V reviji Mojo so pred nekaj leti zapisali, da ima vokal Nine Nastasie tako moč, da posrka ves zrak iz prostora, v katerem se pojavi. Tudi takrat, ko njen vokal zaslišimo iz radijskega sprejemnika. Vsi tisti, ki avtorico poznate, saj se skorajda sezonsko pojavlja na slovenskih in balkanskih odrih, ste gotovo to že kdaj preverili tudi v živo. Na RŠ-u spremljamo njene korake že od samih začetkov. Z odkritjem njenega prvenca Dogs, ki je izšel za majhno, neodvisno založbo Socialist Records, smo preverili tudi ostala dva albuma The Blackened Air in Run to Ruin in nismo ostali ravnodušni. Njene iskrene, preproste, a hkrati prodorne pesmi so se nam skozi vse tri plate prilepile nekam globoko v podzavest. Ne vse, seveda. Nina Nastasia je avtorica nasprotij; je trda in krhka hkrati, ženstvena in otroško nedolžna, predvidljiva a hkrati polna iskrivih izpovedi, ki zazibajo v mehko in sanjavo ždenje, kdaj pa ti na široko razprejo oči. (v celoti!) ... >>

Album “Compass, Log and Lead”, ki ga imamo pred sabo in nas čaka za poslušanje v današnji Tolpi bumov je rezultat improvizacije treh precej različnih umetnikov, tako po osebnih stilih, žanrskih usmeritvah in nenazadnje po generacijskih pripadnostih.
Freda Fritha, zdaj že starosto rocka v opoziciji in avantgardnih iskanj v sodobni kreativni glasbi, ključnega evropskega, iz rocka izhajajočega utemeljitelja improvizirane in preparirane kitare, ustanovitelja zasedb Henry Cow, Art Bears, Skeleton Crew in Massacre, člana Naked City ter med drugim gosta na albumih Briana Ena in The Residents tukaj verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Uvodoma zato namenjamo več pozornosti ostalima dvema mlajšima glasbenicama, ki sodelujeta na pričujočem albumu.
( v celoti!) ... >>

Mike Mccolgan se je morda komu zameril, ko je odšel iz Dropkick Murphys, toda zamere so že zdavnaj zakopane, ali pa se morajo dokončno zakopati po izdaji zadnjega albuma njegovega benda Street dogs, ki se imenuje Fading America Dream, ki ponuja moderni ameriški streetpunk v njegovi najboljši obliki. (v celoti!) ...
>>

Kljub temu, da kalifornijskega producenta in didžeja Kankicka poznajo zelo specifični in omejeni krogi, pa ne gre za novinca na podzemni hiphop sceni. Kankick prihaja iz Oxnarda, Kalifornije, torej iz istega mesteca kot Madlib, Medaphoar in še par mačkov, ki danes veljajo za izjemno uspešne hiphop izvajalce in so večinoma povezani z založbo Stones Throw, ki jo vodi Peanut Butter Wolf (in s katero je Kankick tudi sodeloval v preteklosti). (v celoti!) ... >>

Za projektom Howlin' Rain, katerega začetki segajo v leto 2004, stojijo Ethan Miller, kitarist in pevec skupine Comets on Fire, tolkalec in šamanski iniciator bostonske zasedbe Sunburned Hand of the Man John Moloney ter basist Ian Gradek. V dobrih dveh letih srečevanj so skovali žlahten retro-rockovski prvenec. Uspelo jim je udejaniti namen projekta oziroma uresničile so se besede Ethana Millerja: "Naš namen je bilo ustvariti dobro staromodno in sproščeno ploščo z razgaljeno dušo in telesom, kjer užitek, histerija in mračnost visi z istih uporniških kosteh." (v celoti!) ... >>

Če si predstavljate Toma Waitsa, Dizzee Rascala, Jelly Roll Mortona, Roots Manuvo, Mouse On Mars, Celebration, Natacho Atlas, Captain Beefhearta in Charlesa Mingusa, ki sedijo v krogu in se žogajo pod taktirko Adama Butlerja alias Verta, boste dobilil približen oris tega albuma. Lahkotno in živahno poigravanje z različnimi glasbenimi koncepti, torej z vsebino, ki samo zaradi igre same ne izdaja svoje prave narave, ke je krhka in spolzka. Album Some Beans & An Octopus zato brez sramu v isti sapi, natančneje v petdeset minutah, obišče kabaret, pogleda burlesko, z boysi poha base, pije viski in joka ob arabeski, pri tem pa ohranja koherentno identiteto. (v celoti!) ... >>

