Orlygur Thor Orlygsson ali islandski Elvis tokrat predstavlja svoj tretji in obenem doslej tudi svoj najboljši album. Album je kljub sodelovanju z številnimi reykjaviškimi glasbenimi relikvijami (ritem sekcija Sigur Ros, violinistka Sigur Rosove strunske sekcije, perkusionist in bobnar Apparat Organ Quartet) v celoti Orlygssonovo delo. Samosvoj izraz, ki ga je načel s prvima dvema albumoma nadgradi, tisti pravljični moment, ki se ga sicer oprijemajo številni islandci, pa stopnjuje v neko bolj... khmm... zrelo formo. Že naslovi nekaterih skladb (war chant, fight the power, everything is energy, merge with the infinite) dajo vedeti, da se tudi tematika, ki se je ölvis loti na albumu ‘Bravado’ (bržkone mišljeno cinično), ukvarja z zelo resnimi temami. Če vam islandščina dela težave pa še toliko bolje, saj je glasba vse preveč čarobna in je razglabljanje o neumnostih, ki jih počnejo Združene Države povsem nepotrebno. (v celoti!) >>

Ko hiphop izvajalci prerastejo osnovno formo hiphopa se lahko zgodita le dve zgodbi. Ali je to propad njihove resne, z dušo obarvane kariere, ki po novem vodi v hip-pop ali celo najostudnejši pop ali pa pridemo do všečnih, vedno zanimivih izdelkov, ki v nas pustijo vsaj ščepec navdušenja. V Trinidadu rojeni in v Kanadi živeči K-Os, ni le producent, raper, mc in pevec, je tudi človek, ki igra kopico inštrumentov in je svojo novo ploščo naredil v skoraj popolnoma organskem stilu. Seveda velja poudariti, da album nikakor ni tipičen hiphop album, temveč mešanica soula, rock & rolla, starodavnega r'n'bja, reggaeja, celo bluesa, funkyja, disca in funka, vse skupaj pa se nesramežljivo v določenih aspektih približa estetiki luštnega popa. Vse od melanholičnih, akustičnih, počasnih melodij, do odprtoglavega klubskega uptempa, baziranega na discu in rahli, ne preveč prezentni kitarski distorziji. Vse to je K-Os in vse to je tudi plošča "Atlantis: Hymns for Disco". >>

V dolgi in bogati zgodovini, prepolni pijanih turnej in nomadskega življenja na štirih kolesih, so se neumorni kalifornijski Fu Manchu proslavili kot izjemen koncertni in ploden studijski band. Pred dobrima dvema tednoma je luč sveta ugledala njihova že deseta velika plošča. Zasedba s časom vse bolj dokazuje trdno in trmasto vpetost v glasbeni svet, ki ga ne krojijo zahteve multinacionalnih založb in mu glavno vodilo nikoli ni bila donosnost in prodajna uspešnost. Kljub temu žilavi Fu Manchu na neki pol-profesionalni ravni na globalni glasbeni sceni vztrajajo že polnih dvajset let. Plošča »We Must Obey« že ob otvoritvenih rifih začetnega komada pokaže svojo značilno brezkompromisno naravo in nalezljivo neposredno energijo, specifično zasanjano rockersko vzdušje pa v nadaljevanju preveva celoten izdelek. (v celoti!)
>>

