Nekateri jih ne marajo, češ da so prečisti, preveč dodelani - preveč brez napak. Toda ti morajo biti v veliki manjšini, kajti skoraj nemogoče je preslišati in nemogoče ne vzljubiti njihovo briljantnost, izjemno ustvarjalnost in energijo, ki se že neštetič kaže na njihovem zadnjem albumu Answer, izdanem lani na lastni založbi Justa records. Ali sploh znajo razočarati? Odgovor sledi danes ob 19.00 v Tolpi bumov. >>

Ideja o bendu, ki bi v življenje znova obudil že praktično pozabljene stare ljudske pesmi z ulic večnega mesta, se je porodila v mislih italijanskega folk-blues kantavtorja Giampaoloa Felicija. Somišljenike je kaj hitro našel v glasbenikih odprtega duha, ki se podobnih nalog ne ustrašijo zlahka in so vajeni vsakovrstnih sodelovanj. Impro-harmonikaš Luca Venitucci, vibrafonist in nekdanji učenec Stevea Reicha, Valerio Borgianelli, ter rimski band Zu so se zdeli več kot primerna izbira. Nekoliko bolj presenetljivo se je projektu pridružil še bostonski kitarist Geoff Farina, nam bolje znan po udejstvovanju v indie rock bendu Karate. Tako je leta 2002 nastala svojevrstna supergrupa, ki jo druži goreča želja po muziciranju in oživljanju starih glasbenih vsebin. Skupno jim je goreče srce – Ardecore. >>

»In the Heart of the Moon« je naslov albuma, nad katerim se je vso drugo polovico lanskega leta navduševala tako kritiška kot poslušalska srenja, ki ju zanima tovrstna godba. S skupno igro sta ga zakrivila dva izmed vidnejših zahodnoafriških mojstrov akustičnih glasbil: kitarist Ali Farka Toure in igralec na koro Toumani Diabate. Ponuja prve nove javnosti dostopne posnetke obeh mojstrov po več kot petletnem premoru. Nastali so lani februarja s pomočjo mobilnega studia, postavljenega v hotel Mande v Bamaku v treh zaporednih dneh, v treh dvournih spontanih »sešnih« obeh igralcev. Na njih sta sproti »vlekla« iz svojega glasbenega spomina svoje najbolj priljubljene skladbe, ki sta si jih sicer začela v praktičnem smislu prisvajati v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, in jih po svoje oblikovala. >>

Valterap je tisti fant, ki je pred leti nastopil na Klubskem maratonu z izpiljenim flowom in zanimivimi teksti. Je tudi tisti fant, ki je nekaj kasneje posnel 10-minutno pravljico "Janček". In je tudi tisti fant, ki je svoje prve raperske korake naredil pred več kot desetimi leti, ko je sodeloval v crossover skupini "PPFK". Tudi tisti, ki se je nekoč imenoval Cess-One in risal grafite, je on. Tudi tisti, ki ga mnogi "ne zastopiste ku rapa", je on. In on je tudi tisti, ki je na kompilaciji 5 Minutes Of Fame, skupaj s Kingom, predstavil komad "1, 2, 3" in goriško rapersko sceno. Valterap je tudi tisti odličen freestyler, ki je Trkaju pred leti na domačem terenu skorajda zadal smrtni udarec. Tudi tisti, ki je s Pižamo, N'tokom in Trkajem sestavljal neverjeten freestylerski presežek "Rodbina Trgavšek", je valterap!. Valter je tudi tisti, ki je poleg svojega uličnega ep-ja "nekitakegaku...valterap!, svoj zimzelenček "Uvetru" predstavil na Hip hop kuh'ni. In navsezadnje je on tudi tisti, ki se ne podpisuje z veliko začetnico in brez klicaja na koncu (v celoti) ... >>