... ''Album Orphans je novi glasbeni in avtorski podvig. Trojni album razdeljen na dela Brawlers, Bawlers in Bastards, je fantastično popotovanje skozi različne stile in zvočen oblike Waitsovega ustvarjanja. Orphans je novi podvig. Med 56-imi skladbami jih je 30 novih, druga polovica pa so pesmi, ki ostale neobjavljene oziroma so bile izdane na kompilacijah. Brawlers je rockovski in bluesovski, zelo bazičen, zelo grooverski, Bawlers prinaša baladno in spoken word vsebino, medtem ko tretji album Bastards, po sonični plati najbolj eksperimentalni, vendarle ne zanemarja vrednot lepo zakrožene pesmi. Zbirke, kot je Orphans, 99% glasbenikov ne more niti sanjati, Waits pa jo, samo dve leti po ritmično radikalnem albumu Real Gone v sodelovanju s soprogo in sodelavko Kathleen Brennan, ter gručo zvestih glasbenikov tako rekoč brez vsakršnega trepetanja kar tako strese iz rokava že čez dve leti ...'' Terens Štader

1.) TOM WAITS - Orphans

2.) ALI FARKA TOURÉ- Savane

3.) ROOTS - The Game Theory

4.) TV ON THE RADIO - Return To The Cookie Mountain

5.) DUB TRIO- New Heavy

ostali v nadaljevanju ...
>>

... ''Da se razumemo, govorimo o albumu, ki ni za vsakdanjo rabo. Je trenutni presek večne melanholije Slovenčka, zato nas v svoji občosti zaplaši in zna pahniti prav v osrčje bedice, a nam na trenutke z nepričakovanimi obrati, inventivnostjo in humornimi vrtinci spet vlije kanček upanja. Hvala Mujiču za njegove 2227 linije. Hvala Krakoviču za njegovo londonsko violino. In hvala Škrjancu za njegove Misli. Delujejo kot enost. Še popotniški predlog za na pot: odložite vse, naj se svet ustavi in naj nas prepusti besedi. Naj. Naj svet za spremembo enkrat počaka. Ura je približno 10:33. Trenutek je v lovljenju ritma vse kar imamo'' Urša Červ

1.) JANI MUJIČ & TONE ŠKRJANEC - Lovljenje Ritma

2.) INTIMN FRIZURN- Intimn Frizurn

3.) ZLATKO KAUČIČ- Pav

4.) ŠTIRJE PRAVI DEDCI- Poper

5.) BRINA- Pasja legenda

ostali v nadaljevanju ... >>

Šaban Bajramović je že kako desetletje eno najbolj kultnih imen romske glasbe z Balkana v mednarodnih world music logih. Ta njegov prestižni status se tepe z njegovim skrajno negativnim slovesom enega najmanj zanesljivih in profesionalnih sodelavcev, zaradi česar je za world music tržišče do danes posnel le eno ploščo in bil bolj znan po odpadlih kot po uspelih koncertih. Zaradi ignoriranja temeljnih principov funkcioniranja industrije glasbene zabave bi se moral že zdavnaj znajti na njenih črnih listah. (v celoti!) ... >>

The Kilimanjaro Darkjazz Ensemble je elektro-akustična zasedba, ki prihaja iz Nizozemske. Jedro sestavljata Jason Kohnen ala Bong Ra in Gideon Kiers, ki že okoli 6 let črpata glasbeni navdih v raznih kultnih filmih iz časa nemega filma in slikarijah. Njuno delo je nekakšna zvočna oprema tovrstnih tihih svetov, za ozvočenje svojega uradnega prvenca pa sta morala na pomoč poklicati še nekaj glasbenikov. Istoimenski debi dotičnega kolektiva je namreč nastal pod vplivom kompleksnih svetov stop motion veljakov bratov Quay. Kako pa se znajdejo The Kilimanjaro Darkjazz Ensemble v surrealnem chiaroscuro svetu lutk, oziroma natančneje, ali jim uspe ujeti tisto delikatno estetiko, pa boste izvedeli v sobotni Tolpi bumov. >>

