Začetki brooklynskega tria We Are Scienists segajo v leto 2000, ko je njujorško rockovsko podtalje doživljalo tektonske premike z novo generacijo skupin in izvajalcev, ki so se pod vtisom številnih reizdaj post-punkovske ere s preloma 70-ih v 80-a znašli ob boku nove generacije revitaliziranega rocka in ji hitro spodnesli primat. Na revitalizirano neodvisno založništvo v Veliki Britaniji in na splošno evforijo za obujenim zvokom ranih 80. let prejšnjega stoletja je hitro in tudi učinkovito reagirala tudi sama velika glasbena industrija. Dojela je, da se vedno več mladih zateka nazaj v garaže, da jih spremljajo fanatični vrstniki, da gre za novo generacijo, katere kupno moč je treba izkoristiti. We Are Scientists so se po petih letih gomazenja po podtalju znašli med najbolj vročimi imeni aktualne glabene ponudbe in dogajanja nasploh. >>

Belle and Sebastian so eden tistih bendov, s katerimi si delim določeno osebno zgodovino in me zato vedno znova navdaja z nelagodjem, ko pridejo ven z novo plato, ki čaka, da se do nje opredelim – bodisi v navdušenje, bodisi v ravnodušnost ali razočaranje... Vse od Milana pred skoraj štirimi leti, kjer sem jih videla v živo in se prepričala o tem, da postajajo veliki, me je zanimalo, kako se bo ta rast odražala v njihovem glasbenem outputu. Za bend, ki je svoj nedvoumni šarm temeljil na sramežljivosti, preprostosti, skromnemu priznavanju, da niso ne virtuozni, ne perfektni, da so pravzaprav samo otroci delavskega razreda, ki si želijo uspeti v lajfu, sem se seveda lahko spraševala, kaj se bo zgodilo z njimi v smislu reakcije na očitno rast iz marginalnega škotskega »kulta« v svetovno prepoznano »religijo«, ki zdaj celo dobro kotira po top-lestvicah. Bodo blefirali, da se jih vse skupaj ne dotakne in se furali na imidž upornikov, kot so sicer iz middle-class udobja prihajajoča deca tipa Radiohead ali The Strokes? Se bodo oklepali preteklosti in jo perpetuirali do točke, ko jih sploh ne bom več mogla poslušat? Kako se bodo osmislili, na novo, zdaj ko je jasno, da so očitno prerasli tisto, zaradi česar so nam sploh postali zanimivi? (v celoti) ... >>

Kako preliti tiste radostne in romantizirane predstave o Karibih na glasbeni plošček? Povsem preprosto, v studio zapremo Georga Evelyna alias Nightmares on Wax, renomiranega producenta za katerega so pri angleškem Times zapisali, da je eden tistih ljudi, ki so sposobni ustekleničiti sonce. Kot začetnik izraza downtempo oziroma chill-out se srečuje z prenekatero opazko na ta račun. Verjetno razlog tiči v dejstvu, da velik del glasbe ki se uvršča v ta glasbeni žanr, zveni nekoliko prazno in poleg umirjanja od celonočnega norenja izčrpanega organizma, nima kakšne druge vidnejše naloge. Pri glasbi Nightmares on Wax se s tem ne moremo strinjati saj njegova odlična reinterpretacija glasbe iz 60'h in 70'h let minulega stoletja, poleg blagodejnega dejavnika ponuja tudi tistega izobraževalnega. Novi album 'In a space outta sound' se stilsko še nekoliko bolj nasloni na soul glasbo ki so jo definirali pri založbi Motown (v celoti) >>

