El Michels Affair so opozorili nase predvsem s priredbami kultnih komadov rap skupine iz Staten Islanda, Wu-Tang Clana. Gre za soulersko navdihnjene priredbe klasik, kot so C.R.E.A.M., Glaciers of Ice, Bring da Ruckus, Ice Cream ... Te priredbe so potem izdajali na 7'' singlih, serijo pa so poimenovali The Shaolin Series. Žive interpretacije so bile precej odmevne po celem svetu, tudi v New Yorku, saj so jih opazili tudi sami Wu-ji. In sledilo je precej »nenahajpano«, nereklamirano, spontano sodelovanje. S članom Wu-Tang Clana Raekwonom so namreč posneli EP (The PJ's from Afar) in z njim pa tudi s celo skupino celo nastopali po raznih odrih v ZDA. No, nekako v ozadju pa so El Michels Affair vmes izdali tudi album Sounding Out the City. Prav neverjetno je, kako slaba je bila promocija za ta album, sploh če upoštevamo njegovo sijajnost. Plošča je sprva izšla povsem prezrto lani poleti, vendar pa je bila takrat naklada zelo majhna. Kljub temu da so se pri založbi Truth & Soul močno »potrudili«, da bi o izidu izvedlo čim manj ljudi, pa je kvaliteta glasbe zmagala in plošček je bil po nekaj mesecih razprodan. In tako smo letos dobili ponovno izdajo. (v celoti!) >>

Jesen je prinesla tri nove odlične albume, s katerimi si bomo popestrili marsikateri večer ko nas bo mraz prilepil na domači zapeček. Prvega je povila ena najbolj pronicljivih glasbenic zadnjih petnajstih let – PJ Harvey, ki je s strani poznavalcev ponovno požela odlične kritike. Hvalijo tudi novi album švedsko-argentinskega kantavtorja Joseja Gonzalesa, nekoliko bolj pa je mnenja s svojim novim naslovom razdelil Devendra Banhart. Med tem ko se delu kritiške srenje album ‘Smokey Rolls Down Thunder Canyon’ zdi Devendrov do sedaj najboljši izdelek, mu drugi očitajo zagledanost v svojo domnevno genialnost. Pri tem je zanimivo, da so mu take in podobne oznake lepili ti isti kritiki, Devendra pa jih je (resda skozi svojo nekoliko ekscentrično govorico) sprejemal s posmehljivim nasmeškom. (v celoti!) >>

PJ Harvey, glasbenica, ki je s svojo izrazito feminilno senzibilnostjo konkretno zaznamovala indie-rock sceno devetdesetih, ne mara predalčakanj. Čeprav so jo mediji že od njenih začetkov, torej od izida njenega prvenca Dry iz leta 1992, takoj umestili v Riot Grrrl gibanje, se je z vsakim intervjujem trudila razlagati, da je predalčkanje nesmiselno početje, saj je konec koncev vsaka plata, ki jo je izdala oaza zase. (v celoti!) >>

Salsa Experience je še en eksploziven, norveški garažni rock’n’roll bend, in legendo, nemara kar nekaj legendarnih klasik. Da bi bila pika na i še bolj izrazita, se kolektiv dveh zasedb loteva priredb bendov, kot so PJ Harvey, Yeah Yeah Yeah’s, the Sonics ali nekakšnega trdorokovskega standarda, ki je doživel veliko število obdelav, namreč Louie Louie. Izjema sta le dva avtorska komada, ki sta ju prispevala bobnar Cato Salsa Experience in saksofonist The Thing. Vendar pa bi tu logično vprašanje ali vsaj skepsa lahko bila v tem: ali ne gre zgolj za posiljevanje domnevno prvinskega rockovskega izraza z izumetničenim jazziranjem, nekakšno ekspanzijo slednjega v področje drugega, češ – ’tudi to znamo’? (v celoti!) >>

