji in v Holandiji. Kot kaže, mu je v vseh teh krajih uspelo srečati prave ljudi, tako učitelje kot učence in kasnejše soustvarjalce, s katerimi se je nedvomno povzdignil na nivo vsesplošne evropske jazzovske, etnovske in še kakšne scene. Solo projekt ''Pav'' je zasnovan kot sprehod po čim večjem zvočno barvnem spektru, ki ga je moč naslikati s pomočjo tolkal – v najširšem pomenu besede. Kot inštrumenti poleg klasičnih perkusij tu služijo tudi igračke, stare pokrovke in kopica doma sestavljenih zvočil, skratka vse, kar poje, odmeva, kriči ali se kako drugače oglaša ob pritisku Kaučičevih prstov in palčk. (v celoti!) ... >>

Teden dni, kolikor je minilo od predstavitve prvega dela pričujočega albuma, je verjetno ravno dovolj za novo dozo tesnobnosti skozi glasbo četverice Volcano the Bear. Z oznako 'tesnobno' se člani zasedbe, ki vedno poudarjajo prisotnost humorja v njihovi glasbi, sicer prav gotovo ne bi strinjali, saj se v svojem početju bojda neizmerno zabavajo. Tako v studiu, kjer posamezne skladbe snemajo dvakrat le takrat, ko jih premaga neustavljiv smeh, ali pa na nastopih v živo, kjer je vseskozi prisotna njihova zabavljaškost. Nemalokrat se zgodi, da poslušalci ne vedo, ali se je na njihovih koncertih dovoljeno smejati. Verjetno zato, ker izraz zasedbe Volcano the Bear bolj spominja na tista resnejša, akademska modrovanja kot pa na kakšno kabarejsko veselico. Lahko bi torej trdili, da gre bolj za humor v smislu presenečenj med glasbeniki samimi. Ko v svobodni improvizaciji vedno znova presenečajo z najbolj nenavadnimi zvoki v najbolj nenavadnih trenutkih, ki pa jih na povsem svojstven način zapakirajo v smiselno in homogeno celoto. Aaron Moore, najbolj izpostavljeni član zasedbe, je njihov glasbeni izraz precej dobro označil z naslednjo prispodobo oziroma primerjavo: »Je kot stroj, ki je ušel nadzoru. Kot kosilnica, ki nekontrolirano dirja po travniku, mi pa se podimo za njo«. (v celoti) ... >>

Brian Burton, bolj znan kot DangerMouse, ima enkraten občutek za produciranje stvari, ki se primejo in brez pretiravanja nemudoma postanejo svetovni hiti. Njegova zgodba se začne pred nekaj leti (2004), ko je na spletu objavil nelegalni album z naslovom The Grey Album. Album lahko uvrstimo v začetke trenda mash up-a, torej preproste konfrontacije določene podlage z neko drugo accappelo, suhim besedilom. Pri mashupih gre v glavnem za duhovitost in smiselnost tega kombiniranja. Dangermousu je pri Grey Albumu uspela izvrstna kombinacija, saj je združil podlage White Albuma Beatlesov in besedila Jay-Z-ja z njegovega Black Albuma. In če zmešaš belo in črno, dobiš seveda sivo. Album je bilo mogoče brezplačno sneti iz raznih spletnih virov in kmalu je postal izjemen hit po vsem svetu. K temu je pripomogla tudi dodatna reklama, za katero je poskrbela velikanka EMI, ki se je Briana lotila s tožbo in drugimi birokratskimi sranji. Grey Album je tudi eden od ključnih izdelkov, ki je opozoril na velikansko moč spletne distribucije glasbe. (v celoti!) ... >>

Dupain so si v slabem desetletju delovanja s svojo brezkompromisno držo in doslednim poudarjanjem posebnosti in tradicije kulturnega okolja, v katerem najdevajo navdih za svoje ustvarjanje, in hkrati zavzemanjem za njegovo aktualno večkulturnost oziroma večetničnost izborili izjemno cenjeno mesto najprej na domačem, frakofonskem prizorišču, zdaj pa si ga pridobivajo tudi na mednarodnem. Ta album prihaja ob pravem času; v obdobju, ko je teren, ki so ga na eni strani že pred leti zamejili Les Negresses Vertes in na drugi ne tako davno Manu Chao, pripravljen za vstop akterjev, ki bodo njuno početje ustrezno povezali in nadgradili. S tem albumom in ob informacijah o njihovih uspešnih promocijskih koncertih v letošnjem letu vse kaže, da bo prav Dupain pripadla ta častna vloga. »Les vivants« je v vseh pogledih močan album, ki zelo hitro zleze pod kožo (več) ... >>