Glasbeniki s področja Finske so večinski populaciji poznani predvsem z glasbenih lestvic, kjer kljub svoji komercialni naravnanosti uveljavljajo recimo temu temačnejšo razlago rock glasbe. Primera sta recimo mainstreamovski atrakciji Him ter Rasmus. Mnogokrat zasledimo na tem področju darkerske in pop elemente, po drugi plati pa nas presenečajo z dokaj netipičnimi pristopi, kot na primer godci Apocalyptica, ki razmetavajo svoje grive ob igranju violončel. Ena prvih zasedb, ki je prebila led in stopila v mednarodne vode, pa so bili prav Amorphis, ki pa so za razliko od komercialnejših ter kratkovidnih poskusov finske glasbene druščine ostali zvesti svojim načelom. Tako so do tega časa dosegli malone kultni status na več ravneh (v celoti) ... >>

Novi, pred kratkim izdani album slovenske, poenostavljeno rečeno, etno-rock zasedbe Katalena je s svojim naslovom, preden se je lahko karkoli že zares slišalo z njega, vzbudil pri marsikomu verjetno mnogo domnev in ugibanj, kaj se skriva pod tem naslovom, in s tem pri poslušalcih vzbudil dovoljšnjo mero pozornosti. Tako je sam naslov novega albuma (oziroma njegov prvi del), Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti, obetal zanimiv izbor ljudskega materiala, ki izhaja mogoče iz najbolj geografsko in stilsko raznolikega, dramaturško razdelanega ter repertoarsko bogatega slovenskega ljudskega običaja − ohceti oziroma svatbe ali poroke. Drugi del naslova pa je nakazoval na nekaj razburljivega in ne povsem predstavljivega. In kako se je to realiziralo oziroma materializiralo pred našimi ušesi? (v celoti) ... >>

Beth Orton je že dolgo mehak, krhek melodičen glas na samem robu glasbenega podzemlja in sredinske struje, ki se skozi formo pesmi spogleduje s sredinskim rockom, bluesom, folkom in country rockom zahodne ameriške obale. Zavezana formi lepo krojenih pesmi s preveč osebnim tonom in lirično odmaknjena od prevladujočih tem za ovčjerejo mainstreama je s svojo četrto samostojno ploščo ''Comfort Of Strangers'' ustvarila svoj najmočnejši album doslej ... >>

Jay Dee aka J Dilla aka James Yancey sodi med najbolj inovativne hiphop producente zadnjih let in ga tako lahko postavimo ob bok Madlibu, Princu Paulu, Danu the Automatorju ... Je eden redkih glasbenikov, ki jo povsem legitimno odnese tako na underground kot tudi mainstream sceni. Produciral je namreč tako podzemne kot tudi že precej popaste izvajalce. Znan je kot profesor Akai MPC semplerja, saj dela večinoma le na tem kosu opreme, pa vendar konstantno snema svetovne hite. Plošča Donuts je v celoti inštrumentalna. Sestavljena je iz enaintridesetih kosov, večina je dolga po dobro minuto, noben pa ni daljši od dveh minut. Gre torej za izjemno dinamično, že skoraj shizofreno, sestavljanko hiphop beatov (v celoti) ... >>

Naši radijski prostori, kadilnica, dvigalo in gotovo tudi kakšna spregledana stena so približno leto pa pol porisani z majhnimi belimi duhci. Mali stripovski oblaček, ki se razteza iz njihovih ust, premore prostora za samo eno besedo: LIARS. V takšni preobleki se nam je predstavila brooklyinska trojka, ko je v okviru predlanske evropske turneje obiskala tudi naše kraje. Njihov prvenec They Threw Us All In A Trench And Stuck A Monument On Top je šel mimo nas skoraj neopažen. Nas je pa zato toliko bolj pritegnil njihov drugi album They Were wrong, So we Drowned. Nekateri izmed nas smo se pustili oplaziti predvsem z zgodbo iz ozadja nastanka tega albuma. Sam naslov namiguje in sega daleč nazaj. Naslanja se na srednjeveško legendo o procesiji izganjanja čarovnic, nastalo nekje v nemškem visokogorju. Da bi jih odgnali, so morali ljudje proizvesti enormne količine hrupa. Letošnje oz. lansko poletje se je trojica vrnila v bolj urban studio. Nocoj bomo priča njihovemu najnovejšemu izdelku, ki sliši na ime Drum's not dead (v celoti) ...
>>

