da ne boste že koj na začetku naredili iste napake, kot jo je marsikdo, tudi jaz, ko je slišal, da je prince po naredil novo ploščo ... kako, sej jo je glih dal vn ... ne, ne govorimo o princeu paulu (ki je sicer zlo fejst dedec) ampak o princu poju, članu precej legendarne a žal preminule zasedbe organised konfusion ... okej, in zdaj je tu njegov solo prvenec in zanima vas, ali se za inventivno oblikovanim ovitkom skriva še kaj qwaliti mjuzik šita ... o, ja, brez skrbi ... >>

Pred nami je prvenec ameriškega kvarteta Wrangler Brutes, ki ga od leta 2001 tvorijo preverjeni veterani ameriške underground scene. Na čelu stoji pevec Sam McPheeters, bolj znan kot frontman kultne hard core zasedbe Born Against. Iz iste skupine prihaja tudi bobnar Brooks Headley, ki se je uveljavil tudi s skupinama Universal Order of Armageddon in Skull Kontrol. Iz slednje prihaja še eno ime ameriškega undergrounda, kitarist Andy Coronado, ki ima ob Skull Kontrol bogato listo podzemnih skupin kot so Monorchid, Spores, Bublescrump, Rad Bones in Nazti Skins, iz katere je v Wrangler Brutes pripeljal basista Cundo Si Murada. Po uvodni demo kaseti je skupina dobila ponudbo založbe Kill Rock Stars iz univerzitetnega mesteca Olympia, da jim objavi prvenec, ki ga je posnela v slabem tednu lani maja v čikaškem studiu Electrical Audio s Stevom Albinijem... (v celoti...) >>

Dobrih devet let smo čakali na novo studijsko ploščo »advokata iz Astija«, kakor so ga začeli klicati someščani, potem pa še vsa Italija. Danes 68-letni Paolo Conte se je odločil, da se bo med številnimi živimi nastopi po vseh večjih evropskih in ameriških metropolah, po izvedbi svojega avtorskega musicala in neštetih sodelovanjih z raznimi muzičarji ponovno zaprl v studio in posnel zbirko zgodb, ki jih je v vseh teh letih nabral. Te zgodbe so dobile ime elegija, žalostinka. Pravzaprav je Elegija, prvi in naslovni komad, ki odpre album, samo nek otožen vonj po preteklosti, ki se zasvetlika samo v kratkem preblisku, ki se recimo zgodi takrat, ko se peljemo po ravni cesti in samo vozimo in dolgo ni nič... (v celoti...) >>

Kot je izjavil Philip Jeck nedavno v nekem intervjuju, se skuša v uporabi vinilnih plošč približati tistemu trenutku in ga ponoviti, ko je nemara prvič slišal iglo gramofona zaorati in zaprasketati po tistih prvih nemih brazdah gramofonske plošče. Pri tem ga seveda najprej lahko povežemo z idejo, ki so jo tako ali drugače obdelale ali proizvedle nekatere avantgarde prejšnjega stoletja – namreč, da nosilec zvoka ni nujno le medij, orodje za reprodukcijo posnetka, pač pa ga lahko uporabimo tudi kot izvor, pri čemer se sesujejo spontana prepričanja in idealiziranja o nedotaknjenem ali naravnem bistvu glasbe. Kot, da nas Jeck v svoji gornji izjavi opozarja na neko nedolžnost, ki jo omogoča izkušnja poslušanja vinilnega nosilca zvoka – nedolžnost prvega zvočnega vtisa, ki ne pozna zaželjenih in nezaželjenih zvokov, ki v uho posrka prav vsak šum, prasketanje ali preskok gramofonske igle. Če je ta nedolžnost utvara, čeravno lepa, bi utegnila ta utvara biti vir Jeckovega početja, a morda tudi vir mojega in vašega prepuščanja temu početju, zabeleženem na nosilcu zvoka z naslovom 7. >>