Po dveh letih se z novo ploščo vračajo The Walkmen. Bend, ki je deloma že s prvencem, dokončno pa s svojim drugim albumom Bows and Arrows pustil opazen pečat na svetovnem rock prizorišču. Nekaj edinstvenih značilnosti, med katere nedvomno sodijo zasanjani zvoki orgel ter glas in način petja glavnega vokalista skupine Hamilton-a Leithauser-ja, jim je poleg ostalih kvalitet omogočilo, da se niso raztopili v poplavi novih rockovskih skupin. Hkrati se je za njih začelo kazati zanimanje tudi izven okvirov neodvisne glasbene scene, a so The Walkmen zavestno ostali znotraj preizkušenega načina delovanja in ustvarjanja, ki ga še najbolj približno povzema pojem »indie« oziroma »neodvisno« (v celoti!) ... >>

Vsak Herbertov album je vsaj deloma tudi konceptualni album. Na plošči Bodily Functions je na primer semplal telesne zvoke, pri Arround The House so bili zvočni materal naključni predmeti iz hiše ali stanovanja, pri svoji predzadnji plošči Plat Du Jour pa je posnel zvoke hrane in embalaže, v kateri nam jo dostavijo velike prehrambene korporacije. Tukaj je Matthew Herbert lahko tudi izrazito političen, saj ima domala vsak njegov izdelek tudi protestno noto, pa naj gre za izkoriščevalsko prehrambeno industrijo, ki nas sili v konzumiranje poceni in nekvalitetne hrane ali pa za multinacionalke, kot so Gap, Shell, Starbucks in McDonalds, ki uničujejo lokalne identitete in ponujajo poceni izdelke, ki v še večjo bedo spravljajo prebivalce tretjega sveta. Tudi njegov novi album predstavlja koncept razdalje oziroma odtujenosti v naših življenjih, Herbert pa ga začne z namenom, da bi iz oblasti spravil britanskega premiera Tonyja Blaira, da doseže umik ameriških sil iz Iraka in da med pogonskimi sredstvi zagotovi primerno zamenjavo za nafto. Kot sam pravi, mu verjetno ne bo uspelo, toda kot vedno bo povedal svoje mnenje. Mogoče ne prav konkretno v besedah in stavkih, vsekakor pa nekje v podtonu songov, ki jih kot običajno izvaja njegova življenjska sopotnica Dani Siciliano, pridružita pa se ji še Neil Thomas in Dave Okumu. >>

Angleška indie rock skupina The Futureheads je nastala leta 2000 v Sunderlandu na severovzhodu Anglije. Podobno kot skoraj vse rock skupine so sprva vadili v garaži kitarista Barryja Hydea. Skupino sestavljajo še basist Jaff, kitarist Ross Millard in bobnar Dave Hyde, ki je zamenjal prvotnega člana Petra Brewisa. Barry in Peter sta bila takrat mladinska voditelja v lokalnem mladinskem centru, ki ga je ustanovila loterija. Center je bil glasbeno orientiran z namenom, da spravi mladostnike z ulic. Rezultat delovanja v centru je bila tudi ustanovitev Futureheads, v katero je po odhodu Petra prišel bobne igrat Barryjev mlajši brat Dave. Po neštetih koncertih v domačem mestu, kjer so postali prave lokalne zvezde, so se leta 2001 pod okriljem založbe Slampt odpravili na evropsko turnejo po skvotih in mladinskih klubih. Slampt je bila punk založba iz Newcastla, iz katere so izšli tudi Franz Ferdinand. Člani Futureheads so sčasoma diplomirali ali pa pustili svoje službe in se odločili za življenje v kombiju in studiu (v celoti!) ... >>

