Vas kdaj, ko sklonjeni v kad perete noge, prešine pretresljiva misel, da ni nič res? Da je vse kar se dogaja, ne le med ščetkanjem narta, temveč tudi sicer, le fikcija? Da je vse neresnično? Če ste vprašanju pritrdili, se nikar ne bojte. Tovrstni prebliski namreč nikakor ne nakazujejo, da ste, milo rečeno, prismuknjeni, ali pa, še huje, podedovali shizofrene gene nekega pradeda. Gre najbrž le za to, da so v vaš cogito zasejana semena solipsizma.
Jasmina, komentarji
Kraljica poezije asfalta, skisanega mleka, izpraznjenih vinskih flaš in umazanega perila se je konec januarja pripeljala do Ljubljane, da bi predstavila svoje drugo delo, roman »Črnec«. Slovenski prevod smo dobili lansko leto, na Hrvaškem pa je izšel leta 2004. Tatjano Gromačo je tisk opisal kot introvertirano osebo, ki težko prenaša obveznosti javnega predstavljanja knjig. Če je res, je to ostalo dobro skrito – saj smo bili pred časom v Gromki priče navdihnjenem branju in suvereni interpretaciji glasov različnih likov. 
Osojnikovim pesmim, ki so objavljene v knjigah (naj naštejem le zadnje štiri: Temni julij; Nekoč je bila Amerika; Iz Novega sveta; Gospod Danes), se pridružujejo nove. Ena takšnih, še sveža, je pesem, ki jo je interpretiral v Gromki na Metelkovi, Zapustiti Ljubljano. 
.. spet v Rimi ... in Milijon sekund bliže. Čemu? 
Tokratna Art - area se je preselila v Rog. Maja S. in Peter K. sva iz najinega bivanja v Rogu sestavila audiodokument. Ustvarila sva eksperimentalni audiotarec, skozi katerega sva se srečala z izkušnjo oblikovanja vzdušja prostora v zvočnem mediju. Pridružite se nam v Rogu, vsenaokoli obdanem z zvočno kuliso. 
V marcu 2006 je zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Maska izdal knjigo z naslovom DemoKino - Virtual Biopolitical Agora. Knjiga ni le dokumetacijske vrednosti projekta Davida Grassija ampak nadaljevanje omenjenega projekta v obliki čitanke v besedi in sliki.
»Projekt Leonardo« založbe Studia humanitatis še jaše veliki val, ki ga je sprožila Brownova Da Vincijeva šifra in s katerim gre za med vse, kar nosi ime Leonarda da Vincija. Dotična zadeva, ki obsega prevod Leonardovega Traktata o slikarstvu ter spremljajočo knjižico Razprav o Leonardu, ki so jih prispevali Marko Uršič, Sašo Dolenc, Janez Strnad, Andrej Detela, Bogoslav Kalaš in Tomaž Jurca, po eni strani izkorišča to situacijo, po drugi strani pa gre vendarle za resnejšo stvar.
Pred kratkim smo v Sloveniji prepovedali jumbo plakat. Razlog? Ženska na njem se je nedolžnemu pogledu razkrivala v Adamovih – popravek Evinih – oblačilih. Brezsramno je nagovarjala k nakupu revije, ki naj bi do konca potešila od plakata menda razburjeno spolno slo. Hitro se je zganila slovenska srenja ali bolje, hitro so se zganili župan in občani Brezovice in na slovensko oglaševalsko razsodišče na SOZ poslali pritožbe v katerih so zapisali: »Predmetni oglasi žalijo etično normo dostojnosti, podirajo družbena merila, znižujejo kritičen odnos do moralnega, in škodijo načelu družbene enakosti med spoloma;« in še: »Predmetni oglasi so škodljivi za otroke in pomenijo nasilje nad otrokovim dostojanstvom, nedolžnostjo.« Oglaševalsko razsodišče je plakat prepovedalo.
Vsi ti bivši deli mojega telesa so bili natlačeni v stekleničke in so že povsem pozabili name." 
