Na Filozofski fakulteti, ki je prejšnji teden gostila socialne in kulturne antropologe iz vse Evrope, je med 27. in 29. avgustom potekal Festival antropološkega filma, na katerem je bil predstavljen izbor najboljše svetovne vizualno antropološke produkcije zadnjih dveh let. Čeprav je bil festival odprt za širšo javnost, pa je na žalost doživel zgolj obisk mimobežečih gostov iz konference, ki so na njem iskali oddih od številnih predavanj in delavnic ... >>

Še preden si gre posameznik ogledat Vaginalne zobe, mu je popolnoma jasno, da se glavna premisa filma suče okoli mladenke, ki ji v nožnici zraste niz kot britev ostrih zobkov. Jasno mu je tudi, čemu so ti namenjeni. In če je nadobudni gledalec pred obiskom kina uzrl tudi kakšen promocijski plakat filma, ki s sloganom »Seks boli!« privablja pubertetniško publiko, je ob njem zapazil tudi skromni, a pomenljivi napis: »Nagrajenec filmskega Sundance festivala« ... >>

Z mednarodnega filmskega festivala v Locrarnu se je drugič javljala Saška Goropevšek >>

Z mednarodnega filmskega festivala v Locarnu se je javljala Saška Goropevšek. Še eno javljanje se bo zgodilo v torek ob 13.15. >>

Ta teden se je, če gre verjeti medijem, dogajalo marsikaj. Pri nas so divjala neurja, Janez in Borut sta se že začela aktivno drajsati za mandatarsko stolico in še kaj, ampak iz svetovnih medijev je v nedeljo odjeknila absolutno najpomembnejša novica, novica vseh novic, novica, ki bo novičarski prestol zasedala še kar nekaj časa - Anđelina je rodila. V Evropi. Natančneje v Nici.
>>

V ponedeljek, zadnjega junija, bo Tisa V. v precep vzela film honkonškega avtorja Wong Kar Wai-ja - Moje borovničeve noči / My Blueberry Nights!

»Moje borovničeve noči« ali kako je ledena vanilija zaobjela vroče borovnice >>

V torek, 24. junija, ob 16. uri Miša Gams recenzira najnovejšo stvaritev režiserja M. Night Shyamalana - Dogodek oziroma The Happening. >>

V sredo, 17. junija, ob 16. uri bo Zaza postregel z recenzijo filma Jiřija Menzla - Stregel sem angleškemu kralju (po romanu Bohumila Hrabala). >>

V sredo se podajte na viagre polno avanturo z najstarejšim akcijskim junakom na planetu, novim Indyjem! Takrat raje prištimajte radio ali pa tvegajte z bičem po nagi. Recenziral bo stric Matjaž Juren – Zaza. >>

Dnevi etnografskega filma, ki letos potekajo že drugič, predstavljajo skupni projekt Slovenskega etnološkega društva, Slovenskega etnografskega muzeja in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. V petih dnevih je bilo prikazanih kar 62 filmov iz 23 držav, med katerimi so prevladovali filmi iz osrednjega Balkana in Slovenije. >>

Če je Welles z radijsko igro »Vojna svetov« leta 1938 na noge dvignil milijon in pol Američanov, ki so se hiteli skrivati pred napadalci z Marsa, je njegov film »Polnočni zvonovi – Falstaff« iz leta 1965 v Cankarjev dom pritegnil bore malo zainteresiranih.
Na veliko škodo vseh tistih, ki so dogodek spregledali! V petek, 18. aprila, je namreč Cankarjev dom predvajal redko in zaradi nerešenih distribucijskih pravic težko dostopno kopijo Falstaffa, eno Wellesovih največjih filmskih mojstrovin.
>>

V Lady Chatterley ni pravega ljubezenskega zanosa in ni prave erotične strasti. Pokazati goli telesi, ki se ljubita, v ozadju pa posneti neukrotljivo silo narave in žvrgolenje gozdnih ptičkov za subverzivnost pač ni dovolj. >>

Milkšejk, ki je na prvi pogled res samo nedolžna mlečno-sladoledna ameriška pijačka, v resnici pa je veliko več kot to. Milkšejk je objekt vseh naših materialnih fantazij, je moč, je denar, je nafta. In še slajše od tega, kot da spiješ svoj milkšejk, je to, da ga spiješ nekomu drugemu.
In tako ostane samo še naslednje vprašanje: kaj se bo zgodilo, ko bo milkšejka začelo zmanjkovati? Hja, tekla bo kri ... >>