Mojster nasnemavanja, mnogokrat nerazumljivih besedil in povsem svojega stila, hkrati pa eden paradnih konjev založbe Definitive Jux, je vsekakor gospod Aesop Rock. Mama ga sicer kliče Ian Matthias, po očetu pa je dobil priimek Bavitz, a raper, ki je lani zakoračil v trideseto leto svojega življenja s svojim imenom zveni veliko bolj bojevito kot ob imenu Ian Matthew. Nekakšen tihi lider novega raperskega avantgardnega-podtalja pa je po pred štirim leti izdanem album "Bazooka Tooth", odpravil nekaj napak s prejšnjega albuma in zamenjal nekaj stilskih vložkov, ki so se deloma nakazali že na njegovem vmesnem Ep-ju "Fast Cars, Danger, Fire And Knives" izdanem leta 2005. Po El-Pju in ob Robu Sonicu gre za to leto že za tretjo stvaritev ekipe Definitive Jux, ki je tako poiskušala dokazati, da ima še marsikaj za pokazati in ni za odpis. (v celoti!) >>

Z dvema galantnima mladeničema iz San Francisca smo se v Tolpi bumov že srečali. Konec lanskega leta smo pozitivno in z navdušenjem ocenili njun drugi album What the tolls tells, ki je ob globokem vtisu z odprto formo živih pesmi pustil optimistično upanje in predvsem željo, da bi se s tem dvojcem brez krmarja še srečali. To nam je bilo usojeno že letos. Two Gallants sta s pričujočo ploščo postala še ena aktualna neo-folk pripovedovalca, ki nas s svojo pripovedjo požirata, kot nas vedno znova naježijo Merle Haggard, Bob Dylan ali Bonnie "Prince" Billy. (v celoti!) >>

Povsem nepričakovan prvenec domačega dvojca Dance Mamblita prinaša v minimalistično (in preverjeno delujočo) formo bas kitare in bobnov natlačenih deset »über« energičnih komadov. Dva glasbenika, dva inštrumenta, besedila v štirih (petih?) jezikih in en sam šus od začetka do konca. Na dušek. (v celoti..)
>>

Skozi celotno diskografijo Fernanda Corone smo priča neprestanemu razvoju glasbenega izraza, ki se kaže preko razvoja mikrobeatov in dronov oziroma z drugimi besedami, pošiljanja klasike v vesolje, kamor je z novim albumom tudi prispela. Tu gre seveda poleg razvoja lastnih tehnik in trikov tudi za razvoj digitalnih glasbenih inštrumentov, kot je na primer Murcofu ljubi sampler, ki v današnjem času predstavlja že konkretni izziv za zvočne raziskovalce. In če je s prejšnjo plato Murcof 'nadmudril' mikro beate, se je tokrat bolj posvetil plastenju dronov (v celoti!) >>

Čas za spoved. Spodaj podpisani bi tole novo ploščo (za kanadsko izkušnjo bogatejšega) Britanca bržkone za nedoločen čas namenoma spregledal. Komad ‘Melody Day’, ki smo ga pred nedavnim cel teden poslušali v RŠ Hitu je pač dal vedeti, da Dan Snaith še vedno podoživlja glasbo, s katero se je ukvarjal na svojih zadnjih dveh albumih. Pa skladbi ni moč ničesar očitati, prej nasprotno. Gre za odličen naslov, ozaljšan z vsemi potrebnimi pritiklinami, ki ga znotraj sorodnega materiala umeščajo v tisto bolj všečno kategorijo. Težava (ki je odvisno od posameznika - lahko zelo velika ali pa zanemarljiva) je pravzaprav le ta, da se tovrstnega izraza na zelo podoben način loteva vedno več glasbenikov. Ti prihajajo bodisi iz vrst neo-folkerjev, ki se vedno bolj oddaljujejo od preverjene akustične estetike, ali pa iz vrst elektronsko navdahnjenih producentov, ki so novo zabavo poiskali v skladanju s pomočjo klasičnih inštrumentov. Med slednje sodi tudi Snaith, ki se s svojim četrtim albumom ozre še nekoliko dlje v preteklost. Nekam tja, kamor se je pred nedavnim z enim boljših letošnjih albumov vrnil tudi Panda Bear, sicer član newyorških odpičencev Animal Collective. (v celoti!) >>

Redke glasbene zasedbe znajo po svojih prvih uspehih in po številnih albumih še ohraniti svežino, energijo in inovativnost, ki jo ponavadi najbolj odražajo na svojih začetkih. Mogoče se Animal Collective upirajo naravnim zakonom, vendar so po sedmih letih delovanja in po petih studijskih albumih z novim - šestim albumom Strawberry Jam ponovno presenetili in udarili z neverjetno količino svežine, energije in inovativnosti. Kakor da se jih te kvalitete držijo za vseskozi. In še en navidezni paradoks spremlja Animal Collective. Njihov skrajno prepoznaven in originalen glasbeni izraz, ki alkemično združuje elektroniko, rock, folk in psihadelijo z dodatkom odtrganosti in prosojne melodičnosti v neko posebno organsko in nadžanrsko celoto je na videz stalno nespremenljiv in isti, pa vendar se konstantno razvija. Animal Collective ostajajo isti, a kljub temu ne reciklirajo svojega zvoka. Vsak njihov album je kakor njihov prvi, zadnji in edini, celota zase, ki je del njihove kontinuirane stabilnosti. (v celoti!) >>

