Royal Stink je kraljevski šus rock'n'rolla. Za soul rock je to, kar je bil Now I Got Worry od Jon Spencer Blues Explosion za prvinski memfiški rock'n'roll. Royal Stink bi lahko s časom postal svojevrstna nova zaveza. Za zdaj pa je pričevanje znanja, volje in neutolažljive sle po rockanju. Notranja dinamika tria je briljantna, in ob večkratnem poslušanju, ki je nujno za to nabito celoto, se šus albuma samo še stopnjuje. (v celoti!) ... >>

Steingarten nas z naslovnico arhetipskega bavarskega gradu kralja Ludwiga že na prvo roko preslepi, saj v nasprotju z nakinčano podobo zgradbe dobimo nič drugega kot Betkejev radikalni zvočni redukcionizem. Namen tega Berlinskega producenta, didžeja in lastnika založbe Scape je z najmanjšimi možnimi sredstvi pričarati kar največ, tako da se z nenavadno skopo zvočno materijo podajamo na pot velikih čustev. Pole sicer ne pripoveduje velikih zgodb, ki so sporazumno že zdavnaj izginile, ampak raziskuje svoj skriti intimni svet, v katerega se moramo za dobro poslušanje potopiti z vsem telesom in vsemi čuti. >>

Godbena zgodba francoskega več-žanrskega in več-etničnega kolektiva Lo'jo, ki bodo z nocojšnjim koncertom začeli ciklus Glasbe sveta v Cankarjevem domu pa se je začela odvijati še pred dobo interneta. Band korenini v umetniški druščini Lo'jo Triban, ki je delovala že v začetku osemdesetih, najbolj znana pa je bila po uličnem gledališču. Od leta 1998 in albuma Mojo Radio, ki je predvsem po zaslugi priznanega britanskega radijskega novinarja Charlieja Gilleta populariziral mikavno zvočno mešanico zasedbe, je band skrčil ime na Lo'jo, žanrsko širino pa je še bolj razprl raznovrstnim vplivom. (v celoti!) ... >>

Dolenjski hitrogovorec, eden ljubljencev frekvence 89,3 in resnejše kritiške scene pri nas, član zasedbe Moveknowledgement in tekstopisec, katerega prvi dve plošči "Cesarjeva nova podoba (2003)" ter "Dobrodelni koncert ob koncu sveta (2005)", sta pomembno soustvarili alternativno in rapersko godbo trenutnega desetletja, je tokrat za mnoge nepričakovano izdal novo, sicer nezaloženo ploščo "Elixiryproslam". Gre za projekt, ki ga je N'toko s še nekaj drugimi glasbenimi kolegi posnel pred dvema letoma, nekateri posnetki so se izgubili, spet drugi pa sploh niso nastali na istem jam sessionu. Plošček posnet v angleškem jeziku, paradira med stone rockom, hiphopom, psihadelijo, eksperimentalo in še čim drugim ter N'toka pelje še veliko dlje od tipične raperske forme kot doslej. Največje presenečenje pa je verjetno sama pojavnost te plošče, saj je N'toko praktično samoukinil, razpustil svoj koncertni bend, ne nastopa nikjer in je popolnoma v delu s svojo zasedbo Moveknowledgement, EP "Elixiryproslam" pa se je v podtalju znašel nepričakovano hitro, brez velikih napovedi in precej interno (v celoti!) ... >>

Zmajev rep so z drugim ploščkom, naslovljenim “Sanje podob”, odkrili svoj drugi (ali tretji) jaz. Sprehajajo se po pokrajinah, ki spominjajo na Johna McLaughlina, makedonske Leb i Sol ali na jazzerje osamelce, odplavljene v progresivne vode v stilu Abercrombija, Methenyja in podobno. Tak vtis dobi poslušalec tudi zaradi tipičnega zvoka fusionovske narave, kjer se odtujeni kitarski soli zlivajo z dobro znanimi zvoki rhodesa ali kakega drugega klaviaturnega plovila, vse skupaj pa je varno obloženo z dobršno mero bobnov in basa, ki seveda plujejo po neparnih in rahlo čudaških ritmih, ki se razlamljajo v nepričakovanih sosledjih. Vse to smo sicer imeli priložnost že slišati in tudi poslušati nekaj desetletij, zatorej v sami zvočni podobi ni najti česa pretresljivo novega. (v celoti!) ... >>