Ko sta Chris in Carla nedavno objavila novi album Fly High Brave Dreamers, sem pomislil, da zgolj pod drugim imenom nadaljujeta izročilo zasedbe The Walkabouts, ki je domnevno prenehala z delom. Da bi naj prenehala z delom, sem sklepal po raznih vidikih, tudi porokah in ostalih osebnih okoliščinah članov zasedbe. Chris in Carla pa sta tako ali tako ustanovna in osrednja ustvarjalna člana te zasedbe, torej bi bilo videti, da je sklep jasen. A ni čisto tako: skupina The Walkabouts, kot poudarja Chris Eckman, še vedno obstaja in se bo naslednje leto spet zbrala za novi album in za novo turnejo. Chris Eckman pa je pisec večine pesmi tako v zasedbi The Walkabouts kot v dvojici Chris & Carla. Tudi na pričujoči plošči Fly High Brave Dreamers. V čem je torej razlika med pesmimi, ki jih posnamejo The Walkabouts, in pesmimi, ki jih posnameta Chris & Carla? Če smo ugibali, da je bila včasih dvojica Chris & Carla na delu, ko je zasedba The Walkabouts počivala, pa bi sedaj lahko ugotavljali, da se Chris Eckman, kot sam pravi, v posameznih oblikah svojega dela osredotoča na posamezne vsebine. Da torej glede na zamisel, ki jo ima, napiše niz pesmi sorodne vsebine, ki jih potem nameni določeni obliki izvedbe. Vodilo, rdeča nit njunega, torej Chrisovega in Carlinega, početja na tem albumu so pesmi upanja. Pesmi, ki se sučejo okoli vsebine, ki jo Chris Eckman povzame kot upanje. Sam pravi, da je hotel napisati pesmi z več optimizma, bolj svetle pesmi. Zato letite visoko hrabri sanjači. (v celoti!) >>

Solo je vsekakor malce nenavadna plošča za radikano okolico, ki jo sestavljajo dunajčani Mego, toda kratek sprehod skozi njihov katalog bo pokazal, da so se že prej zanimali za japonski avant-pop. Tudi sicer je dunajska srenja koncem devetdesetih zelo navdušeno spremljala deželo vzhajajočega sonca. Še posebej Gerhard Potuznik in njegova mikro založba Angelika Koehlerman, v novem tisočletju pa je prišlo do pravega malega buma. Tujiko Noriko je med bolj poetičnimi in subtilnimi interpreti nežnega pop zvoka, ki pa na naši strani sveta zveni dovolj nenavadno, da ga lahko uvrstimo v podzemlje. Plošča Solo po nekaj skupnih projektih z različnimi producenti, spet nadaljuje prepoznavno estetiko te v Parizu živeče japonske pevke in režiserke, kar pomeni, da poslušamo devet komadov z nerazumljivimi besedili, super filingom in pa lepo narejenimi podlagami. >>

Stari maček slovenske jazzovske in objazzovske scene Igor Leonardi nas je tik pred iztekom preteklega leta presenetil z albumom, na katerem je zbral komade, ki so nastajali med letoma 1995 in 2005 na različnih koncih sveta, kjer je avtor tega albuma živel, igral ter iskal navdih. Pravim presenetil, ker Sangeeta, imenovana po hindujski besedi za glasbo, prinaša povsem drugačno glasbo od tiste, ki smo jo od Leonardija bili vajeni. Gre za izjemno učinkovit preplet raznovrstnih svetovnih godb, pri katerih nastajanju so Igorju, ki poleg kitar igra še na slab ducat inštrumentov, pomagali številni glasbeniki iz Afrike, ZDA, Indije in drugih dežel, ter kajpak Slovenije. (v celoti!) ... >>

“Mobi Rock ali kako preko kitarskih strun prevesti govorico mobilnega telefona”. S to precej enostavno idejo se beograjski impro kitarist, ki sliši na ime Woo, skozi 10 skladb sooči z ravno toliko različnimi izrazi, katere zelo uspešno vpne v koherentno celoto. Mikrozvoke številnih ‘gadgetov’ bodisi ovije v večplastni kitarski ambient, jih nekajkrat postavi v hrupno abstraktno formo, v nekaj kosih pa glavno besedo prevzame tudi njegov izbrani inštrument. Kljub temu, da je ta kitarska praksa precej razširjen pojav, Wooju uspe najti neko lastno estetiko s katero je v zadnjih nekaj letih navdušil predvsem beograjsko in ljubljansko koncertno publiko. S ploščkom ‘Mobi Rock’, založenem pri domači znamki rx:tx, pa se sedaj torej seli tudi v številne domače glasbene zbirke. (v celoti!) >>

