Po dolgoletnem vodenju Iztoka Osojnika je lani funkcijo prevzela še previdna in zadržana mlada Miljana Cunta. Organizator Vilenice je Društvo slovenskih pisateljev, soorganizator Kulturno društvo Vilenica iz Sežane, imajo pa še 7-članski tako imenovani mešani odbor za Vilenico. Že lani se je čutilo, da želijo dolgoletni festival, ki se ga je držala oznaka »za sive panterje«, osvežiti. Koraki gredo, glede tega, v pravo smer. Novost je Zbirka Antologije Vilenice. Z urednico Jano Unuk sta antologijo sodobne baskovske književnosti, naslovljeno Etzikoak, sestavili in prevedli Marjeta Drobnič in Marjeta Prelesnik Drozg. Zbirka je namenjena predstavitvam manj poznanih književnosti širšega evropskega prostora, tudi književnosti manjštevilnih narodov. Glede na to, da smo doslej v slovenščini poznali le Beletrinina romana v tujini zelo poznanega baskovskega pisatelja Bernarda Atxage, je antologija štirinajstih baskovskih književnikov še kako dobrodošla. Navsezadnje vileniški odmik od zgolj zdrsljivega koncepta Srednje Evrope ni le programska svežina, temveč tudi smiselna zapolnitev belih lis. Poleg spremne besede v antologiji, ki jo je prispevala baskovska literarna zgodovinarka Jose Mari Olaziregi, je Vilenica ponudila še branje baskovskih pesnikov ter okroglo mizo. >>petrak, komentarji
Založba Beletrina je v letošnjem letu na meni za knjigoljube dodala roman francoskega pisatelja Erika Orsenna z naslovom Dolgo. Gre za osmi roman od devetih, ki so do sedaj nastali v literarni kuhinji maestra Orsenna in prvo delo, ki ga je mogoče brati v slovenščini. Prevod in spremna beseda k romanu sta delo Tanje Lesničar Pučko, ki njegovo pisanje označi kot “slikanje sreče brez patosa, lepote brez osladnosti in pristnosti brez afekta.” 
Končno predstava sodobnega plesnega izraza na odru beograjskega gledališča! Beograd, je prepoln raznoraznih teatrov, ki negujejo raznolike žanre. Tako si lahko na rednem repertoarju ogledate vse od klasičnih dramskih del do broadwayskih musicalov. Sodobno plesno gledaliče na beograjskih odrih ne obstaja. Tovrsten scenski jezik je za mnogoštevilne ljubitelje scenske umetnosti tu v Beogradu, vendarle prevelika uganka. Ljudje enostavno ne vedo kakšno zvrst izraznosti predstavlja tovrsten scenski dogodek. Pogoste raje ostanejo nevedni, kot da bi se podali v neznano gledališko dogajanje. 
V Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu so včeraj odprli intermedijski projekt v delu Aprilije Lužar z naslovom Popotnica tisoč in en čevelj. Lužarjeva k vsaki razstavi dodaja na novo nastale slike ženskih čevljev in z njimi dopolnjuje postavitev. Želi se približati številu 1001, ki simbolizira leto novega tisočletja in izraža željo avtorice po začetku novega obdobja, ki bi prelomilo s preživelimi vzorci, ki jih vsiljuje družba. 
Predstavljajte si, da sedite v velikem salonu znamenite vile, obdane s temnim gozdom. Poleg vas je tam še nekaj deset neznancev. Osebje vam streže z vinom in šampanjcem. V kotu se topi vroča čokolada, v katero namakate slastne jagode. V pričakovanju večera se morda zazdite sami sebi nekaj posebnega. Naenkrat do vas pristopi mična gospodična in vam ponudi repertoar. Izberete. Nato vas povede do skrivnostne sobane, kjer vam zaveže oči. Čakate, ne da bi točno vedli na kaj. Takole zvezanih oči se počutite nekoliko nemočni. Naenkrat se vas dotakne perje in zaslišite mehak ženski glas tik ob svojem ušesu. Morda trznete. Neznanka vas za nameček še priklene in popelje v domišljijski svet pripovedne zgodbe in čutne interakcije. Njene besede so lahko zapeljive in dotiki strastni, lahko pa vam zbujajo strah in telesno napetost Kakorkoli, po desetih minutah iz sobe izstopite vsaj presenečeni. In nedvomno nekoliko vzburjeni. 
