Če se je pred letom dni sramežljivo govorilo o tem, kako sodobna romunska filmska produkcija postaja vedno bolj kvalitetna, po letošnji podelitvi filmskih nagrad v Cannesu ni bilo več dvomov, da se je rodil »novi val« romunskega filma.
Trend vzpona Romunov je postal jasen, ko je pred dvema letoma »Smrt gospoda Lazarescuja« - film romunskega režiserja Cristija Puiuja - filmske navdušence obnemel in prilepil na sedeže. Tako »4 meseci, 3 tedni in 2 dneva« s prejeto Zlato palmo predstavljajo zgolj novo potrditev rojstva romunske filmske velesile, kar je senzibilno zaznal tudi Simon Popek, ko je Romunom letos na Liffe-u naklonil lastno sekcijo ... >>

Od 13. 12. naprej si lahko dramo Temnomodraskorajčrna, ki se po Liffu vrača na ljubljanska platna, ogledate v Kinodvoru. Težko prigarani novci s tem vsekakor ne bodo vrženi skozi okno, prej nasprotno. Ogledali si boste novi val moderne španske kinematografije, ki jo tokrat dostojno zastopa mladi Daniel Sanchez Arevalo, do nedavnega samo scenarist, tokrat pa tudi režiser za krmilom Temnomodreskorajčrne. >>

Če ste v tem tednu čez dan kdaj postopali okoli Kinodvora, ste se zagotovo začudili, ker ni mrtvo molčal kakor zadnjih nekaj mesecev, temveč je v njem brnelo ljudi. Seveda, okupiral ga je festival Animateka, ki zdaj že četrto leto zapored prebuja zmrznjene obraze in v Ljubljano prinaša pisan izbor animiranih filmov, ki jih večinoma lahko ujamemo le v dneh Animateke ... >>

Ker se je Animateka letos več kot očitno zgodila po čudežu, je vse skupaj dober dokaz, da se čudeži očitno dogajajo tudi v sodobnem svetu. Lepo pa bi bilo, če bi financiranje in podpiranje utečenih in kvalitetnih projektov postalo pravilo in ne splet srečnih naključij. >>

V petek se je v »Mladinskem centru Krško« zgodila projekcija kratkih filmov »Luksuz produkcije« iz Krškega. Kdo so neodvisni filmski ustvarjalci, ki jim je od leta 2001 dalje uspelo posneti več kot 100 kratkometražnih filmov, med katerimi jih je cela četa pobrala različne nagrade znotraj evropskega filmskega prostora za mlade? >>

Tekmovalna sekcija Perspektive je na letošnjem Liffu nekoliko skromnejša in manj drzna, kot smo je vajeni iz prejšnjih let. Njen levji delež obsegajo evropske koprodukcije, sledita pa jim ameriški in angleški filmski naraščaj. Hrepenenje po kakšnem azijskem ali celo afriškem tekmovalnem filmu je veliko, a letos žal neuslišano. Rezultat selekcije je tako sicer varen in udoben, a rahlo nepustolovski, kar je za relativno mlad in ambiciozen filmski festival nekolikšna škoda. >>

Hartley je presenetil filmski svet leta 1989, ko je bil v Torontu premierno prikazan njegov prvi celovečerec The Unbelievable Truth. Za Trust je prejel nagrado za scenarij v Sundanceu, v Cannesu pa je bil nagrajen za film Henry Fool. S svojim ostrim in neposrednim humorjem ter dosledno držo ostaja eden najbolj spoštovanih avtorjev ameriškega neodvisnega filma. Njegova dela zaznamujejo teme ljubezni, umetnosti in filozofije.

