Pravzaprav nikoli presunljivo hiter okrožni državni tožilec Slovenije bo po napovedih svoje šefice, generalne državne tožilke Zdenke Cerar, zaradi zaključenega predkazenskega postopka proti sedanjemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu zaradi le še navidez domnevne uradne zlorabe položaja še ta teden sprejel odločitev ali je primer oziroma kar sam minister Rupel zaradi na lastno kožo pisanih postopkov ustanavljanja Pravne fakultete in diplomatske akademije v Portorožu naposled le zrel za nadaljno kazensko obravnavo. Oziroma za vložitev povsem konkretne obtožnice za zlorabo uradnega položaja. >>

Slovenska politika očitno ni zadovoljna z delovanjem domače iz v praksi pravzaprav nikoli povsem uresničene ameriške tradicije izhajajoče četrte veje oblasti, torej domačih medijev in novinarstva. Na to povsem očitno kažeta le na prvi pogled nepovezana dogodka, zgolj obrobno omenjena v svežem časopisju državotvornega medijskega diskurza. Vlada oziroma Ministrstvo za kulturo, dobri dve leti po njegovi uveljavitvi, že pripravlja novelo svojega naposled le tudi po lastnem spoznanju pomankljivega zakona o medijih. Vrh domačih zakonodajacev zbran v kolegij predsednika državnega zbora pa bo v petek na že danes javno objavljeno pobudo Boruta Pahorja naposled le spreminjal v novinarsko avtonomijo posegajoča določila dogovora o medsebojnem sodelovanju na področju neposrednih prenosov parlamentarnih zasedanj. >>

Opoldanski počitek slovenskih poslancev je danes pred poslopjem Državnega zbora zmotila akcija v belo odetih teles, ki so sestavila napis Izbrisani. Kljub temu, da je najvišja pravna inštanca države - Ustavno sodišče z odločbo notranjemu ministrstvu naložilo, da mora po uradni dolžnosti v šestih mesecih izdati dopolnilne odločbe 26. februarja 1992 vsem sistemsko izbrisanim iz stalnega registra prebivalcev Slovenije, se to še vedno ni zgodilo. Časa za naknadno vzpostavitev zakonitosti, če naj še naprej velja, da živimo v pravni in demokratični državi, pa je še samo osem dni – do 16. oktobra. In povsem gotovo je, da odločba Ustavnega sodišča tudi po popoldanski izredni seji Državnega zbora, na katero so se z opoldanskim počitkom pripravljali poslanci, še vedno ne bo izpolnjena. >>

Slovensko neodvisno sodstvo je zadalo novo zaušnico občemu prizadevanju za uveljavitev avtonomije in neodvisnosti domačega novinarskega poklica. V postulat neodvisnosti se v urejenih demokracijah pri obveščanju in naslavljanju javnosti sicer sploh ne sme dvomiti. Toda včerajšnja zavrnitev zasebne tožbe ljubljanskega okrožnega sodišča, ki jo je zaradi domnevne žaljive obdolžitve zoper vodjo poslanske skupine največje in v zadnjem desetletju na slovenskem najvplivnejše politične stranke – Liberalne demokracije vložil novinar in urednik dnevnoinformativnih oddaj Televizije Slovenija Rajko Gerič, kaže, da slovenska demokracija le ni tako zelo urejena, kot jo predvsem pred tujimi očmi slikajo domači nosilci pač demokratične oblasti. >>

Kazalo je že, da bodo črni dnevi za Združene narode in mednarodno pravo nekako le vsaj navidez prenehali. To je bilo vsaj slutiti iz besednjaka nad čedalje večjimi stroški okupacije Iraka naposled le zaskrbljenega ameriškega predsednika Georga Busha mlajšega. Ta se je naposled le začel zavedati, da z lastnimi proračunskimi viri svoje ta čas na svetu najbolj zadolžene države tega bremena ne bo zmogel. Toda včerajšnji veto Združenih držav Amerike v Varnostnem svetu Združenih narodov na resolucijo, ki bi od Izraela zahtevala, da odstopi od nameravanega izgona demokratično izvoljenega palestinskega voditelja Jaserja Arafata in preneha z grožnjami njegovi varnosti, je neizpodbitno dokazal, da so v ameriških očeh pred mednarodnim pravom vseeno nekateri bolj enaki kot drugi. Izrael pač ni Irak. In črni dnevi za mednarodno pravo in Združene narode se nadaljujejo. >>

