Rock and roll je letos uradno star petdeset let, saj je junija minilo natančno toliko let, od kar je Elvis Presley posnel v studiju Sun svojo prvo malo ploščo z That's All Right (Mama) in Blue Moon of Kentucky. To je bil eden tistih petih singlov založbe Sun z rhythm and blues standardom in country skladbo, ki je ustoličil rock and roll. Od tu naprej se je začelo hitro zapletati in rock and roll je postal stilsko in odklonsko bogatejši in raznolikejši.
Detroit Cobras petdeset let kasneje nikakor nočejo definirati pravega rock and rolla. S tretjim albumom nas pripeljejo natančno na tisto križišče... (v celoti...) >>

Ko je leta 2000 Lincoln Barrett podpisal za založbo Hospital, je bil popolnoma neznan mladenič iz Wallesa. Imel pa je minidisc poln odličnih demo posnetkov, s katerimi je prepričal odgovorne na založbi. Hospital je sicer večinoma Drum n' Bass orientirana založba, ki pa občasno izda tudi kakšno bolj jazzy, brokenbeat zadevo počasnejših ritmov. Izvajalci, ki redno izdajajo za založbo, so Nu Tone, Landslide, Logistics, London Elektricity, Cyantific, občasno Commix in pa seveda High Contrast... (v celoti...) >>

Ko je leta 2000 Lincoln Barrett podpisal za založbo Hospital, je bil popolnoma neznan mladenič iz Wallesa. Imel pa je minidisc poln odličnih demo posnetkov, s katerimi je prepričal odgovorne na založbi. Hospital je sicer večinoma Drum n' Bass orientirana založba, ki pa občasno izda tudi kakšno bolj jazzy, brokenbeat zadevo počasnejših ritmov. Izvajalci, ki redno izdajajo za založbo, so Nu Tone, Landslide, Logistics, London Elektricity, Cyantific, občasno Commix in pa seveda High Contrast.
Dve leti po podpisu pogodbe za Hospital, bolj natančno junija 2002, je High Contrast izdal svoj prvenec, album z naslovom True Colors, ki je doživel ogromen uspeh tako pri publiki kot pri kritikih... (v celoti...) >>

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je v enem izmed neworleanških tako imenovanih ˝Social in pleasure˝ klubov začenjala zgodba, ki danes šteje okroglih 10 albumov in 27 let delovanja. V ˝The Dirty Dozen Social and Pleasure˝ klubu se osmerica mladcev združi v brass zasedbo, privzame ime kluba ter se namesto takrat veliko bolj popularnih sodobnih disko ritmov raje oprime stare dobre jazzovske tradicije svojega mesta... (v celoti...) >>

Japonski strunar in elektrofonik Keiichi Sugimoto, član kvarteta Minamo, je z letošnjo drugo ploščo solističnega projekta Fourcolor ustvaril pretanjeno, nežno in krhko mojstrovino, v kateri mojstrsko prepleta akustični zven kitarskih strun z subtilnimi elektronskimi deviacijami. Obeta se nam prostorna, lebdeča muzikalična kontemplacija ...

www.12k.com

>>

Japonski strunar in elektrofonik Keiichi Sugimoto, član kvarteta Minamo, je z letošnjo drugo ploščo solističnega projekta Fourcolor ustvaril pretanjeno, nežno in krhko mojstrovino, v kateri mojstrsko prepleta akustični zven kitarskih strun z subtilnimi elektronskimi deviacijami. Obeta se nam prostorna, lebdeča zvočna kontemplacija, ki jo resda lahko uvrstimo v sfero ambientalne glasbe, vendar ne v kontekst razvodenelih novodobnih elektronskih hipuzlarij, pač pa v kontekst ''furniture musić' Erika Satieja in historičnih ambientalnih strujanj Briana Ena... (v celoti...) >>

Starošolci se zadnja leta vneto vračajo na rapersko sceno, kjer so nekoč igrali vidno vlogo. Mnogim t.i. »comeback« nikakor ne uspe, spet drugi izdajo povsem solidne plošče, le redki pa se vrnejo s ploščo, ki kakorkoli konkurira njihovim starim izdelkom. Eni od teh so nedvomno tudi De La Soul, zasedba, ki jo že 17 let sestavljajo Posdnous, Trugoy oz. Dave ter Maceo. Kratek vpogled v njihovo prejšnje delo nam navrže vsaj tri raperske klasike... (v celoti...) >>

