V Ljutomeru - na "Grossmanovem festivalu filma in vina" - so v sekciji "Retrospektive" v sredo prikazovali film "Ko to tamo peva". Danes ob 21.30 pa bodo vrteli "Maratonci trče počasni krug".
Režiser obeh legendarnih filmov je Slobodan Šijan. Slednji je na ljutomerskem filmskem festivalu prejel naziv "hudega starega mačka".
Z njim sta se pogovarjala Maja Krajnc in Jurij Meden.
>>
Zveneče ime režiserja Zhanga Yimouja je po kultnem epskem tandemu filmov Junak in Hiša letečih bodal podpisalo novo filmsko stvaritev. V aktualnem Prekletstvu zlate rože se izčiščena režijska poetika prepleta s premišljeno vsebinsko zasnovo v slogu shakespearskega spletkarstva. Prežet s spektakularno naracijo, film obljublja dovršeno vizualno odisejado, v kateri se režiser s polja art produkcije vse bolj približuje zahodnemu svetu. Gledalec pa poželjivo absorbira premišljeno filmsko estetiko, a se ob bledenju hipnih vizualnih užitkov na koncu strinja, da vse, kar se sveti, ni zlato. 
V Dvoru postaja zelo vroče. K temu ne prispeva samo poletna vročina, ampak nadvse zanimiv in odbit film Taksidermija, ki je nastal v madžarski, avstrijski in francoski koprodukciji pod taktirko Györgyja Pálfi-ja. Film je posrečena kombinacija zgodovinskih dejstev, socialističnih in kapitalističnih simbolov ter pornografskih in nadrealističnih vložkov, ki dajejo filmu pečat fantastične unikatnosti. 
Dušan Moravec ima nov dokumetarni film.V pičlih treh mesecih je za vrat sopihajoč svojim fotoreporterskim kolegom, posnel dovolj materiala, da ga je bilo moč zmontirati v nov izdelek. Na prvi pogled je torej celovečerni film iz življenja slovenskih fotoreporterjev. Borut Peterlin, Matej Družnik, Nada Žgank, Miha Fras, Alenka Žavbi, Jure Eržen in Igor Mali so cvet slovenskega fotoreportestva, ki se je znašel na filmskem traku, premierno štrinajstega tega meseca v Kosovelovi dvorani. Večinska fotoreporterska srenja, ki se je zbrala tega dne v kletnih prostorih Cankarjevega doma, je željno pričakovala dokument lucidnosti njihovega poklica. Škripajoči ton, ki se je že po predhodnem Moravčevem opravičilu dogodil iz njemu neznanih razlogov, se je pridružila vsebinsko medla slika. Slednja je bila seveda brez najave.
Danes ob 22.10 zvečer se lahko odpravimo v Kino Dvor na pravljično potov 
Festival Kino Otok, ki je letos potekal že četrtič, je tako kot prejšnja leta ponudil okrnjeno, čeprav najbolj izbrano paleto filmov, tudi ljubljanskemu občinstvu. V sredo sta se v Dvoru predvajala dva filma iz letošnjega programa in lanskoletni dobitnik nagrade občinstva – film Polno in prazno, ki ga bo ljubljanska publika lahko spremljala vse do nedelje, ko se bo Otok v Ljubljani za letos poslovil.
Film, ki je bil pred tremi leti predvajan na ljubljanskem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma, je zanimiva drama o življenju transeksualcev, njihovem prostituiranju in medosebnih odnosih. Francoski režiser Sebastien Lifshitz je že v svojih prejšnjih filmih prikazoval življenje ljudi z družbenega roba in za Wild side prejel nagrado Teddy na berlinskem filmskem festivalu. 
