Založba ZRC leta 2004 Alešu Erjavcu izda, za refleksijo današnjega stanja umetnosti še kako pomembno, teoretsko delo s povsem laičnim naslovom; Ljubezen na zadnji pogled. Sam naslov teoretičnega dela, čeprav deluje paradoksalno in sprva na obravnavano tematiko nenavezujoče, se na koncu docela razjasni. Erjavec namreč tenkočutno teoretizira nekatera poglavja avantgarde, oriše razvoj in trenutno stanje, vse bolj globalizirane, estetike in problematizira idejo o koncu umetnosti. Po pozornem branju se tako lahko razjasni, da tista Ljubezen označuje čustveno, intelektualno in eksistencialno relacijo, ki jo je družba modernosti gojila do Umetnosti. Zadnji pogled je torej tisti, ki zaključuje neko epohalno lastnost umetnosti modernega časa in ki razkriva nov čas in neko novo stanje.
Ariana Ferfila, komentarji
Vse se prične z vstopom v njegovo sliko – sliko slepega človeka. Prikrajšanost za vid ojača vse druge čute. In dotlej povsem mirno življenje bogatih meščanov z vstopom v sliko spontano in lahkotno zapluje v bolj razburkane tokove swingerstva. V filmu Slikati ali ljubiti se se Arnaud in Jean-Marie Larrieu - kot že tolikokrat doslej – ukvarjata z odnosi, le da tokrat malo bolj površno. 
Na deskah Loškega odra, v Škofji Loki, se je prejšnji petek zgodila krstna uprizoritev drame Reykjavik, avtorice Martine Šiler. Režijsko taktirko je vodil Miha F. Kalan, kateri je moral spojiti kontrastne elemente poklicnega in amaterskega, klasičnega in multimedijskega. Igro postavljajo štirje igralci, v razmerju, ki spominja na alternacijo eksistencialistične situacije tipa »Za zaprtimi vrati«, torej v odtenkih enake tesnobnosti, brezizhodnosti, ki navkljub odprtim zapahom zadržuje korak v neskončnem postavanju in teptanju enega in istega. 
V nedeljo bomo poslušali nastop Jane Putrle Srdić na drugem literarnem festivalu Con Sabor Latino, ki je potekal od 23. do 28. maja 2005 v Ljubljani, na Ptuju in v Mariboru. Pesnica je svoje pesmi prebrala v klubu Daktari. Jana ... 
V današnji oddaji Divja jaga se selimo v Kranjsko goro in njeno okolico. Poleg dramatičnih zimskih bojev na Vitranski strmini so se ti kraji v kolektivno zavest Slovencev zasidrali predvsem po zaslugi radoživega Kekca, hudobnega Bedanca, ljudomrzne tete Pehte in krhkega Kosobrina – junakov, ki jih je v svojih povestih ovekovečil kranjskogorski mladinski pisatelj Josip Vandot. Manj znano je, da si teh zanimivih likov Vandot ni izmislil sam, temveč je uporabil junake, ki so že dolgo živeli v kranjskogorskih ljudskih pripovedkah. Spoznal jih je pri najpomembnejšem ljudskem pripovedovalcu iz Kranjske gore, Petru Jaklju – Smerinjekovu (1886-1979), ki smo ga v začetku današnje oddaje Divja jaga slišali v eni izmed neštetih epizod ljudske »epopeje« o Pehti v Črni wopi. 
Slišali bomo posnetek Barbarinega nastopa na zaključni slovesnosti festivala Pranger na gradu Podsreda 9. julija 2005. 
V mesecu mladosti se bomo posvetili vprašanju prisilne prostitucije. 
V današnji oddaji bomo poslušali nastop pesnice Taje Kramberger 9. julija 2005 v gradu Podsreda na zaključni slovesnosti festivala Pranger, srečanja pesnikov, kritikov in prevajalcev. 
Poslušali bomo pesem Afganistan leta 1951 v Tuniziji rojenega, od leta 1976 pa v Parizu živečega pesnika Taharja Bekrija. 
Od ponedeljka 9. maja pa do danes poteka v Ljubljani in Mariboru 12. mednarodni festival računalniških umetnosti. Festival je svoj porodni krč in odraščanje vrsto let doživljal v Mariboru kot prireditev MKC Maribor. S soorganizacijo ljubljanskega ArtNetLaba – društva za povezovanje umetnosti in znanosti, pa je svoje dogajanje prenesel tudi v Ljubljano.
Kraljevi flamski balet je ta teden gostoval v Ljubljani in naznanil bližanje letošnjega festivala EXODOS. Carju v veselje je predstava, ki je bila po 17.letih zopet postavljena na oder. Tokrat se je to zgodilo v sodelovanju z že omenjeno belgijsko baletno skupino in umetniško vodjo Kathryn Bennetts, dolgoletne tesne sodelavke Williama Forsytha, ki je balet v treh dejanjih prvič postavil v izvedbi Frankfurtskega baleta. 
Prejšnjo sredo je bil v Kinu Dvor premierno uprizorjen film Nikola Vukčevića, ki ga je bilo možno v slovenskem prostoru videti že na letošnjem LIFF-u. Film z naslovom Pogled z Eifflovega stolpa, ki je sicer nastajal v sodelovanju filmskih koprodukcij ex-Juge, naj bi naznačeval prebujanje črnogorske kinematografije po petnajstih letih sna. V primerjavi s Šijanovo komedijo Ko to tamo pjeva, ki je bila tudi del aprilskega filmskega sporeda Kina Dvor, lahko zaznamo strahotno izmaličenost filmskega karakterja, ki se je dogodil v obdobju 25.let. Če film iz 80.let prejšnjega stoletja še lahko budi nostalgično perspektivo zrenja nazaj v preživeli, razpadli sistem, pa film našega stoletja, vsaj v tem primeru, spodmika lovorike balkanski kinematografiji. 