Dycki (1962) je poljski pesnik z več knjigami (Žalostinka in druge pesmi; Beležnica s poti; Mladenič vzornih navad; Liber mortuorum; Vodnik za brezdomce, ne glede na mesto prebivanja; Prispevek k teoriji neobstoja), esejist in prozaik (piše spominsko prozo in feljtone). Je predstavnik novejše poljske poezije in domači kritiki ga imajo radi (več na naslednji strani). Letos je bil gost Trnovskih tercetov. Njegove pesmi so vključene v antologijo novejše poljske poezije Akslop, Poljska nazaj, ki je izšla pri Šerpi (Ljubljana, 2005); Center za slovensko književnost pa je prav tako lani v zbirki Aleph založil pesniško knjigo v prevodu Primoža Čučnika - Kamen poln hranila. 
o na celo vrsto motivov, ki so v naši družbi tabu.. Glavni junak se izkaže za lenuha, preračunljivca in kockarja. Poleg tega je tudi lažnivec in tat. Zaplet se vztrajno zaostruje in naslednji motiv, ki ga srečamo je samomor. Kot pa, da to ne bi bilo dovolj, nas zgodba sooči še z ultimativnim tabujem – kanibalizmom! 
Del pesnitve Babica, ki je v celoti izšla v Apokalipsini knjigi z naslovom Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu (Fraktal, 2005), bomo slisali v sobotni Rimi. Delo madžarskega pesnika in pisatelja Otta Tolnaia iz Vojvodine je prevedla Gabriella Gaal, na Trnovskih tercetih pa je izsek interpretiral dramski igralec Niko Goršič. 
Zakaj igra igralka? je prvo vprašanje na platnici knjige Saše Pavček z naslovom Na odru zvečer. Je eno izmed mnogih vprašanj, o katerih igralka in avtorica premišljuje, vprašanj, ki polnijo njeno, kot se zdi, tesno prepletajoče se poklicno in osebno življenje. V pričujoči knjigi s pomočjo teh spraševanj in premislekov ter nikoli dokončanih odgovorov pojasnjuje tudi pomen naslova knjige. Kaj sploh pomeni biti na odru zvečer?
V torek, 18. aprila, so se v ljubljanskem parku Zvezda in šestindvajsetih drugih slovenskih mestih pričeli enajsti Slovenski dnevi knjige, ki jih že vse od leta 1996 organizira Društvo slovenskih pisateljev. Prireditev, katere glavni namen je širjenje in populariziranje bralne kulture med Slovenci, bo tudi letos potekala več dni, spremljal pa jo bo pester kulturni program. Pa se za trenutek pomudimo še ob slavnostni otvoritvi, kjer so svoje visoko doneče govore prebirali tudi naši, vsaj ta dan zagotovo največji knjižni molji – politiki. 
Založba Apokalipsa je pričela z objavljanjem knjižnih prvencev nadarjenih slovenskih avtorjev, te zapostavljene populacije komercialno usmerjenega založništva, in jim namenila novo zbirko Aurora. Prvi roman te zbirke predstavlja prvenec Tamare Deu z naslovom Zapisovalec grehov: Diagnoza stanja. Kaj torej diagnosticira in kakšna je diagnoza?
V nedeljo bomo slišali nekaj pesmi Kajetana Koviča, ki je že drugič nastopil na Trnovskih tercetih v Ljubljani. 
Nekaj svojih pesmi bo prebrala ameriška pesnica Laura Solomon (1976). 
V galeriji Alkatraz ta mesec gostuje razstava z naslovom »Medmesto« avtoric Robertine Šebjanič, Špele Ivančič in Saše Spačal. Projekt predstavlja intermedijsko instalacijo, sestavljeno iz dveh delov. »Praznina« Robertine Šebjanič je posledica raziskovanja optičnih eksperimentov in manipuliranja človekove percepcije, ki narekuje relativnost njegovega ravnotežja v prostoru. Druga instalacija je vizualno zvočna prostorska intervencija z naslovom »How to Be Bored« avtoric Špele Ivančič in Saše Spačal. Njena večpredstavnostna shema formalno sovpada z vsebino skupnega projekta, ki se odraža v določenem prostoru mesta. Avtorice so ga poimenovale »Medmesto«. 