Klikni na puščico in poslušaj pogovor: >>

Letošnja »Ekstravaganca« je poleg klasične vzhodnoazijske produkcije, ki že vsa leta okupira omenjeno sekcijo, zaobjela tudi kanadsko in ameriško »ekstravagantno« produkcijo. Tako sta poleg »Izgnanca« Johnnieja Toja, »Slave filmarju!« Takeshija Kitana in »Porednih gimnazijk!« Lee Je-yonga predstavljeni tudi deli Kanadčana Guya Maddina »Ožigosani možgani!« ter »Viva« losangeleške režiserke Anne Biller ... >>

O festivalu Slobodna zona poroča Ariana Ferfila
>>

Jamie Bell, poznan kot naslovni junak mednarodne filmske uspešnice Billy Elliot, je snel otroške baletne copatke in jih zamenjal za uporniški make-up problematičnega najstnika v aktualnem filmu Davida Mackenzieja. Hallam Foe nas v poldrugi uri popelje skozi konfuzno obdobje odraščanja, prežetega z voajerizmom, identitetno shizofrenijo, neukrotljivimi čustvi in okornim raziskovanjem erotike. >>

Na tokratnem Liffu so uvedli nenavadno sekcijo težko kategoričnih režiserjev in režiserk, imenovano Kralji in kraljice. Pustimo ob strani prerekanja okoli tega, kako naj se sekcije sploh oblikujejo in kaj imajo skupnega pričujoči filmi. V njej lahko vidimo petnajst filmov, med katerimi, v izključno novi produkciji, zasledimo starôsto filmskega platna Luisa Buñuela s filmom Belle de Jour ali Lepotica dneva iz leta 67’. Kakšna je logika izbora filmske klasike, ki jo lahko vsakih toliko časa vidimo v Kinoteki, za festivalski program, prekaša našo domišljijo. >>

Liffova otvoritev, ki se je imela v Cankarjevem domu zgoditi včeraj zvečer, je verjetno že nekaj časa eden najboljših indikatorjev, kdo je na slovenski kulturno-intelektualni sceni »in« in kdo je »out«. Zato upamo, da se je kulturniško-intelektualni smetani uspelo dokopati do vročih vstopnic za otvoritveni sredin film ...
Klikni na puščico in izvej več ...
>>

Film Petelinji zajtrk režiserja Marka Naberšnika doživlja pri slovenskih gledalcih prav lep sprejem. V prvem tednu predvajanja je z več kot 26 tisoč ogledi že snel svojo prvo zlato rolo. In vsi vemo, da rolce ni (niti od daleč) videl noben slovenski film od Đurotovega Kajmaka naprej ... >>

Zdi se, da so ljubitelji filma v Sloveniji pri vprašanju domače kinematografije razdeljeni na dva pola: na tiste, ki so se na bolj ali manj stalno filmsko sušo že privadili, in na tiste, ki slovenskih filmov tako ali tako že a priori ne gledajo. Vmes pa je še majhna skupina tistih najbolj zvestih, ki z velikim tekom pogoltnejo vsak domači izdelek, pa naj je še tako grenak. Vendar pa se tudi največji gorečneži sčasoma ohladijo, če primanjkuje (vsaj občasnega) kuriva. >>

V KinoDvoru si lahko od 15. oktobra dalje ogledate avtorski dokumentarec slovenske režiserke in scenaristke Petre Seliškar »Babice revolucije«. Tokrat je avtorica vključila celo družino in tako svoje babice, dedke, hčerko in partnerja posadila za filmsko kamero ali pred njo. Družina Seliškar-Ferro je tako ustvarila zgodbo o sorodstvenih koreninah, razpetih med Slovenijo, Makedonijo in Kubo, ter jo zavila v revolucionarni okvir socializma, anarhokomunizma in domobranstva. >>

Film 1408, posnet pod taktirko švedskega režiserja Mikaela Hafstroma, spada v niz številnih psiholoških grozljivk hollywoodskega kova. Solidna režija, nekoliko predvidljiva zgodba Stephana Kinga in scenarij z »nepričakovanim« razpletom umeščajo film med dokaj povprečne stvaritve tega filmskega žanra. >>