Skoraj bi lahko rekli, da so tudi v slovenski politični eliti nenazadnje le doumeli, kako zelo nemoderno je sploh še obvezno služenje vojaškega roka v postmodernih časih 21. stoletja. Takšen vtis sta na obveznem fototerminu po delovnem sestanku v ljubljanski vojašnici Franc Rozman Stane pred zbranimi predstavniki domačih trobil večinskega diskurza vsaj poskušala pustiti predsednik vlade Anton Rop in njemu podrejeni obrambni minister Anton Grizold. Oznanila sta, da Slovenija, kako napredno in demokratično, kar devet mesecev pred iztekom z zakonom določenega roka za odpravo obveznega služenja vojaškega roka odpravlja naborniški sistem. V dvanajstih, vsaj deklarativno demokratičnih letih Republike Slovenije, je bilo na služenje vojaškega roka tako skupaj napotenih 91.824 nabornikov. >>

Kljub temu, da je na ulicah iraških mest vsak dan kak okupatorski vojak manj, anglo-ameriški okupatorji Iraka še naprej nadaljujejo z dirigirano demokratizacijo države. Na slovesnosti v Bagdadu je danes v navzočnosti ameriškega civilnega upravitelja, kot se uradno reče s strani State departmenta imenovanemu iraškemu despotu Paulu Bremerju, svečano zaprisegla nova iraška vlada, v kateri bo kar 24 ministrov in celo ena ministrica. Za demokratične standarde Zahoda je sicer nekoliko dvomljivo predvsem to, da jih je izbral Svet prehodne iraške vlade, ki so ga 13. julija imenovale okupacijskim silam poveljujoče Združene države Amerike. Da pa se ministri nove vlade vseeno ne bi obnašali preveč samosvoje in nemara bolj v korist iraških kot pa ameriških korporativnih interesov, smo pri prvi iraški vladi priča še enemu svojevrstnemu demokratičnemu paradoksu – mesto premierja je ostalo v domeni Sveta prehodne iraške vlade, ki tako ostaja uradno najvišja avtoriteta, v bistvu pa najvišja marioneta v Iraku. >>

Kazalo je že, da se bo letošnji nagovor ob tudi državno zapovedanem rimokatoliškem prazniku Marijinega vnebovzetja ljubljanskega nadškofa in metropolita Franca Rodeta iztekel brez že običajnih žolčnih izlivov najrazličnejših civilnodružbenih organizacij. Tak vtis so pri domačem državljanskem občestvu sprva vsaj poskusili poustvariti v državotvornih trobilih večinskega diskurza. Toda nekoliko zakasneli reakciji zaenkrat še civilnodružbenega Foruma za levico in celo vladnega ministra za šolstvo in šport Slavka Gabra, bi moralo slediti še kar nekaj reakcij civilnodružbenih predstavnikov domačih, tudi s strani države in ne le domače rimokatoliške cerkve marginaliziranih in deprivilegiranih družbenih skupin. Tako naj bi vsaj bilo, če naj tudi v bodoče ohranimo iluzijo, da je Slovenija še vedno sekularna, torej posvetna in demokratična država. >>

