Nelagodje, tesnoba, mračnjaška fantastika, filozofija boja med dobrim in zlim, neimenljivo, pa le prisotno kot nekaj določujočega - to so očitnejši zaznamki letos izdane plošče The Crying of Lot 69, s katero se predstavljata vsestranski Eugene S. Robinson, najbolj znan kot markantni frontman zasedbe Oxbow in Philippe Petit, ki je znan po svojih eksperimentalnih posegih v polju elektro-akustične glasbe ... (v celoti!) >>

Chicaški emsi v newyorškem stilu nadaljuje tam kjer se je ustavil pred leti. Leta 2009 bi morala luč sveta ugledati plošča "Armor of God", a se je nenehno predstavljala, letos pa v presenetljivo dobri obliki, privekala na svet. Vakill tala ulične šamarje, hkrati pa tako ulično znanje kot socialno angažirana in zavedna besedila. Poslušalca nenehno provocira, ga opozarja na to kaj posluša in se z lahkoto prebija skozi paleto klasičnih raperskih beatov do netlakovanega konca albuma.... >>

V Tolpi Bumov se bo vrtela nova plošča italijanskega dua Agatha, z naslovom „Goatness“. Agatha prvič ponujajo materjal na 12" plošči in prav tako sta prvič v duetu. Goatness plošča je najbol temačen materjal v opusu Milanskih dekle. Distorziran bas, hripavo kričkričeč vokal in hrupno mlatenje bobnov skozi ploščo ustvrarjajo zanimivo kombinacijo sludga, hardcore punka in noisecore-ja. Vse to pa je zapakirano z solidno dozo cinizma in humorja. (v celoti!) >>

Nova angleška senzacija? (v celoti!) >>

Tokrat poslušamo prvenec mladega elektronskega producenta po imenu BNJMN, izdan za založbo Rush Hour (v celoti!) >>

Jon Brooks je pod psevdonimom The Advisory Circle objavil že tretjo ploščo. Brooks je ljubitelj angleških javno-obveščevalnih filmov iz sedemdesetih, hkrati pa je rekrutiral še angleškega univerzitetnega zgodovinarja, da je bdel nad njegovo, ne sicer konceptualno, a vseeno tematsko usmerjeno narativnostjo, skozi katero je vmelšal svojo že od prej znano glasbeno izraznost - ambientalno elektroniko posemplano s "public information" govorjenimi izvlečki iz filmov. (v celoti!) >>

Retro je v redu, se govori po mestu. Se lahko ta vzhičenost nad sintesajzerskimi zvoki iz osemdesetih in še prej nadaljuje v neskončnost? Lahko pričakujemo nove vznike raznih obujevalcev stare analogne opreme, kot so bili to v prvih letih 21. stoletja glasbeniki hipnagogičnega popa, denimo James Ferraro in Spencer Clark? Ali pa kot je bil to bolj evropski Lopatin, ki se tudi z najnovejšo plato Channel Pressure, ki sta jo naredila z Joelom Fordom, brezbrižno spogleduje z zvokom osemdesetih? (v celoti!) >>

Tokrat poslušamo svežo domačo izdajo JakaundKikiundJakaundKiki, tolkalskega dvojca, ki z dvojno ploščo izdano pri EatThis Productions grize v specifično polje izključno tolkalskega aranžmaja, te zanimive in skozi zgodovino zelo plodne izpeljanke inštrumentalne glasbe ... (v celoti!) >>

Končno! Končno smo dobili vokalno ploščo enega najbolj veščih obvladačev med sodobnimi beatmakerji, južnolondonskega mojstra Akaijevega semplerja, Paula White-a. Precej nedomiselno naslovljeni projekt Rapping with Paul White ponuja manjšo četico gostujočih, večinoma ameriških emsijev. Tako kot so Paulovi kompaktni in pogosto bizarni beati zveneli sijajno sami po sebi, sedaj zvenijo tudi v službi raperjev. >>

Berlinska brzostrelka po imenu Atari Teenage Riot servira novo ploščo in s tem postavlja poslušalca v neugoden položaj, ko se ta lahko kaj hitro popraska po glavi in vpraša: "Mar je to še en Deja-vu istega benda?"... (v celoti!) >>

V tokratni Tolpi vrtimo peto (bolj ali manj samostojno) ploščo bivšega frontmana kultnih Pavement, Stephena Malkmusa. (v celoti!) >>