Ah, ta presenetljivo duhoviti, nalezljivo plesni prvenec norvežanskega dua Datarock ... kjer je "bmx better than sex", kjer imaš lahko ljubezensko afero s Commodore 64 ali E. T.-jem, in kjer se "Uranus" prelevi v "ur-anus" ... v četrtkovi Tolpi bumov ...
>>

Nekoliko z zamudo predstavljamo drugi studijski album avstralskega kvarteta The Drones, saj so ga izdali že lanskega aprila. Snemanje albuma se je sicer pričelo že leta 2003, s pomočjo Loki Lockwood, ki je vodja čedalje bolj prodorne avstralske založbe Spooky Records. Ker The Drones niso našli skupnega jezika z omenjeno založbo, so skoraj dve leti čakali na izid albuma in končno je bil le izdan pri ATP/Recordings. Medtem so se več kot uspešno uveljavili tako na evropskih kot tudi na ameriških odrih in s svojo ekstatično bluesovsko nadgradnjo rockovske neukročenosti potrdili vse razsežnosti njihovega ekspresivnega glasbenega izraza ... >>

Ognjeviti, lucidni črnolaski Gina V. D'Orio in Anika Line Trost sestavljata berlinski duo Cobra Killer, kateremu lahko pripišemo velik del odgovornosti za zvočno podobo in vzpon electro-clash evforije v začetku tega desetletja. Samo da podkrepimo njun pomen, povejmo, da je Peaches, ki je danes zvezda svetovnega formata, svoje odrsko pojavljanje začela prav kot prednastopačica na koncertih Cobre Killer, vražjemu duetu pa več kot le inspiracijo dolguje tudi zasedba Le Tigre in ... več v nadaljevanju-> >>

Da se v novem tisočletju v Montrealu šiba odličen in inteligenten punk, vemo po tem, ko vsako leto v Evropo pride kakšen nepozaben band iz tamkajšnjih skvotov, bodisi so to Inepsy, Born Dead Icons ali After The Bombs. Ballast so to potrdili z lansko dvomesečno evropsko turnejo, pred katero so posneli prvi album «Sound Asleep». S to ploščo so v kratkem postali eden izmed najbolj priljubljenih bandov marsikaterega spremljevalca ali spremljevalke hrustljavega anarho punka. ... (v celoti) >>

Harmonika, čeprav ni ljudski inštrument, se je do te mere zajedla v marsikatero tradicionalno glasbo in v njej tako zaživela, da se zdi, da je v njej od nekdaj in za vekomaj. Tango, na primer, je kot zvrst obstajal še preden je vanj vdrla harmonika, ki so jo iz Matere Evrope po širnem svetu razpečevali večinoma mornarji, trgovci, vojaki /.../ Vendar tango ni edina argentinska zvrst, v kateri zvočno prednjači raztegljiva, a tonsko in harmonsko zmuzljiva meharica. Z juga Argentine, natančneje iz regije Misiones na njenem daljnem severovzhodu, ki meji na Paragvaj in Brazlijo ter jo zaradi specifične prsti imenujejo »rdeča dežela«, prihaja chamame, omamno zapeljiva godba, katere zastavonoša v zadnjih nekaj letih je Chango Spasiuk ... (v celoti) >>

Earth se nahajajo med počasnimi metalskimi kitarami, ki prehajajo v nepretrgane zvočne mase, in grunge- arsko kaotičnostjo. Edini stalni član in ustanovitelj washingtonske zasedbe je kitarist Dylan Carlson. Svojo nepredvidljivost so potrdili z zadnjim albumom, ki nosi naslov Hex: Or Printing In The Infernal Method. Zadeva je izšla pri založbi Southern Lord, z njeno usmeritvijo pa jo druži le še dekadenčna atmosfera, saj so se Earth odrekli masivno zabasirani distorziji, v svoj inventar pa so tudi vključili za njih neznačilne inštrumente. Najbolj izstopajoči je banjo, kateri se lepo vkomponira z rahlo distorziranimi in skorajda mimo efektov speljanimi kitarskimi zvoki. Novi Earth so nam torej predstavljajo v popolnoma novi preobleki … (v celoti) >>