Pred nekaj dnevi se je v mojih rokah po naključju znašla aprilska številka literarnega mesečnika Literatura. Presenetilo me je, ko sem v uvodniku revije - ki naj bi govoril o njeni vsebini, ali vsaj obdeloval določeno literarno ali umetniško temo – zasledil par exellance politični tekst Gorana Č. Potočnika z naslovom »Reformirati kulturo?«. 
Za večjimi, odmevnejšimi in pomembnejšimi umetnostnimi dogodki smo se navadili v naši domovini že zdavnaj stikati na tujem. Domače dogajanje namreč nikakor ne dosega razsežnosti že vrsto let uveljavljenih zahodnih prostorov. Tako kot so največje in najdragocenejše zbirke umetnosti 20. stoletja iz področja jugovzhodne Evrope, kamor sodi tudi naša dolina Šentflorjanska, v lasti tujih korporacij in posameznikov, ki jih pridno zbirajo, razstavljajo in jim tako dodajajo vrednost, želijo tudi naši umetniki in galeristi prodreti na zahodni trg in se tako izviti iz začaranega kroga domače brezizhodnosti.
Spoštovani verniki in gospodinje. Bliža se sveti dan, ko bo Ljubljana končno zaživela v blaženi luči. N asproti bencinske črpalke na Črnučah, le malo odmaknjena od Dunajske ceste stoji Podborškova kapelica. Nastala je okrog leta 1880. Imenovana je po včasih samostojnem kraju Podboršt s šestimi hišnimi številkami v katerem se bila največja kmetija Podborškova. Kapelico je dala zgraditi Podborškova Marjana, ki je živela sama in se je zaobjubila Mariji, saj ponižnost in sramežljivost je pa lepota devic in začetek vseh lepih čednosti, pravi Baraga. Zato se je dolgo časa reklo "Pri Marjaninem znamenju", danes pa se imenuje Podborškova kapelica.
Slika uspešnega filmskega festivala se danes meri z iz leta v leto izdatnejšim budgetom, večjim in udobnejšim mestom prikazovanja, povečano lastno promocijo in rastočim številom udeležncev. Stranski učinek je zmanjšana koncentracija tistih, ki jih zanima izključno projekcija, s čimer se prireditveni prostor pogosto zreducira v žur plac, kjer ogled filma ni nujno vključen. 
Slišali bomo nastop Ive Jevtić (1976), ki je nastopila 13. aprila 2005 v klubu Monokel na Metelkovi na Večeru gejevske in lezbične literature (v organizaciji ŠKUC - LL). Teksti so objavljeni v prvencu Težnost, ki ga je lani založilo društvo Apokalipsa v zbirki Fraktal. 
Danes nas bodo zanimali stereotipi, ki izhajajo iz razlik med navadami in govorom prebivalcev našega glavnega mesta in podeželanov. Razlike med deželo in mestom kot tudi razlogi zanje so večplastni. Na njihovi podlagi so zrasle predstave o mestu in meščanih ter deželi in njenih prebivalcih. Iz pregovorov, smešnic, šal, zgodb in anekdot lahko izluščimo posamezne drobce slike, ki jo imajo meščani o ljudeh z dežele in obratno. 
Poslušali bomo pesmi, ki jih je Miklavž Komelj prebral v parku Zvezda lanskega avgusta, ko je na festivalu Sanje predstavljal nove pesmi iz zbirke Hipodrom, ki bo pred poletjem izšla pri Založbi Mladinska knjiga. Poslastica na koncu branja pa bo pesem za otroke, naslovljena Dopisovanja (posvečena slovenski primatologinji Maji Gašperšič), ki bo izšla v knjižici pesmi za otroke. 
Vas kdaj, ko sklonjeni v kad perete noge, prešine pretresljiva misel, da ni nič res? Da je vse kar se dogaja, ne le med ščetkanjem narta, temveč tudi sicer, le fikcija? Da je vse neresnično? Če ste vprašanju pritrdili, se nikar ne bojte. Tovrstni prebliski namreč nikakor ne nakazujejo, da ste, milo rečeno, prismuknjeni, ali pa, še huje, podedovali shizofrene gene nekega pradeda. Gre najbrž le za to, da so v vaš cogito zasejana semena solipsizma.
Kraljica poezije asfalta, skisanega mleka, izpraznjenih vinskih flaš in umazanega perila se je konec januarja pripeljala do Ljubljane, da bi predstavila svoje drugo delo, roman »Črnec«. Slovenski prevod smo dobili lansko leto, na Hrvaškem pa je izšel leta 2004. Tatjano Gromačo je tisk opisal kot introvertirano osebo, ki težko prenaša obveznosti javnega predstavljanja knjig. Če je res, je to ostalo dobro skrito – saj smo bili pred časom v Gromki priče navdihnjenem branju in suvereni interpretaciji glasov različnih likov. 
Osojnikovim pesmim, ki so objavljene v knjigah (naj naštejem le zadnje štiri: Temni julij; Nekoč je bila Amerika; Iz Novega sveta; Gospod Danes), se pridružujejo nove. Ena takšnih, še sveža, je pesem, ki jo je interpretiral v Gromki na Metelkovi, Zapustiti Ljubljano.