Trio iz Baltimora z vokalistko demonskega glasu, Katrino Ford.
Vse sorte inštrumentarija.
Dodelana zvočna slika prefinjene produkcije in nemirne energije.
Punkrock s tereminom ali nojz na hammondu? Kabaret?
(v celoti) … >>

Bettye LaVette ima takšen glas, ki mu lahko verjamemo. Ne glede na to, da je njeno ustvarjanje širšemu občinstvu slabo znano, ima Bettye skladbo, ki sodi v svojevrsten nezavedni kolektivni spomin. Gre za skladbo Let Me Down Easy, ki jo je leta 1965 objavila pri založbici Calla. Bettye LaVette je kultna pevka soula, še posebej priljubljena med ljubitelji severne šole, tako imenovanega nothern soula. Čeprav je Betty začela snemati že pri šestnajstih letih, razvoj njene kariere pušča široko odprto vprašanje, zakaj kot enkratna pevka ni postala množično čislana diva. Doživetje albuma »I've Got My Own Hell to Raise« je posebno tudi zato, ker je zgodba Bettye LaVette dolgo časa ostala skrita za reflektorji. Presenečenje, ki ga prinaša deset pesmi, je pozitivno, saj odkrivamo pevko izjemnega talenta in izvajalko vitalne zrelosti. >>

Finsko harmonikarko Mario Kalaniemi pri nas poznamo predvsem po njenem delu v mednarodnem meharskem projektu Accordion Tribe. Slednjega smo lahko na koncertnih odrih preizkušali dvakrat, enkrat pa smo si pustolovščine članov zasedbe, v kateri je tudi naš harmonični prvoborec Bratko Bibič, lahko ogledali na filmskem platnu. Finska prva dama harmonike pa prihaja sedaj na svoj solistični nastop, dan pred njenim koncertom pa v Tolpi bumov predstavljamo njen prvi solistični izdelek Bellow Poetry (le v par komadih jo spremlja kitarist Olli Varis, ki je sicer skrbel za miks albuma).


>>

Mičijo Jagi nam svojo zgodbo odkrije že kar z naslovom albuma. Seventeen namreč ne asociira na najstniška leta ali kaj podobnega, ampak zelo konkretno pove, da bomo eno uro soočeni z glasbo, ki je zaigrana na sedemnajstrunski basovski koto. Njena zgodba je torej zgodba o inštrumentu, ki ni nekaj posebnega samo zato, ker ga mora izvajalec, še posebno krhka umetnica kot je Mičijo Jagi, prenašati naokoli z veliko muko. Njegova posebnost je tudi ta, da gre za japonske razmere za mlad inštrument, saj ga je šele leta 1921 izumil najbolj cenjen japonski skladatelj za koto, Mijagi Mičijo. Z njim je povezal zakoreninjeno tradicionalno uporabo tega inštrumenta, kot jo poznamo še iz starodavnih dvorskih časov Japonske, s sodobnostjo na čelu z novimi tehnikami in prijemi. Ustvaril je platformo, na podlagi katere današnji mojstri kota z nekaj ustvarjalne domišljije brezmadežno uporabljajo tradicijo v najrazličnejših žanrih, tudi tistih, ki so na Japonsko kot strela udarili z Zahoda ... >>