Zasedba Autistic Daughters je resda projekt novozelandskega multiinstrumentalista Deana Robertsa, ki z njim nadaljuje svoj interes v strukturo pop pesmi, ki jo je imenitno nadgradil z albumom Be Mine Tonight (Kranky, 2003). Izkušnje iz svobodno improvizirane godbe, minimalističnih zvočnih krajin, eksperimentalne elektronike in kozmičnega folka je tokrat prelil v kontekst punk rock pesmi, ki pa bolj kot na nažiganciji temelji na skrbnem, tenkočutnem zvočnem ustroju, vase zazrti liričnosti in skupinski izkušnji tria, ki ga dopoljnjujeta dunajčana- elektrofonik in basist Werner Dafeldecker ter tolkalec in elektrofonik Martin Brandlmayr. Skupaj Autistic Daughters ustvarjajo nežno, eterično, a hkrati zahtevno godbo, skozi katero se lomijo n razblinjajo žanrske oznake, bolezenska znamenja pogoltne industrije kot so punk rock, post rock, slow core in še kakšna nebuloza ...

(www.kranky.net)

>>

MF DOOM je človek z ničkoliko imeni. Po izredni plošči Madvillainy , kjer je sodeloval skupaj z Madlibom in po precejšnjem razočaranju s ploščo Viktor Vaughn - Venomous Villain, je lani izdal še svojo tretjo ploščo, po petih letih prvo pod svojim glavnim imenom MF Doom. Tokratna tema je hrana, Doom pa je sam napisal in odrapal večino tekstov ter poskrbel tudi skoraj za vse beate. Ali mu je uspelo vsaj doseči kultno ploščo "Operation: Doomsday" pa boste izvedeli v današnji Tolpi bumov... >>

Butthole Surfers niso bili usojeni Ljubljani. Spisek neuspešnega toplega pričakovanja, ki traja dobrih deset let, se je podaljšal novembra lani, ko je bil odpovedan še ljubljanski nastop njihovega pevca in frontmana, Gibbya Haynesa, ki je lani v družbi kitarista Kylea Ellisona, bobnarja Shandona Sahma in basista Nathana Calhouna posnel solistični album. Kot številni drugi junaki rock and roll zgodovine se je znašel pred veliko preizkušnjo. Minulo delo je vedno izhodišče za ocenjevanje novih produktov in če imamo opravka s takšnim norcem kot je Gibby Haynes iz teksaških Butthole Surfers, so pričakovanja toliko večja in ocenjevanje je lahko toliko ostrejše ali pa tudi ne ... (v celoti ...) >>

V dobi elektro punka in kričečih plesnih frikov kot je T. Raumschmierre pač ni nič čudnega, če se techno in elektro didžeji vračajo k svojim metal in punk koreninam, nosijo gotske majice in si spet pripenjajo ponetane usnjene pasove.
Alter Ego sta pravzaprav utelešenje vsega tega, pa čeprav je na njunem albumu Transphormer še vedno dovolj plesnega, da se pred elektroniko pač ne bosta mogla skriti. Njuna plošča je dobro narejen, funkcionalen plesni izdelek, ki praviloma nikogar ne more pustiti hladnega. >>

Vedno me je presenečalo dejstvo, da so že vrsto let v svetu raznolike glasbene ponudbe najbolj samosvoje usmerjeni, originalni in ‘v glavi’ odprti glasbeniki prav tisti, ki so svojo kariero začeli v hardkorovskih, pankerskih ali kako drugače ‘dratarsko’ nastrojenih bendih. Torej tisti, ki so v mladostni zagnanosti spuščali živalske krike, drgnili kitare do nezavesti in napadali korporativni sistem, dandanes pa svoje zanimanje usmerjajo v zares pisan glasbeno-zvočni svet, ki lahko seže do elektronike, jazza, improvizacije, post-rocka in še in še bi lahko našteval. Že v naši mali podalpski deželici je veliko bivših, dandanes že malce ostarelih pankerjev, ki trenutno plujejo po povsem nepričakovanih zvočnih svetovih, da o svetovnih razmerah niti ne govorim ... (več) ... >>