Zadnji film mehiškega režiserja Guillerma del Tora je predvidoma požel uspeh tudi v meki filmske industrije, v Hollywoodu. Kot outsider je namreč prejel 3 oskarje, nominiran je bil še za tri, verjetno pa bi si zaslužil še kakšnega - skorajda nujno za mojstrsko montažo. Nič nenavadnega, da je film bil široko sprejet in aplaudiran ravno tam, saj se je del Toro ukvarjal z idealno temo današnjega časa in tamkajšnjega okolja, s totalitarizmom. Prava tema pa vedno pravo mesto najde in obratno, na Hollywoodskem festivalu se je odvilo ravno slednje. 
Nad Kinodvor se te dni zgrinja filmska noč. Po premieri na lanskoletnem Festivalu slovenskega filma je redni kinematografski program okupiral celovečerec En Natt / Noč, poetični filmski prvenec slovenskega režiserja Mihe Knifica. Kljub podalpskemu lastništvu režiserske taktirke in pretežno slovenski tehnični ekipi ostaja etiketa Made In Slovenia upravičeno vprašljiva. Prilaščanje slovenski kinematografiji spodbija skandinavska koprodukcija, nordijska lingvistična identiteta filma in švedski igralski trio. 
Na redni spored Cankarjevega doma je prišel ljubljenec 17. Liffa Zajtrk na Plutonu. Film Neila Jordana, ta rahlo nadrealistična kreacija, ki je po literarni predlogi Patricka McCaba doživela kar nekaj ovacij, je tako rekoč, ne samo zajtrk, vendar celotni penzion življenske zgodbe mladega transvestita. Film v ospredju prikazuje križe in težave mladega protagonista Patricka, ki je nekako odgovor na vprašanje kaj nastane, ko se spečata lokalni duhovnik in mlada vaška lepotica v irski vasici v začetku šestdesetih let. Osebna zgodba, ki je umeščena v nemirna leta irsko – britanskega klanja, razkriva široko paleto čustvenih repriz. 
Dejstvo je, da sem si ogledal film Faktotum. Režiral ga je Norvežan Bent Hamer, producirali so ga njegovi sorojaki, ter Švedi in Francozi, v njem pa igrata Matt Dillon in Marisa Tomei. Sodeč po pravkar naštetem, je film definitivno vreden ogleda. Če dodamo še to, da je roman, po katerem je film posnet, napisal Charles Bukowski, potem imamo zmagovalca. A res? Sodeč po dokaj medlem odzivu, ki ga je film doživel, tako v medijih, kot kar se tiče obiska, bi lahko dejali, da ne. Kljub vsestranskim navezam, dokaj znanim igralcem ter zvezdniški predlogi, je film mlahav, morbiden in morda primeren le za največje občudovalce Bukowskega, tako na primer pravi v svoji oceni Zdenko Vrdlovec.
Film odslikava podobo današnje Italije, ki je razpeta med družinski ideal velike matere in krščanski ideal device Marije. Glavni junak Ernesto je uspešen slikar in otroški ilustrator, poleg vsega pa še ateist in oče sina, ki se vsak dan sprašuje, kako lahko bog nadzoruje toliko ljudi in kako je človek pravzaprav lahko zares sam. Nekega dne Ernesta obišče sel z novico, da bo njegova mama, ki jo ima v spominu kot neumno in neuravnovešeno žensko, razglašena za svetnico, saj naj bi za časa življenja pomagala ozdraveti kar nekaj ljudem. Da bi bilo vse skupaj še bolj groteskno, se Ernesto zbliža s svojim bratom, ki je ubil mamo, medtem ko se ostali družinski člani zavzemajo za beatifikacijo njegove matere. 
Z včerajšnjo projekcijo dokumentarnega filma Igra se je v Cankarjevem domu zaključilo petdnevno filmsko popotovanje po Turčiji. Skozi objektiv kamere smo obiskali oddaljene turške vasi, se sprehodili po črnomorski obali, absorbirali velemestni utrip in raziskali krizna obmejna območja. Kinematografsko platno Kosovelove dvorane je osvetlilo šest filmskih zgodb sodobne turške art produkcije, ki kljub mednarodnemu slovesu še ni doživelo slovenskih projekcij. 