>>

Pred iztekom leta je v Tolpi bumov pošteno ne spregledati kalifornijski dvojec brez krmarja Two Gallants in njun drugi album what the toll tells. Z njim sta letos privlekla precejšnjo pozornost kritike. Z njeno pomočjo sta se prebijala do širše pozornosti. Dobra podlaga je bila storjena že leta 2004 z objavo uradnega prvenca The Throes za založbo Alive. Novo poglavje nadaljujeta kitarist in pevec Adam Stephens ter bobnar in pevec Tyson Vogel pod okriljem bolj eklektične založbe Saddle Creek. Par Two Gallants iz San Francisca sta na tej založbi prva skupina, ki ne prihaja iz okolice Omahe v Nebraski. Pri tej založbi sta antipol uspešni indie rock skupini Conorja Obersta Bright Eyes. Če so slednji leta 2004 spremljali Bruca Springsteena in R.E.M. po stadionskih koncertih, bi se Stephens in Vogel brez težav pridružila karavani Boba Dylana na klubski turneji. >>

Khaela Maricich, ki jo večina pozna po njenem sodelovanju z zasedbami Mt. Eerie in The Microphones, je duša in srce portlandskega dvojca The Blow. V njem se ji je po mnogih začetnih kolobocijah in prevratih na zadnjih dveh ploščah pridružila Jona Bechtolt, prav tako znana faca iz novofolkovske ameriške scene. Na zadnji plošči Paper Television, ki jo je za ameriški trg založila K Records in za evropska tla založba Tomlab, se The Blow prikazujeta v najbolj priljudni formi dosedaj. Čeprav album prinaša nedvomen in očiten indie zvok, ki je tako zelo popularen preko luže, je Paper Television v prvi vrsti in predvsem pop. (v celoti!) ... >>

Zadnji iz bere domačih albumov, ki ga predstavljamo v letošnji Tolpi Bumov, je solistični prvenec Roka Vrbančiča alias Neuf Meuf. Avtor, ki ga že poznamo kot člana Klubskih Maratoncev Massage, se na albumu ‘It’s cold in space’ spoprime z elektro akustično godbo, ki bo verjetno precej blizu ljubiteljem melanholičnih kitarskih praks. Glasba nedvomno zapolnjuje vrzel v tovrstni ponudbi na domači grudi, obenem pa postavlja lepe obete tudi za Vrbančičevo prihodnost. (v celoti!) ... >>

Še eden izmed zaostankov je pred nami v nocojšnji Tolpi – drugi album avstralskega tria The Devastations, ki je ob svojem prvencu pred tremi leti požel precej pozornosti in simpatij tudi med sodelavci in poslušalci Radia Študent. Coal je namreč plošča, ki izvirno datira v lansko leto, ko je izšla v Avstraliji. Od letošnjega septembra pa je po zaslugi založbe Beggar's Banquet na voljo tudi v Evropi, zaradi česar ji posvečamo še eno zadnjih oddaj v tem letu. (v celoti!) ... >>

Redki glasbeniki, skupine ali projekti so v zgodovini popularne glasbe znali jazz in določeno njegovo sporočilo na ustrezen način približati širši publiki ali plesiščem, ne da bi ob tem izgubili oziroma zapostavili samo jedro jazza. Zavoljo všečnosti, dostopnosti ali drugih dejavnikov tako takšen jazz pogostoma izpade medel, brezkrven, spoliran, uglajen, banalen ali kar je še takšnih pridevnikov, ki niso lastni prvobitni naravi jazza. Album Political Blues, ki ga je letos za kanadsko založbo Justin Time izdal World Saxophone Quartet je, v nasprotju s prej opisanim odličen primer spoja jazzovske elementarnosti in spontanosti, ki na podlagi blues in funk ritmov s svojimi politično angažiranimi sporočili zadane širok in daljnosežni met. (v celoti!) ... >>