Un Amor Infinitu je, če štejemo tudi koncertne in priredbene albume, trinajsti album skupine Madredeus. Skupina, ki letos praznuje 20 let delovanja, je doživela vsesvetovno slavo z Wendersovim filmom Zgodba iz Lizbone iz leta 1994, ravno takrat, ko se je morda končalo glasbeno najbolj zanimivo obdobje skupine. Odhod harmonike in bistveno poudarjena zvočnost sintetizatorja sta namreč bistveno spremenila glasbeno ozadje, ki sicer ves čas sloni na dveh močnih adutih – izjemnem glasu Tereze Salgueiru in akustičnih kitarah, sicer tipičnih za fadó in druge urbane godbe iz Portugalske ... (v celoti ...) >>

Medtem, ko vas nobena izmed novih skladb Tin Hat Tria ne bo dvignila na noge, naj vas opozorimo na vzdušje celotne plošče Book of silk, zaradi katerega jo ne kaže spregledati. Glasbeniki ga tkejo s krhko senzibilnostjo in izpiljenim občutkom za mero. Skladbe ves čas lebdijo v melanholični zamaknjenosti in se razživijo le na trenutke, pa še takrat le s pridihom sarkazma, kot da glasbeniki ne bi mislili resno. Konci so večinoma kar odprti in izzvenijo nekam, v neznano kam...

>>

V oddaji Tolpa bumov danes predstavljamo hrvaško zasedbo ANALENA z njihovim novim in prvim dolgometražcem, poimenovanim CARBON BASED, ki je po
neštetih preložitvah naposled le izšel lani novembra in si tako prislužil laskavi naslov med določenimi krogi najbolj pričakovanega albuma, verjetno ne samo na hrvaškem in v bližnji okolici, temveč tudi širom Evrope... (v celoti...) >>

Naj že kar takoj v uvodu razrešim uganko, ki se skriva za imenom skupine, ki jo tokrat gostimo v terminu Tolpa Bumov. Tokrat vas namreč na meniju ne čakajo anonimni in alkoholizirani mladci, ki so svojemu komajda iz garaže prispelemu bendu nadeli v oči in ušesje vpijoče ime, ki je namenjeno le eni stvari – očitni in zavestni provokaciji. Ne, to je daleč od resnice, saj so v dotičnem ponorelem, z erotiko in seksom nabitem 'viharnem' bendu same zagrizene in uporne lezbijke. Tiste z velikim 'L' na začetku, da ne bo slučajno pomote. Ok. Ne vem sicer, če so vedno na ekstaziju, a sama glasba že zveni tako hedonistično, prekleto plesno in neposredno, da me pritrdilni odgovor na tole moje ugibanje niti ne bi kaj pretirano presenetil ... (več) ... >>

Hexstatic sta Stuart Warren Hill in Robin Brunson in skupaj sodelujeta pod tem imenom od leta 1995. Stuart in Robin sta na prvem mestu video artista. V drugi polovici devetdesetih let sta bila rezidentna VJ-a sedaj že legendarnih klubskih večerov, imenovali Stealth založbe Ninja Tunee. Njun stil VJ-janja bi lahko označili kot nekakšno vizualno apropriacijo didžejanja, kolažov, ki pogosto vključujejo zanke, včasih pa se tudi zvok, ki pripada njunemu sicer vizualnemu materialu, vključi v didžejev set... (v celoti...) >>