S festivala avstrijskega filma DIAGONALE se iz Gradca za Radio Študent javlja Saška Goropevšek >>

»Paris.love« je prvenec slovenskega, v Franciji živečega režiserja Borisa Petkovića in je rezultat neodvisne produkcije, pri čemer sta na slovenski strani sodelovala Gustav film in Luksuz produkcija, na francoski strani pa Wild Angels in Silkroad. >>

Film poleg izvirnega scenarija in prvovrstne režije odlikujeta estetska fotografija in scenografija, le glasbena podlaga je za tovrstni film preveč medla in neizrazita. Če gledamo film z dramaturškega vidika, lahko najdemo v njem tako nauk za mlade mamice kot njihove starše. Film namreč spretno manevrira med liberalno usmerjenimi zagovorniki splava in konzervativnimi nasprotniki, saj se glavna junakinja s svojimi odločitvami požvižga tako na ene kot na druge. >>

Čeprav je napovednik za film obetal pretresljivo grozljivko in stopnjeval napetost že s tem, da je bil naslov zamolčan, je film Pošastno sam po sebi pustil marsikaterega gledalca razočaranega. Producent J.J. Abrams je na potovanju po Japonski dobil idejo, da bi lahko posnel grozljivko v stilu Godzile z nekoliko drugačnega zornega kota ... >>

Dokumentarni film avstrijskega avtorja Nikolausa Geyrhalterja, v izvirniku »Unser Täglih Brot«, je bil posnet izključno v Evropi leta 2005. Do sedaj je obredel že številne kinodvorane in festivale ter pobral veliko priznanj, nazadnje v Atenah na festivalu Ecocinema prejšnje leto. Po Darwinovi nočni mori prihaja zdaj na platna ljubljanskega Kinodvora novi angažirani dokumentarec iz žanra ekogrozljivk ... >>

Stallone je s šestdesetimi leti postal dovolj star in moder, da je v samorežiji izbruhal svojo svinčeno prerokbo. Morda se tako kot kolega Švarci ogreva za guvernerski prestol in moramo zadnjega Ramba brati kot grobi osnutek bodočega političnega programa. Rambo sicer ni več v formi prejšnjih bitk, teče le enkrat na kratko razdaljo in postavi samo eno past.
Sledi totalna apokaliptična čistka, z rekordnim ratingom trupel doslej, ki v celoti znaša 236 mrtvih, natačneje 2,59 na minuto. LET'S KILL THEM ALL >>

Ko se boste odpravili na ogled »Ni prostora za starce«, pozabite vse, kar ste vedeli in verjeli o bratih Coen ter o filmih, ki jih ustvarjata ... Pred ogledom filma opustite kakršna koli pričakovanja, vstopite v kinodvorano in globoko zajemite zrak. Potem pa dah zadržujte čim dlje, saj najlepše »butne«, ko ga gledate prvič ... >>

Smrtne obljube gledalca iz mehkega udobja kinematografskih sedežev neusmiljeno zalučajo na hladen londonski beton in ga poldrugo uro surovo mučijo z neizprosnimi metodami razvpite ruske mafije. Kri in žolč vztrajno brišejo z ljubezenskimi robčki, a vonj po smrti in grehih se zarije globoko v gledalčeve nosnice, kjer ostaja ugenzden tudi po zatemnitvi filmsk >>

Trije ameriški nevrotiki se po očetovi smrti z vlakom odpravijo na wannabe duhovno popotovanje po Indiji. Še en klasičen romarski, instantno razsvetljenski filmčič o čudežni notranji rasti, boste morda dejali. A to ne bo pomenilo nič drugega kot to, da še niste gledali Wesa Andersona. Hec je namreč v tem, da so fantje pravzaprav bratje, ki se povrh vsega sploh ne marajo ... >>

Prvi izmed velike festivalske trojice – Berlinale, je zagnal svoje projektorje.
Iz Berlina se za Radio Študent javlja Saška Goropevšek. Moti jo Rok Kušlan ...
Naslednje javljanje v četrtek ob isti uri. >>