Minilo je desetletje od prvih, sramežljivih korakov dvojca Atmosphere. V tem času sta producent Ant in raper Slug naredila velik korak k prepoznavnosti raperske scene iz (ne boste verjeli) Minneapolisa, predvsem pa sta fanta postala eden najbolj prodajanih neodvisnih raperskih artiklov. Njuna pot se je dvigovala v skladu z vse večjo prepoznavnostjo njune založbe RhymeSayers, dokončno pa sta svojo slavo vnovčila, ko je založba RhymeSayers podpisala distribucijsko pogodbo z nekdaj punkersko založbo oz. distribucijo Epitaph. Prvenec »Overkast!« sicer sega v leto 1997, do danes najnovejše plošče »You Can't Imagine How Much Fun We're Having«, ki je izšla v drugi polovici leta 2005, pa sta izdala štiri albume. To pa seveda niti približno ni vse, saj sta fanta tudi del projekta »Felt«, za seboj pa imata še sodelovanja z Dynospectrum in Deep Puddle Dynamics.
>>

Kanadskim glasbenim genijem, zbranim pod imenom The Arcade Fire, se imamo zahvaliti za to, da imamo danes možnost prisluhniti prvemu albumu skupine Wolf Parade. Skupina, ki je že od začetkov veliko obetala, je pritegnila pozornost Isaaca Brocka, frontmana prav tako nam ljubih Modest Mouse. Brock jih je pripeljal k založbi Sub Pop, kjer je izšla plošča Apologies to the Queen Mary. Glasba na albumu Apologies to the Queen Mary nas odpelje v temačen fantastični svet, prepojen z liričnostjo glasbe in besedil, v katerih je eden najpogosteje omenjenih samostalnikov ghost oz. duh (v celoti) ... >>

Po petih letih stihijskega, kampanjskega dela je ljubljanska zasedba VERYUSED ARTISTS, četverica izkušenih glasbenikov iz zasedb 2227, BABY CAN DANCE, KOMAKINO, LOLITA in drugih, konec lanskega leta v samozaložbi objavila uradni prvenec. Da lahko album predstavljamo v Tolpi bumov, je neke vrste privilegij, saj dvojnega cedeja Pictures from a Private Life ni mogoče najti v trgovinah s cedeji, ampak le neposredno pri bendu ali – ko bo vzpostavljena – prek njegove spletne strani ... >>

Jan Jelinek je mož neštetih preobrazb, saj pri vsakem albumu spremeni svoje konceptualne nastavitve in vsaj za odtenek popravi svoje zvočne predpostavke, pri tem kljub vsemu ne izgubi svoje prepoznavne estetike, ki jo je definiral z albumom Loop Finding Jazz Records ter svojim delom pod imenom Farben. Tokrat se namesto v reinterpretacije mikroskopskih jazzovskih semplov ter interakcije z akustičnimi instrumenti podaja v raziskovanje polja rockovske psihadelije iz sedemdesetih let. Če je še na prejšnjem albumu semplal Sun Raja, so sedaj vir naviha postali Can ter Ammon Duul, seveda brez očitnih zvočnih referenc na obe skupini. Jelinek namreč gradi izključno na občutkih, ki jih dobimo pri obeh skupinah ter tovrstne interpretacije prevaja v novodobne zvoke berlinske elektronike. >>

Več kot deset let je minilo od zadnje vokalno-instrumentalne plate Briana Ena. S svojim zadnjim albumom Another Day on Earth, se Eno oddalji od ambientalnosti - če je to sploh mogoče? - in spregovori o svojih skritih strahovih. Črta med življenjem in smrtjo je skoraj nevidna, pravi Eno. >>