V okviru Festivala Ljubljana je bila 30. avgusta v ljubljanskih Križankah slovenskemu občinstvu odigrana uprizoritev Tesla Electric Company v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Pandur.Theaters. Skromnost, samotnost, redkobesednost in nedoumljiva genialnost prepogosto prezrtega in pozabljenega Nikole Tesle so se v poldrugo uro trajajoči predstavi inscenirale ob udarni ter v živo izvajani glasbi skupine Silence. K t. i. hektičnosti pa sta pripomogla tudi mimetično-koreografsko gibanje in mehanična dinamika odrske scenerije. Ostri ter sunkoviti svetlobni efekti in spremljajoče besedilo Darka Lukića pa so v “kratek stik” speljali Teslov razcep med nenavadno intimnostjo in njemu nadvse neljubo, a neizogibno, javno izpostavljenostjo. “Vi meni samoto, jaz vam vse ostalo.” 
Najbrž ste že slišali zanjo. Teče skozi osem zveznih držav in tri časovne pasove, njena skupna dolžina pa je dobrih 2.400 milj. Nima uradnega začetka in konca, pa čeprav trdijo, da izvira v jezeru Michigan v Chicagu in se izliva v Pacifik v Santa Monici. Kar v resnici pomeni, da se nikoli ne konča. Legendarna Route 66, verjetno najbolj znana cesta na svetu. Cesta, ki je sproducirala toliko mitov, da ljudje še vedno verjamejo, da obstaja, pa čeprav je bila uradno ukinjena že leta 1985. Leta 1999 so jo prekrižarili tudi štirje Slovenci ravno pravšnje starosti, da so, kot pravi avtor, čutili potrebo pred letom 2000 absolvirati nekaj usodnih reči. In Route 66 je bila ena izmed njih. Kdo so bili torej štirje »suckerji, ki so nasedli mitu o odprti cesti«? Marcel Štefančič, JR, Borut Krajnc, Zoran Thaler in Bojan Krajnc. Prevozili so jo v štirinajstih dneh. V belem kadilaku. In ker je bil med popotniki tudi Marcel, je bilo najbrž le še vprašanje časa, kdaj bomo dobili knjigo. »Fasali« smo jo letošnjega leta, točno osemdeset let po nastanku mitske ceste. 
Letošnje poletje lahko slovenska arhitektura za trenutek upravičeno postoji, zajame sapo in se zadovoljno ozre nazaj. V moderni galeriji namreč še nekaj dni poteka razstava pod produkcijsko taktirko zavoda za prostorsko kulturo TRAJEKT, kjer se le–ta iz oči v oči sreča s skromnim a pokončnim starosto slovenske, pa tudi mednarodne arhitekture, Ilijo Arnautovićem. Za srečanje, za katerega je bil tako rekoč že skrajni čas, je zaslužen njegov mladi vnuk, Andrej Mercina, diplomant Ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Diplomsko delo pod mentorstvom Aleša Vodopivca je nastalo leta 2003, dobri dve leti kasneje pa smo bili priča odprtju istoimenske razstave v moderni galeriji in izidu knjige pod okriljem založbe Viharnik.
Art - Area ponovno naseljuje svoj redni termin. Njeni sodelavci pa se iz delovnih počitnic vračamo vanjo, polni novih moči. Miha se je pogovarjal z vodjo letošnjega 4. festivala Metamorfoze, Gajo Zornada. Predstavili vam bomo tudi zvočni dokument ene izmed začasnih urbanih intervencij, nastalih znotraj festivala, ki je svoje mesto našla na avtobusni postaji lpp. št. 6 , nasproti Filozofske fakultete. Njen naslov je "Na sončni strani alp" in je delo skupine "trie". Petja se je na festivalu Mladi levi poistovetila z zgodbami balkanskih kamionarjev v mobilni predstavi Stefana Kaegija, z naslovom Cargo Sofia.