Ena inovativnejših francoskih hiphop zasedb TTC se vrača s četrtim albumom. TTC že od leta 2000 sodelujejo z založbo Big Dada, torej
podzaložbo kultne Ninja Tune, ki je zadolžena za izdajanje rapersko in hiphopersko orientiranih izvajalcev. Plošča 36 15 TTC je podobno kot prejšnji izdelki skupine precej odštekana, s pretežno sintetičnimi beati in bizarnim flowom rapanja. Fantje so se stilsko morda nekoliko umirili, zrelost pa se pokaže predvsem pri produkciji, ki je povsem suverena, trda in inovativna. (v celoti!) ... >>

Joe Lally, basist žal že razpadlih washingtonskih Fugazi nam serviora svoj prvi samostojni album, na katerem gostuje kopica njegovih kolegov iz prejšnje zasedbe (Ian MacKaye, Guy Picciotto), Jason Kourkounis (Hot Snakes, Delta 72, itd ...), Amy Farina (The Evens) in številni drugi. Lally nam s samosvojim občutkom za ritem servira kopico krhkih pesmi, ki pa v sebi nosijo družbeno- kritičen naboj in jedek komentar sodobne Amerike, značilen za vse bende iz okrilja angažirane, legendarne washingtonske založbe Dischord. >>

V zadnjem obdobju se na popularno glasbeni sceni pojavlja vse več rock bendov, ki se nesramežljivo spogledujejo s kombiniranjem rockovskih in soulovskih glasbenih slogov. Verjetno so pri tem početju najbolj prepričljivi The Bellrays, ki se od tipičnega detroitskega rocka vse bolj usmerjajo v soulovske vode. The DT's prav nič ne zaostajajo s svojim nekoliko tršim rock'n'soul pristopom. Omenjenima ameriškima zasedbama so se pridružili tudi Švedi Dollhose. Gojenci Michaela Davisa, basista legendarnih MC 5, so pod njegovo producentsko taktirko posneli obetajoč prvenec »The Rock and Soul Circus«. Skupaj z MC 5 so se leta 2004 pojavili na ameriških odrih in kasneje močno prodrli tudi v Evropi. Očiten odrski napredek je bil razviden tudi na lanskoletnem pomladanskem nastopu v Orto baru. Bend je v živo resnično blestel in popolnoma razblinil mešane občutke z njihovega prvega ljubljanskega nastopa, pred parimi leti. Od Dollhouse smo zaradi odlične odrske kondicije pričakovali tudi zanimiv studijski izdelek. Napovedovali so ga že spomladi lanskega leta, a se je na policah glasbenih trgovin znašel šele ob koncu novembra. (v celoti!) >>

>>

Če bi želeli reči, da so trendi v popularni glasbi globalni, bi morali ob tem omeniti tudi nekatere izjeme. Ena izmed njih, je prav gotovo ameriška tradicija neodvisnega folk-rocka. Zvrst, ki poleg tega da je v navezavi na pop vzorce z eno nogo ves čas prisotna v množičnih medijih(a zgolj ameriških), hkrati tvori velike del neodvisne rock scene. The Shins so eni izmed ohranjevalcev izročila, ki ga je v devetdesetih oživel glasbeni kolektiv Elephant Six Recording Company z neponovljivimi Neutral Milk Hotel. Ob kopici bendov, na obeh obalah Amerike ter v Kanadi, pa se zdi da je danes močnejši in številnejši, kot kdajkoli prej. (v celoti!) ... >>