Kljub temu, da nocoj gostimo – vsaj zame – eno najboljših hip-hop plošč tega leta, pa mislim, da bi bilo vseeno povsem neumestno, nespametno in nepošteno do ustvarjalcev, da bi jih omejil le na en, samcat žanrski predal. To je popoln nesmisel, dokazov v nasprotno pa še preveč. Zavedati sem morate namreč, da je skupina Subtle še kako močno zakoreninjena v mentaliteto kalifornijske komune Anticon, ki si vedno pušča vrata kar se da odprta, nikoli ne podleže tistemu, čemur bi rekli splošno pričakovanje poslušalca, v vseh pogledih predstavlja popolno alternativo zabavni, h spektaklu usmerjeni in potrošnji podrejeni ideologiji korporativnega sistema, kaj šele, da bi jim kdaj koli padlo na pamet, da bi se povsem podredili le eni zvočni izkušnji ali avanturi...(več)... >>

Ko sem pred leti prebiral intervju z metalizirano skupino Fear Factory, me je kratko malo presenetila izjava kitarista, ki je na veliko razmišljal o ideji, da bi vse kitarske bravuroze na prihodnji plošči benda, posnel kar na računalnik in se znebil odvečnega 'švica'. In moram priznati, da je kitara ob tej priložnosti res zvenela celo bolje kot pa v živi medigri z inštrumenti – pa čeprav sem še vedno pristaš zvoka pri katerem se dejansko čuti vsa vložena energija in ne le 'faca', ki pritiska nov ukaz na svoji miški. In zakaj se sedaj obračam v metalske vode, se boste najbrže vprašali, ko pa nas na jedilniku čaka ena od najboljših letošnjih elektronskih plošč – vsaj po mojem okusu seveda, da slučajno ne bo pomote. Ha. Naj vas že takoj šokiram z naslednjo izjavo – dunajski dvojec Metalycee je namreč v mojih očeh ustvaril najboljšo metalsko plato tega leta. Pa čeprav o pravovernem metalu, dolgih 'čupah', satanizmu, žaganju krav na odru, požiganju cerkva in še kakšnih klišejih, ni ne duha ne sluha...(več)... >>

Z uspehom White Stripes se je vnovič razširilo prepričanje, da za rock and roll glasbo zadostujeta že dva, a treba je poudariti, da Jack in Meg White nista iznašla nobene hude novosti, bila sta samo na pravem mestu v pravem trenutku. S prodorom na številne lestvice sta pripomogla k povečanemu zanimanju za tovrstne skupine v medijih in med poslušalci. Vrata so se odprla številnim rockovskim rudimentarnim duetom in greh bi bil preslišati Dana Auerbacha in Patricka Carneya, ki tvorita skupino Black Keys iz Ohia... (v celoti...) >>

Ko se je pred dobrimi desetimi leti v tisku prvič pojavil sedaj že kar precej izrabljen izraz, znan kot post-rock, se je verjetno zelo redkim posameznikom posvetilo, da bo ta besedna zveza, ki jo je skoval Simon Reynolds, prav kmalu zaživela tudi na Hrvaškem. Skupina Lunar, ustanovljena leta 1998, je eden od močnejših dokazov, da ima izraz "hrvaški post-rock" dejansko oporo v resničnosti ter da se mu prihodnost kar prijazno smeje... (v celotii...) >>

Nocojšnja tolpa je kot nalašč za mrzel nedeljski večer. Vzdušje, ki nam ga ponuja nocojšnji album, izgleda nekako tako: zunaj sneži, notri pa sedimo v majhni razmetani dekliški sobi, s svetlo vijoličnimi zidovi, neštetimi čajniki, nogavicami in medvedki. V tej sobi sedijo tri dekleta ... (v celoti ...)

>>

Ker sem se odločil, da čez slab mesec dni, sebi in dobremu prijatelju Juretu privoščim malce zapoznalo, a zato še toliko slajše novoletno darilo ter končno uresničim dolgoletno željo, ki se bo zlila skozi Ghost program, namenjen preteklosti, sedanjosti in prihodnosti post-punk, oz. elektro-punk gibanja, je prav, da že letos pripravim teren za omenjeno hedonistično orgijo. Tokrat nas namreč v prominentnem terminu Tolpe Bumov ne čaka niti preteklost niti sedanjost post-punk zapuščine, ampak njena burna in še kako šokantna prihodnost. To ne govorim kar tja v tri dni, saj se zgodovinskih okvirov ter sodobnih preobratov še kako dobro zavedan in jih redno 'proučujem', a dejstvo ostaja, da se tokrat na meniju skriva kvalitativno najbrže najboljša, najbolj nepredvidljiva, najbolj shizofrana in ne nazadnje najbolj psihopatska post-punk plošča, kar sem jih slišal v zadnjih letih...(več)... >>