>>

Ime benda LiveFastDie izhaja iz G.G. Allinovega tatuja in posredno nakaže, kakšne vsebine lahko pričakujemo na albumu »Bandana Trash Record«. Takoj je jasno, da ne bomo slišali kakšnega pretirano spoliranega izdelka, ki bi se prodajal pod oznako punk. S takšnimi produkti naj se kar ukvarjajo večje neodvisne punk založbe. Sla po preživetju je namreč neustavljiva, vendar ne za odbitega Camera Werewolfa. Skrivnostnež iz malega ameriškega mesteca »Littleton« trenutno deluje v »Brooklynu« in je zaslužen za enega od najbolj prepičljivih punk rock albumov lanskega leta. LiveFastDie je praktično bend v eni osebi, saj je Werewolf kar sam odigral in posnel svoj zvočni prvenec. Na ovitku albuma so sicer navedeni vzdevki članov benda, vendar očitno je, da si jih je izmislil kar odbiti punk rocker. Ta se drži načela, da je najbolje imeti popolno kontrolo nad bendom in to je logično najlažje, če za vse poskrbiš sam. Za žive nastope si sposoja proste člane iz drugih sorodnih zasedb, ki jih menja kot po tekočem traku. Izvorna »naredi sam« etika je torej temeljna lastnost albuma »Bandana Trash Record«. (v celoti!) ... >>

V Sloveniji se je val melodičnega punka pojavil dokaj skladno s svetovnimi trendi, ampak je sprva ostal trdno v podzemlju, dokler niso domače založbe odkrile potenciala in lansirale nekatere relativno sveže mlade zasedbe na domačo glasbeno sceno. Backstage so bili, poleg kakšnih Dreamwalk ter samozaloženih Multiball, za domače razmere ''velik'' band že takoj ob svojem nastanku. Po posnetem singlu in videospotu jih je pod okrilje vzela založba Nika in jim omogočila snemanje video spota in izdajo istoimenskega prvenca. Vendar so bili Backstage po zelo kmalu spet prosti, saj prodaja očitno ni zadostila tržnim zakonitostim. Tako so ljubljanski mladci, ki so medtem že presegli tudi državne meje, pristali v objemu založbe Kapa, ki poleg njih izdaja še domače Red Five Point Star in Moveknowledgement. Backstage tudi z novo ploščo »Trends are Changing« ostajajo zvesti preizkušenim vzorcem melodičnega punk rocka, kar pomeni, da večjega napredka in glasbenega dozorevanja še niso dosegli. (v celoti!) ... >>

Candiev pristop h glasbi spominja na cut&paste sekcije založb Planet Mu, Warp ali Tigerbeat, katerih predstavniki so Venetian Snares, Kid 606, Shitmat, Squarepusher, primerjave z Atari Teenage Riot ali Chicks On Speed pa tudi ne bi bile odveč. Gre torej za bolaneštro par excellence, kakršne se ne bi sramovali niti finski eksperimentalni psihonavti. V glasbi se vidno kažejo vplivi, ki segajo od popa do rotterdamskega hardcora, vse skupaj pa je obravnavano s pristnim punkerskim odnosom. Vendar pa na albumu "Graucho Running" ni zaslediti nobenih udrihajočih beatov ali breakcore ritmov. Gabba polka se nam kaže v prijaznejši preobleki. (v celoti!) ... >>

Čeprav naslov plate namiguje, da smo nocoj pristali na frankofilskem območju, nismo tam. Po glasbi sodeč bi se lahko znašli celo nekje v mrzli Kanadi. Benoit Pioulard je pravzaprav doma blizu Kanade, le da je njegov poštni nabiralniku v Michiganu etiketiran pod drugim imenom. V realnem življenju je temu 22-letnemu mladeniču ime Thomas Meluch. Psevdonim Benoit Pioulard je le mimoidoči napis v nekem časopisu, ki ga je vzel za svojega, v trenutku, ko je založba Kranky potrdila izdajo njegovega prvenca Precis. Dejstvo, da ga je ta čikaška založba posvojila niti ni tako čudno, saj se Piolard v svojih elektronskih eksperimentiranjih približa njihovim varovancem Windy & Carl, Pan American ali Out Hud. Po drugi strani pa se plata Precis z dobro mero folk elementov lahko postavi ob bok Jessici Bailiff, Boduf Songs ali Loscil, bendom, ki torej zastopajo bolj kantavtorski del te založbe. (v celoti!) ...
>>

