Letošnje poletje lahko slovenska arhitektura za trenutek upravičeno postoji, zajame sapo in se zadovoljno ozre nazaj. V moderni galeriji namreč še nekaj dni poteka razstava pod produkcijsko taktirko zavoda za prostorsko kulturo TRAJEKT, kjer se le–ta iz oči v oči sreča s skromnim a pokončnim starosto slovenske, pa tudi mednarodne arhitekture, Ilijo Arnautovićem. Za srečanje, za katerega je bil tako rekoč že skrajni čas, je zaslužen njegov mladi vnuk, Andrej Mercina, diplomant Ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Diplomsko delo pod mentorstvom Aleša Vodopivca je nastalo leta 2003, dobri dve leti kasneje pa smo bili priča odprtju istoimenske razstave v moderni galeriji in izidu knjige pod okriljem založbe Viharnik.
nina_sl, komentarji
Art - Area ponovno naseljuje svoj redni termin. Njeni sodelavci pa se iz delovnih počitnic vračamo vanjo, polni novih moči. Miha se je pogovarjal z vodjo letošnjega 4. festivala Metamorfoze, Gajo Zornada. Predstavili vam bomo tudi zvočni dokument ene izmed začasnih urbanih intervencij, nastalih znotraj festivala, ki je svoje mesto našla na avtobusni postaji lpp. št. 6 , nasproti Filozofske fakultete. Njen naslov je "Na sončni strani alp" in je delo skupine "trie". Petja se je na festivalu Mladi levi poistovetila z zgodbami balkanskih kamionarjev v mobilni predstavi Stefana Kaegija, z naslovom Cargo Sofia.
Danes se v Kinodvoru začne predvajati film Moje poletje ljubezni, ki je med drugim prejel nagrado BAFTA 2005 za najboljši britanski film leta. Filmu se je poklonila mednarodna kritiška javnost. Zasluge za navdušeni odziv publike pa sta si provokativna zgodba filma in izvrstna igra osrednjih protagonistk razdelili z izvirno filmsko glasbo, ki jo je napisala med mladimi zelo priljubljena angleška skupina Goldfrapp. Od britanskega h goriškemu filmu ... 
Tudi zadnji teden Mladih levov je pokazal pestro bero svojega pretežno bolj gledališko obarvanega repertuarja, ki ga je množica hlastno požirala. Pri takem, še ne komercialno izrojenem in konceptualno trdnem festivalu je moč zaznati klimo, ki ugodno vpliva na razmnoževanje kreativnih idej in blagodejno vzpodbuja dejanja. Takšna, ki naslednja leta morda obrodijo sadove v obliki predstav ali pa pustijo zgolj neponovljivo izkustvo. 
Mladi ljubljanski kipar Boštjan Drinovec trenutno razstavlja v lapidariju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Razstavo malih plastik je poimenoval [skupaj!] Oseminštiridesetkratokolisveta, saj jo je posvetil prvi ženski, ki je poletela v vesolje in prav toliko krat obkrožila Zemljo. To je bila Valentina Vladimirovna Tereškova, ki se ji je uspelo leta 1963 osvoboditi zemeljske gravitacije in zaplavati v še človeško nekontaminiranem vsemiru.
Pred več kot desetimi leti smo pred Galerijo Kapelica v Ljubljani po končanih literarnih dogodkih, spomnimo se literarnih dvojcev, ki jih je vodil Mitja Čander, okušali vina z domačije Klinec iz Goriških brd. Naveza danes poznanih Beletrininih mož oz. imen Študentske založbe iz Ljubljane in medanskega vinarja Aleksa Klinca je tedaj prisluhnila tako rekoč norosti mladega nadebudnega vinarja z roba zahodne meje. Ta norost je kmalu prerasla v festival Dnevi poezije in vina, ki so se letos v precej spremenjeni Medani zgodili desetič: leta 1996 je bila Medana prvič v atmosferi, počivala je le leta 2000, ko se je zgodil Vlak literature. Letos torej upravičeno z veliko mero nostalgije in spominjanja teh desetih let.
