Po medlo efektnem Titu in nesojeni predstavi F**k Darwin sta minuli petek in soboto festivalski program zapolnila dva udarna dogodka, ki sta skompenzirala uvodna umetniška in produkcijska »spodrsljaja«. V Katalogu Heroja so tovariša Tita tokrat razčlenjevali v retrospektivnem laboratoriju, predstava Sclavi – emigrantova pesem pa je impulzivno poteptala tla Stare elektrarne.

Prejšnji teden se je med modrimi stenami galerije Kapelica na Kersnikovi 4 zgodila premiera gledališkega performansa Daše Lakner z naslovom Krivda spomina. V klavstrofobično-ljubki dvoranici je avtorica predstavila lastno dramatizacijo Frischevega romana Sinjebradec. Fizične meje dvorane so premaknili trije platneni zasloni, kjer je potekala hipna video manipulacija oziroma rekonstrukcija dogajanja. Za video efekte je poskrbela ekipa Dekaos, medtem ko je zvočno kuliso izrazito tesnobne atmosfere zamešal Luka Prinčič.

V Novem Sadu je letos že trinajstič potekal Mednarodni festival alternativnega in novega teatra Infantastic. 25. junija se je tako v Srbskem narodnem pozorištu otvoril enotedenski, dobro natrpan festivalski program, ki dokaj prizadevno skuša doseči prag novega, svežega in alternativnega. Programska shema festivala je obsegala domače kot tuje odrske predstave, performativne igre, razstave, koncerte, ulične intervencije kot tudi predavanja ter delavnice kreiranja fizičnih sekvenc za igralce.

Kot najbrž že veste, se po ulicah Ljubljane lahko prijetno spotaknete ob razna ulična gledališča. Da pa se ne bi vse vrtelo samo okrog Ljubljane, gremo danes v Kamnik, kjer se nahaja dislocirana enota Ane Desetnice.

Od tam se bo javljala Ana Duša.

Od četrtka, 28. junija 2007, natančneje od 18. ure popoldne, se po Ljubljani potika desetletna Ana. Je razigrana, pogumna, iskriva, zna več mednarodnih jezikov, polna uprizoritvenih zmogljivosti, izziva s svojo sproščenostjo, a vendar ne sega po vaši denarnici. V prestolnici ostaja do nedelje, zato nemudoma na ulice, trge in parke preveriti vse njene atribute.

V Mali drami smo petega junija bili priča predstavi Jeana Geneta Služkinji. Gre za eno izmed tistih dram, ki so po zaslugi Martina Esslina padle pod pojem drame absurda in so pomenile pomemben preobrat v zgodovini teatra, saj so njegovo tradicionalno podobo povsem predefinirale. Svojo prvo podobo v slovenskem prostoru sta Služkinji dobili s prevodom Radojke Vrančič, režisersko roko Diega de Bree ter igro Janeza Škofa, Gregorja Bakovića in Alojza Sveteja.

V sklopu kulturnega programa festivala Francosko-slovenske pomladi, je prejšnji teden svoj nov projekt predstavila Yasmine Hugonnet, mlada koreografinja in plesalka italijansko-švicarskega rodu, sicer že poznana ljubljanskemu občinstvu. Temu se je prvič predstavila po lanski trimesečni rezidenci, kjer je na oder postavila predstavo Re-play, ki se je uvrstila tudi v izbor letošnjega festivala Gibanica. Zatem je skupaj s francoskim plesalcem Maximom Ianarellijem ustvarila plesni projekt Igre vlog, sestavljen iz njunih solističnih nastopov.

TITO, Izbrani diagrami hrepenenja – uprizoritev ostro provokativnih političnih nabojev bivše Jugoslavije je bila premierno odigrana 31. marca 2007 v Bitoli in je povzročila odmeven škandal, ko je zaradi nje s svoje pozicije odstopil makedonski kulturni minister Bekiri. Vsebinsko in zvočno viharen »spektakel«, realizirana ideja treh režiserjev, se je v liniji gostovanj minuli teden predstavil italijanskemu občinstvu na festivalu Fabbrica Europa v Firencah. Tito je nastal v sodelovanju več koproducentov, med drugim festivala Ex Ponto, zato si bo predstavo mogoče v mesecu septembru ogledati tudi v naših Križankah.