Glasba Soil & »Pimp« Sessions ostaja zasidrana v klubsko okolje, iz katerega je izrasla, tudi na studijskem posnetku. Tako daje vtis enega samega vala skupinskega muziciranja skozi poudarjen in poskočen ritem, učinkovite basovske ter elektronske prehodne vložke ali občasne krike, ki rišejo ekstatično vzdušje sproščene in pri glasbenem ritualu še kako udeležene skupine poslušujočih. Če bi že iskali primerjave, bi jih prej kot v enako ekstatičnem, a z v namene veličastnega odrskega spektakla ukradenimi drobci japonskih tradicij orkestra Shibusashirazu našli bodisi v jazzovsko ravno tako nabriti ter druge žanre vpijajoči, a morda tudi prehitro izpeti druščini Sex Mob, bodisi v ciganski duši Newyorških Gogol Bordello.
>>

Geir Jenssen je eden najvidnejših ambientalistov že iz zgodnjih devetdestih, ko se je po odhodu iz zasedbe Bel Canto posvetil solo ustvarjanju. Njegovo zgodnejše delo je nekoliko bolj plesno usmerjeno, vendar pa se je z vsako novo ploščo vedno bolj približeval neokrnjeni ambientalni glasbi. Z albumom Substrata, ki je izšel v letu 1997, je v tej zvrsti postavil tudi novi mejnik...
... Z novim albumom Dropsonde ponovno dokazuje, da kljub poplavi tovrstne glasbe še vedno ostaja originalen in da mu ne manjka inspiracije. Sicer lahko bolj površno poslušanje pripelje do ugotovitve, da je glasba precej podobna tisti s predzadnjega albuma Cirque, vendar pa ob večji pozornosti kmalu postane jasno, da je novi album veliko boljši predvsem na račun večplastnosti in večjega poudarka na subtilnih detajlih. >>

Po hudem prvencu the live mix vol.2, na katerem so funksterji breakestra v živo in v enem šusu obdelali celo goro breakov in samplov, ki smo jih poslušali v hiphopadah osemdestih in devetdesetih let ... trubači, pihači, tolkači, pevači so takrat naredili nepozabno plato, s katero pa - kljub temu, da je bila hit - niso ravno zaslužili ... večina novcev je pač šla za poplačilo avtorskih pravic za uporabljene glasbene teme ... tokrat je reč zastavljena drugače! >>

Dobri dve leti sta minili in tu je nov, že tretji album newyorškega kvinteta The Strokes. In če smo bili pred dvema letoma še tako polni navdušenja nad prvencem, da sploh nismo opazili, da drugi album Room on Fire niti ni tako dober, kot se je nekaterim takrat zdelo, je danes slika jasnejša. V bistvu se šele z varne časovne distance prikaže dramatičnost padca v kvaliteti. Od prvenca, ki je prispeval velik pospešek tako imenovanemu rock'n'roll preporodu, pa do drugega albuma, ki mu šele z nekaj prizanesljivosti lahko rečemo soliden. Zato je First Impressionf of Earth na nek način toliko bolj pričakovana plošča... (v celoti...) >>

DMBQ skačejo iz okvirjev psihedeličnega hard rocka, kot bi lahko na hitro, vendar dokaj natančno opisali njihovo ekspresijo. Proglašeni so za manjkajoči člen med raznolikim japonskim noiseom in pestro garažno-rockovsko sceno. Skupina je po rodu iz Sapora, a se je kmalu po ustanovitvi konec 80. let preselila v Tokio, kjer je bila v hipu ujeta v mrežo Boredoms, Buffalo Daughter, Guitar Wolf, Merzbowa, Violent Onsen Geisha, Zeni Geva. Da gre za strumno skupino s hrbtenico, ki se ne ozira na kultnost, legendarnost, kaj šele, da bi se posluževala napumpane promocije, nas prepiča tudi njihov zadnji, lanski album The Essential Sounds From The Far East ... (v celoti...) >>