Še preden bo letos skupina Leningrad iz Sankt Peterburga zaokrožila deset let delovanja, se je spremenila iz klubske atrakcije v skupino štadionskih dimenzij. Zaradi svojega neposrednega, obscenega, vulgarnega in grobega izrazoslovja se mora, ne glede na sloves in renome, velikokrat zateči k alternativnim izvedbam svojih koncertov. Že nekaj let so tako trn v peti moskovskim oblastem, ki jim prepovedujejo nastope v ruski prestolnici, kjer skupina nastopa prej ilegalno kot pa legalno. Ko je že kazalo, da so se Leningrad po desetih samostojnih albumih ustalili z glasbenim slogom, ki mu dajejo presežek prav vulgarna besedila ostrega jezika, je konec lanskega leta izšel nov album Hleb. Naslovljen po eni izmed ključnih ruskih ikon preživetja, kruhu, je puščal vtis, da z njim nadaljujejo ustaljeno pot, vendar so z njim Leningrad odprli novo stran. >>

Rap na ameriškem "southu" je že nekaj časa predmet neplodnih razprav. Novodobni "crunk" oz. "Dirty south" raperji so zavzeli svoje mesto tudi v newyorški masivni produkciji, kjer s svojimi "pain in the ass" komadi kraljujejo na vrhovih lestvic. Njihova protiutež pa so bili OutKast ali Goodie Mob. No, pa ne samo oni, tu je še dvojec, ki občasno preraste v trio in sliši na ime CunninLynguists. Odlični producent Kno, ki vse bolj sodeluje z največjimi imeni hiphopa, ter mc Deacon The Villain sta s pomočjo raperja Nattija (pojavi se na prbiližno polovici komadov), objavila svoj že tretji album, ki pa je veliko bolj koheziven kot prva dva, sicer dobra in uspešna albuma. S "soulful" zvokom nas in dobro interpretiranimi zvoki se fanta uspešno nadgrajujeta še v tretje, kljub vsem odličnim Deaconovim verbalnim zmožnostim pa je boljši del te sicer odlične plošče še vedno producent Kno ... >>

Na valovih tega radia smo že večkrat poročali o intenzivnem in plodnem delovanju mariborskega jazzovskega kitarista Sama Šalamona, ki je v nekaj letih objavil kar nekaj odmevnih albumov –kar nekaj posnetih pa jih že čaka na objavo –, med drugim tudi na tem radiu pohvaljenega lanskoletnega Ela's Dream. Šalamon skoraj vsak album posname z drugačnima zasedbo in konceptom. Tako vam v današnji oddaji, prav na dan Šalamonovega nastopa v abonmaju Cankjarjev jazz z novim kvartetom, v katerem je tudi Michel Godard, strežemo z njegovim v New Yorku s tamkajšnjimi glasbeniki posnetim albumom Two Hours. Album je izšel pri španski založbi Fresh Sound Records, natančneje v njeni seriji New Talents, našemu kitaristu pa družbo delajo tenorski saksofonist Tony Malaby, kontrabasist Mark Helias in bobnar Tom Rainey (v celoti) ... >>

Štirje pravi dedci so ob koncu devetdesetih z nekompromisnim noise rock žarom oplemenitili svoj punk-rockovski izraz, ki se je izbrusil na začetku novega tisočletja po številnih nastopih na slovenskih in okoliških klubskih odrih. Jedro zasedbe so sestavljali bobnar Igor Bašin, basist Boštjan Benčič, kitarist Matjaž Manček in vokalist Boris Veler. Na svojih koncertih so »Dedci« prepričali s sproščenim, včasih tudi temperamentnim nastopom, zato se nam ob spominu na te dogodke vedno prikrade nasmeh na obraz. Po letu 2003 od »Štirih pravih dedcev« nismo slišali nobenega glasu in potem so letos prijetno presenetili s svojimi prvimi uradnimi posnetki, ki so sicer nastajali že leta 2002. Ostra in hkrati hudomušna začimba z imenom »Poper« je dobrodošla popestritev slovenske neodvisne glasbene kulinarike, saj predstavlja neobremenjen dokument punk rock kreativnosti iz bližnje preteklosti. >>