Potem, ko je po skoraj 30 letih glasbenega, pa tudi drugače skoraj vsakodnevnega druženja in sodelovanja z Alijem Farko Tourejem leta 1999 Afel Bocoum stopil iz njegove sence ter izdal svoj prvenec »Alkibar«, smo morali vse do tega meseca čakati na otipljiv dokument o nadaljevanju njegove glasbene kariere. Z izidom albuma »Niger« je »ena izmed najbolj varovanih skrivnosti aktualnega malijskega glasbenega dogajanja«, kot so ga poimenovali svetovni glasbeni mediji, dokončno razrešena. »Mojster v večni senci« je nepovratno izstopil iz nje in v novih okoliščinah, ki so nastale z nedavno Tourejevo smrtjo, je »tisti, ki hodi v korak z Alijem Farko Tourejem« postal njegov najbolj legitimen in tudi po glasbenem izrazu najbližji naslednik. (več) ... >>

Volcano the Bear je organizem, ob katerem se spotakne marsikateri pisec, ko začne skupino opredeljevati bodisi z uvrščanjem v zgolj fiktivno obstoječe 'scene', primerjati z asociativnim izborom različnih eksperimentalnih zasedb ali pa se skuša rešiti z metonimično razlago njihove glasbe. Ravno slednje pa izgubi pomen, če se spomnimo poskusa opredelitve zvočnega objekta, kot jo je podal pionir tako imenovane 'konkretne glasbe' Pierre Schaefer: zvok, ki v nekakšni redukciji pretrga vezi z zunaj-zvočno realnostjo, ki ga je proizvedla, da bi zvok zaživel in ustvaril avtonomno čutno resničnost. Opredelitev si je vredno priklicati v spomin tudi tedaj, ko naletimo na tovrstne godbe, ki s tradicijo 'musique concrete' ne delijo svojih namenov. Za zvočni svet Volcano the Bear bi popolnoma neodvisno od omenjene glasbene struje lahko trdili podobno: prepoznavnost igranih instrumentov je minimalna, pri njih uporabi pa se kolektiv popolnoma osredotoči na zvočni učinek. (v celoti!) ... >>

Res je. Ogromno vode je že preteklo od takrat, ko so Fanfare Ciocalia po potrebi za nekaj sto mark ali celo za vstopnino nažigali po nemških punk klubih. Če se nočemo pri obravnavanju Gili Garabdi izgubiti v naivnem moraliziranju na temo, kako je omenjeni orkester pred petimi leti za bagatelno ceno brez vstopnine igral na Trnfestu, danes pa je zanimiv samo še za komercialne organizatorje, si moramo najprej še enkrat razčistiti pojme, kaj je to aktualna world music scena. >>

Zasedbo The Vacation iz Los Angelesa sem videl na Readingu, dokler so se imenovali še The Sons. Takrat, l. 2001, so bili na začetkih. Zveneli so robato, deloma neartikulirano, z elementi skladb, ki so štrleli, in vendar z organsko energijo in redko pristnostjo. Prihajalo je iz podobnega miselnega registra kot Majke. Kakšno leto zatem je slišati, da so ime zaradi pravnih komplikacij spremenili v The Vacation. Brata, dvojčka Ben & Steve Tegel, sta zdaj tukaj kot The Vacation s prvencem, ki ga je produciral Tony Hoffer, ki je delal z Beckom, Supergrass in The Thrills. Album Band From World War Zero ni na prvo žogo ... >>

Battles so instrumentalni kvartet, v katerem so kitare in bobnarske palice prekrižali nekdanji bobnar riff-kraljev Helmet, kitarist math-rockerjev Don Caballero, basist Dave Konopka in s prvovrstnimi avant-glasbenimi geni obdarjen improvizator Tyondai Braxton. Dejstvo, da so eni od prvih kitarskih bendov, ki jih je pod svoje okrilje vzela vizionarska, vendar sicer predvsem elektronska založba Warp, pa je le še dodaten garant in stimulans za preverbo tega izredno zanimivega novega benda, ki se prav te mesece uveljavlja kot ena najatraktivnejših koncertnih zasedb.
Album EP C/B EP pa je...-> >>