Ms. Fontaine o sebi pove: »Brigitte je nora«. Res, Brigitte Fontaine je svoja, atipična, edinstvena. Po več kot treh desetletjih njene letih prisotnosti na sceni lahko rečemo, da je več kot definitivno tudi »glasbena kraljica« svoje sorte. Bila je in ostaja ekstravagantna. Celoten album »Rue Saint Louis en l'île« nam razkrije še več kot to: Brigitte je morda celo zelo zaskrbljena in na trenutke obupana ženska, ki počasi vstopa v pozno obdobje svojega življenja. A ravno v tej krhkosti, ki jo odlično reflektira njen glas, leži iskreni šarm Brigitte Fontaine.


>>

Ob beatlomaniji so se Rolling Stones, Kinks, The Who, Yardbirds in še kdo ozrli k bluesu in rhythm&bluesu ter iz njiju kopali navdih za pristni rock and roll, ki so ga vrnili Ameriki. Arhivi nas podučijo, da so bile tisti čas ameriške garaže polne podobnih skupin, a so ostale bolj anonimne in izven soja pozornosti ameriških medijev in posledično poslušalcev. Šele z britansko invazijo na Ameriko koncem 60. let so tudi na drugi strani oceana posvetili večjo pozornost garažnemu dogajanju. Nekaj podobnega se je zgodilo v času punka, ko je britanski glasbeni tisk vrnil punk na pladnju Ameriki, in zelo podobna zgodba se ponavlja danes, ko je za medijsko opaženo revitalizacijo rocka poskrbel že spet ta britanski glasbeni tisk... (v celoti...) >>

Ko se je pred časom prečastiti in poučeni Drew Daniel – ½ dvojca Matmos – odločil, da v prihodnost usmerjeni eksperiment svoje matične zasedbe spremeni v plesno in diskotečno orgijo, kar nekaj časa nisem mogel verjeti svojim ušesom. Pomislekov je bilo kar nekaj, ugibanj pa še precej več. Sploh zato, ker Matmos malikujem že od kar pomnim, nenazadnje pa Drew Daniel do danes še nikoli ni naredil niti ene same ustvarjalne napake. In to lahko brez dlake na jeziku rečem tudi za njegov solistični projekt The Soft Pink Truth, ki je najbrž najbolj neobičajna, provokativna, originalna in skrajno svojeglava parodija sodobne, plesne in diskotečne glasbene ponudbe ... (več) ... >>

Gruča otožnih starčkov, zazrtih v lasten čas, Old Man Gloom, letošnji božič napoveduje že od junija. Takrat so na dvojni mali plošči Christmas Eve I and II + 6 izdali studijske in v živo posnete fragmente. Nekaj ambientalnih in nekaj hardkorovsko hrupnih delcev, ki so jih na prejšnjih albumih Old Man Gloom družili v polurne kompozicije, na mali plošči raztreseno čaka na nadaljno obdelavo, saj na poslušalca, ki pozna siceršnjo izrazno moč članov Old Man Gloom, pač ne naredijo velikega vtisa. No, album Christmas, ki je izšel prejšnji mesec pri kalifornijski založbi Tortuga, je vtis znatno popravil... (v celoti...) >>

V zadnjem času se lahko nad marsičem, povezanim z aktualno domačo jazzovsko produkcijo, samo navdušujemo. Če jo primerjamo s stanjem izpred nekaj let, so številčnost, raznovrstnost, izvajalska kompetentnost in avtorska kvaliteta njenega pretežnega dela naravnost presenetljivi. In s tokrat predstavljanim izdelkom se ta vtis samo še krepi. Predvsem glede enega dejstva, ki ima dve poanti: "Different Spaces" je prva plošča nove založbe Sensor Records, ki ima svoj sedež v Mariboru in ki ni kar tako ena založba, saj jo je v lastnem imenu in na lasten račun "zagnal" sam Igor Bezget... (v celoti...) >>