Pričakovali bi, da se bo svet dan po 40-ih smrtnih žrtvah, ki sta ju pridelala v zadnjem času najsilovitejša bombna napada v Bagdadu in Jeruzalemu, zavil v spoštljivo molčečnost, ki pritiče spominu na nedolžne civilne žrtve terorističnih reakcij na sodobno nepravičnost imperialističnih mednarodnih odnosov. Toda ne, kljub 40-im novim osmrtnicam na seznamu svetovne civilne kolateralne škode sodobni demokratični imperatorji, ki jih je danes tudi rimokatoliški poglavar Janez Pavel drugi pozval k politični odgovornosti in zahteval, da naj zajezijo pogubno spiralo sovraštva in nasilja, zgolj nadaljujejo svoj vojaški ples. >>

Slovenija po mednarodnem pomorskem pravu sodi med države z neugodno pomorsko lego. Prav s sosednjo Hrvaško nedoločena meja na morju pa ostaja ena ključnih rakavih tvorb domače zunanje politike, katero sta - nekoliko naivno in brez upoštevanja temeljnih razmerij političnih sil v obeh nacionalnih parlamentih – s sporazumom o državni meji neuspešno poskušala razrešiti takratna premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan. >>

Medtem ko so ameriški očetje naroda, ki s trdo roko obvladujejo ameriško državljansko telo in tamkajšnje javne finance, le odstopili od načrtovanega internetnega projekta napovedovanja prihodnosti poimenovanega »Borza politične analize«, katerega so se domislili računalniški geeki iz urada za teroristično informacijsko osveščenost pri Agenciji za napredne obrambne raziskave, pa je napovedovanje prihodnosti očitno bolj moderno na stari celini na drugi strani Atlantika in celo na slovenski državotvorni strani Alp. Kako drugače bi si sicer lahko razložili včerajšnji posvet pri predsedniku republike Janezu Drnovšku, na katerem so posebej za to priložnost skupaj zbrani bolj ali manj sivolasi gospodje, očitno torej nekakšni postmodernistični svet vračev slovenskega plemena, razpravljali prav o pobudi za razpravo o prihodnosti Slovenije, ki jo je predsedniku republike v obraz zalučal zadnje čase spet izredno politično aktiven opozicijski prvak Janez Janša. >>

Politične afere, med katerimi je prav gotovo najznamenitejša afera Depala vas, se ne le v domovini na danes končno le demokratičnemu ozračju primerno temačni strani Alp, vedno dogodijo v imenu onih ali drugih političnih interesov. In nobenega znamenja ni, da bi se tudi tokratna epizoda te največje afere iz uradno mirnodobnih časov leta 1994, ki daje slutiti, kako zelo krhka, mogoče pa celo od znotraj votla od zunaj pa je sploh nič ni, je še danes slovenska demokracija. Ne glede na to, kako zelo neprijetno se je v letu 2003 z njo sploh ukvarjati sedanjim v prav nič gotovo evro-atlantsko prihodnost zazrtim oblastnikom, pa se sedaj že povsem gotovo ve, kar nekaj za demokratičnost duha države Slovenije pogubnih dejstev. >>

Slovenski poslanci so na pred parlamentarnimi počitnicami zadnji – julijski seji med drugim poskrbeli tudi za okrepljeno pravno podlago za strokovni nadzor nad zakonitostjo policijskega dela, ki bo v veljavo dokončno stopila z objavo v Uradnem listu. Domači pravni red je tako bogatejši za povsem novo ureditev pritožbenih postopkov državljanov na delo policije in na kršitev pravic ali svoboščin v policijskih postopkih, po kateri se bodo pritožbeni postopki nad tem organom, oziroma konkretneje organi, iz policije prenesli na ministrstvo za notranje zadeve, kjer jih bo obravnaval zunanji tričlanski pritožbeni senat, s čimer naj bi po razlagi predlagatelja zagotovili učinkovit civilni in za povrh še neodvisni pritožbeni postopek. Domače opozicijske sile, ki se z nasprotovanjem vsakemu vladnemu posegu v domačo zakonodajo očitno že pripravljajo na vse bolj bližajoče se parlamentarne volitve v letu 2004, pa so iz govornic državnozborske dvorane predvsem svarile pred posledično politizacijo policije ali kar pred vnovično vzpostavitvijo režimske politične policije. Toda policija - v demokraciji za represijo nad državljani pooblaščeni organ - je vsekakor že režimska, prav ravnanje ministrstva za notranje zadeve, ki je koalicijski večini v državnemu zboru v sploh predlagalo potrditev novele zakona o policiji, pa kaže, da je ta - tudi že povsem spolitizirana.
>>