Multiinstrumentalisti Chad Taylor i Rob Mazurek ostvarili su već 10 godina suradnje kroz rastući i skupljajući projekt Chicago Underground. Članovi benda više nisu Čikažani: Mazurek se preselio u Manaus, na rijeci Amazoni snima zvuke električnih jegulja, a s brazilskim glazbenicima pokrenuo je i projekt Sao Paulo Underground te prošle jeseni već nastupao po SAD i Kanadi. Taylor živi u New Yorku i već je član raznih bendova s etikete Hopscotch, kao i grupe Spiritual Unity Marca Ribota. Nakon zapaženog albuma «Axis and Allignment» snimili su vrlo eklektičan, a i neujednačen album, “In Praise of Shadows” kojeg je u Soma Electronic Music Studios snimio John McEntire iz grupe Tortoise. (v celoti!) ... >>

Thomas Mapfumo je ena izmed redkih še živečih glasbenih legend iz časov, ko se je Afrika borila proti evropskim kolonizatorjem. Le redki so, ki bi jih bilo mogoče po njegovem kulturnem in političnem pomenu primerjati z njim. Morda sta edina dva z njim zares primerljiva afriška glasbena velikana pokojna Fela Anikulapo Kuti in Franco. In če sta omenjena že pokojna, je Mapfumo zadnje desetletje in več preživel v izgnanstvu, odrinjen od domačega glasbenega in političnega življenja in na mednarodnem prizorišču vse preveč pozabljen. Njegovo početje je šlo v tem obdobju žal vse premalo opazno mimo poslušalcev, občinstva in medijev. A z lani izdanim album »Rise up«, ki ga tokrat predstavljamo, se je marsikaj spremenilo. Bil je zelo dobro opažen v medijih in sprejet pri poslušalcih oziroma kupcih. Kar ne preseneča, ko ga preposlušamo, saj je zagotovo nov vrhunec njegove glasbene kariere in najboljše, kar je naredil v svojem aktualnem ameriškem izgnanskem obdobju. >>

Nasir Jones aka Nas, sin Olu Dare, ki je v glasbeni svet zakorakal s hiphopersko klasiko Illmatic pred več kot desetletjem, je konec lanskega leta izdal že svojo osmo studijsko ploščo, imenovano "Hip Hop Is Dead". "Hip Hop Is Dead" je album, ki opozarja na to, da ni več pravega, izvirnega hiphopa, da današnja mladež ne pozna pomembnih akterjev starošolskega hiphopa in nima "respekta" za korenine. Opozarjanje na to, kam je v zadnjih nekaj letih padel hiphop je sicer tehtno in resnično, vendar pa se Nas znova sooča s svojo standardno boleznijo, precej nekoherentnimi beati in velikim besedilnim nihanjem. Nekaj komadov je top, nekaj drugih pa za takojšnjo pozabo. Nas pač. >>

Jedro Nine Horses predstavljajo DavidSylvian, njegov brat Steve Jansen in iz dueta Flanger, ali mogoče iz sodelovanja z Jakijem Liebezeitom, poznani Burnt Friedman. Okoli njih pa se na različnih komadih pojavljajo še pevka Stina Nordenstam, kitarist Joseph Suchy, trobentač Arve Henriksen, v vlogi pianista Ryuichi Sakamoto in mnogi drugi. Torej stare in nove simpatije. V oddaji predstavljamo njihov najnovejši izdelek zasedbe Nine Horses z naslovom "Money For All". Gre za relativno dolg EP, ki predstavlja lep pregled skozi dvoletno delovanje zasedbe. Na njem namreč najdemo remikse komadov iz edinega albuma ''Snow Borne Sorrow'' in leto kasneje izdanega singla "Wonderful World". Seveda pa zadeva vsebuje tudi nekaj novega materiala. (v celoti!) ... >>

Post punkovska dejavnost onstran atlantika je pretežno omejena na vzhodno obalo. New York z okolico in severneje kanadski Montreal, sta v zadnjih petih letih izstrelila celo vrsto bendov, ki prakticirajo tovrstni izraz. Pred slabimi tremi leti, torej preden je Murphy obelodanil svoj LCD Soundsystem, pa je na zahodu, zasedba Tussle izdala svoj prvenec ’Kling Klang’ v katerega so spretno, enostavno in všečno vpeli elemente plesne glasbe in punkovske ostrine. Ker je temelj njihove godbe ritem, bi morda dejstvo, da jih je pred snemanjem novega albuma ’Telescope Mind’ zapustil basist, lahko nekatere fene postavilo v horizontalno lego, vendar pa je, po novem četverica, praznino uspešno zapolnila brez kadrovskih okrepitev. Obdržali so značilen groove, elemente jamajškega duba zamenjali z nekoliko psihedelije, kot so jo prakticirali nemški zeljarji in ponovno sestavili album, ki bo odmeval s številnih plesišč. (v celoti!) ... >>