Acoustic Ladyland je kvartet koji nam stiže iz južnog Londona. Namjerno koristim termin kvartet a ne uobičajene poput grupa, skupina ili band upravo zato, da bi naglasio njihovo jazz polazište baš kao i drastičnu promjenu u pristupu , zvuku odnosno estetici koja je nastupila odma nakon njihovog prvog albuma Camouflage (objavljen 2004.) kada sa punim pravom dobijaju etiketu punk-jazz banda (a ne jazz-rock kako ih je u jednom svom osvrtu i listi 'najboljih' jazz-rock albuma proglasio engleski muzički magazin MOJO ). Ako se to nekom čini nevažnim i beznačajnim potrebno je naglasiti da je to suštinska a ne samo terminološka razlika jer je riječ o potpuno oprečnoj estetici. (v celoti!) ... >>

Harmonika, nekoč zaničevano glasbilo, je vse bolj slišna v domačih etno in jazz zasedbah. Še bolj kot dejstvo, da v zvočno sliko raznolikih bandov vstopa enakopravno ob drugih glasbilih, pa navdušuje njena zvenska raznovrstnost, ki jo je zaslediti v teh zasedbah. Zdaj že dobro uveljavljenim tovrstnim druščinam in njihovim meharjem (Bibičevi Madleys, Terrafolk, Brina, Čompe, Bossa de novo, Jararaja, Katalena) se je konec lanskega leta pridružil Jure Tori. Sicer soustanovitelj Orlekov, s katerimi igra od rosnega štirinajstega leta, si je za svoj projekt Reflection of Memory / Odsev spomina omislil častitiljivega gosta, avstrijskega kontrabasista Ewalda Oberleitnerja, ki v domovini velja za legendarno jazzovsko ime. (v celoti!) ... >>

Po skoraj natanko dveh letih prihaja 27-ega februarja na police glasbenih prodajaln nov izdelek dvojice iz New Jerseya, ki ju verjetno redni poslušalec tega radija zelo dobro pozna. MC in producent Will Brooks aka Dälek in producent Oktopus se tokrat vračata brez DJ Stilla, ki je band zapustil nekje na sredini turneje, na kateri so predstavljali prejšnji album Absence, v sklopu katere smo jih trikrat videli tudi pri nas, dvakrat z njim in enkrat brez njega. Vsekakor se je drugič čutila praznina, saj je s svojim virtuoznim obvladovanjem gramofonov in karizmo- nekateri ga imajo kar za gramofonskega Hendrixa- puščal močan vtis na odru. A pri samem zvoku se te praznine ni čutilo. Slednje pa velja tudi za nov album Abandoned Language. Ta nam znova prinaša masiven, distorziran in skompresiran zvočni kolaž, ki je tokrat še bolj nadgrajen z Will-ovim rapanjem. (v celoti!) ... >>

»Picajolo« je lik mladega uporniškega punkerja, ki popolnoma stereotipno pristopa do zanj ključnih življenjskih nazorov, saj menda družba Picajolu ni ponudila druge možnosti. Iz tega razloga se je odločil za upor, alkohol, agresijo, depresijo, brezskrbno popivanje in za nameček še neobremenjen seks. Ker se mali in omejeni svet mladega upornika z leti nikakor ne spreminja, le ta ugotovi, da je preprosto zapisan punku... until the day I die! Tako se v novi probleki predstavljajo istrski punk posebneži Tito's Boys, ki so v okvirih svoje domovine že zaradi imena dokaj provokativno naravnani, saj njihovi in ikonografija in ideologija ne prinašata simpatij večinske populacije na Hrvaškem. Tito's Boys namreč uporabljajo množico komunističnih simbolov, zvezdo, srp in kladivo ter seveda samo ime bivšega predsednika, česar pa ne dojemajo smrtno resno oziroma s kakšnimi koli resnejšimi političnimi namerami. (v celoti!) ... >>

