V torek, 14.marca, ste si lahko v Cankarjevem domu ogledali najnovejši dvourni spektakel Wima Vandekeybusa [vim vandekejbusa] in njegove zasedbe Ultima Vez [ultima ves]. Belgijski režiser, koreograf, igralec in fotograf, Wim Vandekeybus, vam je lahko ostal v spominu še iz lanskoletnega gostovanja s predstavo Zardevanje (Blush). Poznan je tudi prek daljnih ali še obstoječih sodelovanj s slovenskimi ustvarjalci kot so Branko Potočan, Ana Stegnar in Mala Kline.
Ariana Ferfila, komentarji
Predstavljajte si, da Franz Kafka nenadoma oživi. Ko hodi po ulici, ga frapirani mimoidoči občudujoče gledajo, se mu nasmihajo, tu in tam ga nemara celo kdo potreplja po rami. Revežu pa nič jasno. Vse dokler ne naleti na prijatelja Maxa Broda, ki mu v zadregi pove, da je v bistvu prelomil obljubo glede uničenja njegovih zapiskov. KAJ bi se zgodilo s Kafko, če bi ugotovil, da je postal svetovno znana pisateljska ikona in da je občasno deležen prav opolzkega seciranja? Tokratna celjska uprizoritev z ravno pravšnjo groteskno začinjenostjo, učinkovitimi odmerki humorja, a hkrati v neprestanem vzporednem spremstvu literarne resnosti prikazuje eno od možnih interpretacij britanskega dramatika Alana Bennetta. 
Pri Mladinski knjigi je te dni izšla Zlata knjiga Simona Gregorčiča, ki poleg faksimila izvirnega pesnikovega rokopisa in reprinta prvega natisa njegovih Poezij iz leta 1882 obsega še Malo slikovno monografijo, ki jo je uredil in s kratko spremno besedo opremil dr. Mihael Glavan. Pesnika seveda ni treba posebej predstavljati: gre za enega tistih temeljev slovenske poezije, s katerim so nas vse seznanili že v osnovni šoli in ki se ga, če po drugem ne, spomnimo po pesmih Soči in Človeka nikar. Razlog za izid knjige v takšnem obsegu in obliki je stota obletnica pesnikove smrti, ki jo imamo dočakati letos novembra. 
V filmu Blair Wich Project se Heather in njena dva prijatelja odpravijo v neznano, natančneje v gozdove okrog Burkittsvilla, da bi raziskali skrivnost čarovnice iz Blaira. Pot iz varnega zavetja doma v neznano je ena izmed točk na katerih se Blair Witch Project srečuje z najnovejšo knjigo Melite Zajc z naslovom Digitalne podobe. Tudi Zajčev v knjigi zapušča varno zavetje utečenih praks razumevanja podob in se podaja v raziskovanje. Naslednjih trideset minut jo bomo spremljali na njeni poti:
Hišni predmeti, Pravljice, Noč je naslov skupinske razstave treh slovenskih sodobnih umetnic, ki se predstavljajo v Mestni galeriji v Ljubljani. Natašo Ribič, Natalijo Šeruga in Majdo Gregorič ustvarjalno ne druži tematika, kajti ta je za vsako od omenjenih avtoric izjemno osebna. Združene v eno, pa uspejo izpovedati nek krogotok vsakdana, ki se vrti prav okoli besed iz naslova razstave.
V Šentvidu pri Ljubljani, točneje v Galeriji P74, je v četrtek prejšnjega tedna je ob pomoči kustosinje Urške Jurman domača umetnica Tanja Lažetić pripravila zelo specifično postavitev svojega novega dela. To obsega le majhen izsek tega sicer dokaj prostornega razstavišča. Kot ponavadi, je tudi tokrat otvoritev pomenila hkrati tudi vrhunec razstave. Ravno iz tega razloga je avtorica ob tej priložnosti pripravila javno vodstvo za obiskovalce, s čemer je hotela čim bolj pojasniti svoj celoletni projekt.
Oprostite, prosim. Slovenski medijski prostor ima tudi svoj drug krajec. Leta tisoč devetsto triindevetdest sta skupščina NOVE REVIJE in upravni odbor DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV ustanovila Sklad Josipa Jurčiča. Plemenito, zares. Zbirajo sredstva, od lastnih ust si trgajo, starešine, da lahko utolažijo kakšnega prezeblega novinarja, svobodnega publicista ali urednika, ki z razbitimi steklenimi očmi, vse dni, nemo, kar tako nekam predse zre. Triindevetdestega so tako dali roko na ramo strtemu borcu za demokracijo, Danilu Slivniku. In poglejte ga danes, kako ponosno stopa, kako mu stisk roke je topel in močan, nasmeh pa skoraj blažen. V soju rdeče dvorane Mestne občine Ljubljane, in v cvetju in sadju slovenskega novinarstva, je drugega Marca, sklad podelil Jurčičevo nagrado za leto dvatisoč pet. 