V torek, 6. marca, je Kinoteka na stežaj odprla vrata vsem ljubiteljem Stanleya Kubricka in z njegovim zgodnjim filmom "Steze slave" odprla retrospektivo tega frapantnega režiserja. Posebnost predvajanih projekcij je v tem, da se vsak film enkrat odvrti tako, kot bi si želel Kubrick – brez odmora in podnapisov, ki naj bi dekoncentrirali gledalce. 
V Navadnih ljubimcih ( Les amants réguliers ), posnetih leta 2005, Philippe Garrel s črno-belo tehniko, minimalizmom, dolgimi posnetki ter nizanjem razvlečenega trajanja in eliptičnih pospešitev podoživlja svoj maj leta 1968 - kontrakulturno izkušnjo in udeležbo na pariških študentskih demonstracijah. Scene, posnete zelo pozorno in umirjeno, se vzdržijo manipulacije z občinstvom. 
Najnovejši film nemškega režiserja Wernerja Herzoga je subtilna znanstveno-fantastična pravljica, ki je nastala kot posledica razmišljanja o novih fizikalnih dognanjih ob praznovanju stoletnice Einsteinovih odkritij. Po čudovitem dokumentarcu Človek-grizli je režiser vstopil v metafizično - eksperimentalne vode kvazi-dokumentarca in razvil svojevrsten liričen prikaz življenja in uničenja na našem planetu. 
8. februarja so si lahko obiskovalci Kinodvora brezplačno ogledali Svet, dve uri in pol dolg film na temo posledic globalizacije in modernizacije sodobne Kitajske. Režiserja Jia Zhang Ke-ja, ki je začel svojo kariero s kratkimi in eksperimentalnimi filmi, je na Kitajskem v preteklosti doletela prepoved prikazovanja filmov, saj so se vsi bolj ali manj neposredno posmehovali sodobni Kitajski, ki se za vsako ceno zgleduje po zahodnem načinu življenja. Svet je tako prvi film, ki je bil javno prikazan v njegovi rodni deželi. 
Družbeno-kritični dokumentarec Huberta Sauperja, ki je poskrbel za genialen scenarij, režijo in fotografijo, je nastal v koprodukciji Avstrije, Belgije, Francije, Kanade, Finske in Švedske. Film dosledno prikazuje življenje prebivalcev v Tanzaniji po naselitvi nilskega ostriža v Viktorijinem jezeru. Ta specifična vrsta ribe je v nekaj desetletjih iztrebila skoraj celotno populacijo jezera in postala glavni izvozni artikel, od katerega živi celotno tanzanijsko prebivalstvo. 
Film Čista režiserja Olivierja Assayas-ija je doživel premiero 4. januarja in takoj po novem letu privabil v Kinodvor številne radovedne obiskovalce. Glavna igralka Maggie Cheung, ki je pred tem nastopala v številnih azijskih filmih, je na lanskem festivalu v Cannesu dobila nagrado za najboljšo igralko, film pa je prejel tudi nagrado za tehnične dosežke. Režiser je okoli sebe zbral mednarodno filmsko zasedbo, v kateri najbolj izstopata karizmatična Nick Nolte in Beatrice Dalle, ter povabil k sodelovanju številne znane glasbenike kot so Tricky, Brian Eno in David Roback iz glasbene skupine Mazzy Star. 
Odkar Mel Gibson obdeluje zgodovino z objektivom, se je morda ravno ob zadnjem filmu v ozračju nabralo največ nestrpnega pričakovanja. Od verskega do antropološkega snuffa je njegova popularnost samo še narasla. Formula te alter hollywoodske scene je navidez preprosta, v produkcijskem jeziku se ji reče edutainment, izobraževanje skozi zabavo. Ko je Kristusov pasijon prišel v naše kraje, je namreč verouk potekal v kinodvorani, biblijsko besedo je nadomestila avtentična in impresivna slika.