V tokratni končno pomladni Arteriji ponuja Petja, ki je obiskala Malo galerijo, razmišljanja o nematerialni senzibilnosti hrvaškega umetnika Josipa Vanište. Miha predstavlja velikega slovenskega videasta Nevena Kordo, ki je retrospektivo svojega bogatega ustvarjalnega opusa tokrat predstavil v Zavodu SCCA. Maja pa se je potopila v svetove možnih prihodnosti Paula De Marinisa v galeriji Kapelica. 
Dramski tekst ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa, napisan leta 1955, danes še vedno sipa sol na rane. Motivi bolezni, zakrite spolne usmerjenosti in materialne pogoltnosti so se uspešno deportirali ne samo na drugo celino, ampak tudi v sodobni čas. Rak, homoseksualnost in pohlep, ki so ključna vsebinska izhodišča, v predstavi povsem nevtralizirajo izvirni ameriški dogajalni prostor in brezkompromisno zarežejo v našega. V tokratni uprizoritvi je Jovanović na odru ponovno izpostavil naturalistično prikazovanje telesne bolečine in dokazal, kako močno zmore le-ta čez rampo še vedno učinkovati na gledalca. Za to pa je predvsem zaslužen Radko Polič, ki tokrat »kot gost« v mariborski Drami odigra vlogo bolnega Velikega očka, tako imenovanega Big Daddya. 
Poslušalkam in poslušalcem Radia Študent sporočamo žalostno vest. Umrla je hiša, Slovenska cesta, po domače Šumi. Dolga leta je svojim prebivalcem dajala streho nad glavo. V svoje milo okrilje je vedno rada sprejela vsakogar, ki je pri njej iskal zavetje in spokoj pred vsakdanjim in neusmiljenim mestnim hrupom. Res, to je bila hiša velikega srca. Brez slabe vesti smo čakali, da zaspi in tiho umre. Kljub temu, da je zadnja leta samo še kot starka sedela ob kaminu, molče mežikala dogorelim trskam duš, ki jim ni bilo mar za njo, je sedaj, ko je več ni, izdolbla v nas globok ponor, vrtoglavi nič. Obljubljajo nam, da bo na njeno mesto prišla druga hiša, lepša in večja, da jo naj pozabimo. A Šumi, stare dobrotnice v sivih zakrpanih cunjah, ne bo nikoli več. Kaj pa si o tem mislijo ljudje? 
Po gostovanjih v okviru Tedna slovenske drame v Kranju se je nemalo gostovanj zgodilo tudi v osrednjem slovenskem gledališču. Beograjsko gledališče je gostovalo z Zupančičevo Igro s pari, Offenes Theater Dunaj z Alojzom Pridaničem Gemme Salem. V torek, 28. 3. 2006, pa smo prisostvovali celo eksotiki z Japonske, ki se nam je predstavila z Racinovo Fedro. 
V nedeljo nam bo Boris A. Novak prebral nekaj pesmi iz najnovejše pesniške zbirke Obredi slovesa, ki je izšla lani v knjižni zbirki Beletrina. Mikrofon je pesnika ujel v klubu Gromka na Metelkovi. 
Ljudska medicina zaobjema različne veščine zdravljenja z ljudskimi zdravili, zdravilnimi zelišči, magičnimi uroki in zagovori, ki jih moderni um zavrača, saj se na prvi pogled ne razlikujejo od babjih čenč in praznoverja. V miselnosti preteklih generacij se je praktično-uporabno znanje brez sramu prepletalo z domišljijo in verovanji, kar je omogočala intuitivna povezava z naravnim okoljem. 
V soboto se nam bo predstavil Matej Krajnc. Slišali bomo nekaj pesmi iz zbirke Preteklost, ki jo je lani založil KUD Štempihar iz Celja. Pesnik, prevajalec in kantavtor Celjan Matej Krajnc je nastopil v klubu Gromka na Metelkovi 15. novembra lani.