V isti zasedbi, le malo drugačnih funkcijah, se ob Dnevu žena zopet podajamo na potovanje v območje vizualne umetnosti. Petja G. - K. je v Mali galeriji obiskala razstavo z naslovom "Slow Motion", na mnogih področjih talentiranega in uspešnega Mihe Knifica. Miha C. se je udeležil tiskovne konference v Galeriji in centru P74, ki je obveščala o podeljevanju Nagrade skupine OHO. V Kapelci pa je Maja S. obiskala razstavo z naslovom: "... You can be the master of your boat, but you can not be the master of the whole blue sea", Taa G. Vrhovca Sambolca. 
Hrepenenje je nekaj zelo slovenskega, pravi Nebojša, gledališki garderober, balkanski ljubimec Vere, igralke, zaposlene v istem gledališču. Dramski tekst, komedija v treh dejanjih je delo Mete Hočevar, ki je prevzela tudi režijo in scenografijo igre Smoletov vrt. Predstava, ki je premiero doživela v soboto na odru ljubljanske Drame, je logični nasledek njenega celotnega več kot tridesetletnega gledališkega ustvarjanja. V tekst je poleg teme hrepenenja vključila še problem čakanja in iskanja, sedanjosti ter prihodnosti, o katerih je kot avtorica, režiserka, scenografka in kostumografka prvenstveno razmišljala pri predstavi Obisk in tudi pri mnogih drugih uprizoritvah.
Ob koncu preteklega leta je Študentska založba v zbirki Beletrina izdala izbor iz obsežnega pesniškega opusa, Evropi skorajda neznanega argentinskega avtorja, Roberta Juarroza. Pesnik, rojen leta 1925, je prvo pesniško zbirko Vertikalna poezija izdal leta 1958. Sledilo ji je še štirinajst zbirk z istoimenskim naslovom, dve pa sta izšli posthumno. Poleg pisanja poezije, je Juarroz več kot 30 let predaval bibliotekarstvo na univerzi v Buenos Airesu. Umrl je leta 1995. 
V zadnjih nekaj letih se je na knjižnih policah začela kopičiti literatura, ki poskuša slovenski bralni publiki razložiti razsežnosti in procese konstrukcije Evropske unije. Če pri tem odmislimo vladno publicistično dejavnost, ki je splošno javnost želela »informirati o« in »pripraviti« na vstop v Evropsko unijo, ter strokovno literaturo, ki se sklicuje na pravna, ekonomska in administrativna dejstva evropskega združevanja, lahko ugotovimo, da ne obstaja veliko znanstvenih publikacij, ki bi, brez že znanih ugotovitev in krilatic, razpravljale o morebitnih vsebinskih temeljih novonastajajoče evropske strukture. 
Laibache moramo razumeti kot nenehno razvijajoč se organizem. Prav na poudarjanju časovne relativnosti in prepletenostjo med preteklostjo in prihodnostjo temelji njihovo ustvarjanje. Te relativnosti se je v dokumentarcu o povolilni turneji Laibachov po Ameriki poslužil tudi Podgoršek. S kratkim vpogledom v izvor te provokativne skupine želim razjasniti nekatere pomisleke, ki bi se nam ob ogledu dokumentarca morda zastavili. Obenem pa tudi predstaviti, osnovno ideje skupine, ki se je pojavila v zgodnjih osemdesetih.
Od začetka devetdesetih 19. stoletja do svoje smrti leta 1939 je dr. Freud na svojem kavču gostil mnoge najbolj fantastičnih primerkov človeških karakterjev in domišljije. Nikoli ni razložil, zakaj je nekatere izbral za izčrpnejšo obravnavo in javno predstavitev, druge pa oropal gotove slave likov, primerljivih z Shakespearovimi, Sofoklesovimi ali Ibsnovimi junaki. Le pet jih je tistih, katerih slikovite nezavedne pokrajne so v Freudovi režiji in montaži dostopne našemu branju, tokrat drugič v slovenskem jeziku in prvič skupaj. 
V torek 21.februarja se je v Galeriji Alkatraz na Metelkovi odvila predstavitev knjige Mitje Velikonja z naslovom »Evroza«. Knjigo je pospremila razstava »Creme d'Europe«, ki jo je v sodelovanju z avtorjem knjige pripravila Saša Kerkoš. 
Petja bo v studiu gostila Anteo Arizanović. Njeno razstavo v Bežigrajski galeriji 2 predstavljajo kot " Izrazito postmodernističen pristop umetnice iz generacije najmlajših slovenskih umetnic".
Vsako tretjo sredo v mesecu ob 20 h! 
l Armstrong, Bush Jr., Slobodan Milošević, Josip Broz Tito, Bruce Lee, John Wayne, Muhamed Ali, Ezra Pound, The Residents, Charles Manson, Taxy Driver, Dirty Harry, Ministry, Bojan Anđelković 
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je Nataša Skušek v ljubljanski galeriji P74 odprla samostojno razstavo z naslovom Mamica, dojilja, žena, negovalka. Medtem, ko je širna Slovenija neprizadeto zrla v televizijske sprejemnike in se spraševala, ali bodo naslednje leto resnično modernizirali dolgočasno proslavo, so si obiskovalci v Šentvidu zastavljali povsem drugačna vprašanja.