Damon Albarn, vodja Blur, osrednji konceptualist pri Gorillaz, britanska pop kulturna avtoriteta in moderni glasbeni raziskovalec je za najnovejši projekt The Good, The Bad & The Queen zbral zasedbo čudovitih individualistov, zbranih iz različnih svetov. Na kitari najdemo Simona Tonga iz The Verve, ki so tretji ključni angleški pop rock bend iz slavne cool Britania sredine devetdesetih, na bobnih je Tony Allen, ki je premikal kulturne meje z world music pionirjem Felo Kutijem, na basu je Paul Simonon, legendarni Clashovec, ki je konec osemdesetih po krajšem pohajkovanju z lastnim bendom Havana 3 am zamenjal bas kitaro za slikarski čopič. Sam Damon Albarn poje in igra klaviature, kot gost se jim pridruži Danger Mouse, ki dandanes igra večinoma z Gnarls Barkley, in ki je kot producent albuma peti član benda. (v celoti!) ... >>

Ob poplavi arhetipskih izdelkov instrumentalnega hip-hopa v smeri Prefuse 73 in njegove kompanije, se bolj umazani in s funkom zaznamovani ritmi dejansko omejujejo na okolico Los Angelesa. Tam ga rekreirajo predvsem ekipe kot so Ammoncontact, Sa-Ra in pa seveda novoprišlek Flying Lotus. Njegove korenine so menda v družini Coltraneov, kar pa seveda na pomeni ničesar, dokler ne slišimo njegove muzike. Če bi John Coltrane delal v dobi tristo-trojk in prenosnih računalnikov bi verjeno delal takšno glasbo kot Flying Lotus. >>

Za The Winks, duo doma iz Montreala, je plata Birthday Party že osma po vrsti. Kako to, da jih še niste spoznali? Zato, ker sta večino materiala posnela v CD-r obliki in jim življenje vdahnila v količinsko majhni nakladi v domačem studiu po imenu Castle in the Clouds. Stavba je res grad, sicer zaskvotan, v katerem se od leta 2003 dogaja vrsta različnih dogodkov, s katerimi pestrijo nočno življenje montrealske mladine. Duo The Winks se je prvič srečal na pristaniškem pomolu. Tyr Jami je na svoj violončelo za mimoidoče igrala Bachove suite, Todd MacDonald pa je preoblečen v delfina delal reklamo za bližnji morski muzej. Ko je Todd zaslišal njeno glasbo je iz svojega rokava potegnil mandolino in se ji pridružil. Preostanek zgodbe boste lahko raziskovali v njunem drugem dolgometražcu Bithday Party, ki vam ga predstavljamo nocoj. (v celoti!) ... >>

Etiopsko-ameriška naveza melje naprej! Gigi ob ponovni izvajalski in producentski pomoči Billa Laswella ter številnih znanih newyorških, tam živečih etiopskih, pa tud drugih afriških ter celo indijskih glasbenikov poskuša s tem albumom nadgraditi svojega prejšnjega izjemno odmevnega, celo nagrajevanega »Zion Roots«, ki je sicer nastal konec leta 2003 v okviru projekta Abyssinia Infinite, ki smo ga v tej oddaji hvalili skoraj točno pred dvema letoma. Med obema je ob vlogi avtorice in pevke ter isti produkciji mogoče potegniti kar številne vzporednice. Primerjava teh in seveda njegovo poslušanje pa bosta pokazala, kako uspešen je bil ta njen ustvarjalni napor; vsekakor pa je že zdaj po drugih kazalcih poznano, da gre za enega najbolj opaženih albumov na področju afriških godb v lanskem letu. A kritiška mnenja so deljena; kar ga že tudi razlikuje od svojega predhodnika. >>

Album Attic dance ali Podstrešni ples, je prvenec tria, ki ga sestavljajo sicer že dobro uigrani in poznani glasbeniki, prav tako pa je to tudi prvi album, izdan v novorojeni domači jazzovski založbi Jazz & Blues. Prisluhnili bomo štirideset minutni svobodni improvizaciji v osmih delih, ki so so jo zakrivili Vasko Atanasovski, Žiga Golob in Krunoslav Levačić. (v celoti!) ... >>