Tcheka bi lahko bil samo še eden izmed delujočih ali prihajajočih glasbenikov z Zelenortskih otokov. V zadnjih letih smo jih spozna(va)li za geografsko in po populaciji tako majhno področje presenetljivo veliko. Tamkajšnja glasbeniška enklava je očitno zelo močna, vitalna in prodorna, enako kvalitetno domačim protagonistom pa se je zasidrala že tudi v diaspori, predvsem na Portugalskem, Franciji in v ZDA (npr. Sara Tavares, Tito Paris in Lura). A glavno dogajanje je še vedno na otokih; še posebej, kadar ne gre samo za všečno reproduciranje tipično sladko grenke »morne«, kateri mednarodni standard je zapečatila Cesaria Evora, ampak za zares sveže pristope in avtorske ideje. (več!) ... >>

Nikoli v življenju nisem niti pomislil, da bom nekoč v Tolpo bumov prijavil dvojec The Clipse. Še manj pa da plošče omenjenega dvojca ne bi totalno razsul. Pa vendar, smo v letu 2006 in nemogoče postaja mogoče. Še huje, ploščo "Hell Hath No Fury" je v kompletu sproducirala produkcijska skupina The Neptunes, ki do sedaj razen res redkih izjem, ki bi jih stežka prištel na prste obeh rok ni uspela ustvariti resnih raperskih podlag, je bil pa njihov minimalizem vsekakor precej zanimiv. No, izid plošče Clipsov je pospremil neverjetni internetno-časnikarski "Hype" in nisem si mogel nič drugega kot, da si ploščo vtaknem v lastna uha. Na e-mail so letele neverjetne ocene, Pitchfork jim je dal oceno višjo od 9, vsi glavni mediji so se s to oceno bolj kot ne strinjali. Kaj je torej tako fascinantnega na tem albumu in ali je res album tako velik presežek pa boste izvedeli v petek med 19.00 in 19.50, ko bo na sporedu Tolpa bumov. >>

Po natanko dveh letih, dva dni gor ali dol, smo dočakali drugi album trojke The Konki Duet. Morda se še spominjate njihovega prvenca Il fait tout gris ali vsaj istoimenskega komada, s katerim smo vas nekateri neumorno zasipavali. Takrat se nam je zdela ta energična priredba komada Fade to grey, synth-pop dua Visage, posodobljena v vseh pogledih. Tako bi gotovo zveneli Visage dvajset let pozneje, elektronsko in komorno hkrati. Dekleta; Kumi, Tamara in Zoe; so v teh dveh letih nabirale znanje in izkušnje še drugje, predvsem na ekstenzivno dolgi turneji, kjer so se spoznavale z množico glasbenikov. Med Tajvanom, Singaporjem, Amsterdamom, Montrealom in Barcelono je njihova glasba dobila možnost, da iz zaprte dekliške sobe poleti daleč ven. Mountain Mouton ali Gorska ovca nosi naslov njihov drugi izdelek, izdan za založbo Active Suspension. (v celoti!) ... >>

Po več kot dveh letih studijske abstinence so se z novo ploščo, svojo deseto, pohvalili britanski metalski depresivci My Dying Bride. Kolektiv, ki se je pred nekaj leti ubadal predvsem s perečimi kadrovskimi in statusnimi težavami, se je ponovno dvignil iz pepela pred dobrima dvema letoma s ploščo »Songs Of Darkness… Words Of Light«. Ta je vsem oboževalcem znova ponudila kakovostno in premišljeno godbo brez odvečnih poskusov vpeljave preživetih metalskih, brutalnejših form, ki so se preoblikovale v skrajno poetične in subtilnejše izrazne oblike že v sredini devetdesetih let. Če je deveti album pomenil več kot hvalevredno vrnitev na tirnice bogate idejne ustvarjalnosti po mnogih kriznih trenutkih na prelomu tisočletja, potem letošnji izdelek »A Line Of Deathless Kings« nadaljuje linijo nikdar ustaljenega zvoka in koncepta, ki se brez izgube zanj značilne izraznosti spreminja iz plošče v ploščo. (v celoti!) ... >>

