Za ali proti? V okviru projekta Virtualna agora, ki poteka v sodelovanju z zavodom Aksioma, sta Petja in Peter za okroglo mizo v studiu Radia Študent pogovarjala s Polono Tratnik, Rajkom Muršičem, Friderikom Klampferjem in Iztokom Dogšo. Odgovori iz ust na dlan. >>
vizualka, komentarji
Aleksandar Hemon, rojen leta 1964, je odraščal v Sarajevu. Na začetku vojne v Bosni je odšel v ZDA in zaživel življenje emigranta. Leta 2000 je objavil prvo – v angleščini napisano – knjigo kratkih zgodb The question of Bruno. Z njo si je pridobil ugled med kritiki, prevode v več jezikih, njegove zgodbe pa mesto med najbolj prodajanimi knjigami. Z romanom Nowhere man, izdanim leta 2002 prav tako v angleščini, je svoj sloves prav gotovo upravičil.
V lanski sezoni so nam ponujali branja psihoanalize, v letošnji pa branja uporniško komunistične duše. Delavsko-punkerska univerza namreč že 10. leto zapored naznanja pričetek bralnega krožka. Tokrat z naslovom »Der Brecht hat immer recht«, ki je namenjen branju in študiju dram, pesmi in drugih tekstov Bertolta Brechta. 
Mesto žensk vsako leto predstavlja različne in raznovrstne koncepte ženskih umetnic. Z dokumentarnim filmom Življenje drugače smo letos potovali po različnih, a prepletenih zgodbah štirih žensk. Te so vsaka našle svoj način, kako kljub trku dveh tradicij in konfuznosti, ki lahko nastane v takšni situaciji, še vedno sledijo sebi. Pot do sebe so našle preko umetnosti, in se v pisanju, gledališču, opernem petju in slikanju osvobodile starševskih pričakovanj. Osvoboditev pa je bil trnova, saj so ženske islamskega porekla morale preživeti in zaživeti v zahodnem svetu. 
»Nikolaj Vasiljevič Gogolj, izčrpan od večdnevnega stradanja in religioznega žara, se je na koncu odločil. S tresočim prstom se je približal tipki F8. Naguban noht se je z mrzkim zvokom dotaknil plastike cenene tipkovnice, ki jo je nabavil prijatelj N.V. ob priliki na Mitinski tržnici z avdiovizualno tehniko. V naraščajoči grozi je Gogolj pritisnil, potem pa potrdil s tipko Enter ter brez zavesti padel na oguljeno preprogico pred plamenečim kaminom.« 
Poznate neprijeten občutek izsušenosti, ki se počasi širi od jezika po grlu in kmalu ožema zadnje kapljice vaših celic, dokler se celo telo ne znajde na robu agonije? Večji je časovni razmik med tem stanjem in potešitvijo njegovih tegob, globlje padate v spoznanje o omejenosti lastnega telesa, odvisnega od nenehnega podrejanja fiziološkim potrebam. Potem pa, ko se končno hladna tekočina dotakne vaših razpokanih ustnic in ponovno oplemeniti izžet namakalni sistem, doživite nepričakovan vrhunec v slasti mokre odrešitve. 
Show must go on 
Ni kaj, v Pivki veliko dogaja. Poleg tega, da imajo odličen bend Ana Pupedan, lahko poslušajo tudi poezijo. In to jutri ob 21. uri. Takrat bo revija Literatura gostovala na 1. multimedijskem festivalu MMC Pivka v Hiši kulture. Trije pesniki, Peter Semolič, Jure Jakob in Aleš Mustar, bodo predstavljali tako pesmi, objavljene v knjižni zbirki Prišleki, kakor tudi nove, še sveže in neobjavljene verze. 