Združene države Amerike še naprej ostajajo v svoj osamljeni prav o svoji dominantni vlogi v mednarodni skupnosti prepričana država, ki je lani kot prva umaknila svoj podpis z mednarodne pogodbe, ki je pravni temelj za sam nastanek in začetek delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča. Včeraj je tako v veljavo stopil Zakon o zaščiti ameriških oboroženih sil, ki ga je George Bush mlajši podpisal takoj za tem, ko je prelomil besedo oziroma pisno zavezo o spoštovanju mednarodnega prava svojega demokratskega predhodnika. Z zakonom o zaščiti ameriških oboroženih sil, pa je uzakonjena tudi ukinitev vojaške pomoči državam, nečlanicam Nata, ki do včerajšnjega 1. julija z Združenimi državami Amerike niso podpisale bilateralnih sporazumov o imuniteti ameriških državljanov pred Mednarodnim kazenskim sodiščem. Zaenkrat pa je med njimi še tudi Slovenija, ki bo tako ostala brez dobrih štirih milijonov ameriških dolarjev vojaške pomoči. >>

25. junija 1991 je takratna slovenska skupščina starih in novopečenih politikov, od katerih nam mnogi še danes krojijo politično usodo, na podlagi zakona o plebiscitu o samostojni in neodvisni Sloveniji ter posledičnih rezultatov iz 26. decembra 1991, sprejela ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije in še deklaracijo o neodvisnosti. S tem se je formalno začela suverenost republike, ki so jo slovesno razglasili dan kasneje. In kje smo dvanajst let pozneje po uresničitvi slovenskega nacionalnega projekta – samostojne države, ki po besedah iz vrha domače politike, preskakuje razrede? >>

Že samo po sebi je zgovorno dejstvo, da si je predsednik Državnega zbora Borut Pahor, ki mu družbo kakopak delata še predsednika parlamentarnih odborov za mednarodne odnose in obrambo koalicijski Jelko Kacin ter opozicijski Rudolf Petan, za svoj prvi uradni obisk izven Evrope izbral prav Združene države Amerike. Še jutri si bodo tako trije najpomembnejši predstavniki domačega zakonodajalnega telesa družno podajali washingtonske kljuke številnih ameriških senatorjev in kongresnikov. Danes pa so se iz Washingtona oglasili tudi za domačo javnost in poznavalsko sporočili, da so bili pogovori s ameriškimi kolegi na zelo visoki ravni in da so lastnoročno, pravzaprav pa lastnobesedno, še utrdili že pregovorno trdno zavezništvo med državama. Toda idilično sliko meddržavnih odnosov med Slovenijo in Združenimi državami Amerike kali kar nekaj rakavih ran, ki jih je domačemu zunanjepolitičnemu ponosu prizadejala ameriška diplomacija moči, o katerih so smehljajoči se političari tokrat rajši diplomatsko modro molčali. >>

Iz seveda neimenovanih evropskih diplomatskih krogov je pricurljala vest, ki kaže, da je ohladitev zavezniških odnosov med Združenimi državami Amerike in državami stare celine, ki so se ob napadu koalicije voljnih na Irak sicer neuspešno postavile v bran mednarodnemu pravu, kljub televizijsko všečnemu trepljanju po ramenih udeležencev pravkar zaključenega vrha G-8 v Evianu, vse prej kot pa presežena. Pentagon naj bi namreč te dni ne razmišljal le o umiku svojih 15.000 vojakov, ki so že od druge svetovne vojne trdno ukopani v Nemčiji, pač pa tudi o vzpostavitvi novih vojaških oporišč za vadbene centre in izhodišča za morebitne vojaške posege na Bližnjem vzhodu v Romuniji in Bolgariji. Hkrati pa je zagovornike vojaške emancipacije Evropske unije doletel še en hladen tuš. Kljub temu, da so se poprej že dogovorili drugače, so Združene države Amerike včeraj na zasedanju Severnoatlantskega sveta v Madridu sporočile, da je o evropskem prevzemu mirovne misije v Bosni in Hercegovini, ki jo vodi tudi z ameriškimi vojaškimi silami podprta zveza Nato, sredi leta 2004 še prezgodaj govoriti. >>