Tokrat poslušamo nov album Seadrum/House Of Sun japonskih odbitkov Boredoms, ki so dotični album – vsaj zaenkrat – ponudili le japonskemu trgu, drugod po svetu pa ga ponujajo po močno zasoljeni ceni, ki dosega tudi magično mejo 40-ih dolarjev. Vsekakor tragi-komičen podatek, a bržkone – ob vsej kvaliteti in presežku, ki ga tokrat ponujajo Boredoms – odraz krute, a pričakovane realnosti. Mislim, da sem lahko namreč kar presrečen, da je plošček sploh ugledal luč dneva, saj se je po skritih in temnih kotičkih že kar dolgo časa šušljalo, da je njegov končni ugled luči sveta še kako vprašljiv in negotov...(več)... >>

Daniel Dumile alias MF Doom in še marsikaj drugega tudi letos nadaljuje serijo svojih plošč, katere venomer izdaja na drugi založbi. Po odlični kolaboraciji, ki jo je v začetku leta naredila z Madlibom in sliši na ime Madvillain, je tokrat posnel nadaljevanje odlične plošče Vaudeville Villain, katera se tokrat imenuje Venomous Villain. Seveda govorimo o projektu mlajšega Doomovega alterega, ki sliši na ime Viktor Vaughn. V kolikor je prvi del sage o Viktorju Vaughnu kandidiral za najboljšo ploščo prejšnjega leta, se kaj takega s tokratno vsekakor ni oz. ne bo zgodilo... >>

Nocoj bomo v terminu Tolpe bumov imeli priložnost slišati tolpo, ki domuje v New Jerseyu in sliši na ime The Dilllinger Escape Plan. Moram priznati, da kljub ponovni oživitvi in pa tudi mainstreamovskim uspehom kitarske glasbe že kar nekaj časa nisem slišal plošče, ki bi me že ob prvem poslušanju tako pretresla in me opomnila, da ima Cd player funkcijo repeat all. Čeprav sem band poznal že iz njihovih prejšnjih izdaj, ki so bile vse po vrsti odlične, in sem vedel, kaj približno lahko pričakujem, so me znova presenetili njihov zvok, energija, jeza in pa predvsem natančnost odigranega, zadovoljilo pa me je tudi dejstvo, da niso zaspali na starih lovorikah in dobrih ocenah, ampak so svojo glasbo še bolj razvili in nadgradili, za razliko od mnogih drugih skupin, ki po dveh, treh dobrih ploščah preigravajo le še sami sebe in ne pokažejo nič novega... (v celoti...) >>

Čeprav že leta razpredam o tem, da montrealska založba Constellation skrbno neguje lastno identiteto ter prepoznaven, recimo mu kar 'kanadski zvok', pa se vedno znova najdejo izjeme, ki dokažejo, da se lahko tudi t.i. 'montrealski stil' nenehno spreminja, nadgrajuje in razvija v nepredvidljive smeri. Najlepši primer je zagotovo lokalna peterica, ki se skriva za imenom Le Fly Pan Am, saj lahko brez dlake na jeziku priznam, da so prav dotični ena najbolj drznih in nepredvidljivih skupin, za katerimi stoji omenjena etiketa...(več)... >>

Iz ameriškega Portlanda prihajajoča trojica, ki se skriva pod zvočnim imenom Menomena, je osvežujoča glasbena novost, ki je nikakor ni spregledati. Brent Knopf, Danny Seim in Justin Harris so namreč fantje, ki se stvari lotevajo na drugačen način. Kot prvi dokaz lahko izpostavimo njihov način realizacije glasbenih idej... (v celoti...) >>

Nocojšnjo tolpo bomo začeli brez večjih uvodnih besedičenj. Če se večini mladim in nadebudnim bendom po uspešnem prvencu zalomi pri izdelku, ki mu sledi, potem je newyorška četverica Interpol prav gotovo izjema.