Dvanajsti mednarodni festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk, se je pričel s polno paro. Že pred drugim oktobrom ste lahko naleteli na predfestivalske dogodke, glavni program festivala pa se je otvoril v ponedeljek v Cankarjevem domu s predvajanjem nemega filma Germaine Dulac. Maud Nelissen in Finn Möricke, ki sta posrkbeli za živo glasbeno spremljavo, sta s klavirjem in violino preščipnili trak še enega, nežnejšemu spolu odkrito naklonjenega festivala. Letos so ga posvetili Hannah Arendt, nemški politični teoretičarki judovskega rodu, katere stoletnico rojstva se praznuje letošnjega oktobra. V poklon eni izmed ustvarjalk najbolj referenčnih opusov politične misli 20. stoletja, se jo bo citiralo in bralo na sam zaključni festivalski dan v Gromkiju - 10. oktobra.
Slavne junaške čase poskuša literatura ubesediti od svojih začetkov. Spomniti se je treba Hezioda in še bolj Homerja ter njegove Iliade in Odiseje. Toda tako Homerjevega junaka Ahila pestijo težave, saj kljub božanski materi ne more doseči nesmrtnosti in tudi Odisej se le s težavo vrača na rodno Itako. Čeprav Homerja in njegovih junakov že zdavnaj ni več, pa kljub temu še vedno živijo ljudje, ki trdijo, da so preživeli svoje slavne junaške čase in hkrati tudi tragedije. Med takšne ljudi spada tudi Žarko Petan. Svojih slavnih junaških časov se spominja v najnovejšem delu »Poznal sem jih«. 
Brez njega ne bi bilo Radia Študent, brez njega sploh ne bi bilo nobenega radia. Ob 150-letnici rojstva človeka, ki je spravil v jok Marka Twaina, navdihnil Orsona Wellsa, ustvarjal potrese, nevihte in takorekoč postal Nietzschejev Nadčlovek... Nikola Tesla: Bog in batina - v torek ob 23.30 v oddaji Oči da ne vidijo pod taktirko Miše Gams. 
Danes se začenja mednarodni festival Mesto žensk, ki je letos v znamenju Hanne Arendt. 
Po nedavni repopularizaciji mjuzikla v hollywoodski produkciji s filmi Moulin Rouge in Chicago, so se gledališkemu žanru z začetka minulega stoletja odprla vrata tudi na slovenske gledališke odre. Aktualno gledališko sezono sta z revitalizacijo kultnega broadwayskega mjuzikla Kabaret pred tednom otvorila kar dva slovenska teatra. 
V podlagi se vrtijo zvočni posnetki izginulih prostorov umetnosti. Projekt je le del manifestacij, ki sodijo v okvir dogodkov, ki jih je ob izdaji svoje stote številke pripravil časopis za scenske umetnosti Maska. V času, ko pod pritiskom kapitala kulturne revije cepajo kot muhe – spomnimo se smrti Razgledov, M'arsa in Sinteze – Maska vztraja. A stota številka bo prinesla spremembe. Uspešni urednik Emil Hrvatin štafeto predaja Katji Praznik. Maska je časopis z dolgo zgodovino. V slovenski prostor je vstopila v norih dvajsetih, ko jo je skupina "naprednih" razumela kot prostor spremembe in prenove gledališča. Po dolgem premoru se je spet rodila leta 1985 z željo po kritičnem premisleku o sodobnem gledališkem dogajanju. Postopoma, povezano s spremembami v polju umetnosti, so v revijo prodirali članki o eksperimentalnem in plesnem gledališču in se mnogokrat prepletli s poljem vizualne umetnosti. 
»Vstanite Madžari!« Pesem, je bila v Pešti, delu današnje Budimpešte, prvič slišana 15. marca 1848. S to pesmijo in še z dvanajstimi točkami zahtev po spremembah je pred narodnim muzejem nastopil Petőfi Sándor. Takrat je bil Petőfi član levičarske združbe, imenovane »Marčevska mladina«, ki se je zbirala v kavarni Pilvax sredi tedanje Pešte. Zahtevali so svobodo govora ter tiska. Zahtevali so izpustitev političnih zapornikov in večjo avtonomijo Madžarske v okviru Avstro-ogrske monarhije. Vse to so tudi, vsaj načeloma, dobili. Petőfi se je zaradi teh dogodkov iz mladega razgrajača prelevil v madžarski simbol in postal »madžarski Prešeren«. 15. marec Madžari praznujejo kot svoj kulturni praznik in se ga spominjajo kot dneva, ko se je z angažirano poezijo z ritmom trohejskega osmerca šlo v politične spremembe.