Sestrsko-bratski dvojec THE FIERY FURNACES smo spoznali pred tremi leti, ko sta za Rough Trade bolj po naključju izdala med številnimi kritiki odlično sprejeti prvenec "Gallowsbird's Bark". Iz Chicaga izhajajoča dvojčka, ki zadnjih pet let delujeta v New Yorku, so tedaj vrgli v koš moško-ženskih garažno-rockovskih ameriških duetov, kot sta THE WHITE STRIPES ali THE KILLS, po drugi strani pa med brooklynske novorockovske zasedbe. Resnici na ljubo gre v primeru MATTA in ELEANOR FRIEDBERGER za glasbeno precej drugačna prizadevanja, ki z omenjenimi nimajo prav dosti skupnega. (v celoti!) .. >>

Ni enostavno biti zraven pri stvarjenju, česar koli že, ker domnevamo, da je stvarjenje enkraten dogodek. Manj pa se ve, da je stvarjenje rekreativne narave in se obnavlja kar naprej. Zato, če bi bili Ramones še živi in bi še kar žgali svoje tri akorde, bi še naprej obnavljali izvorno energijo izvira. Če se Germs ne bi predozirali, bi morda še prenašali v zgodnji ameriški pank uzvočeno primarno jezo.
Če bi ... Morda ... Če bi ... Mission of Burma so. Še kar in že spet.
Mission of Burma je najbolj neznan vpliven ameriški bend, kar so s priredbami med drugimi priznali R.E.M., Moby in Blur. Očitneje je bila kompaktna nizkotonskost »Burme« prisotna v močnejših hardkor in post-hardkor bendih ameriškega severovzhoda v osemdesetih letih, med drugimi pri Naked Raygun in Big Black. Mission of Burma so vplivali na vse, vendar jih nihče ne pozna (v celoti!) ... >>

Nekoliko z zamudo bomo predstavili že nekaj časa vroč bend v mednarodnem garažnem podzemlju. »Black Lips« so uspeli v par letih zgraditi zelo trdno rockovsko zgradbo, ki bo verjetno počasi, a vztrajno pridobila kultne razsežnosti. Njihov tretji album z naslovom »Let It Bloom« namreč močno odmeva v različnih medijih, posvečenih tovrstnim »dratarskim« muzikam. Prvič so se »Black Lips« podali v studio že sredi leta 2002 in pri znameniti založbi »Bomp! Records« izdali prvenec, naslovljen z imenom benda. Robustna, neotesana punk drža se je zlila z garažno rockovskimi in psihadeličnimi zgledi že na njihovih prvih posnetkih. Svojo kreativnost so dokazali tudi z vodenjem lastne založbe »Dieslaughterhause«, za katero so izdali kar nekaj zanimivih naslovov, med njimi tudi njihov prvi 7' »single« z naslovom »Ain't Comin Back«. V trenutku so se iz ameriške »Atalante« izstrelili na mednarodne klubske odre in tudi v živo dokazali, da so zares divja garažno punkovska druščina (v celoti!) ... >>

Mike Turner (Double K) in Chris Portugal (Thes One) že od konca devetdesetih nastopata in sodelujeta pod skupnim imenom People Under The Stairs. S svojima prvima dvema ploščama so dodobra vznemirili losangeleško in okoliško javnost, z naslednjima dvema pa so prodrli v ušesa kompletnega ameriškega podzemnega raperskega ustroja. V kolikor smo ju do sedaj poznali po precej jazzy naravnanih, poletnih podlagah in več kot solidnih besedilih, sta šla tokrat še korak dlje. Njuno samplanje spominja na hiphop v sredini in koncu devetdesetih, vse skupaj pa je dejansko na robu še dovoljenega. Njun zvok je v primerjavi s prejšnjimi ploščami bolj izpopolnjen, korak naprej pa so tudi besedila. Produkcijsko je plošča bolj funky, tematsko se ne dotika ničesar novega, tudi tehnično poba nista ne vem kako odlična, pa vendar je poslušanje njune plošče lahko pravi užitek, saj v skupnem seštevku ponujata obilico zabave, dobre volje, dobrih, na momente celo odličnih beatov, s katerimi nas vodita desetletje nazaj na časovni premici. Kake blazne inovativnosti ali novega pristopa v tem ne najdemo, plošča, ki nas vrača v stare dobre, neeksperimentalne čase pravovernega in nekomercialnega hiphopa ... Ne verjamete? Prisluhnite! >>