»Zbegani« so za režiserja in scenarista Toma DiCilla smiselno nadaljevanje njegovega filma »Živeti v pozabi« iz leta 1995, za glavnega igralca Stevea Buscemija pa poleg tega še nadgradnja njegove nedavne vloge v filmu »Intervju«. Če je Buscemi v »Živeti v pozabi« blestel kot znerviran filmski režiser, v »Intervjuju« nerviral kot brezvestni »šund« novinar, v DiCillovih »Zbeganih« odigra eno svojih boljših vlog - vsiljivega paparaca. >>

Tokratno verzijo »odkrivanja Amerike« oziroma »odkrivanja Bosne« o tem, kako so se odvijale stvari med in po balkanski vojni, je v - že do vrha poln mošnjiček interpretacij omenjene tematike - prispeval ameriški scenarist in režiser Richard Shepard. Shepard je po naših skromnih predvidevanjih prebral članek Scotta Andersona v reviji »Esquire«, padel v nezavest in se začutil poklicanega, da širnemu svetu razodene resnico o tem, kako se vojni zločinci mirno sprehajajo naokrog in objavljajo literarna dela, medtem ko so na njihove glave razpisane milijonske nagrade in jih bojda išče celoten svet ... >>

Zadnja stvaritev švedske filmske legende, Roya Anderssona, »Ti, ki živiš« je vizualna in vsebinska kontinuiteta njegovih »Pesmi iz drugega nadstropja« iz leta 2000. Andersson je leta 1970 zaslovel s prvencem »Švedska ljubezenska zgodba« in si vrata v filmsko produkcijo zaprl s finančnim polomom filma »Giliap« leta 1975. V vmesnem 25-letnem premoru se je gospod Andersson iz bankrota zvlekel s preko 400-timi televizijskimi oglasi in s tem poleg kultnega režiserskega statusa zasedel tudi mesto švedskega oglaševalskega guruja ... >>

V včerajšnjem Kinobaru, posvečenem Larsu von Trierju, smo govorili o gibanju Dogma ´95 in filmu "Dogville". V okviru decembrske retrospektive v Kinoteki pa smo si lahko ogledali tudi »Lom valov«, »Idiote« in »Plesalko v temi«, tri filme, ki jih je von Trier poimenoval »trilogija o dobrih ženskah«.
Trierja je navdihnila danska pravljica z naslovom »Zlato srce«, slikanica o mali deklici, ki je šla v gozd s polnimi žepi hrane in raznih stvari, na koncu pa je ostala brez vsega, gola in bosa. Zadnji stavek pa je bil: »Bom že nekako...« >>

Decembra je v Slovenski kinoteki potekala von Trierjeva retrospektiva, ki je bila obenem tudi primeren uvod v prihajajočo Euroteko, s katero se bo Slovenska kinoteka prihodnjih šest mesecev predsedovanja Slovenije Evropski uniji posvetila evropskim režiserjem.
Lars von Trier, enfant terrible evropske filmske scene, je uspel že s svojim debutom, filmom »Element zločina«, ki ga je posnel v zgodnjih osemdesetih in od takrat se ni več ustavil. V kinoteki smo si lahko med drugim ogledali »Medejo«, »Evropo«, "Epidemijo«, »Lom valov«, »Idiote«, »Plesalko v temi« in seveda »Dogville«.
>>

Film, ki je bil posnet že davnega leta 1999 in je naslednjega leta na festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado za najboljšo fotografijo in scenografijo, je končno ugledal luč sveta v slovenskih kinematografih, točneje v ljubljanskem Kinodvoru. Razlogi za skoraj desetletno zamudo so finančne narave, ki so povezani z dokaj labilno politiko delovanja Filmskega sklada. >>

Weiss je posnela film, ki pravzaprav sploh ni film. Posnela je umetniško instalacijo in jo zakodirala v jezik filma. Torej je bil njen namen v tem smislu pravzaprav dobronameren nateg vseh gledalcev, ki so mislili, da gledajo film. Za takšno potezo so potrebna velika jajca in paradoksalno je prav režiserka Maja Weiss prva, ki je v tem prostoru pokazala, da poseduje dobršen par le-teh. Drugo vprašanje pa je, ali njeni filmski instalaciji sploh nasedemo. >>