Da je Janez Burger izjemen filmski režiser, je bilo jasno že, ko smo si leta 1997 ogledali njegov iskrivi prvenec »V leru« in pet let zatem še njegovo psihološko dramo »Ruševine«. Takó dejstvo, da je Burgerju ponovno uspelo ustvariti izjemen, tokrat kratki film, niti ni tako presenetljivo. Bolj je presenetljivo, kako se je snemanja lotil.Film Na sončni strani Alp je po režiserjevih besedah film o »čudoviti deželi, kjer vladajo sreča, veselje, medsebojno razumevanje in strpnost«. Zgodba je postavljena v alpsko idilo, kjer na vsaki slovenski hišici narodnozavedno visi slovenska zastava, z balkona se vijejo gorenjski nageljni. In ker se nahajamo na sočni strani Alp, se samo po sebi razume - vedno in povsod sije sonce.
>>

V nedeljo se je zaključil Festival slovenskega filma, letos že deseti po vrsti, na katerem je bila prikazana celoletna domača produkcija na področju sedme umetnosti. Potem ko je nekaj let vandral naokoli in se selil po različnih slovenskih mestih, festival zdaj ponovno domuje v Portorožu, natančneje v tamkajšnjem avditoriju. Letos je direktorsko taktirko prvič vrtela Jelka Strgelj, doslej znana kot vodja festivala LIFFE. >>

Uvodna predstavitev makedonskega etnografskega filma se je začela ob deseti uri zjutraj, ko sta magistra Elizabeta Koneska in Vladimir Bocev iz Makedonskega muzeja v Skopju naredila uverturo v zanimivo dogajanje. Poleg tega, da sta oba kustosa Etnološkega oddelka v Makedonskem muzeju in da raziskujeta etnične in verske rituale svoje dežele, sta oba tudi režiserja etnografskega filma in vizualna antropologa.

>>

Film Jezero, v originalu Water, je ponovno eden izmed serije filmov, pri katerih globokoumje slovenskih filmskih prevajalcev naravnost bije v oči. Kot da informacija o tem, da gre za trilogijo, pri čemer se prva dva filma imenujeta Ogenj in Zemlja, ne bi bila dovolj.
Kakor koli že prevedeno, Jezero predstavlja tretji in zadnji film t. i. »trilogije elementov« indijske v Kanadi živeče režiserke Deepe Mehte. V svojem celotnem filmskem sklopu Mehta razkriva zgodbe posameznikov, ujetih v družbene in religijske spone.
>>

Eden najbolj grozljivih filmov te sezone je nastal v francosko-romunski koprodukciji pod taktirko režiserjev Davida Moreaua in Xavierja Paluda. Film se odvija na obrobju Bukarešte, kjer se v okoliških gozdovih dogajajo nepojmljive stvari. Začetek filma Oni nas preseneti s številnimi dramaturškimi detajli in obrati, ki že zelo zgodaj prispevajo k nastanku suspenza. Ljubitelji Hitchcocka in psihološko podkovanih grozljivk bodo nazadnje le lahko prišli na svoj račun. >>

Intervju je najnovejši projekt igralca in režiserja Steva Buscemija, ki ga je med drugim predstavil tudi na letošnjem filmskem festivalu v Sarajevu. Intervju je nastal v okviru projekta obuditve in priredbe treh filmov Thea van Gogha, nizozemskega režiserja, ki ga je 2. novembra 2004 zabodel muslimanski skrajnež. Theo van Gogh je pred smrtjo negoval idejo, da bi tri svoje že posnete filme znova posnel v angleškem jeziku na lokaciji New Yorka. >>

Film Sicko, ki ga je Michael Moore predstavil tudi na letošnjem filmskem festivalu v Sarajevu, kjer je žugal slovenskim novinarjem, naj se pazijo njegovega obiska v Sloveniji, je posrečena kritika ameriškega zdravstvenega sistema. Film je sestavljen iz izjav bolnih in opeharjenih ameriških državljanov in iz že klasičnih Moorovih donkihotskih podvigov. >>

Od 30.avgusta imate vsi ljubitelji grozljivk v Koloseju priliko videti psihološki triler Proste sobe, za katerega režiser Nimrod Antal trdi, da je dobil inspiracijo ob ogledu Hitchcockovih filmov. Antal, ki se je pri sedemnajstih letih preselil iz Los Angelesa v Madžarsko, kjer se je tudi šolal za kamermana, je idejo za grozljivko dobil med vožnjo po zakotnih ulicah Nove Mehike. Ko sta se z ženo peljala mimo samotnih obcestnih motelov, je režiserja večkrat prešinilo isto vprašanje: » Spraševal sem se kako ostajajo odprti, le od kje jim denar? Ta misel mi je ostala v glavi…« >>