Jesu je sinonim za Justina K. Broadricka, vsestranskega britanskega glasbenika, producenta in kdaj pa kdaj tudi didžeja. Mnogi izmed vas ste verjetno seznanjeni z njegovim delom v težkokitarskih skupinah Napalm Death, Head of David in Godflesh, drugi spet ga poznate po njegovem pionirskem delu v industrial projektih Techno Animal, Final in Ice. Vse njegove projekte, kakorkoli različni so si bili v osnovi, je vseskozi povezovala skupna nit. Mogočen zvočni zid in vedno temačno razpoloženje sta bila alfa in omega njegove glasbe, ki je bila prav gotovo močno inspirirana s prav takšnim razpoloženjem v britanskih industrijskih mestih iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Razpadajoča težka industrija v Birminghamu in potlačena britanska ekonomija sta se poznali v utesnjeni in črno sajasti podobi njegove godbe... >>

Pridelovalna suša slovenskega hiphopa v zadnjih dveh, treh letih je očitno prebrodila svojo do sedaj morda največjo domačo rapersko založniško krizo. Po Nikolovskem, ki je svojo "Vse ob svojem času" izdal leta 2005 v sodelovanju Samih norcev in Menarta ter N'toku, ki je taistega leta izdal "Dobrodelni koncert ob koncu sveta" na svet spravil v sodelovanju RapNike in Nike, se na policah s ploščami ni pojavila več nobena domača plošča. V vmesnem času so sicer od resnejših raperjev albume izdali še Eyeceeou, Ziebane in valterap!, vendar pa so vse omenjene izdaje doživele le lokalno oz. interno poštno-rapersko distribucijo. No, po letu 2005 pa je vendarle police s ploščami srečala še ena plošča, ki se vsaj minimalno približuje zahtevam trga, ima vsaj minimalno promocijo in se spogleduje tudi s prodajnimi policami ploščarn. Gre za prvenec fužinskega viceprvaka v freestylu Zlatka, ki je nastal v sodelovanju z njegovim dolgoletnim kolegom, nekoč članom dvojca DaIIDeuce in producentom Cazzafuro. Kaj se je iz tega sodelovanja izcimilo, pa boste izvedeli v petek ob 19.00... >>

Iz preproste formule Erotic Biljan & His Heretics - blues petdesetih plus punk sedemdesetih je garaža šestdesetih - se je izcimil dovršen in izreden album garažnega rocka za novo stoletje, s katerim je skupina opravičila sloves ene udarnejših garažno rockovskih skupin na tem koncu Evrope, ob kateri se bo Skandinavcem pošteno kolcalo. (v celoti!) >>

„Stojiš na margini, še vedno si živ, gledaš samo lastno početje, iščeš le mir. Ljudje hitijo neznano kam, tebi pa je vseeno, v trideseto stopaš sine, ugasnil si tisti ogenj v očeh“, pojejo puljski Frontalni udar v komadu „Na slobodi“. V teh nekaj besedah pa opišejo stanje večine pripadnikov njihove generacije, ki je bila rojena v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja in s katerimi so preživeli najbolj dejavna punkovska leta. Za razliko od večine iz svoje generacije, ki se morda niti ni odrekla pankovskih korenin, ampak je pasivno sprejela življenjske tokove, člani Frontalnega udara niso zgubili tistega ognja v očeh, čeprav so v trideseto stopili že pred leti. Letos praznujejo celo 18. rojstni dan svoje skupine, in sicer z novim albumom „Kapitalizam mrzi me“. Pokazali so, da ne gledajo le na lastne posle in ne iščejo miru, temveč jezno opazujejo, kaj se dogaja okoli njih in to pakirajo v nove odmerke pouličnega punka in s tem spodbujajo vsaj na premislek o svetu okoli nas, če že ne na odprti upor. (v celoti!) >>