Lansko leto je minilo v znamenju mnogih simpatičnih plat, kakšnih glasbenih presežkov pa skorajda ni bilo slišati. Nekateri glasbeniki, ki so glasbeno sceno pretresali z izdajami v preteklih letih, so lani producentsko počivali, za razliko od njih pa so se k snemanju končno spravili že dodobra uigrani Pivot. Lani so izdali svoj prvenec z naslovom »Make Me Love You«, ki po svoji drznosti ne odstopa od večine albumov 2005-ega leta in tako plove v varnih vodah popularnejše alternative glasbe. Ansambel Pivot se je formiral v letu 1999 v avstralskem mestu Sydney. Gre za petčlansko zasedbo, ki si je že zgradila nekaj mednarodnega ugleda z udejstvovanjem v globalni eksperimentalni sceni (v celoti) ... >>

CHAN MARSHALL alias CAT POWER se tri leta po sijajni plošči You Are Free vrača z novim album The Greatest. Njegov naslov ne označuje zbirke njenih največjih uspešnic, kakor bi ob površnem branju utegnili sklepati, temveč se – v edninski pridevniški obliki – nanaša na samo glasbenico, ki v naslovni skladbi med drugim zapoje: »Nekoč sem hotela biti največja/ dve pesti iz trdne skale/ in z možgani, ki bi lahko pojasnili vsak občutek.« Če je status "največje" preveč fenovska kategorija, da bi ga na tem mestu odločno zagovarjali, ji zmožnosti izražanja palete čustev in občutkov ne moremo oporekati, saj jih razkriva (tudi) na pričujočem izdelku. Z do zdaj najštevilčnejšo zasedbo, desetimi, pretežno memphiškimi glasbeniki, je CAT POWER v Meki južnjaških muzik posnela subtilno, iskreno in preprosto lepo ploščo (v celoti) ... >>

Tokrat se bomo spomnili na nekoga, ki je vsaj v južnejših predelih Črnega kontinenta še ena izmed nespornih legend afriške popularne godbe; hkrati pa na neko osebo, ki smo jo v teh krajih za časa njene pred slabima dvema letoma dokončno zaključene, pred tem pa nadvse uspešne glasbene kariere po krivici, a z razlogom, ki se mu reče »upravičena skepsa« - ne dovolj poučenih - zanemarjali. To pomanjkljivost vsaj priložnostno odpravljamo, ko tokrat govorimo o Brendi Fassie ter predstavljamo njen zadnji pravi album »Mali«. Ta je bil sicer posnet pred njeno smrtjo in izdan že sredi leta 2004. A ker ne gre samo za njen zadnji pravi izdani, ampak zagotovo tudi za njen avtorsko najboljši album ... (več) >>

Gromska strela bi lahko prosto prevedli v indie rockovskih krogih ime sedaj že kultne eksperimentalne, nojz rock zasedbe Lightning Bolt iz kraja Providence, na Rhode Islandu v ZDA. Boben in bas duo, ki ga sestavljata dva Briana, Chippendale in Gibson, si je dal zavestno pomenljivo ime, ki ju že v naprej okarakterizira kot gromko, rušilno in udarno zasedbo. Svoj kultni status sta si pridobila po eni strani s povsem samosvojim, unikatnim glasbenim izrazom in po drugi s svojimi nenavadnimi koncerti. Znano je namreč, da na njih vedno nastopata v isti ravnini, kot se nahaja publika, tako rekoč med njimi (torej nikoli na odru) in vedno uprizorita divji šov. Njuna posebnost pa je tudi petje, ki ga izvaja bobnar Chippendale. Med igranjem ima v ustih nastavljen mikrofon, v katerega med bobnanjem poje oziroma spušča čudne zvoke, ki prihajajo ven popačeni, distorzirani in zliti z ostalim hrupom (v celoti) ... >>