Portable je sinonim, ki ga že vrsto let uporablja južnoafriški producent Alan Abrahams, eden od redkih techno producentov s črnega kontinenta. Njegova estetika se v veliki meri zanaša na čistokrvni techno, ki pa ne nastaja v glasbenih strojih, ampak s pomočjo terenskih posnetkov iz njegove domovine. Tako dobimo zelo organsko verzijo minimalistične elektronike, ki jo prevevajo osnutki afriških polifonij ter konkretnih zvokov iz južnoafriških prostranstev. Plošča Version pa je seveda na nek način idealno umeščena tudi v katalog založbe Scape, saj se v Abrahamsovi estetiki vedno najde tudi kakšen košček duba ter mikro semplane house glasbe. >>

Hip hop je v zadnjih letih najbolj dominantna zvočna struja v glasbenem svetu, forma, ki jo glasbena industrija preko klišejev molze do onemoglosti, ostali svet pa jo mirno posnema in vnaša v lastno realnost. Odmik od popularno-godbenih gobezdanj in nizanj obrabljenih, zloščenih klišejev v kreativo je možen z odmikom v glasbena podtalja, mi pa se nocoj odpravljamo še dlje, v razparano, pregneteno, večkrat na glavo obrnjeno in razčefukano formo hip hopa, ki si jo je privoščila avstralska druščina eksperimentalnih sledilcev zvoka in hrupa BETA ERKO s plato I'm OK You're OK. Hip hop z elementi nojza in prepariranim klavirjem (!??), bebavimi vokalnimi akrobacijami in trojezičnim gobezdalom makedonskega rodu ... >>

»Vrnitev kralja,« so v zadnji lanskoletni številki revije Songlines naslovili članek ob izidu zadnjega albuma nespornega velikana zahodnoafriškega etno popa Salifa Keite »M'bemba«. Upravičeno? Poglejmo.
»M'bemba« je v večini elementov logično nadaljevanje leta 2002 izdanega in zelo hvaljenega albuma »Moffou«. Z njim se je Keita vrnil domov in h koreninam simbolno in glasbeno, vendar je album v celoti nastal v Parizu; »M'bemba« pa je nastajal februarja lani v Bamaku, v njegovem novem lastnem studiu, ki si ga je tam postavil po stalni preselitvi iz Pariza. Čeprav oba glasbeno družita dva bistvena elementa: povratek k tradicionalnim mandinškim glasbenim obrazcem in ponovno ustvarjalno soočenje z njimi ter poudarjena akustičnost njihove izvedbe, se med seboj razlikujeta po vzdušju. »Moffou« je bolj umirjen, v posameznih skladbah celo meditativen, v besedilih refleksiven, saj se ukvarja tudi s političnimi in socialnimi temami; »M'bemba« pa je po avtorjevih besedah namenoma precej bolj radoživ, plesen, s prevladujočim deležen ljubezenskih pesmi. Sicer pa imata albuma praktično v vsem drugem enake poteze ali vsaj skupne točke. Primerjava bo zato res zanimiva! >>

Frog Pocket je ime, pod katerim ustvarja John Charles Wilson, še eno ime v vrsti odličnih škotskih producentov elektronske glasbe. Dejaven je že vse od leta 1996, vendar pa prvi album 'You're The One For Me' ugleda beli dan šele v letu '99, ko Wilson ustanovi svojo založbo Mouthmoth, pri kateri prvenec tudi založi. Mouthmoth slovi kot založba za nekoliko ekscentrično, širšim množicam neposlušljivo glasbo, zato ne preseneča dejstvo, da je večina izdaj izjemno omejenih, pogosto le na sto ali dvesto primerkov.... (v celoti...) >>