Prejšnji teden se je v Plesnem teatru premierno odvila predstava Tartuffe ali Vsiljivec, plod delovanja mlade gledališke skupine Teatroza pod okriljem Kuda Hupa. Režisersko taktirko je v roke vzel Sekumady Condé, ki se je postavil tudi v vlogo Tartuffa samega, okoli sebe pa zbral osem mladih igralcev, potencialnih gledališčnih upov, ki v tovrstnih predstavah lahko začnejo kaliti svojo morebitno umetniško kariero.

Koryu Nishikawa, ki neumorno po svetu gostuje že 15 let, se je te dni ustavil tudi v Lutkovnem gledališču Ljubljana in s predstavo Japonske lutke slovenskemu občinstvu na zelo priljuden način približal tradicionalno japonsko lutkovno kulturo. Nishikawa je razvil vrsto gledališča, imenovano kuruma ningyo, ki izvira iz starodavne tehnike bunraku. Njegovo precizno, notranje mirno, malodane kontemplativno animatorstvo vzbuja nenavadno začudenje nam nepoznanega lutkovnega pristopa, res dosledno sledenje dogajanja pa zahteva z močno koncentracijo podkovanega gledalca.

V Anton Podbevšek Teatru so se s tretjo premiero posvetili mlajšemu občinstvu, vendar brez dvoma v melodični akvarij fantazije potopili tudi vse ostale. Nekonvencionalna zasedba, vrvež simbolov in orkestralna spremljava poskrbijo, da glasbena pravljica Prokofijeva Peter in volk zaživi kot kompleksna, a zgoščena pripoved o »nepredvidenem ulovu«. Režiserja Nana Milčinski in Matjaž Berger sta koncept izrisa pravljičnega vrta umestila v japonsko kulturo, ob rob pa ji uravnovešeno naslonila sodobne zahodnjaške takte. Sicer pa se postavitev pravljice dobronamerno izogne kakršnikoli moralni didaktičnosti - tovrstno dregne le toliko, da »se spomnimo«.

V obče se za normalnost domneva, da je le drugo ime za kolektivno norost. Vendar s tem ne povemo nič, če rečemo, da smo na nek način vsi nori. Šele od znanosti dalje imamo natančno diagnostificirano norost in norišnice. Pred tem je bila destinacija ubogih na duhu določena šele v onstranstvu, vendar precizno, nebeško kraljestvo je zanje imelo na stežaj odprta vrata. Obstaja določena kvalitativna razlika med klinično norostjo in vsakdanjo norostjo ali tako imenovano normalnostjo, namreč, prvi se ni potrebno več samoreflektirati in spraševati o meji med enim in drugim, slednja pa tega prespraševanja ne zmore, saj je bolj ali manj globoko potopljena v vsakdanjo normalnost. In dozdeva se, da imamo opravka ravno z globino, saj bi morda ne biti nor pomenilo predvsem poznati pravo mero normalnosti.

Kulinarika dandanes dosega svoj vrhunec družbene popularnosti in hrana vse bolj postaja dvoplastni simbol. Na eni strani slastni užitek, na drugi strastni greh. Tokrat se je kot osrednji faktor v predstavi izoblikovala v nekakšen interaktivni »užitni rekvizit«. Ljubezen na smrt s pomočjo hrane ustvari nove principe odnosa percepcije in igralske prezence. Gledalca preobrazi v gosta restavracije, medtem ko igralca umesti v subjekt, ki razpolaga s kuharskimi veščinami in pevskim animatorstvom. Gledališče ni več domena ponujanja zgolj »duhovne hrane« - napočil je čas, da se ga dobesedno okusi.

Prejšnji četrtek se je v Mali drami odvila nadvse zanimiva in občudovanja vredna predstava Tihobitje v jarku italijanskega dramatika Fausta Paravidina, ki jo je uprizorilo Slovensko stalno gledališče iz Trsta. Tridesetletni dramatik, ki se je rodil v Genovi in živi v Rimu, deluje že vrsto let kot igralec, scenarist in dramatik ter sodeluje pri raznih gledaliških, filmskih, televizijskih in radijskih produkcijah. Režiserka predstave Nenni Delmestre, ki je skupaj z dramaturginjo uvedla v predstavo elemente filma noir, televizijskih kriminalističnih serij in melos znanih filmskih režiserjev kot so Lynch, Tarantino in Arnovski, deluje kot hišna režiserka Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu, kjer se ukvarja z režiranjem svetovnih in hrvaških klasikov. Njenih 40 predstav je gostovalo na domačih in tujih festivalih, kjer so prejele nad trideset nagrad.