Plošča, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov, je na vsak način zelo prijetno presenečenje, saj se pod naslovom novega projekta Neila Landstrumma skriva eden od najbolj vznemirljivih albumov tega leta. S tem nisem prav nič preuranjen ali pristranski, saj se Restaurant Of Assassins veliko bolj kot Landstrummovo preteklo delo tako dobro približa duhu časa in ga reciklira v novo-raversko različico starošolnega britanskega techa in novodobnega dubstepa.
>>

Natanko 3 leta po izidu prvenca, ki je kot strela z jasnega udaril s fantastično kombinacijo nojzovskih kitar, funki pihal in trobil ter rapanja, je tu nadaljevanje, ki bi bilo lahko tudi b-stran prejšnje plošče ali pa kar prva plošča. So jo The Go! Team posneli že leta 2003 in izdali šele sedaj? Seveda ne, le recepta, po katerem je nastal prvenec, pri ustvarjanu druge plošče niso prav nič spremenili. Okej, morda s kakšno začimbo ali dvema. (v celoti...) >>

Tole zanimivo glasbeno izkušnjo v polju sodobne improvizirane godbe na medkontinentalni osi nam je omogočila vedno bolj propulzivna, opazna in smela portugalska založba Clean Feed Records. Hkrati se bomo tokrat tudi prvič resneje srečali s početjem na portugalskem (post)jazzovskem prizorišču, saj je vedno bolj bogata tovrstna ponudba od tam v teh krajih še vedno precejšnja neznanka. Prav omenjena založba je namreč organizirala sodelovanje petih glasbenikov, ki so sicer že prej sodelovali z njo, pa potem snemanje rezultatov tega kreativnega soočenja in seveda tudi njihov izid. Trem Portugalcem, med katerimi je bil tudi eden najuglednejših tamkajšnjih pihalcev Rodrigo Amado, druga dva pa sta kontrabasist in bobnar, katerih imeni meni zaenkrat še ne povesta ničesar, a si ju bom po tem poslušanju zagotovo zapomnil, se je pridružil nam dobro poznani teksaški trobentač Dennis Gonzalez. V zaključnih dveh skladbah pa je zasedbo razširil v kvintet in zvok obogatil še čelist nemških korenin Ulrich Mitzlaff. Izvedli so šest skladb improvizatorske dolžine, saj so vse kolektivno delo (so)igralcev. In vtis po poslušanju je: stojijo! Preverite sami. >>

Obstaja kategorija glasbenikov, ki so se s svojim preteklim delom potrdili do te mere, da od njih pravzaprav niti ne moremo več pričakovati izdelka, ki ne bi bil dorasel njihovemu renomeju. In v to druščino nedvomno sodi tudi nemški kreativec Bernd Friedmann alias Burnt Friedman, ki je včeraj pod to znamko objavil svoj novi album ‘First Night Forever’. Friedman je v glasbenem znanju tako zelo podkovan, da mu na videz brez večjih naporov uspeva kombinirati tako različne prakse kot so jazz, funk, afriške, karibske in brazilske godbe, krautrock, elektronska glasba in še kaj, pri tem pa ves čas ostaja tudi dosledno nemški, oziroma samosvoj, zaradi česar mu seveda pritiče še dodaten velik plus. (v celoti!) >>

>>

Manu Chao je eden izmed redkih glasbenikov, ki je s svojim ustvarjanjem in delovanjem uspel privleči tako potrošnike popularne kulture, kakor tudi tiste, ki njegovo glasbo poslušajo zaradi svetovnega nazora. Manuja imajo radi tako polizani pop brezskrbneži, kakor tudi jezni punkerji in hardkoraši. Dostopnost in prepoznavnost njegove glasbe je prav gotovo veliko pripomogla k temu, a še več zaslug lahko pripišemo Manujevi nepotvorjeni iskrenosti. S ploščo La Radiolina globalnega uspeha prvih dveh albumov verjetno ne bo ponovil v enakem obsegu, toda Manu Chao tudi z njim ostaja v prvi bojni liniji borcev proti krivicam tega sveta, zaradi česar ostaja še kako pomemben akter tudi v glasbeni sferi. In plošča La Radiolina pravzaprav sploh ni slaba. (v celoti!) >>