>>

Prva stvar, ki sem jo začel premlevati pri poslušanju albuma Three Fields oziroma Tri polja, kot bi to lahko prevedli v slovenščino, je popolnoma drugačna perspektiva produkcije, ki jo zastopa trio z imenom Volga. Njihova pozicija je namreč precej različna od zahodnjaških producentov in celo njihovih zahodno slovanskih kolegov, ki se povečini poistovetijo z anglosaksonskim izročilom in jezikom, Volga pa vztrajno nadaljujejo z iskreno slovansko tradicijo. Takšno stališče je med elektronskimi zasedbami iz vzhodno Evropskih držav relativno redko, kaj šele uporaba rodnega jezika, ki je pri ruskih zasedbah očitno samoumeven, kot je za Angleže in Američane samoumevna uporaba angleščine... (v celoti...) >>

Kar naravnost povejmo: z albumom »Amassakoul« so se Tinariwen okronali za kralje glasbene kulture Tamashek in za prvake glasbenega poslanstva upornih Tuaregov ter prispevali v zakladnico t. i. »saharskega bluesa« še en mnogokaraten in zdaj, v drugem poskusu, že kar dodobra obrušen diamant. Njihov prvenec "The Radio Tisdas Sessions" je bil precej improviziran poskus, najprej, kako dokumentirati, in potem tudi, kako razširiti v mednarodni prostor lastna glasbena stališča ... (v celoti ...) >>

Kar naravnost povejmo: z albumom »Amassakoul« so se Tinariwen okronali za kralje glasbene kulture Tamashek in za prvake glasbenega poslanstva upornih Tuaregov ter prispevali v zakladnico t. i. »saharskega bluesa« še en mnogokaraten in zdaj, v drugem poskusu, že kar dodobra obrušen diamant. Njihov prvenec "The Radio Tisdas Sessions" je bil precej improviziran poskus, najprej, kako dokumentirati, in potem tudi, kako razširiti v mednarodni prostor lastna glasbena stališča. Stališča, ki jim jih je uspelo v večdesetletnem procesu sintetiziranja tradicionalne tuareške in severnoafriške godbe ter elektrificiranega kitarskega rock'n'rolla artikulirati v sodoben glasbeni izraz ter jih hkrati prežeti s političnimi stališči, begunskimi izkušnjami in uporniškimi akcijami... (v celoti...) >>

Michael Schwartz, bolj znan kot Mix Master Mike, prihaja iz Kalifornije. Mike je eden od pionirjev “turntablistične” scene, ki se je razvila v devetdesetih letih. Skupaj s svojimi kolegi Apollom, D-Styleom, Diskom, Shortkutom, Yogafrogom in Q-Bertom je že na začetku devetdesetih ustanovil verjetno najbolj znano in vplivno “scratchersko” ekipo, imenovano Invisibl Skratch Piklz... (v celoti...) >>

Čeprav sem na temo popularnosti in razvejanosti sodobnega post-punka in elektro-punk-karkoli 'izliva', ki se ga mediji na vseh možnih koncih tega sveta kar ne morejo prenasititi, napletel že marsikatero misel, pa se nocoj tudi ne bom mogel izogniti temu klišeju. Ok. S to malo razliko, da tokrat nimam namena udrihati po vsem kar mi že na daleč 'smrdi', ampak nameravam iztisniti tudi kaj pozitivnega iz očitne evforije...(več)... >>

Blues Explosion so sredi devetdesetih postavili temelje za vnovično uveljavitev tega zvoka. Nekdanji Jon Spencer Blues Explosion, ki so tudi uradno skrajšali ime na Blues Explosion, nikoli niso jemali dobesedno niti garage rocka niti bluesa. Blues in garage so vzeli le za izhodišče, za feeling. Zraven so počeli marsikaj – funk, punk, rockabilly, boogie, blues, exprerimental ... Počeli so pravzaprav vse, kar najdemo v rock’n’rollu. Novi album Damage je njihov sedmi studijski. Imajo še tri kompilacije posnetkov, Mo’ Width, ki je podaljšek albuma Extra Width, Experimental Remixes, ki prinaša radikalne remikse priljubljenih pesmi z albuma Orange in Extra Width, ter Acme +, ki je zelo samostojen podaljšek albuma Acme... (v celoti...) >>