Konec lanskega leta se je izpolnila obljuba velikih zvezd trenutne alternativno mainstreamovske godbe po imenu System of a Down. Luč sveta je še v istem letu ugledalo nadaljevanje oziroma drugi del napovedanega dvojnega, vendar ločeno izdanega albuma »Mezmerize / Hypnotize«. System of a Down so v zadnjih letih zrasli, postali zares veliki, zreli za veliko headline turnejo, na kateri so poleti in jeseni s pomočjo teksaških sanjačev The Mars Volta polnili dvorane in stopali na zares velike odre (v celoti) ... >>

Kdorkoli je kadarkoli pomislil, da je rock mrtev, se je zmotil. Da bi lahko pozabili na rock, bi morali spremeniti temelje, na katerih sloni popularna kultura. Je pa res, da vse panoge ustvarjanja beležijo vzpone in padce, in je tudi res, da je sam rock nemalokrat adolescentsko, celo infantilno dramatičen in da je tema življenja in smrti tudi zato prav pogosta. Vzponi in padci so dejstvo. A od začetka novega tisočletja je rock v vzponu. Zadnji bend, ki izredno prepričljivo, celo virtuozno potrjuje ustvarjalnost v rocku, so Arctic Monkeys. S prvencem Whatever People Say I Am, That's What I'm Not , ki je bil objavljen konec januarja, so v prvem tednu postavili rekord v prodaji albumov. >>

Aqueduct je glasbeni soloprojekt pisca besedil in pevca Davida Terrya iz Tulse v Oklahomi. V Tulsi razen The Flaming Lips ni dobro razvite glasbene scene, ki bi z obiskom, večjim od 50 ljudi na koncert, spodbujala ustvarjalca, kot je Terry. Verjetno so prav zaradi tega The Flaming lips skoraj vedno prva   etiketa, pod katero žigosajo glasbo Aqueduct. Glasba bazira na ritem mašini, klaviaturah in vokalu, v kar so dokaj spretno vpete še kitare, bas linije in živo bobnanje. Ker glasbena podlaga pesmi ni zelo kompleksna, produkcija pa je zelo lo-fi in garažna, bi albumu zlahka prisodili instantnost. Tudi besedila so preprosta, skoraj preveč neposredna, v njih bi težko iskali genialnost. Prav v tem pa je čar glasbe Aqueduct (v celoti) ... >>

Mešanica argentinskih pamp, sicilijanskih kasat in grških golih otokov, ki prihaja iz Denverja, Colorado. V njihovih glavah je prostran svet filmskih podob. Oni so Tarantella. Malo vas zamrežijo in potem zbežijo v 6/8 taktu vrtoglavega plesa. Kako so se znašli med nami, preberite tu ... naprej ... >>

Na albumu A Life in Suitcases, ki z glasbo podpira Greenaweyevo trilogijo The Tulse Luper Suitcases, Kržišnik nadaljuje in razširja koncepte ter ustvarjalne prijeme z albuma Stories from Magatrea, na katerem se je prvič predstavil s svojim virtualnim simfoničnim orkestrom. Kržišnik namreč, čeprav sam nima »klasične« klasične izobrazbe, na svojem računalniku ne le sklada orkestrsko glasbo, pač pa tudi s pomočjo posnetih vzorcev sam tudi odigra večino partov. Kljub (ali pa prav zato?) računalniško generiranem zvoku klasičnih instrumentov zvenijo skladbe presenetljivo živo, polno, mesnato (več) ... >>

Kljub neštetim novo izumljenim skovankam za pojmovanje posameznih glasbenih izrazov se tu in tam še vedno zgodi, da se na trgu pojavi izdelek, ki ga tudi pri najboljši volji ni moč uvrstiti v prav noben obstoječi rod. Eden takih je tudi samonaslovljeni prvenec kolektiva, ki sliši na ime Schwabinggrad Ballett. Ne gre za klasično glasbeno zasedbo, ampak nekakšen prehoden, neinstitucionalen klub enako mislečih umetnikov in aktivistov, čigar obseg se nenehno spreminja glede na potrebe posameznih performansov, skozi katere izražajo svoje skrajno levičarsko prepričanje in nasprotovanja s kakršnimikoli vojaškimi posegi. O močni politično kritični noti kolektiva nas opominja že njegovo ime, ki je skovanka imen Schwabing, muenchenskega okraja, ki velja za zibelko nacizma, in Stalingrad, mesta, kjer je nacizem doživel največji poraz, ki je obenem tudi spreobrnil potek druge svetovne vojne (v celoti) ... >>