Film Nesmrten je nastal pred dvema letoma v koprodukciji Francije, Italije in Velike Britanije. Je čudovita mitološka odisejada, v kateri se družijo bogovi in ljudje, animirane figure in živi igralci. Film s svojo retro-futuristično scenografijo, kostumografijo in tematiko spominja na Metropolis, Peti element in Iztrebljevalca, le da je v svojem pripovedovanju veliko bolj poetičen in mitološki. Poleg igralcev nastopajo animirani liki egipčanskih bogov, med katerimi prevladuje sokoljeglavi Horus, bog sonca in otrok nove dobe. 
V dvorani UFA Palast am Zoo, v Berlinu, se je 10. januarja 1927 premierno odvrtela izvorna, 153 minutna verzija Metropolisa. Film Fritza Langa je bil v vseh aspektih kinematografije tistega časa preprosto revolucionarni presežek. Najdražji, najspektakularnejši, najprodornejši, vizionarski, skratka mojstrovina monstruoznih dimenzij iz zlate dobe ponižane in obubožane weimarske Nemčije, se je za ceno skorajšnjega bankrota studia UFA, skupaj s filmi Murnaua in Lubitscha, dokončno zapisala v filmske leksikone in zgodovino. 
Zaključni pregled dogajanja na letošnjem 22. Festivalu Lezbičnega in Gejevskega filma, ki se je zaključil v soboto 9. decembra: Posebnost tega festivala je v tem,da se ne ukvarja samo z umetniškimi dosežki posameznih filmskih stvaritev temveč se posveča tudi angažiranosti filmov v smislu lezbične in gejevske problematike. Ta družbeni in aktivistični aspekt daje festivalu poseben ton. Namen festivala, poleg umetniškega, je še vedno ozaveščanja in približevanja homoseksualne tematike in njene mnogotere problematike širšemu krogu ljudi. Žal je tako, da družbena klima v Sloveniji in seveda marsikje drugod, še vedno zahteva močno prisotnost homoseksualnega gibanja. Obstaja še vrsta pravic za katere je homoseksualna populacija prikrajšana samo zato, ker ima drugačne seksualne preference. Dokler ne bo povsem jasno, da je seksualnost pravzaprav ‘stvar okusa’ in konsenza dveh posameznikov do takrat bo obstajala potreba po ‘oznanjanja drugačnosti’.
Saška G. bo v studiu gostila Petro Slatinšek, ki bo poslušalcem RŠ-a predstavila otroški del programa letošnje Animateke. 
Prva ovira pred vstopom v letošnji Goli oder je bil vratar z imenom Prasec na vratih. Veliko gostov, ki so v ponedeljek prišli na otvoritev festivala na Metelkovi, je težko verjelo lastnim ušesom, ko jih je odslovil nazaj na dvorišče Menze pri koritu. Razlog je lahko bil neprimerna večerna toaleta ali zahteva po donaciji društvu kapitalističnih svinj. Tako se je festival improvizacije začel tako kot se spodobi – z improvizacijo. Dionizično srečanje v čast uspešnemu poslovanju je bila improvizirana zabava kapitalističnega podjetja, nekakšen parodiran reality show, v katerem smo se lahko preizkusili v svetu komolčkanja, prilizovanja, guzenja in uspešnih poslovnih nasmehov. 
Balkan je tisto izmuzljivo področje, ki bi ga vsaka država rada premestila na mejo južno od sebe. Tako se tudi imenovalec »balkanska kinematografija« izmika definiciji in predalčkanju nacionalnih kinematografij v širše sklope. Kljub nezaželjenosti koncepta skupnega prostora, je dejstvo, da se je letošnji film s prostora bivših jugoslovanskih dežel umestil v okolje predvidljivih skupnih značilnosti. 
Pozdravljeni in dobrodošli v še en termin pregleda dogajanja na letošnjem Liff-u, ljubljanskem filmskem festivalu, ki se počasi približuje svojemu koncu. Zatorej naj velja današnji sprehod po filmskem platnu tudi kot povabilo, da si do petka 24. novembra, zadnjega dne festivala, ogledate še kak film saj večina teh filmov ne bo na rednih sporedih kinematografov.