Dunajska trojica, ki sliši na ime 550 Rondy, spada med mlajše in najbolj sveže predstavnike dunajske elektronike in moram priznati, da sem njihov debutantski album nestrpno pričakoval že dalj časa. Natančneje – od takrat, ko sem prvič dobil v roke njihovo prvo resnejšo izdajo, torej malo ploščo We've got rhythm, ki sta jo pri svoji založbi Cheap Records izdala Patrick Pulsinger in Erdem Tunakan. Čudovita stvar pri tej založbi je še vedno njena prilagodljivost in volja do odkrivanja novih talentov, ki skozi uveljavljeno ime ne dobijo samo pozornosti medijev in poslušalcev, ampak tudi neke vrste strokovno pomoč in pomoč pri produkciji, ki jo je v primeru 550 Rondy nudil Patrick Pulsinger... (v celoti...) >>

Susie Ibarra je s svojo drugo ploščo kompozicij za Zornovo predilnico avanturoznih godb Tzadik segla v najglobjo intimnost svojih etničnih korenin in skovala imenitno (z)godbo o asimilaciji in prepletenosti kultur, ki se odstira v senzibilni, lirični glasbi s prefirgano strukturo, mojstrskim muziciranjem in čvrsto osebno noto. Prisluhnili bomo tolkalski kompoziciji ''Anitos'' in devetdelni suiti Lakbay ... >>

Naj začnem z malo manj razvpito, poznano ter priznano od obeh zasedb, ki sta se podpisali pod naslovom pričujočega ploščka - torej z udarnim triom iz Italije, Zu. Omenjena trojica v zasedbi Massimo Pupillo na električni bas kitari, Jacopo Battaglia za bobni ter Luca Mai na altovskem in bariton saksofonu se je pred leti že pojavila na odru metelkovskega kluba na isti večer kot nizozemski trudniki The Ex. Takrat jih je bilo organizatorjem najlaže opisovati kot nekakšno srečanje bruhanja hard core energije in jazzovske improvizacije. Naslednji njihov, z energijo nabit in za poslušanje izčrpajoč nastop na istem odru, tokrat v kombinaciji z Spaceways Incorporated, pa jih je v mojem spominu tudi drugič zasidral na precej bolj izrazit način. >>

Če prominentna folk poeta in kantavtorja Devendra Banhart in Will Oldham, izpostavita eno ime, ki ju je zadnje čase najbolj prevzelo, če ne celo neizmerno navdahnilo, ga je potrebno brez pomisleka preveriti. Ni kaj, a če ti gospod Oldham izkaže to čast, da te povabi na svojo koncertno turnejo in ti celo priskrbi pogodbo s priznano etiketo Drag City, moraš biti bržkone nekaj posebnega in nevsakdanjega. In gospodična Joanna Newsom, ki jo gostimo nocoj, je prav to – še kako neobičajna, odtrgana, ponotranjena in nadčasna pesnica ter glasbenica, ki jo vleče daleč nazaj v preteklost...(več)... >>

sabac je sicer član anarho hiphop norcev non phixion, a se čisto dobro obnese tudi na solo prvencu ... še posebej bo všeč aktivistom in borcem za predrugačnje sveta s pozitivnimi vrednotami ... sabacalypse je sporočilno močna plata in eden redkih raperskih izdelkov, v katerih se raper niti v enem samem komadu ne ukvarja s samim seboj ... všečni so tudi (začuda, ker se mi necro sicer ne zdi nek produkcijski car) necrotovi beati, ki temeljijo na samplih v živo odigranega klavirja, fenderjevega jazz basa in bobnov, ki jih tu in tam zanese celo proti reggae vibam ... še sabacov aktivistični moto: hiphop must stand for something or fall for anything ... >>

Nič nenavadnega ni, če se v teh jesenskih dneh prepuščate melanholiji in uživate ob pohajkovanju po raznobarvnem suhem listju. Jesen se je prikradla tudi k skupini Melodrom, kateri je prav v tem času, po nekajletnem krpanju svojega istoimenskega prvenca, uspelo prav s slednjim zaobseči ta melanholičen utrip blagega oktobrskega vremena... (v celoti...) >>