Zdelo se je že, da bo zgodba o več kot 18 tisoč izbrisanih državljanih in državljankah neslovenskega rodu, ki sta jih leta 1992 iz registra stalnih prebivalcev Slovenije administrativno izbrisala država in takrat vladajoča politika, po dokončni odločitvi Ustavnega sodišča le dobila svoj pravičen in resnično demokratičnim državam primeren konec. Normalno bi naj tako bilo, da se krivica, pa čeprav jo sistemsko namerno povzroči država, ko je enkrat spoznana in potrjena tudi s strani najvišje sodne inštance v državi, odpravi. Toda ne, politična kultura v Sloveniji je očitno še vedno prežeta s ksenofobijo do v Sloveniji stalno prebivajočih Neslovencev. To vsaj povsem eksplicitno dokazuje spletna stran izbrisani.siol.net, na kateri pod naslovom »V Sloveniji ni bilo etničnega čiščenja in izbrisa« svojo resnico o izbrisu podajajo strumni branitelji domače etnične čistosti narodovega telesa. >>

Že po razglasitvi referendumskih rezultatov, s katerimi je domače volilno telo s 66 odstotno voljo demokratično odločilo, da naj se domovina odzove vabilu za priključitev zvezi Nato, so v metelkovski Menzi pri koritu, alternativnem tiskovnem središču nasprotnikov vstopa, nekateri tam navzoči državljani in državljanke javno naznanili ustanovitev nove stranke, saj da 34 odstotkov volilnega telesa ni ustrezno zastopanih z nobeno politično stranko. Da je grožnja, namenjena predvsem Združeni listi in delno tudi po lastnih besedah levo usmerjeni Liberalni demokraciji, nekoliko prenapihnjena z jezo zaradi referendumskega poraza, je bilo jasno, takoj ko je bila izrečena. Toda govorice o nekem novem političnem subjektu, lahko tudi stranki, kar niso in niso hotele potihniti. Zdaj je že znano, da bo to Forum za levico. >>

Medtem ko se v mednarodni skupnosti vsaj na videz bije boj, pod čigavo taktirko se bodo stabilizirale iraške druge največje zaloge nafte na svetu, katerega končni izzid bo pravzaprav pokazal, ali so v ameriški administraciji sploh še pripravljeni Organizaciji združenih naodov pustiti vsaj košček manevrskega prostora, ki bi tudi v prihodnje upravičeval njihov politični obstoj, pa postaja vse bolj jasno, da utegne biti ameriška ratifikacija slovenskega pristopa severnoatlantskem zavezništvu, zadnje dejanje domače zunanje politike, ki jo pooseblja ministrski lik Dimitrija Rupla. >>

Pravzaprav je zanimivo, da se je ravno v dneh, ko se povsod po delavsko osveščenih rajih sveta, in tako tudi v domovini, pripravljajo na kurjenje kresov, s katerimi so nekoč naši predniki opozarjali svoje sosede iz sosednjih gričev na prihod turških osvajalcev in plenilcev, za vsako posamezno državo posebej, ki je že, ali pa še bo postala del Evropske unije, odprla temeljna dilema prihodnje varnostne in obrambne doktrine starega kontinenta Evrope. ... >>