Za psevdonimom Blockhead se skriva newyorški glasbeni ustvarjalec
Tony Simon, ki sodi v kroge producentov »emocionalnega« instrumentalnega hiphopa, kot so na primer RJD2, Shadow in El-P, in katerih najmočnejše shajališče so razne male neodvisne, pretežno ameriške, založbe, med njimi je najbolj znana Def Jux. Blockhead ni novinec na sceni, saj je sproduciral devet komadov, torej večino, na albumu Labor Days Aesop Rocka in sodeloval tudi z drugimi velikani »indie« scene, kot so Slug of Atmosphere, Murs, Mike Ladd in nazadnje Cage (zanj je poleg Shadowa, RJD2-ja in El-P-ja sproduciral zadnji album). Blockhead ima prepoznavno umazano, »raw« produkcijo, ki temelji skoraj izključno na vzorčenju (semplanju).

>>

Tridesetletni, v Brooklynu živeči neo-folki SUFJAN STEVENS [izg. SOOF-yon] je pred tremi leti s ploščo Greetings from Michigan: The Great Lakes States začel svoj mamutski projekt: v življenju namerava posneti 50 albumov, posvečenih posameznim ameriškim zveznim državam. Rodnemu Michiganu je lani sledil Illinoise, ki ga je uredništvo Pitchforka razglasilo za ploščo leta 2005, navdušujoče ocene pa so mu namenili tudi pri številnih revijah in časopisih, kot so Billboard, Rolling Stones, Guardian, New York Times. Bogati vokalni in instrumentalni aranžmaji ter z osebno noto zaznamovana besedila, ki vključujejo primerne "zunanje" reference in opazno religiozno konotacijo, so bili očitno pravi ključ do uspeha. (v celoti) ... >>

Drugo leto, leta 2007, bomo zagotovo priče afirmativnim zapisom o britanski skupini Fall. To ne bo šlo mimo naših oči brez razloga. Za začetek navedimo vsaj dva. Prvi bo okrogel, trideseti jubilej neprekinjenega delovanja te samonikle zasedbe, ki brez kompromisov in odstopanj strumno koraka po rockovski sceni. Brez pretiravanj jo lahko obdarimo s kolajno ene unikatnejših in originalnejših skupin v zadnjih tridesetih letih. . Najnovejši album Fall Heads Roll nas ne pusti hladnega, je plošča, ki privleče posluh s spontanostjo, drznostjo in prepoznavno neotesanostjo ter ne da miru kot stari pokvarjeni nergač. Bogata diskografija Fall se je povečala za ploščo, s katero se ponavlja dejstvo obelodanjeno v reku največjega fana skupine Fall, pokojnega Johna Peela: "Zmeraj drugačni, zmeraj isti!" (v celoti) ... >>

Zdi se, da je Bernhard Fleischmann tudi tokrat nepopravljivo dunajski v najbolj klasičnem pomenu te besede. Ne samo, da je njegov novi album spet ena taka kofetarska zadeva, tudi njegova spremljevalna oziroma podporna zasedba je sestavljena iz preverjene vrste dunajskih jazzerjev in improvizatorjev, ki pa se tokrat spuščajo v ustvarjanje povsem poslušljivih melodij. The Humbucking Coil je čudovita in lepa plošča, na površju nežna in poslušljiva, v zvočnem bistvu pa kot vedno zapisana godbeni drznosti in subtilnemu eksperimentu. >>