Danes se v Kinodvoru začne predvajati film Moje poletje ljubezni, ki je med drugim prejel nagrado BAFTA 2005 za najboljši britanski film leta. Filmu se je poklonila mednarodna kritiška javnost. Zasluge za navdušeni odziv publike pa sta si provokativna zgodba filma in izvrstna igra osrednjih protagonistk razdelili z izvirno filmsko glasbo, ki jo je napisala med mladimi zelo priljubljena angleška skupina Goldfrapp. Od britanskega h goriškemu filmu ... 
Tudi zadnji teden Mladih levov je pokazal pestro bero svojega pretežno bolj gledališko obarvanega repertuarja, ki ga je množica hlastno požirala. Pri takem, še ne komercialno izrojenem in konceptualno trdnem festivalu je moč zaznati klimo, ki ugodno vpliva na razmnoževanje kreativnih idej in blagodejno vzpodbuja dejanja. Takšna, ki naslednja leta morda obrodijo sadove v obliki predstav ali pa pustijo zgolj neponovljivo izkustvo. 
Mladi ljubljanski kipar Boštjan Drinovec trenutno razstavlja v lapidariju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Razstavo malih plastik je poimenoval [skupaj!] Oseminštiridesetkratokolisveta, saj jo je posvetil prvi ženski, ki je poletela v vesolje in prav toliko krat obkrožila Zemljo. To je bila Valentina Vladimirovna Tereškova, ki se ji je uspelo leta 1963 osvoboditi zemeljske gravitacije in zaplavati v še človeško nekontaminiranem vsemiru.
Pred več kot desetimi leti smo pred Galerijo Kapelica v Ljubljani po končanih literarnih dogodkih, spomnimo se literarnih dvojcev, ki jih je vodil Mitja Čander, okušali vina z domačije Klinec iz Goriških brd. Naveza danes poznanih Beletrininih mož oz. imen Študentske založbe iz Ljubljane in medanskega vinarja Aleksa Klinca je tedaj prisluhnila tako rekoč norosti mladega nadebudnega vinarja z roba zahodne meje. Ta norost je kmalu prerasla v festival Dnevi poezije in vina, ki so se letos v precej spremenjeni Medani zgodili desetič: leta 1996 je bila Medana prvič v atmosferi, počivala je le leta 2000, ko se je zgodil Vlak literature. Letos torej upravičeno z veliko mero nostalgije in spominjanja teh desetih let.
Mestnem muzeju predstavila slovenska različica Muzeja prekinjenih ljubezni. Je ta razstava umetnost, se je na začetku in koncu besedila v Areni - časopisu festivala Mladi levi spraševal Samo Gosarič. In odgovarjal: "O ja, cela drama." Gosarič je pisal o zbirki artefaktov ostalih po neuresničenih, izjokanih in odmrlih ljubeznih. Na kup sta predmete in zgodbe zbrala Olinka Vištica in Dražen Grubišič iz Zagreba in v Mestnem muzeju jih, vse do 20. septembra, lahko tudi vi dopolnite s svojo kramo. Torej. Je to umetnost?
Čeravno je poleti V Beogradu večinoma gledališko zatišje, se v okviru Beograjskega poletnega festivala tu in tam zgodijo zanimive gledališke predstave. Ena takih je tudi predstava „Ružni“, ki je bila uprizorjena na večerni sceni gledališča ’Duško Radović’. Predstava je del festivalskega programa poimenovanega„Megapolis“, ki je posvečen fenomenom urbanega življenja. 