Fdel prihaja iz mesta Perth, Avstralije. Svoj prvi release je izdal leta 2002, vendar pa je bil do izida albuma Audiofdelity bolj kot ne neznanka, razen v hiphop-funk-breaks orientiranih krogih v Avstraliji. Album je prvič izšel že leta 2005 pri manjši založbi Invada records, letos pa ga je na novo izdala veliko bolj renomirana, britanska založba Freestyle. Razlog je verjetno prav v tem, da je Invada mala založba, ki ne premore svetovne distribucije in tako so »na pomoč« priskočili Britanci. (v celoti!) ... >>

Z novim albumom A Weekend In The City je skupina Bloc Party stopila v novo fazo. Odpirajo se ji širjave komercialnega uspeha. Bloc Party so naredili velik korak navzgor po lestvici. To ne potrjujejo le rezultati hit list, tudi odzivnost je presenetljivo naklonjena novi plošči Bloc Party, ki so se z albumom A Weekend In The City spremenili v sredinsko naravnano skupino. Prestopili so rubikon, ki loči alternativo in mainstream. Z omilitvijo ostrine, glamuroznimi vložki, že kičasto razdelanimi aranžmaji, s potencirano spevnostjo in ohranjeno dinamično ritmiko, poigravanjem s programiranimi elektro vložki, ki mejijo na eksperiment, so Bloc Party nadgradili Silent Alarm in se, pravzaprav, oddaljili od njega. (v celoti!) ... >>

Letošnja, že četrta izdaja prodornih kalifornijskih Hella poleg počasnega glasbenega discipliniranja v bolj konvencionalni smeri prinaša tudi zasedbo v dodobra spremenjeni postavi. Tokrat prvič kot peterico z odličnim Aaronom Rossom na vokalu. Poleg tega jih je po vsem tem času razvpitega delovanja končno zavohala tudi založba Ipecac, ki se ji nabriti Hella brez najmanjšega dvoma podajo v njen glasbeni koncept. Tokrat ne moremo več govoriti o napol improvizirani in nearanžirani glasbeni sliki, ampak kompozicijsko premišljeni strukturi, ki še vedno pušča zadostne vrzeli za poigravanje in spremembe, kar pride v poštev predvsem na živih nastopih. Dokaj dozorel, a še vedno dovolj svoboden pristop prinaša čvrt zvok in relativno poslušljive kompozicije. Hella ohranjajo zares živ, močan priokus različnih alternativnih rockerskih podžanrov kot so tako imenovani math rock ali noise rock, vendar s še vedno dovolj močno in prepoznavno avtorsko noto. (v celoti!) ... >>

Kultni dj ter producent z novim albumom ponovno dokazuje, da sodi med kopico najbolj izpostavljenih glasnikov sodobne elektronske glasbe. Skozi njegovo tipično formo – manj pove več – se sprašuje o odnosu okolja do posameznika in obratno, potrebo po umetniškem izražanju pa postavlja celo pred družino. Skozi to perspektivo se znajde v nekem povsem tujem svetu (v prenešenem pomenu Japonski, kjer je v lanskem letu deloval kot rezident v tokijskem klubu Womb), sam s sabo in s svojo glasbo. Tega občutka odtujenosti se loti skozi fascinacijo nad vesoljem in ponovno ustvari svoj najbolj dovršen album, ki ga postavlja daleč pred sorodno produkcijo. (v celoti!) ... >>

Dve leti po izidu prvenca, ki jih je izstrelil iz anonimnosti, je tu njihova druga plošča. Na njej umanjka del tiste ekstravagance, zaradi katere je njihov prvenec požel takšen uspeh. Razmerje klaviatur in kitar so opazno obrnili v korist slednjih (na žalost) in z vidika aranžmajev pristali v morju že slišanih vokalno-kitarskih vzorcev. Le ti pa ne predstavljajo takšnega koraka naprej, kot bi ga bilo od njih pričakovati. (v celoti!) ... >>