Legendarni in povsem shizofreni MC Kool Keith se po okroglih desetih letih končno vrača z nadaljevanjem enega njegovih najbolj domiselnih projektov. Izšla je namrec druga plošča Dr. Octagona s precejpredvidljivim naslovom The Return of Doctor Octagon. Prvo ploščo (Dr.Octagonolist) bi danes lahko označili že kot kultno, vendar pa ne grejo vse zasluge Kool Keithu. Ogromen delež je namreč prispeval DanThe Automator (naredil je vso produkcijo), ne smemo pa pozabiti, da jena prvem albumu odskrečal svoje tudi prvi ambasador turntablizma Q Bert. Po izidu albuma sta se Keith in Automator žal skregala in čeprav so fani nergali po celem svetu, smo na nadaljevanje morali čakati res dolgo. Predolgo. The Return of Dr. Octagon je glede na razne čudne projekte, ki jih je ultramagnetični MC delal v zadnjem času, solidna plošča, ki pa s prvotnim, povsem lucidnim projektom Dr.Octagon žal nima kaj prida skupnega.
>>

Newyorška zasedba n0 things, kateri tempo narekuje bivša polovica bolj znanih Liars, na novi plati postpunk špuro, s katero so začeli Liars, zavije v neko novo smer, s težko kategornim kitarskim nažiganjem ter težjimi, nekoliko manj plesnimi ritmi. Čeprav trenutno še v samozaložbi s »samo« CD-Rjem, pa zasedba brez dvoma obeta ... (v celoti!)

>>

Letos se v tej oddaji s Samom Šalamonom in njegovim »jazzovskim polom« ustvarjanja srečujemo že drugič; lahko pa bi se celo trikrat. Če se je v preteklosti tega radia kaj takšnega že primerilo s kakšnim tujcem, pa ne pomnim, da bi bil kdaj koli do zdaj kdo izmed domači jazzovskih in temu sorodnih ustvarjalcev s svojimi diskografskimi izdelki tako plodovit ter da bi bili ti hkrati še tako kvalitetni, da bi nam omogočil njihovo tako frekventno uvrščanje vanjo. V ilustracijo tega, nam še vedno »tujega« pojava najprej nekaj malega statistike: v dobrem letu dni trije izdani lastni albumi, eden pred izidom in eden, na katerem je enakopraven član tria, vsi za tuje založbe in vsak posnet z drugačno mednarodno zasedbo, v katerih mrgoli zvenečih imen; dva koncerta v Cankarjevem domu z dvema različnima mednarodnima kvartetoma in avtorskima programoma; opazne mednarodne koncertne turneje ter navdušene ocene njegovih koncertov in plošč v domačem in še posebej tujem glasbenem tisku. (več!) ... >>

Adrian Klumpes, 33% član avstralskih neo-jazzerjev Triosk, se v svojem prvencu BE STILL ne oddalji tako močno od zasidrane estetike benda. Tudi v prvencu se preko črno belih tipk klavirja sooča in raziskuje medpotja med improvizirano akustično in elektronsko glasbo. Klumpes v 50. minutah meditativnega tavanja skupaj zlije minimalistične paesaže La Monte Younga z intimnim svetom Colleen.
>>

Vseameriški trojec (Illionois, Ohio in New Hampshire) konsistira iz treh odličnih posameznikov. Prvi je dvakratni Scribble Jam zmagovalec, emsi Adeem, drugi je didžejski perfekcionist djdq, tretji pa vse bolj opazni producent Maker. Ob teh imenih bi marsikdo pomislil, da gre za kak downtempo hiphop projekt, z moralističnimi in zafrustrirani besedili, a ni tako, saj je plošča povečini zelo hitra in funky, temelječa na izjemno močnih in udarnih bobnih ter izvrstnih scratchih. Ko na tako osnovo svoj hitrogobezdaški flow položi še Adeem, ki ima vrstice polne do zadnje besede in samemu sebi ne pusti dihati, pa dobimo celotni glasbeni opus. Le-ta zveni izjemno belsko, z mnogimi distorziranimi kitarskimi rifi pa nas nekajkrat prav potegne v nekakšno starošolsko Beastie Boys mešanico hiphopa in kitar.
>>