Dobra prodaja gledaliških kart za humorne predstave - in nenavadno visok delež komedij v letošnjih repertoarjih vodilnih slovenskih teatrov - komediji pripisujeta vidno žanrsko pozicijo. Kljub intenzivni produkciji komedij, pa odrske deske le redko zatresejo komične predstave s premišljenim humorjem in zadovoljevanjem osnovnih kakovostnih standardov. Šalam na prvo žogo in humorni obravnavi izpetih stereotipov se ne uspe izogniti niti predstavi Štefka in Poldka, ki je minuli teden krstno nasmejala obiskovalce KUD-a France Prešeren.

V sklopu izmenjav ustvarjenih projektov, ki se trenutno odvijajo med večjimi slovenskimi gledališči, so se v ljubljanski Drami ta teden znašle tri predstave iz Slovenskega Stalnega gledališča v Trstu. V bitki provokativnih in aktualnih tem, ki imajo še dodaten odmev v specifičnosti tržaškega okolja, je nedvomno visoko kotirala drama kontroverznega italijanskega vsestranskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija. Podobo Svinjaka, po katerem je bil tudi prirejen scenarij za Pasolinijev istoimenski film, je v dobesedni in metaforični rabi na oder prenesel Ivica Buljan.

Cankarjev dom se rad okiti s spektakli in tako je v nedeljo svojo največjo zakladnico, Gallusovo dvorano, zaupal gostovanju SNG Nova Gorica ter Slovenskega stalnega gledališča Trst. Kapacitete teh dveh teatrov so se ob sodelovanju nekaterih gostov združile za uprizoritev tragedije, nastale izpod peresa Evripida, enega največjih dramatikov stare Grčije. Gre za njegovo zadnje delo, ki mu je nadel ime Bakhantke in katerega predelave se je lotil znani slovenski režiser Vito Traufer, ki sicer deluje v Slovenskem mladinskem gledališču.

Redko se nam zgodi, da je oder v tolikšni meri nabit s precizno uperjeno družbeno kritiko. Da ura in 15, kolikor predstava traje, gledalcu švigne mimo brez masovne teže resnobnosti, na kateri je kritika osnovana. Še bolj redko pa se zna kritiko zapakirati tako, da se napolnjen avditorij skoraj brez prestanka hahlja v prepoznani absurdnosti aktualne družbeno-politične situacije. Le-ta pa žal izven teatra sploh ni zabavna, kaj šele smešna. Ampak s krepko potencirano žilico humorja lahko dober teater tudi črno kroniko Kulture navrže za vsebinski material komedije. A je za to potrebna samosvoja genialnost, ki jo neodvisen Rozinateater, tudi tokrat na odru KUD-a France Prešeren, nedvomno zopet dokaže s kretivnim zanosom Andreja Rozmana Roze.

Od sobote, 24. marca na velikem odru ljubljanske Drame uradno straši velikan skandinavske dramatike, Henrik Ibsen. Iz zaprašene omare naturalizma ga je po stotih letih od mrtvih obudil Eduard Miler s svojo stalno dramaturško sodelavko Žanino Mirčevsko, aktualno nominiranko za Grumovo nagrado. Modificirani strahovi vstajajo iz polpretekle zgodovine in stegujejo svoj moralistični prst nad nas sodobneže, da nam pogled kot v morastih sanjah uhaja k napisu nad odrom – libertas.

Prejšnji teden se je v Stari elektrarni premierno odvila predstava Lunatico, plod ustvarjanja Boruta Bučinela, aktivnega gledališkega umetnika in ostale igralsko-plesne zasedbe. Iz množice nastopajočih izstopata predvsem stari znanki slovenskih odrov Bara Kolenc in Jana Menger ter iz mlajše generacije Nataša Živkovič in Jelena Rusjan.