Mestnem muzeju predstavila slovenska različica Muzeja prekinjenih ljubezni. Je ta razstava umetnost, se je na začetku in koncu besedila v Areni - časopisu festivala Mladi levi spraševal Samo Gosarič. In odgovarjal: "O ja, cela drama." Gosarič je pisal o zbirki artefaktov ostalih po neuresničenih, izjokanih in odmrlih ljubeznih. Na kup sta predmete in zgodbe zbrala Olinka Vištica in Dražen Grubišič iz Zagreba in v Mestnem muzeju jih, vse do 20. septembra, lahko tudi vi dopolnite s svojo kramo. Torej. Je to umetnost?
Čeravno je poleti V Beogradu večinoma gledališko zatišje, se v okviru Beograjskega poletnega festivala tu in tam zgodijo zanimive gledališke predstave. Ena takih je tudi predstava „Ružni“, ki je bila uprizorjena na večerni sceni gledališča ’Duško Radović’. Predstava je del festivalskega programa poimenovanega„Megapolis“, ki je posvečen fenomenom urbanega življenja. 
Do 27. avgusta je v galeriji Škuc na ogled konceptualno zanimivo zasnovana razstava z imenom Srečanja. Sodelovanje dveh kustosinj je pripeljalo do odlične razstave. Josephine Jan Michau je vsaj začasno članica umetniške družine Jan, ki se predstavlja na razstavi. Druga kustosinja, Dunja Kukovec, je večinoma zavezano novo-medijskim praksam. Pa vendar se njen angažma pri razstavi Srečanje smiselno vključuje v krog njenega delovanja. Razstava se namreč spopada s »kritiko odtujitvenih delovnih procesov in na prvo mesto postavlja 'razliko' in takojšnjo deleuzejansko samouresničitev aktivnega posameznika.«
V okviru 150-letnice Freudovega rojstva je v Ljubljani potekalo kar nekaj predavanj o Freudu. Omenim naj Žižkovo predavanje v Mestnem muzeju, kjer se je lotil analize aktualnih družbenih dogodkov s psihoanalitične perspektive. Njegovo kratko, a sočno in vsestransko predavanje je bilo začinjeno z veliko mero pretanjenega humorja, zaradi česar je Žižek izvrsten in popularen svetovni predavatelj, kar je med psihoanalitiki prava redkost. Na koncu predavanja je Žižek poudaril misel, da v teh časih manjka dobre teorije, saj vladajoči državni aparati napihujejo idejo »manj filozofiranja, več dela« prav zato, ker se bojijo vpliva dobre in konstruktivne teorije. Ta je lahko podlaga za razvoj nove ideologije, ki lahko čez čas privede do sprememb v državnem aparatu. 
Konec poletja nas je filmske navdušence Kinodvor prijetno presenetil s premiero Klapischevega novega filma Ruske Lutke, ki so nekakšno bolj ali manj logično nadaljevanje njegovega prejšnjega celovečerca L'Auberge Espagnole. V ruskih lutkah so študentski junaki pet let starejši, vstopajo torej v trideseta leta, in nekoliko utrujeni iščejo vlogo, v kateri bi lahko udobno preživeli naslednjih nekaj let.
V četrtek, 17. avgusta, se je s predstavo Roadmetal Sweetbread angleške gledališke skupine Station House Opera začel 9. mednarodni festival scenskih umetnosti Mladi levi. Organizatorji so, predvsem zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, opustili lansko idejo in eksperiment, da bi namesto mednarodnega festivala Ljubljančani imeli kar mednarodno sezono. Pravijo, da kljub pridobitvi novih prostorov očitno za to še ni pravi čas, po drugi strani pa je konec avgusta preprosto zazevala praznina. Tako se festival letos vrača v obliki, kot smo ga poznali in kot – tako vsaj zatrjujejo organizatorji – ga je najbolje sprejela tudi publika. 
14. avgusta je minulo natančno 50 let od smrti nemškega dramatika Bertholda Brechta. Brez zadržkov lahko takoj zatrdimo, da gre za eno največih umetniških osebnosti 20. stoletja. Poleg tega, da je bil eden najpomembejšnih, če ne celo najpomembnejši dramatik modernega gledališča, je bil Brecht prav tako in ne nazadnje tudi gledališki teoretik, režiser, pesnik, materialistični dialektik, sopotnik Partije ter ženskar. Njegovo življenje in delo nista pomembna samo z umetniškega vidika. Gre za paradigmatično in emblematično figuro prejšnjega stoletja.
Avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja ni treba posebej predstavljati. Ni dvoma, da gre za enega najpomembnejših evropskih režiserjev, ki ustvarjajo v zadnjih dveh desetletjih. V njegovem opusu ni preveč oscilacij. Od svojega prvega filma Sedmi kontinent iz leta 1988 pa vse do lanskoletnega canskega nagrajenca za režijo Skrito je Haneke konstantno briljanten in dosleden v svoji filmski poetiki. Ta doslednost pa je posebne vrste. Njen del je tudi to, da nas Haneke z vsakim novim filmom znova preseneti. O njegovih filmih lahko na splošno rečemo, da so anti-holywoodski, saj v njih na videz ni nič spektakularnega in so zaradi tega mnogim dolgočasni. Lahko rečemo še marsikaj, vendar bo eno gotovo držalo: ti filmi so predvsem inteligentno posneti.
V Ljutomeru so leta 1905 nastali prvi slovenski filmski zapisi, ki jih je v eni osebi režiral, editiral, produciral in posnel ljutomerski odvetnik in svetovljan dr. Karol Grossman. Natanko 101 leto kasneje pa se je v Ljutomeru odvijal »2. Grossmannov festival filma in vina«, ki znova opozarja, da ime Karola Grossmana v tem kraju še ni utonilo v pozabo. 
Diskretni šarm provincionalnega Bleda in blišč kozmopolitskega Pariza na drugi strani. Smrt in življenje. Zakonsko udobje, ki ga ogroža vihrava ljubezenska avantura. Iskrena sreča ob boku neustavljive melanholije. 
"V rokah imamo oblast - kaj pa v glavi?"
„Svoboda je prvi in najpomembnejši pogoj življenja,“ so besede Henrika Ibsena. Ob stoletnici njegove smrti se je zgodila zanimiva gledališka predstava. Bolje rečeno, šlo je za gledališki omnibus, nekakšen mozaik, ki skozi štiri zgodbe različnih avtorjev raziskuje fenomen svobode. 
Srednjeveško istrsko mestece Motovun se je od 24. pa do 28. avgusta že osmič odelo v filmsko-festivalsko preobleko. V mestecu se je naselilo filmsko pleme, med katero se je pomešalo pleme tistih s filmi v drugem in zabavo v prvem planu. S profilom »pravega Motovunčana« pa nam je postregel umetniški direktor festivala: 
Že nekaj let kulturno brezpravje, v katerem se poleti znajde prestolnica, k večji harmoničnosti uspešno peha tudi Festival Sanje. Dokaj neopazno se priplazi med vročinski mestni vrvež in zveste privržence pa tudi naključne mimoidoče preseneča z bogato paleto kulturnega dogajanja. Ponuja se predvsem poezija in proza, festivalu pa ne uidejo niti gledališke predstave za otroke in odrasle ter še marsikatera druga zvrst umetnosti. 
Ravno pred petnajstimi leti so poslednji naborniki jugoslovanske vojske še pospravljali vojašnico na Metelkovi, ki so jo nato zapustili. Bili so zbrani z vseh vetrov, bili različnih ver. Potem so prišli demokrati. 
»Številka 12 je bil prvi, ki se mu je zmešalo. Zelo hitro je postal brezbrižen. Prehiteval je tok dogodkov. Vstopil je v paviljon velike bolečine, svojo glavo, ali kar je ostalo od nje, pa odložil na prag taborišča. Nekateri so trdili, da so ga videli, kako se trudi, da bi si snel glavo, in se sklanja, da bi jo zakopal med dva velika kamna.« 
Na današnji dan mineva natanko eno leto in en teden odkar je umrl dr. Borut Brumen. Na tem radiu ga ni potrebno posebej predstavljati. Bil je namreč član sveta Radia Študent, bil je aktivist Metelkove, bil je tudi profesor in predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Vse besede, ki poskušajo natančno umestiti Boruta Brumna v nek omejen kontekst, povedo premalo. A je kljub vsemu, po enem letu vendarle potrebno premisliti, kakšna je njegova zapuščina na intelektualnem področju.