King Khan je Kanadčan z indijskimi koreninami, ki se je ob koncu devetdesetih iz Montreala preselil v Nemčijo. Sestavil je devetčlanski spremljevalni bend in začel navduševati s svojimi nepredvidljivimi koncertnimi nastopi, predvsem po evropskih rock'n'roll klubih. Pod imenom King Khan & The Shrines je pred parimi meseci izšel že tretji studijski album te številčne Boogalloo rock'n'roll horde. Svojo mešanico rock'n'soula, rhythm & bluesa, garažnega rocka, punk rocka so namreč poimenovali »Boogalloo rock'n'roll«. Album »What Is?!« nam ponuja Khanove The Shrines v najboljši formi. >>

Angleška založba Lex ima natančno izdelan smisel za dober okus, pa ne le pri oblikovanju razkošnih naslovnic, ki krasijo plošče njihovih varovancev, ampak tudi pri izbiri glasbenikov, ki polnijo diskografske vrste. Pri tem se mogoče še vedno malce pozna vpliv njihove matere, velike neodvisne elektronske založbe Warp, ki je dala povod za nastanek Lexa, kasneje pa se je hip-hopersko usmerjena založba odcepila in osamosvojila. Nekaj elektronskega pri Lexu sicer še vedno visi v zraku, pa naj gre za neodvisne angleške producente ali pa za njihove ameriške kolege, ki so si Lex zbrali za svoj nadomestni dom na drugi strani velike luže. (v celoti!)

>>

Glasbeni ustvarjalec z dolgoletnim stažem Phillip Boa je v našem prostoru verjetno popoln anonimnež, pač ime, ki veliki večini ne pove ničesar, vendar sta njegovi zgodba in glasbena zapuščina izjemno bogati. S svojo skupino skupino The Voodooclub v zadnjem času obvladuje izključno nemški trg, čeprav so njihovi teksti večinoma poslužujejo angleškega jezika. Zasedba je uspela ob koncu osemdesetih let sicer prepričati mednarodno glasbeno sceno s svojim post punkovskim, darkersko obarvanim in poskočnim popom. Nekateri hiti so bili namreč nemudoma trdno pozicionirani na podzemni glasbeni sceni. (v celoti!) >>

V nedeljski tolpi bumov se bomo posvečali novemu ploščku eksperimentalno naravnane, rockersko podkovane, romantično deviantne in zasanjano elegantne grupe pod vodstvom providenškega harmonikaša in pisca čudaških besedil, Aleca K. Redferna. Sedmi in nekoliko spevnejši album, Blind Spot, s pomočjo uporabe raznovrstnih godal, piskal, hurdi-gurdijev in glockenspielov ter nekaj elektronike, pripoveduje zgodbe o kraljičnah, steklenih rekah in radiatorjih s še več vokalov kot ponavadi. Izdano pri ameriški eksperimentalno progresivni, vedno bolj masivni indie založbi Cuneiform. >>

Nemški kvartet Die Enttäuschung je znan po mojstrskih interpretacijah glasbe Erica Doplhyja in predvsem Theloniusa Monka, ki jih je med drugimi zabeležil na odlični plošči' Monk's Casino' v družbi z znanim nemškim jazzovskim pianistom Alexandrom Von Schlippenbachom, s katerim so nekaj časa nazaj odšpilali odličen koncert Monkove glasbe tudi v Ljubljani. Berlinski kvartet Die Enttäuschung sestavljajo: Axel Dörner- trobenta, Rudi Mahall- basovski klarinet, Jan Roder- kontrabas in Uli Jennessen- bobni. Tokratna nova izdaja, poimenovana kar po imenu zasedbe, natisnjena pri založbi Intakt, pa predstavlja bend izključno v avtorski luči jazzovskih improvizacij, ki v srčiki ohranjajo duh Dolphyjevih in Monkovih harmonskih in ritmičnih prevratov, a se vseeno naslanjajo na bopersko dediščino, ki jo širijo z izvrstnimi, močnimi solističnimi izleti, gibko ritmiko in vrhunsko skupinsko igro navdahnjenega jazza ... >>