Vsaj če pogledamo, kaj zadnje dni pišejo in poročajo v tujih medijih, ni nobena skrivnost več, da je med državami, ki naj bi jih Združene države Amerike nagradile za uspešno podporo vojni v Iraku in le na sončni strani Alp tudi referendumsko podporo širitvi severnoatlantskega zavezništva pakta Nato na za ameriški vojaški škorenj v prejšnjem stoletju prepovedana prostranstva evropskega jugovzhoda z namestitvijo svojega vojaškega oporišča, tudi Slovenija... >>

Današnji dan je bil za evropske parlamentarce, to politično kasto v katero se bo v kratkem namestilo tudi sedem slovenskih političnih mož in žena, deloven. Po predvidenem urniku evropske širitve, ki so ga na evropskem referendumu skoraj s povsem totalitarno večino potrdili tudi domači volilni upravičenci, je moral evropski parlament na današnjem plenarnem zasedanju v Strassbourgu izdati še soglasje k vstopu desetih novih držav v Evropsko unijo 1. maja 2004. Na uresničitev tudi slovenskega evropskega sna, pa je ravno na sredi predstavitvenih poročil za vsako posamično kandidatko, natančneje pa ravno med predstavitvijo slovenske zgodbe o uspehu, ki jo med evopskimi poslanskimi brati in sestrami uspešno razširja naš zamejski evro-poslanec Demetrio Volčič, pa je prav danes, kako nerodno za visoke evropske politične predstavnike, ki imajo polna usta politične dolžnosti in zmenkov z zgodovino, padla temna senca stavke zaposlenih v evropskem parlamentu. >>

Washington se zahvaljuje Ljubljani za podporo vojni v Iraku. Novico s tem naslovom je danes moč zaslediti v vseh svetovnih in tudi domačih trobilih množičnega diskurza. In zakaj gre? Ameriški kongres je namreč včeraj zvečer objavil besedilo resolucije, v kateri se je zahvalil državam, vključenim v koalicijo za razorožitev Iraka. Dokument so sicer že v petek kakopak soglasno sprejeli v ameriškem senatu, od včeraj pa je potrjen tudi s strani predstavniškega doma ameriškega kongresa. In zakaj naj bi bilo domače protivojno gibanje tokrat za spremembo hvaležno zaenkrat še vedno soglasnim washingtonskim politikom? V prvi vrsti zato, ker je med naštete države, ki podpirajo ameriško vojno v Iraku, povsem črno na belem uvrščena tudi Slovenija. >>

Domovino, oziroma vsaj njen do dogodkov, ki te dni na iraških naftnih poljih usodno zaznamujejo podobo sodobnega sveta, zaskrbljeni del je danes pretresla novica, da bo ameriška administracija s konkretnimi finančnimi sredstvi nagradila sodelovanje in tudi le neformalen pristop držav k protiiraški koaliciji. Kljub vztrajnem, a za mednarodno skupnost očitno le neprepričljivem mencanju domače politične kaste, da Slovenija ni članica nikakršne vojne koalicije, ki v imenu ameriških naftnih interesov te dni z bombami in zažiganjem naftnih vrelcev dela nov svetovni red po Iraku, pa - vsaj tako poročajo najvplivnejši določevalci svetovne javne agende, med njimi agencija Reuters - je med prejemniki ter torej tudi med državami protiiraške koalicije tudi Slovenija. >>

Nekaj bo res potrebno storiti. Pa čeprav za začetek upreti se še samooklicanim očetom. In narodu. In nenazadnje tudi strahu. Prva priložnost, da se pridružite nepokornim otrokom sveta, in zakričite svoj ne samooklicanim očetom, je, da se pridružite globalni protivojni koaliciji. Protivojne mreže so dan napada na Irak razglasile za dan globalnega upora. Na dan napada se bomo zbrali v mestih sveta in skupaj rekli odločen NE vojni! Ljubljanska celica odpora očetom naroda nepokornih sinov in hčera, se tako dobi, mogoče že jutri, ob 16.00-ih pred Moderno galerijo. Prazne strahove, ki nam jih ponujajo, je namreč potrebno ovreči. Izpostaviti pa tiste, o katerih se te dni javno pač ne sme govoriti. >>