Tokrat poslušamo nov neopredeljiv (atmosferičen avant-techno?) album skoraj povsem neznanega, toda veteranskega elektronskega producenta, ki pa že vrsto let navdušuje poznavalce naprednih, samosvojih elektronskih muzik ... (v celoti!) >>

Če lahko s tišino nakažemo, kaj vse bi zvok lahko bil - če bi bil, potem nas "Cabaret Cixous" vseskozi rajca z nastavki potencialno hudih dancefloor štiklcev, do katerih pa se nikoli zares ne raztegne, saj ostaja zvok povečini zademfan in krepko v prijemu debelih slojev dubčin ... (v celoti!) >>

Zach Condon je pomikajoč po atlasu sveta v letih ustvarjanja trčil ob mnogo postojank in vprašanj o tem, kam bi ga po dveletnem zatišju utegnilo zanesti tokrat, ni bilo malo. A Zach je s plošco The Rip Tide pravzaprav pokazal, da so dolgoletna popotovanja sledila zgolj enemu namenu: iskanju Beirut zvoka, ki je bil - paradoksalno - vseskozi prisoten. (v celoti!) >>

V tokratni tolpi se prepuščamo psihadelično-gotskim halucinacijam luciferjanskih razsežnosti newyorških Kayo Dot na njihovem zadnjem EP-ju z naslovom Stained Glass. Kitare, vibrafoni, klaviature, saksofon, glas in še več v morastem srečanju introspektivnega pobrenkavanja, tekočih disonanc in sumljivih distorzij ... (v celoti!) >>

Odd futurjevski dvojec raperjev Hodgyja Beatsa ter raperja in producenta Left Braina je v bistvu izšel že lani kot brezplačni download na njihovem tumblerju. Vmes so Odd Future postali veliki, prepoznavni in še kaj, založniki pri Fat Possum pa so se odločili, da izdajo album ponovno. Na presenečenje vseh je tokratni album postregel s petimi skladbami MANJ. Precedens brez primere, kompletni album zastonj, 5 komadov manj pa je potrebno plačati. Vsekakor pa gre za album, ki ga je potrebno slišati >>

Po sedmih letih se z novim albumom vračajo eni od najbolj bizarnih, divjih, razvratnih punk rockerjev The Dwarves in to potem ko so leta 2004 napovedali svojo smrt in sicer z albumom The Dwarves Must Die; potem ko so jih zvesti feni grajali zaradi hip hop vložkov na omenjenem albumu in so se The Dwarves podali na nekajletno hibernacijsko turnejo, se predstavljajo z zanimivim in razgibanim albumom: The Dwarves Are Born Again. Kaj se skriva za tem naslovom? … (v celoti!) >>

Merrill Garbus, bolje znana pod imenom tUnE-yArDs, na svojem drugem albumu z naslovom »W h o k i l l« iz zelo raznolikih stilov in vplivov zmési ušesu prijazen, a tudi ravno prav odpičen indie pop. Prepoznavni vokalni prijemi, gruvaški basi, razigrani loopi ter odlično ravnotežje precizne produkcije in surovega živega občutka. (v celoti!) >>

Joel Ford (bend Tigercity) in Daniel Lopatin (Oneohtrix Point Never) - sprva znana kot Games, sedaj pa kot Ford & Lopatin - sta pri svoji novoustanovljeni založbi Software pod močnim vplivom osemdesetih let prejšnjega stoletja izdala dolgometražec 'Channel Pressure'. (v celoti!) >>

John Zorn, ki se udejstvuje v vseh stopnjah glasbene produkcije, je pri tem projektu zaslužen le kot aranžer, njegovo umazano delo pa spet opravljata dolgoletna sodelavca in na naših valovih dobro poznana virtuoza Marc Ribot in Trevor Dunn. Dogajanje na albumu, ki je pred nami, precej točno ilustrirata njegov naslov in slika na naslovnici. Prav zares gre za uganko - za nekakšen labirint, pravzaprav. Vstopite vanj ... (v celoti!) >>

Dve odmevni pihalni bandi, dva pihalna načina, petindvajset glasbenikov, dvanajst skladb, štiri so take na katerih zaigrajo skupaj, se pomerita na tem studijskem eksperimentu, v katerem ne manjka niti silovitih frazarij niti malo manj silovitih studijskih sterilizacij. ( v celoti!) >>