Ponovna združitev dveh dokaj vidnih podtalnih raperskih likov je kot novost prinesla sodelovanje s producentom Antom (sicer tudi producentom Atmosphere). Tako sta Def Juxovec in ena osmina Living Legendsov, Murs ter Rhymesayerjevec, raper dvojca Atmosphere ter človek, ki je sodeloval z anticonovsko ekipo pri projektu Deep Puddle Dynamics - Slug, znova združila moči. Drugo nadaljevanje seciranja hollywoodskih ne tako velikih zvezdic, pa se s konceptualnostjo tega projekta skorajda ne ujema. Lisa Bonet je tokrat omenjena zgolj v dveh skitih in za razliko od prvega dela, kjer je bila Christina Ricci prava muza, tokrat Slug in Murs potujeta skozi polje sproščenega, neaktivističnega hiphopa... >>

Če bi plošča Where's Black Ben? izšla nekje v drugi polovici devetdesetih, ko je bila eklektičnost glasbenega izraza ena izmed najbolj cenjenih lastnosti glasbe, bi prav gotovo bila ovešena z mnogoterimi oznakami odličnosti. V obdobju ko se je glasba odpirala mnogim žanrskim vplivom na vseh ravneh, bi bila nenadomestljiv člen v zbirkah glasbenih navdušencev. A prizajmo si, Need New Body v letu 2005 niso več to, kar so oz. bi lahko bili takrat. Danes se njihova zadnja plošča vse prelahko izgubi v poplavi podobnih glasbenih vsebin, pa ne nujno zaradi kvalitete glasbe, ki se nahaja na njej. >>

Idejni vodja kalifornijske skupine Gris Gris je mlad, talentiran glasbenik in avtor Greg Ashley, čigar delo izvira iz podobnih virov kot tako imenovana New Weird America. Zakladnica šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let je vir navdiha njegovega početja - pa naj bodo to individualci, kot so Syd Barrett, Skip Spence, Roky Erickosn, ali skupine, kot so Incredible String Band, 13th Floor Elevators, Jefferson Airplane, zgodnji Pink Floyd. Če se v solističnem ustvarjanju izraža bolj kot frikovski folkovski kantavtor, se s skupino Gris Gris spušča v opojnost kolektivnega duha. Ta je izvrstno zaobjet v celovitem albumu For The Season, ki neomahljivo teče od začetka do konca in se ne ujame v zanko ponavljajočih se fraz ... (v celoti...) >>

Dapayk in Padberg sta pravzaprav zelo čuden par, ki štrli celo iz povprečne podobe življenjskih sopotnikov, ki skupaj ustvarjajo elektronsko glasbo. Dapayk je seveda še uveljavljeni producent, ki je na sceni prisoten že vrsto let, Eva Padberg pa je ena od najbolj perspektivnih vrhunskih manekenk v Nemčiji. S tem že v prvi sapi pritegne pozornost, kar pa ne pomeni, da je njen vokalni prispevek k plošči Close Up kaj slabši. Prej nasprotno, saj zelo logično dopolnjuje Dapaykove hrustljave tech-house ritme in njegovo nagnjenost k skritemu eksperimentiranju. V glavnem, fini album, tako za glavo kot za noge. >>

Clap yor hands say yeah s svojim istoimenskim prvencem ponudijo poslušalcem neko novo, skoraj pozabljeno dimenzijo: brezskrbnost in radost. Kako brezskrbno ploskajo, se lahko prepričate sami.
tekst v nadaljevanju-u-u-u.



>>

Ob imenu Clap your hands say yeah bo gotovo marsikdo pomislil, da gre za zabavljaško zajebantski kolektiv glasbenikov, ki svoj glasbeni stas gradi na burkaško performerskih nastopih. Žal je kolektiv še precej svež in trenutno ga še ni bilo v naši bližini, da bi se lahko prepričali v zgornje domneve. A dobili smo v roke njihov istoimenski prvenec, ki na prvi vtis morda spominja na Kanadčane The Unicorns, ki so se s svojim lanskoletnim izdelkom v naslovu albuma cinično spraševali: Who will cut our hair when we're gone?. V resnici si ta dva benda nista tako daleč. Vsaj po sestavinah ne. Poceni klaviature, glasne kitare, razbijaški bobni in čudaška in samosvoja besedila... (v celoti...) >>