Spetrum so po debutantskem albumu izpred nekaj let končno prišli do drugega dolgometražnega izdelka, kar je občudovanja vredno, še posebej, če upoštevamo, koliko dela ima frontman skupine Gabriel Olegavich s produkcijo komadov za grimersko zvezdnico Lady Sovereign. Ampak kakorkoli že, četverica je kot vedno v odlični formi, le da so sedaj malce bolj "punky" kot prej, bolj naspidirani in pa kot vedno nasičeni z obilico umazanega in prešvicanega funka, ki spominja na zgodnje Princeove plošče. Fun At The Gymkhana Club je obvezno plesna plošča, ki vleče in neštetih žanrov, tako da jo ne smemo prezreti že zaradi razvratne eklektike, kaj šele zaradi eksplozivnosti glasbenih zapisov, ki se znajdejo na njej.
>>

Britanska popularno glasbena industrija neumorno kuje bleščeče zvezde kot po tekočem traku. Uspeh je zagotovljen tako velikim imenom, ki služijo pogoltnim korporacijam, kot tudi manjšim potencialnim kandidatom pregrešnega sistema zvočnega kapitala. Meje med velikimi in malimi so dandanes tako in tako dokaj zabrisane, ohranjajo se le še na ravni ideološkega procesa vrednotenja. Long Blondes sredi tega polja funkcionirajo izredno priročno, a hkrati dovolj neodvisno. Spretno koketiranje s filmskimi in avantgardnimi ikonami polpretekle zgodovine, lepljenje preizkušenih žanrskih odkruškov popularnih godb in atraktivna celostna podoba, vse to so preizkušeni modeli za dokazovanje njihovega kreativnega naboja. Slednjega peterici iz Sheffielda ne primanjkuje in to dokazuje njihov težko pričakovani prvenec, ki je lanskega novembra izšel pri zveneči založbi »Rough Trade«. (v celoti!) ... >>

OM je psihedelični stoner metal dvojec iz San Francisca, ki ga sestavljata basist in pevec Al Cisneros in bobnar Chris Hiakus. Njuna predzgodovina je nerazdružljivo povezana z legendarno kalifrnijsko stoner- doom metal zasedbo Sleep, ki so jo nekateri kritiki razglasili za ''ultimativni stonerski bend''. Minimalistina zasedba, teški zvučni udarci, neprestano hipnotično ponavljanje enega riffa z blagim, skorajda neopaznim spremembam v strukturi pesmi, kot tudi enolično, monotono petje njihovih kvazi mističnih besedil so samozadani okviri, znotraj katerih snuje dvojec OM >>

Kljub precejšnji slogovni raznolikosti slovenske alternativne ali raje drugačne glasbene scene ter dejstvu, da v marsikateri pop, rock ali etno in jazz zasedbi najdemo tudi violino ali kak drug godalni inštrument, so domačijske izključno godalne zasedbe prej redkost kot stalnica. Še kako dobro pomnimo imeniten, a ne več delujoč Enzo Fabiani Quartet ter hudomušne All Capone Štrajh Trio, ki vsake toliko udarijo na plano s kakim resno-burkaškim projektom. S pričujočim albumom pravšnjega naslova Time 2 start – kajti band deluje že dobra tri leta, to pa je njihov prvenec – bo omenjeno pomanjkljivost skušala zapolniti godalna četverka zvočnega imena Godalika. V kvartetu, kjer so vloge razdeljene po načelu godalnega kvarteta, kakršnega poznamo iz klasične muzike, torej dve violini, viola in violončelo, najdemo sicer klasično izobražene glasbenike, a polovico zasedbe sledilci polpretekle in sedanje etno, jazz in eksperimentalne domače godbe še kako dobro poznajo (v celoti!) ... >>

>>

Nahajamo se v obdobju alter rocka, ki je izrazito zazrt v lastno preteklost in obnavljanje lastne mitologije, tako skozi podobo kot zvok, ki se napaja predvsem v dediščini osemdesetih. Britanska četverica The Manhattan Love Suicides ni pri tem nobena izjema- črno usnje, distorzirane kitare, , feedback, reminiscence na žametno podtalje, njujorški hrup in kultni umetniški šund sredine osemdesetih in speven ženski vokal, ki jim v nizanju podob in zvokov polpretekle zgodovine podaja lasten značaj in podobo >>