V tokratni Arteriji se posvečamo razmisleku o novomedijski umetnosti. Skušali bomo analizirati problematiko nenehno razvijajoče se digitalne tehnologije tako v vsakdanjem življenu, kot tudi v raznovrstnih projektih znotraj področja sodobne umetnosti. Prebrali bomo poročilo Miha in Petje iz festivala Ars Electronica v Linzu, kamor sta odpotovala prejšnji vikend. Jaz pa sem razmišljala o vplivu javne sfere interneta na kolektivno identiteto.
V soboto se je v galeriji ESC v avstrijskem Grazu pričel mini-festival Vmesni prostori. 
Drugi del Ex Ponta je kljub nekaterim lokacijskim spremembam in časovnim zamudam postregel s predstavami, ki so nadaljevale tematsko zasnovo mita in kulta. Od četrtka pa vse do torka se je zvrstilo pet predstav, ki so bolj ali manj dosledno tkale nit med starimi kulti, ljudskim izročilom in sodobnimi miti. 
V Ljubljani se po štirih letih ponovno predstavlja hrvaški kuratorski kolektiv z imenom WHW, What, How and For Whom, ki se že vse od leta 1999 udejstvuje na področju sodobne umetnosti. Skupino sestavlja peterica strokovnjakov, ki občasno delujejo tudi kot posamezniki. To so Nataša Ilić, Ivet Čurlin, Sabina Sabolović, Dejan Kršić ter Ana Dević, ki je na otvoritvi postregla z informacijami iz prve roke.
Prozaist, dramatik in publicist Drago Jančar je nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično knjigo leta prejel tretjič, tokrat za zbirko člankov, esejev in fragmentov z naslovom Duša Evrope, ki je v letošnjem letu izšla pri Slovenski matici. Nagrado je prejel prvič ob pričetku njenega podeljevanja, nato čez dve leti, bil je še dvakrat nominiran, letos pa so bili njegovi eseji po enajstih letih ponovno nagrajeni. Komisija se je odločila nagraditi njegovo Dušo Evrope, ker je v knjigi »zaznala kvalitativen skok znotraj njegovega utečenega sijajnega sloga in venomer pronicljive misli.« 
Letošnji, trinajsti Ex – ponto kot vodilo izpostavlja mit in kult kot univerzalni dokument časa, kot prostor, kjer je našlo mesto tisto najpomembnejše in kar gledališče dojema kot preučevanje nas samih. Skozi mitske podobe pa naj bi vzniknila tudi družbena situacija sedanjega sveta.
Ena od specifik in konstant beograjskega kulturnega dogajanja je vsekakor tudi mednarodni gledališki festival z imenom BITEF. Letošnji je že štirideseti po vrsti, kar je vsekakor fascinantno z ozirom na festivalsko orientacijo. Festival predstavlja sodobne gledališke izraze, kar ni bilo vedno lahko glede na rigidnost političnega sistem, ki je vladal v nekdanji Jugoslaviji. Danes je to drugače in seveda sprejemljivo. 
V petek, 15.septembra, ste lahko povsem naključno ali pa tudi ne naleteli na dogodek PASAŽ DELUX, ki se je odvijal na železniški postaji v Ljubljani. Pod konceptualno in režisersko taktirko Andreje Rauch se je dogodila predstava, dogodek ali druženje, ki je vse zbrane popeljal izpod ure, po peronu, do podhoda, na ploščad. Na vsakem postanku se je postreglo s kratko gibalno, gledališko ali glasbeno točko, na koncu pa se je občinstvu postreglo z vinom, grozdjem in domačimi piškoti.