Tilt se loteva improvizacije onstran tradicionalno podanih idiomov. Hkrati pa se Tao in Tomaž prepleteta ne le kot instrumentalista, pač pa sta na nek način drug drugemu tudi sredstvo za delo na zvoku. Tega najprej proizvaja Tomaž Grom na kontrabasu, njegovo sprotno iznajdevanje skozi računalniški vmesnik pa sočasno oblikuje Tao Vrhovec Sambolec. Zvok, ki se tako 'v sprevrženi obliki' vrne prvemu, je edino, na kar se ta lahko odzove – tak proces pa skozi uporabo neke tehnologije igranju odtuji neposrednost nekega izraza, da bi skozi to omogočil pojav nečesa 'novega' ali vsaj skupnega v realnem času. (v celoti!) ... >>

»Dialects« je z mnogih zornih kotov presenetljiva plošča, kakor je presenetljiva tudi zasedba, ki se skriva za nazivom Electric Kulintang. Njegovo jedro predstavlja dvojec v marsičem sorodnih duš in dovolj različne dosedanje glasbene kariere, da mora njuna ustvarjalna združba ponuditi inovacijo in presežek. Dvojec tolkalcev »extraordinaire« nas ob manjši občasni pomoči prijateljev kitaristov, etnoloških terenskih posnetkov in elektronike prijazno povedeta na 50 minutno popotovanje po zvočnih prostranstvih doslej nedostopnega sveta, ki ga sama prostodušno poimenujeta »Filipino trans music«. To je projekt latino-filipinke Susie Ibarra in kubanskega newyorčana z močnimi judovskimi afinitetami Roberta Juana Rodrigueza, oba nam dobro poznana po dosedanjem delu z njunih lastnih plošč in tudi koncertnih srečanj. Projekt, ki temeljito odstopa od do sedaj slišanega. >>

Ekipa založbe "Duck Down" je vedno skrbela po svojstvenem zvoku, brez katerega si njihovih izvajalcev do pred kratkim nismo mogli predstavljati. Tokrat pa je drugače. Sean Price je že na prejšnjem albumu poskrbel za plejado zanimivih producentov, ki se niso kaj prida trudili posnemati specifičnega duckdownskega zvoka, saj so tokrat za beate poskrbeli producenti iz vseh vetrov. Starošolec P.F. Cuttin' je že nekaj časa dodobra revitaliziran, od bolj znanih imen je tu še (ni raperske plate brez mene) 9th Wonder, poleg njih pa, oh, kako tipično duckdownovsko najdemo še nekaj srednje in manj znanih imen, kot so Khrysis, MoSS, Tommy Tee, Masse, Illmind in 10 for the Triad. Kar pa se samega Sean Prica tiče, je jasno, da stila sam po sebi ne bo zamenjal, da flow ostaja dober in da so časi dvojca Heltah Skeltah mimo. (v celoti!) ... >>

Pred ljubljanskim koncertom nemške druščine Saroos 24. ta mesec, v četrtkovi Tolpi Bumov predstavljamo njihov samonaslovljen prvenec iz lanskega leta. Za projektom stoji nam dobro znana druščina iz bavarskega Weilheima, kjer se že vrsto let ukvarjajo s pečanjem post rockovskih melanholij ter sodobnih elektronskih praks, v zadnjem času pa so mesto v tem kontekstu našli tudi nekateri hip hoperski elementi. Preizkušeni glasbeniki iz vrst Notwistov, Lali Pune, Iso68, Jerseya, Calexico in drugih, so v album ‘Saroos’ vpeli elemente svojih matičnih zasedb in rodili album, ki se, zanimivo, sliši kot album, ki so ga posneli člani vseh naštetih sredin. Fenom, ki prisegajo na tipično izraznost kolektiva zbranega okoli znamke Alien Transistor, bo album ‘Saroos’ gotovo povišal srčni utrip, tistim, ki vam tovrstna praksa postaja že preveč izrabljena, pa torej ostaja koncert na katerem bodo skladbe, skozi bogate izkušnje igranja v živo s katerim se ponašajo sodelujoči glasbeniki, bržkone dobile novo širino. (v celoti!) ... >>