Če drži, da kultura, v katero smo rojeni, za človeka prevzame vlogo in funkcijo naravne danosti oziroma samoumevne narave, ki nas obdaja, toliko bolj drži, da je med nami kar nekaj posameznikov, ki zaradi spleta okoliščin že od malih nog živijo v dveh kulturah in potemtakem v vsaj podvojenih naravnih okoljih. Če je tak posameznik povrhu umetnik, nosijo njegova dela nujno pečate obeh okolij. Med glasbeniki, ki jim njihova »prirojena« multikulturnost omogoča, tako rekoč nujno pogojuje širši spekter delovanja, je Arto Lindsay prav posebna pojava... (v celoti...) >>

Nizozemska skupina The EX se je v 25 letih delovanja razvila iz radikalno anarhopunkovske skupine v glasbeno skupino, ki jo poznajo in cenijo različni glasbeni svetovi. Združitev raznovrstnih glasbenih slogov in vplivov v eno, skakanje po glasbah sveta in njihovo preoblikovanje v lasten, razpoznaven izraz so nas pripeljali do dognanja, da njihovi godbi preprosto rečemo godba The EX. Odprtost in svoboda, ki jo izžareva početje skupine The EX, sta bistveno pripomogla k vitalnemu zlitju različnosti... (v celoti...) >>

Ljubljanski duet Temponauta je material za svojo novo ploščo držal v pripravljenosti že kar nekaj časa, sedaj pa imamo končno v roki njun drugi albumski izdelek, ki se zopet v največji meri posveča techno godbam. Bizzi in Dojaja sta ubrala podobno pot kot njuna berlinska kolega Monolake, saj sta terenske posnetke združila z vedno bolj "zadubiranimi" ritmi, ki jih
pogosto poslušamo tudi v njunih didžejskih setih. Kakorkoli že, še ena odlična plošča iz okolja založbe Tehnika, ki je po nekaj času zopet dobila pravi zagon. >>

Lira Vega – v celoti bivša ekipa Pozorište šešira je del scene, na kateri kraljujejo bolj znani Neočekivana sila koja … in Darkwood Dub. Ali če smo natančnejši, Nemanja Ačimović in Vladimir Djordjević sta člana prvih, Boris Mladenović pa kot tonski mojster “obdeluje” obe zasedbi. Poleg bobnarja Dejana Utvarja Liro Vego sestavlja še vokalistka Zoja Borovčanin, zaradi katere zasedba kljub značilnemu in prepoznavnemu zvoku omenjene scene izstopa... (v celoti...) >>

Nekoč so bile v raperskem svetu vloge zelo natančno razdeljene. Za glasbeno podlago je iz kopice samplov poskrbel producent, ki je pri raperjih največkrat pomenil tudi deejaya. Raperji in emsiji pa so prevzemali vlogo sporočilne vrednosti in komunikacije s publiko. Res malo je bilo ljudi, ki so se poskušali tako pri izdelovanju glasbe kot pri rapanju oz. pisanju tekstov, še manj pa je bilo tistih, ki jim je uspelo oboje delati dobro... (v celoti...) >>