Veterani naše novojazzovske scene na novem albumu ponujajo ne le novo zasedbo (nova bobnar Uroš Srpčič in klaviaturistka Neža Naglič), marveč tudi nov pristop in precej daljše skladbe. Nekatere se zasukajo tja do 20 minut in lepo povzamejo bistvo nove Lolite: veliko več je slišati svobodnjaških potez in manj energičnih groovov, skladbe se sukajo v več smeri hkrati in le v izbruhih dobijo bolj čvrsto formo. (v celoti!) >>

Sam Baker ima posebno mesto v petični druščini ultra trendovske založbe Brainfeeder. Ne samo, da je en redkih možganožderskih izvajalcev, ki ne prihaja iz Los Angelesa ali okolice, ampak je tudi človek, ki se lahko pohvali s prvo izdajo sploh te sprva ekskluzivno digitalne inštitucije. Od prvenca Rap Beats vol. 1 so minila tri leta, a Samiyamova godba se je od takrat spremenila bore malo. Še zmeraj gre za včasih rigidne, drugič razmajane, bolestno kompresirane bite, ki večinoma delujejo sveže. (v celoti!) >>

Ty Segall vse od zagona solistične kariere letno redno streže z novimi studijskimi izdajami in če je do nedavnega še rohnel v iskrivih in nabritih garažnih pogruntavščinah, kakršne tvorijo jedro predhodnice Melted, se z novo ploščo Goodbye Bread umirja ter temeljiteje poglablja v samo strukturno raven skladb, ki jih prek zanj tradicionalno zreducirane zvočne podobe druži s psihedeličnimi vzorci. Kar pa ne pomeni, da je ljubezen po dobrem rock'n'rollu zares usahnila. (v celoti!) >>

S čim bi sploh še lahko postregel avtor zdaj že kultne plate Where Were U in '92?, legendarnih komadov, kot so Mu5h, Kaliko, Aquafresh, Spliff Dub in vseh drugih izjemnih elektronskih poigravanj? Med čakanjem na novo plato je bilo pogrizenih veliko nohtov! (v celoti!) >>

Kanadska zasedba SUUNS ponuja psihadelične kitare in novodobno elektroniko, pri tem pa jo povsem umestno zapelje še v kakšno svobodnjaško hojo, med katero bruha zanimive spoje raznožanrskih oznak ... (v celoti!) >>

V nedeljski Tolpi Bumov poslušamo ploščo »Apophenia« tolkalca Gina Robaira in saksofonista Johna Butcherja. Ob muziciranju dveh vidnejših raziskovalcev razširjenih tehnik v sodobni improvizirani glasbi razmišljamo o surovi zvočnosti, apofaniji, pred-idiomatskosti ter mestu te plošče v kontekstu saksofonsko-tolkalskih duetov … (v celoti!) >>

V sobotni Tolpi bumov James Leyland Kirby alias The Caretaker s ploščo An Empty Bliss Beyond This World reflektira zanimive povezave med glasbo in spominom obolelega za Alzheimerjevo boleznijo. Svoje ideje podaja skozi metafore gramofonskega anti-spektakla, šuma vinila in zvočnih duhov starih posnetkov, uspe pa mu ponuditi glede na ves kontekst presenetljivo prijetno poslušanje, zelo ležerno, a nič manj resno ... (v celoti!) >>

COOL KIDSa sta pred tremi leti polnile vrstice vseh raperskih in indie strani, z izdajo throwback, starošolskega minimalističnega EP-ja "Bake Sale" pa sta navdušila mnoge. A časi internetega "hypanja" so minili in Cool Kids sta odšla v pozabo. S svojim prvim pravim albumom pa hočeta dokazata, da njun čas nikakor še ni minil, a jima to v več aspektih ne uspeva najbolje, kljub temu, da sta povečini ohranila svoj stari retro minimalistični raperski stil ... (v celoti!) >>

Z novim albumom Horrors je jasno, da bend odrašča pred našimi očmi oz. ušesi. Čeprav Skying poslušalca morda ne prevzame ob prvem poslušanjem, se zato toliko bolj trdno zasidra ob ponovnem vrtenju. Horrorsi se ne ponavljajo temveč očitno z vsakim albumom odkrivajo še eno plast, ki je morda niso poznali niti sami. (v celoti!)

>>