V začetku letošnjega leta je dokaj osiromašeno domačo hard core punk sceno popestrila debitantska uradno izdana velika plošča ribniške skupine Golliwog, ki v svojem duhu še vedno ostaja zvesta D.I.Y. sceni. Po nekaj demo posnetkih in v samozaložbi neizdani plošči »Gandhi Fans Against Gun Defence« je zasedba presenetila s skrajno profesionalnim odnosom do glasbe in njene kvalitete. Morda so bili Golliwog v zadnjih osmih letih, ko so bolj ali manj konstantno prisotni predvsem na koncertnih odrih, medijsko dokaj zapostavljeni in ne dovolj opaženi. A takšna je pač usoda D.I.Y. bandov. (v celoti!) ... >>

Avstralska rockovska scena ohranja zgodovinsko kontinuiteto. Z njo se ohranja tradicija in sploh prepoznavnost aussie rocka, ki je v svoji biti surov in grob, neposreden in čustveno nabit. Odrezan od zahodne civilizacije, skoraj z riti sveta, markantno odstopa od prevladujočih tokov na ameriški in angleški ter posledično evropski sceni ter se postavlja z unikatnim glasbenim, izpovednim jezikom. Na svetovnem zemljevidu je vedno znova opažen. Tako kot je ostalo nespregledljivo rockanje AC/DC in Rose Tattoo, tako kot je izstopal in še vedno odstopa protopunkovski in punkovski val skupin Radio Birdman, Saints, Scientists ter postpunkovski izbruh Birthday Party in bluesovski neorock Beasts of Bourbon, ne bi smel biti preslišan mozaični novi val mlajše generacije rockovsko orientiranih skupin iz dežele kengurujev, ki nadaljujejo to dobro plat avstralske godbe. Med njimi izstopa zasedba Drones, aktualno ime sodobne avstralske rockovske scene. V zadnjih letih se je prebila iz odmaknjene anonimnosti s pogostimi gostovanji na ameriških in evropskih koncertnih odrih ter letos prišla že do svojega tretjega albuma Gala Mill. Z njim je še ostreje zaorala v puščavsko, suho zemljo avstralskega alter-rocka in ponudila album, ki razkriva rast tega vedno bolj zrelega kvarteta iz Melbourna. (v celoti!) ... >>

Ker je december že kar pravi čas za ocenjevanje najboljših plošč v iztekajočem se letu, bomo prav zaradi tega na lestvico uvrstili tudi ploščo, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Fear and Lothian lahko namreč suvereno uvrstimo med najboljše elektro izdelke leta 2006, pa čeprav se zdi, da je prvi samostojni album v zgodovini založbe Touchin' Bass, minil brez posebnega vznemirjenja ali razburjanja s strani medijev. Vsi mu priznavajo mojstrstvo, to pa je tudi vse, česar je bil deležen Dave Being, ki se skriva za malce zavajajočim imenom The Wee DJs. Njegov profil je absolutno nevsiljiv, pravzaprav že skorajda malce enigmatičen, saj je kljub temu, da je na sceni že od začetka devetdesetih let, obdržal precej skrivnostno pozo in se pravzaprav dokazoval izključno z glasbo. (v celoti!) ... >>

Peti dolgometražni samostojni album talentiranega njujorčana, Jackett Full of Danger prinaša petnajst kratkih skladb, ki jih zaznamuje predvsem Greenov omamen bariton, ki je na prvi posluh najpomembnejši element albuma. Ta ugotovitev zdrži tudi nadaljnje slušne izkušnje, kljub dejstvu, da je Green k projektu povabil kak ducat spremljajočih glasbenikov. A ti so seveda zgolj spremljava… >>

»Jip jop flamenkillo«, »hip hop z malo flamenka« - si predstavljate, kaj naj bi bilo to. Seveda si to izrazno-zvočno zmes zlahka predstavljate tisti, ki ste že slišali Ojos de Brujo. Ali vsaj slišali zanje oziroma prebrali kaj o njih. In pozornemu spremljevalcu glasbenega dogajanja v zadnjih letih, če le ni preveč zamejen s svojim strogo fenovskim ali žanrskim odnosom do aktualne glasbene produkcije vsaj v Evropi, to ni bilo težko, saj je bil ta katalonski bend od začetka tega tisočletja v medijih in na koncertnih odrih širom planeta obilno prisoten. Pa tudi sicer je tako poseben, da je nespregledljiv in nepresljišljiv; spregleda ali presliši ga lahko samo kak popoln glasbeni ignorant. (več!) ... >>