Z dnevi, ko tako nasprotniki kot zagovorniki vstopa Slovenije v vojaško severnoatlantsko zavezništvo NATO odštevajo predreferendumske dneve, postaja vse bolj očitno, kako usodna je za demokratične sisteme prefinjena umetnost manipuliranja javnega mnenja. Tej iz starogrških vedenj o retoriki razviti veščini obvladovanja lahko tudi manipulativne komunikacije se je sicer v prejšnjem stoletju tudi povsem uradno reklo propaganda, dandanes pa se je ta nekako preoblekla v javni podobi všečnejše odnose z javnostmi. Domači vladi in ostalim evroatlantskim zanesenjakom pa ne gre in ne gre. Z današnjo sejo Državnega sveta, na kateri naj bi svetniki sprejeli tudi stališče do vstopa naše države v Nato, pa se zdi, da poka tudi do sedaj uradno enotno stališče slovenske uradne politike in vseh njenih inštitucij o večinski zavzetosti za vstop domovine v severnoatlantsko zavezništvo. Kdo je torej prepričal člane komisije Državnega sveta za politični sistem, da so Državnemu svetu predlagali, naj vstopa v Nato ne podpre? >>

Za rimokatoliško občestvo, kateremu v večinskem delu pripada tudi domače do religijskih praks in tovrstne utehe dovzetno državljansko telo, se danes na pepelnično sredo začenja 40-dnevni postni čas, v katerem se pripravljajo na največji krščanski praznik, veliko noč. V skladu z zapovedjo sicer komaj še živega vrhovnega poglavarja papeža Janeza Pavla drugega pa je tudi za v Sloveniji živeče Vatikanove podanike pepelnica ne le dan posta pač pa tudi dan molitve za mir. Toda takrat, ko to ustreza domačim oblastnikom, je Slovenija še vedno sekularna država. To vsaj neizpodbitno dokazuje včerajšnja napoved slovenske vlade, da bo začela z obsežno propagandno kampanjo informiranja, ki naj slovensko državljansko telo prepriča v nujnost vstopa domovine v Evropsko unijo in zvezo NATO. Če bomo namreč opravili z zgodovinsko priložnostjo, tako kot to pričakuje in se za ceno lastnega preživetja nadeja domača politična elita, bomo – »Doma v Evropi in varni v NATU«. >>

Takoimenovana mednarodna skupnost suverenih držav, v kateri se te dni skozi prizmo naftnih virov gospodarsko in vojaško najmočnejše države sveta prerekajo o vojni ali miru v Iraku, po svojem osnovnem smislu in namenu ne obstaja več. Ne glede na vsak dan večje protivojno razpoloženje državljanov in državljank sveta, katerega ulično katarzo smo povsod po svetu in tudi v Ljubljani in Mariboru podoživeli 15. februarja, vsaj domnevno tudi njihove vlade za vse številnejše pozive k miru ostajajo gluhe. >>

»V Sloveniji vlada monopol politične oblasti, ki je začel resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Zato je treba nekaj storiti, da bo v državi končno zaživela demokracija.« - To od včeraj javno menijo tudi podpisniki državljanske pobude z naslovom »Nekaj je treba storiti«. Na spisku s svojim podpisom potrjeno zaskrbljenih državljanov pa so se za prvopodpisano Barbaro Brezigar večinoma zvrstili še večno opozicijski novorevijaški polit-intelektualci, katerih zadnji državljanski prispevek v domačo politiko je bil povsem propadli protestni piknik na dvorišču branika slovenske južne meje Joška Jorasa. Ta je takrat ravno gladoval v puljskih zaporih, piknik-aktivistično razpoloženih literatov pa tako ali tako sploh niso spustili čez hrvaško mejo, preko katere vodi edina pot do Jorasovine. >>