Chad Butler oz. »Pimp C« ter Bernard Freeman, ki sicer sliši tudi na ime Bun B s Port Arthurja v Teksasu sta po nekaj letih prijateljevanja leta 1987 ustanovila zasedbo UGK in v nekaj letih s sebi lastnim izrazom »poharala« južnjaško ameriško rapersko sceno tistega časa in tlakovala pot mnogim danes uveljavljenim in izjemno uspešnim izvajalcem, kot sta recimo OutKast. Pridih žive inštrumentacije in južnjaški durovsko-blueserski sampli se uspešno mešajo z zadrogiranim organsko-sintetičnim funkom, slonečim na moogu in sintetizatorjih, hkrati pa puščajo veliko prostora tudi izrazitim, globokim basom in nemalokrat tudi minimalistični zasnovi bobnov z zamašenimi hi-hati. Produkcija z občasnimi primesmi precej aktivne pihalne sekcije in občasnih trobilnih vpadih ter komaj opaznimi piano vložki pričara hipnotično vzdušje s katerim te ob vokalnih akrobacijah glavna akterja uspešno pripeljeta skozi 2 uri dolg album. (v celoti!) >>

Lucas je intenzivna zvočna izkušnja brez primere, ki svojo magično mrežo plete predvsem na spretni kompoziciji in kompleksnih aranžmajih. Daleč najbolj ambiciozen in najbolj darežljiv opus plodne njujorške zasedbe Skeletons & The Kings Of All Cities, ki ga morate slišati v celoti za najboljši izkoristek. Prepričan sem, da ga boste že po prvem poslušanju stežka pozabili in boste tudi v bodoče posegali po njem. In čeprav bo ob boku Devendre Banharta, Animal Collective in ostalih folk veljakov gotovo ostal brez potrebne pozornosti, je Lucas te vsekakor vreden. Dobro premislite. (v celoti!) >>

Pred nami je sočni in še vroči četrti studijski album Black Lips iz Atlante, ki je izšel ravno v teh dneh, natančneje včeraj, 11. septembra. To je že drugi album za založbo Vice Records. Na začetku letošnjega leta so izdali koncertni album »Los Valientes Del Mundo Nuevo«. Posnetki so nastali na koncertu v mehiški Tijuani in dokazujejo, kako prepričljivo se znajdejo fantje na svojih koncertih. Presežni glasbeni izraz na omenjenem albumu dokazuje, da fantje niso vešči zgolj v razvratnem obnašanju na odrskih nastopih. Pred kratkim ste jih lahko v živo preverili tudi na zagrebškem koncertu. Gre za izjemno obetajočo rockovsko zasedbo, kar smo napovedali že ob izidu njihovega predzadnjega studijskega albuma »Let It Bloom«. Potem ko so presedlali z založbe »In The Red Records« na »Vice Records«, je prišlo do velikih sprememb tudi na ravni njihovega glasbenega sloga. Bend se je naenkrat prelevil iz udarne garažne punk rockovske sile v pronicljivo psihadelično raziskovalno tempirano bombo. To je bilo v veliki meri zaznavno že na omenjenih koncertnih posnetkih in se je še bolj izkristaliziralo na albumu, ki ga obravnavamo tokrat. (v celoti!) >>

Kar je nastalo kot priložnostno sodelovanje treh dejavnih protagonistov londonskega glasbenega podzemlja, je preraslo v zreli drugi album s precej nazornim naslovom Art Pop. In dejansko se Colin Newman, Malka Spigel in Robin Rimbaud ukvarjajo prav s takšnim zvokom, nekje med preverjenimi vzorci godbenih preteklosti in raznorodnimi vplivi, ki izhajajo iz treh dokaj različnih glasbenih osebnosti. Inovacija je zmerna, čeprav jo trojica po pravici povedano niti ne rabi. Namen je pač čimbolj logično odražati njihove studijske sinergije in nepričakovano trdovratnost Githeadov, ki kljub trem močnim glasbenikom v prvi vrsti zvenijo kot "band" in ne le kot skupek idej, kar se pri podobnih projektih še preveč rado zgodi. >>

Trojka Liars se ponovno vrača na naše valove. Razlog je seveda pravkar izdani album, četrti po vrsti, z nenavadno istoimenskim naslovom in s katerim ponovno, kako pa drugače, šokira svoje zveste privržence. Njihov četrti izdelek je še en nov eksperiment, klasičen pop album torej poln vplivov iz njihove pretekle glasbene zgodovine. Moramo priznati, da med vrsticami uho ob hitrem poslušanju res zazna disonantne Sonic Youth iz obdobja Bad Moon Rising, ali psihadelijo Jesus and Mary Chain. Ob bolj pazljivem poslušanju pa se uho spotakne ob vrsto nenavadnih primerjav iz različnih glasbenih obdobij. (v celoti!) >>