Do 27. avgusta je v galeriji Škuc na ogled konceptualno zanimivo zasnovana razstava z imenom Srečanja. Sodelovanje dveh kustosinj je pripeljalo do odlične razstave. Josephine Jan Michau je vsaj začasno članica umetniške družine Jan, ki se predstavlja na razstavi. Druga kustosinja, Dunja Kukovec, je večinoma zavezano novo-medijskim praksam. Pa vendar se njen angažma pri razstavi Srečanje smiselno vključuje v krog njenega delovanja. Razstava se namreč spopada s »kritiko odtujitvenih delovnih procesov in na prvo mesto postavlja 'razliko' in takojšnjo deleuzejansko samouresničitev aktivnega posameznika.«
V okviru 150-letnice Freudovega rojstva je v Ljubljani potekalo kar nekaj predavanj o Freudu. Omenim naj Žižkovo predavanje v Mestnem muzeju, kjer se je lotil analize aktualnih družbenih dogodkov s psihoanalitične perspektive. Njegovo kratko, a sočno in vsestransko predavanje je bilo začinjeno z veliko mero pretanjenega humorja, zaradi česar je Žižek izvrsten in popularen svetovni predavatelj, kar je med psihoanalitiki prava redkost. Na koncu predavanja je Žižek poudaril misel, da v teh časih manjka dobre teorije, saj vladajoči državni aparati napihujejo idejo »manj filozofiranja, več dela« prav zato, ker se bojijo vpliva dobre in konstruktivne teorije. Ta je lahko podlaga za razvoj nove ideologije, ki lahko čez čas privede do sprememb v državnem aparatu. 
Konec poletja nas je filmske navdušence Kinodvor prijetno presenetil s premiero Klapischevega novega filma Ruske Lutke, ki so nekakšno bolj ali manj logično nadaljevanje njegovega prejšnjega celovečerca L'Auberge Espagnole. V ruskih lutkah so študentski junaki pet let starejši, vstopajo torej v trideseta leta, in nekoliko utrujeni iščejo vlogo, v kateri bi lahko udobno preživeli naslednjih nekaj let.
V četrtek, 17. avgusta, se je s predstavo Roadmetal Sweetbread angleške gledališke skupine Station House Opera začel 9. mednarodni festival scenskih umetnosti Mladi levi. Organizatorji so, predvsem zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, opustili lansko idejo in eksperiment, da bi namesto mednarodnega festivala Ljubljančani imeli kar mednarodno sezono. Pravijo, da kljub pridobitvi novih prostorov očitno za to še ni pravi čas, po drugi strani pa je konec avgusta preprosto zazevala praznina. Tako se festival letos vrača v obliki, kot smo ga poznali in kot – tako vsaj zatrjujejo organizatorji – ga je najbolje sprejela tudi publika. 
14. avgusta je minulo natančno 50 let od smrti nemškega dramatika Bertholda Brechta. Brez zadržkov lahko takoj zatrdimo, da gre za eno največih umetniških osebnosti 20. stoletja. Poleg tega, da je bil eden najpomembejšnih, če ne celo najpomembnejši dramatik modernega gledališča, je bil Brecht prav tako in ne nazadnje tudi gledališki teoretik, režiser, pesnik, materialistični dialektik, sopotnik Partije ter ženskar. Njegovo življenje in delo nista pomembna samo z umetniškega vidika. Gre za paradigmatično in emblematično figuro prejšnjega stoletja.
Avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja ni treba posebej predstavljati. Ni dvoma, da gre za enega najpomembnejših evropskih režiserjev, ki ustvarjajo v zadnjih dveh desetletjih. V njegovem opusu ni preveč oscilacij. Od svojega prvega filma Sedmi kontinent iz leta 1988 pa vse do lanskoletnega canskega nagrajenca za režijo Skrito je Haneke konstantno briljanten in dosleden v svoji filmski poetiki. Ta doslednost pa je posebne vrste. Njen del je tudi to, da nas Haneke z vsakim novim filmom znova preseneti. O njegovih filmih lahko na splošno rečemo, da so anti-holywoodski, saj v njih na videz ni nič spektakularnega in so zaradi tega mnogim dolgočasni. Lahko rečemo še marsikaj, vendar bo eno gotovo držalo: ti filmi so predvsem inteligentno posneti.
V Ljutomeru so leta 1905 nastali prvi slovenski filmski zapisi, ki jih je v eni osebi režiral, editiral, produciral in posnel ljutomerski odvetnik in svetovljan dr. Karol Grossman. Natanko 101 leto kasneje pa se je v Ljutomeru odvijal »2. Grossmannov festival filma in vina«, ki znova opozarja, da ime Karola Grossmana v tem kraju še ni utonilo v pozabo.