Zdi se, da je Kinodvor preplavil mladi francoski igralski up - Isild Le Besco. Od četrtka dalje je ni moč videti le v filmu Stage, vendar tudi v celovečercu Benoit-a Jacquota - Kar naenkrat. Minimalistični film o odraščanju mlade buržujske parižanke Lili, že v prvih kadrih začenja spominjati na Godarjev »Do zadnjega diha«. Tako kot mlada američanka Patricia, tudi Lili zavoljo dolgočasja podleže mlademu, nekonformističnemu, seksi moškemu.

>>

- zaključil se je Luksuz festival poceni filma - znani nagrajenci

- medijski umetnik Janez Janša bo razstavljal v losangeleškem Convention Centru

- v Mariboru se jutri pričenja festival eksperimentalnega giba Nagib >>

Na programski shemi Kinodvora se v prvi polovici septembra dvakrat dnevno nahaja francoski film Za odrom, ki je bil leta 2005 prikazan v uradni konkurenci filmskega festivala v Benetkah. Ko sta Emmanuelle Bercot in Jerome Tonnerre pisala filmski scenarij, se pravzaprav nista zelo oddaljila od tiste najbolj stereotipne predstave, kaj se zvezdnikom v življenju za odrom dogaja. Do skrajnosti pa sta privedla psihozo evforičnega čaščenja, prikazanega z ohromljenim stanjem pričakovanja, bolščanja, zasledovanja in vreščanja oboževalcev. Tako ne preseneti prikaz zvezdniškega vsakdana kot do patološke skrajnosti privedeno oboževanje konstruirane zvezdniške podobe, ki sega do kvalitet totalne fascinacije, ganjenosti, misterioznosti in grozljivosti - pooseblja pa ga najstnica Lucy. >>

Po petletni snemalni abstinenci je režiserska taktirka Davida Lyncha diktirala svežo filmsko zgodbo. INLAND EMPIRE oz. Notranje zadeve je cinefilska javnost opremila z etiketo »ilustrativno lynchevskega«, saj aktualna filmska stvaritev potencira režiserjeve specifike do skrajnosti. Mullholand Drive preseže v poetičnem absurdu, Modri žamet v premišljeni montaži in Izgubljeno cesto v misteriozni temačnosti. >>

Italijanski filmski poet Emanuele Crialese s svežim celovečercem odklepa zlata vrata v italijansko-ameriško preteklost. Z iskrivo ironijo in nezgrešljivim avtorskim pristopom pripoveduje zgodbo o obupanih, revnih in razočaranih Sicilijanih, ki jih zajame ameriški imigracijski trend na prelomu minulega stoletja. Z usodo konkretne italijanske družine kritično zareže v sporno imigracijsko politiko »novega sveta«, ki evropske prišleke pričaka namesto obljubljenih dreves z bankovci, neskončnih mlečnih rek in orjaške zelenjave.

>>

Včeraj ob deveti uri zvečer je v vrtnem atriju galerije ŠKUCu potekalo že 47. predvajanje festivala 59 sekundnega videa. Festival je prišel v Slovenijo na pobudo umetniške skupine BridA, ki je predstavila tudi edini video izpod prstov slovenskih avtorjev. Projekt sta zasnovala Irina Danilova in Hiram Levy leta 2005 na Franklinovi ulici 59 v New Yorku. Ukvarja se s praktičnim iskanjem idealnega predstavljanja nove podzvrsti video medija, torej s kratkometražnim videom. Nedvomno izhaja iz ideje festivalov enominutnega videa, ki v zadnjem času rastejo kot gobe po dežju. Zaskrbljujoče je predvsem, da večino tovrstnih predvajanj prevzema ta banalni časovni okvir brez teoretičnega razmisleka, zato pogosto forma prekriči vsebino >>