Tok misli, ki se mi podi po glavi ob premlevanju o tem, kako predstaviti novi album dvojca Matmos v pičlih nekaj minutah, bi, če bi imel pri sebi zmogljiv snemalnik, lahko služil kot material za njun naslednji izdelek. Drew Daniel in Martin Schmidt, mojstra tovrstnega početja, sta praktično sposobna še tako abstrakten pojem pretvoriti v zvočni zapis, ob tem pa mu dati tako obliko, da boste nemara mislili, da poslušate dunajske simfonike. Z novim albumom 'The Rose Has Teeth in the Mouth of a Beast' tokrat predstavljata deset zvočnih portretov posameznikov, oziroma deset biografij gejevskih ikon, umetnikov, ki so se znašli na njunem seznamu ljudi, ki bi jih, če bi imela to možnost, povabila k večerji. Zdaj si predstavljajte omizje desetih dekadentov in ekscentrikov, ki drug drugemu skačejo v besedo, se izgubljajo v svojih miselnih tokovih ter obenem igrajo rusko ruleto, ob strani pa dvojec Matmos, ki za vsakega povabljenca kreira primerno zvočno kuliso, in dobili boste precej dober vtis o njunem novem izdelku (v celoti!) ... >>

The Raconteurs se radi predstavljajo kot novi bend starih frendov. Ti tovariši so Jack White iz The White Stripes, Brendan Benson, ki ga v alter krogih cenijo kot samosvojega kantavtorja, ter basist Jack Lawrence in bobnar Patrick Keeler, ki sta sicer ritem sekcija The Greenhornes, izjemnega benda iz Cincinnatija. The Raconteurs so začeli dobivati podobo, ko sta Benson in White ugotovila, da se njuna glasbena in vokalna sloga lepo ujameta. Steady, As She Goes ki je bila menda prva skladba, ki sta jo napisala, je postala tudi prvi singel zasedbe in napovedala album Broken Boy Soldiers. Steady, As She Goes je fina, ušesu prijetna pop rock pesmica z elementi sixties in power popa. Zveni kot previden prvi glas nove zasedbe, ki ima glede na talent in veščine članov velik potencial (v celoti) ... >>

Še ni tako dolgo, kar smo z navdušenjem poslušali Fleischmannov album The Humbucking Coil, potem pa nas dunajski lounge elektro-akustik še preseneti s popolnoma novim projektom, ki nosi ležerno ime The Year Of Slow Days. Takšen kot je naziv, je pravzaprav tudi album, ki ga je založila Fleischmannova zvesta zaveznica, berlinska Morr Music. Ekipa dunajskih elektroničarjev, predvsem pa impro jazzerjev in eksperimentatorjev v "all-stars" postavi preigrava ležerne elektronske pop "štiklce" z izdatno mero živega instrumentarija in očarljivimi vokali Christopha Kurzmanna. Nadvse prijetno in izredno poslušljivo, namenjeno neštetim poletnim užitkom.
>>

Kolektiv Larsen vas s svojim zadnjim albumom SeieS utegne ponovno hipnotizirati in spraviti v nerazumljiva psihična stanja. Če vam bo izkušnja všeč, jo lahko ponovite tudi v živo v klubu Hybridia, Videm, 23. junija.




Sledi tolpa....tu naprej... >>

The Zutons prihajajo iz Liverpoola, kljub temu pa na njihovem prvencu ''Tired Of Hanging Around'' odzvanjajo vplivi žlahtnega rhythm & bluesa, soula in bluesa kot ga je interpretirala generacija britanskih bendov v šestdesetih, ki je proizvedla britansko revolucijo. Kako se v to izročilo vpeljujejo sledi osemdesetih in sodobnosti pa Teren Štader v oddaji ... >>

Somborski zabavljači H.K. Banda nas peljejo v križišče, kjer se rokujeta Tom Waits in Rambo Amadeus. Z avtentičnostjo se bližajo Franciju Blaškoviću in vlečejo za sabo norost Buldožer in ruralnost Zadruge. S podobnim hrapavim humorjem in satiro naštetih nam kabarejsko rockajo kot dobri potomci jugorocka, do katerega pa ne gojijo niti kančka nostalgije. Ni copy-paste, to je čardaš-punk! (v celoti) ... >>