Sanfranciški Deerhoof nadaljujejo svojo produktivno diskografsko pot in pred nami je njihov osmi album Friend Opportunity. 36-minutnemu izdelku bi še najbolj priličila oznaka avant pop-rock, saj ga po eni strani odlikuje pretanjeni smisel za všečne pop melodije, ki pa se po drugi nenehno cepi na nekaj več, na eksperiment, dekonstrukcijo, kaos. Ta formula za Deerhoof sicer ni nekaj novega, vendar so jo tokrat pripeljali korak dlje, plošča pa se zato uvršča med njihova najboljša dela. (v celoti!) ... >>

Buddha Machines so pred približno dvema letoma obnorele tiste najbolj fanatične privržence vsega kar diši po ambientu. Tej majhni plastični predvajalniki delujejo na preprosti tehnologiji in tudi glasba, ki se širi iz njih, kot taka ni preveč intrigantna. Zanimiv je šele tisti psihološki moment, ki se pojavi, ko poslušalec dojame, da se glasba pravzaprav nikoli ne konča. Nekateri so v njih takoj prepoznali potencial in začeli simultano predvajati in kombinirati zvok iz večjega števila teh predvajalnikov. Robert Henke, sicer razvojni tehnik glasbenega softwera, pa se je stvari lotil z druge plati. Nekaj sekundne vzorce je razstavil v mikroskopske delce, v njih pa našel pravi mikrokozmos organskih zvokov, ki jih je spretno izoblikoval v 10 kompozicij, ki so našle svoj prostor na albumu ’Layering Buddha’. (v celoti!) ... >>

Rockovska zasedba Dirty Pretty Things je nastala na pogorišču zasedbe Libertines, ki je zaznamovala neorockovski preporod na britanskih tleh v prvi polovici tega desetletja. Zasedba Libertines ni bila le v središču pozornosti britanskega glasbenega tiska, ampak tudi senzacionalističnih tabloidov, kjer je skupina dobila častno mesto predvsem po zaslugi narkomansko-diaboličnih izpadov Peta Dohertya, frontmana skupine. Njegovo poulično-obešenjaško vedeneje na meji med estrado in družbeno margino so dobile osrednje mesto med rumenimi novicami, med katere je prodrl tudi njegov kratek stik s kitaristom Carlom Baratom, s katerim se ni le ničkolikokrat sprl, ampak tudi stepel. Njuna razklanost se je potrdila z drugim, povratniškim albumom, ki je bil pravzaprav slovo te skupine. Danes je Peter Doherty aktiven s skupino Babyshambles, s katero je izražal svoj alterego že v času Libertines. Carl Barat pa mu je odgovoril z Dirty Pretty Things in album Waterloo to Anywhere je klofuta Petru Dohertyu.
(v celoti!) ... >>

Brazilski lucidnež z vsakim novim albumom podkrepljuje ljudsko reklo: »bolj star – bolj nor«. Nor seveda v smislu kreativne genialnosti, ki jo izžareva ta 70-letni veteran tropikalizma. Zahodni svet je šele dobro uspel dojeti kompleksno vizionarstvo njegovega prejšnjega albuma (Estudande Do Pagode, je izšel leta 2005, lansko leto pa je sledila še njegova ameriška izdaja na David Byrnovi Luaka Bop založbi, ki se je znašla med izbranimi albumi leta v Rolling Stoneu, NY Timesu, Village Voice-i in drugimi medijskimi velikani), ko je Tom Ze udaril z novim konceptualnim biserom. Mogoče novi album - še bolj kot vsi dosedanji - plastično odraža Ze-jevo lastno definicijo svojega dela, znana je namreč njegova izjava češ da to kar počne ni umetnost, temveč govorjeno, peto in uglasbeno novinarstvo. Prav tako je konceptualnost njegovega dela na novem albumu dobila še dodatne plasti: Tom Ze je subtilno zaznal in povezal aktualno atmosfero brazilske mladine in družbe nasploh, in ga povezal s historičnim posvetilom mnogoterim afriškim narodnostim, s krvjo katerih je prepojena tudi današnja brazilska umetnost in glasba. (v celoti!) ... >>