Bostonska scena je imela od nekdaj nekaj odličnih predstavnikov. In tudi sedaj ni nič drugače, saj ljudje okrog založbe Brick, pa Mr. Lif, 7L & Esoteric, Skitzofreniks, Akrobatik, Edan, Kreators, Reks, Kabir, Raw Produce, Krumbsnatcha in njihov veliki fotr Guru iz zasedbe GangStarr ter starošolec Ed O.G., sestavljajo izjemno močno bostonsko sceno. Glavno presenečenje zadnjih dveh - treh letih pa je zame osebno v Bostonu INSIGHT, katerega letošnja fenomenalna plošča The Blast Radius, globoko prekaša konkurenco. Za nameček je prav vse beate, besedila in ostalo naredil sam. To pa je točka, kjer se ostali dj/producenti/mcji izgubijo, v nečem so bistveno slabši kot v drugem (ali so močnejši na beatih al pa na tekstih). Insightu pa ne moremo očitati ničesar... >>

Uradni naslov letošnjega albuma brazilskega rockovskega tria Thee Butcher’s Orchestra ima svojo daljšo različico. Stop Talking About Music, Let’s Celebrate That Shit! se glasi vročekrvni izziv tega garažnorockovskega benda iz Sao Paola, ki se je po prodiranju s kasetnimi izdajami v vrh garažnega dogajanja v Južni Ameriki prebil v svetovno mrežo garažnega rocka in se s prvo dolgometražno evropsko izdajo takoj postavil v zelo napadalno, a razigrano pozo... (v celoti...) >>

Mouse On Mars se na svojem zadnjem izdelku, ki je sicer že osmi po vrsti, odločijo za pot navidezne zvočne redukcije. Radical Connector se posluša kot malce bolj zapletena pop plošča, prepredena z vokali ter "keči" garage in tech-house ritmi, ki pa pri Mouse on Mars pravzaprav niso neznanka. Sicer pa se je Duesseldorfski duet zoper opomogel z živim bobnarjem, kar celo stvar naredi še bolj zanimivo kot običajno. Bo že veljalo, da Mouse On Mars v osnovi sploh ne moreta "faliti". >>

Kdo si ti, če nisi jaz, reci, kdo si, kdo si jaz? Rockaj kazbo! Korak za korakom, gib za gibom: pozabiti bolečino, ostati ti in iz življenja narediti pesem. Zahtevajte račune, preženite jih: morilce, tatove, poniževalce, zasužnjevalce, zatiralce ... Malo, tako malo pravic! Velikansko zatiranje! Moje srce, tvoje srce je ranjeno – odloži skrbi v mrežo: ene bodo padle, druge ostale. Kdaj bom našel mir? Kje je paradiž? Od ena do neskončnosti, čakajoč na izgubljeno sporočilo. Če bi videl, kar sem videl, bi oslepel, če bi slišal, kar sem slišal, bi oglušel. Naučil sem se pomena življenja v naključju srečanj. Poglej, to je tvoja sreča! Ali se želiš spomniti, kaj te bo doletelo? >>

Le redko se mi pripeti, da se moram ugrizniti v jezik in si priznati, da sem se v zapisanem kar malce uštel. Res redko, a tudi to se dogaja v boljših družinah. Še ne dolgo nazaj sem bil namreč povsem prepričan, da je vsa evforija okoli Islandije in njene glasbene zapuščine že dosegla svoj vrhunec, se vsaj nekoliko prizemljila in občinstvo umirila do te mere, da je le-to usmerilo pogled še kam drugam. Po pričevanju lokalnih protagonistov sem namreč padel pod vtis, da sedaj lahko končno snujejo v miru in v svojih kreacijah zadihajo s polnimi pljuči. Pa ni povsem tako. Islandija je namreč še vedno prekleto 'in', njeno glasbeno izročilo pa še vedno privablja množice oboževalcev – drugače npr. letos v Parizu, ki je organiziral mesec islandske umetnosti in kulture, vsi možni koncerti ne bi bilo razprodani že par mesecev vnaprej, mar ne? Ok. S tem sicer ni nič narobe, saj lahko sedaj končno svoje bogate prihodke spreminjajo v moštvo novih izzivov in projektov, a po drugi strani je postala sama situacija tudi zame že kar malce odbijajoča. Vsaj za tisti kratek trenutek...(več)... >>