Za balkanske dub pionirje se spodobi, da se od sledilcev razlikujejo najmanj po snemanju svojega albuma v za to specializiranem in priznanem studiu. Pod streho založbe Universal Egg Niel-a Perch-a, strojevodje Zion Train-a, se je zvalil novi album hrvaških Radikal Dub Kolektiv, naslovljen z Bass Matters. Tudi tokrat velja, da naslov pove vse. Svoje equaliserje naravnajte do Tople bumov to soboto ob 19h .. (v celoti!) >>

Najbolj plodni in čislani član družinice Wu-Tang Clan, Ghostface Killah je na prigovarjanje, v rahlem pretiravanju bi lahko rekli, da kar na prisilo šefa založbe Def Jam Jay-Z-ja v zadnjih dneh meseca decembra izdal izjemno slabo spromovirano ploščo "More Fish". To je že njegov drugi album z letnico 2006 na zadnji strani, kar Ghostface Killaha uvršča med najplodnejše raperje minulega leta. Seveda pa je to tudi eden razlogov za njegov kvalitativni padec, saj se je najbrž tudi sam zavedal, da nima dovolj (dobrega) materiala za izdajo še enega dolgometražca v letu 2006. A šefi zahtevajo svoje in tokrat je to pustilo tako prodajne kot tudi imidž posledice, saj je ravno Ghostface Killah veljal za enega največjih internetnih raperskih favorit, saj je s svojimi kratkimi in odrezavimi "najavami" z lahkoto iz plošče v ploščo dvigoval svoj "i don't give a fuck" imidž (v celoti!) ... >>

Minneapolis v Minnesoti ni ravno tisto ameriško mesto, ki bi bilo znano po svoji hip-hop sceni, pa vendar je rodna gruda minesotska v 90-ih povrgla dokaj prepoznavno ime, Oddjobs. Po dva MC-ja, Advizer (Adam Waytz) in Crescent Moon (Alexei Casselle), ter dva producenta in didžeja, Anatomy (Stephen Lewis) in Deetalx (Devon Callahan), so tvorili udarni četverec, ki je to nekoliko zahojeno geografsko področje postavil na zemljevid. Vsaj kar se hip-hopa tiče. Toda, po neskončnem ponavljanju vedno istih komadov na mnogih koncertih, se je zasedba razšla. Nesoglasja so bila najmočnejša na relaciji Crescent Moon – Detalx, kar se je posledično odrazilo kot razpad te zasedbe. Toda ustvarjalna sila v bendu ni preshnila kar tako. Po Detalxovem odhodu so preostali fantje ustanovili nov bend, Kill The Vultures, znotraj katerega so se odločili stvari zastaviti nekoliko drugače... >>

Še preden se letos razdivja vihra novih izdaj je treba pospraviti še kakšno spregledano ploščo minulega leta. Med nje sodi tudi drugi album bostonskega kitarskega benda Beatings, ki je bil v dobršnem delu osrednjih glasbenih medijev-posrednikov informacij spregledan in preslišan. Preprosto si te zanemarjenosti in zavrženosti na obrobju ne zasluži, sploh v kontekstu vseh preporodnih vrtljajev, ki smo jim priča zadnja leta med novimi, mladimi generacijami neopostpunka ter ostalih stranpoti in obvoznic. Beatings so mladinci, prepojeni z osemdesetimi in zgodnjimi devetdesetimi leti. Za razliko od gruče simpatizerjev, učencev in tudi posnemovalcev plodovitega britanskega postpunka s konca sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let - od Joy Division do Gang Of Four -, je štiričlanska zasedba Beatings predvsem otrok Bostona. Zanesljivo rokovanje z relikvijami bostonskih Mission of Burma, Volcano Suns, Big Dipper in Pixies jih pravzaprav dela za njihove dediče-rojake. ... >>

Ker se dubstep dosedaj ni ravno ponašal z dolgometražnimi izdelki, so
praktično vsi albumi te specifične britanske zvrsti še kako dobrodošli. Pa ne, da jih je bilo dosedaj prav veliko, saj je dubstep omejen predvsem na limitirane serija dvanajst-inčerk. Ledino je orala plošča, ki jo je izdal Mark One, sledila ji je bolj konceptualna iz strani Buriala, sedaj pa še debutantski izdelek ene od gonilnih sil scene, ki sliši na ime Kode 9. Memories Of The Future je posnel skupaj s The Space Apeom, tako da cela zadeva ohranja dovolj karibske zvočnosti, obenem pa seveda počasne, valeče se ritme in base, ki so postali blagovna znamka dubstepa.
>>