Henrik Jonsson je pred projektom Porn Sword Tobacco deloval pod psevdonimom Stress Assassin in izdal dva albuma za švedsko goa-trance založbo Spiral Trax, glasbo pa lahko opredelimo kot downtempo, oziroma ambient z elektronsko dub osnovo. Po izidu njegovega drugega albuma za to založbo, naslovljenega 'Carriertrack', so švedi Jonssona prepoznali kot enega najboljših švedskih dub producentov. Z novim imenom se je predstavil v lanskem poletju, ko je za cenjeno nemško založbo City Centre Offices izdal svoj samonaslovljeni prvenec, mini album “Porn Sword Tobacco”, in se postavil ob bok ostalim odličnikom iz te-iste založbe: Arovane, Donatu Whartonu, Marsenu Julesu, Ulrichu Schnaussu in po novem tudi Xeli. Kot svoje vplive Jonsson navaja starejši hip hop, dub iz sedemdesetih, Briana Ena in Tangerine Dream. Izraz slednjih dveh je močno opazen tudi na njegovem novem albumu 'Explains Freedom', ki ga je posnel v odlično opremljenem studiu globoko v severnih švedskih gozdovih... (v celoti...) >>

To, čemur boste lahko prisluhnili tokrat, bo izbrana vsebina z za te kraje prav posebnega diskografskega dosežka: z albuma »Ragas« skupine Sagar, v kateri so se za to priložnost letos marca združili tukajšnji glasbeniki z indijskimi mojstri tradicionalnih glasbil. Igorju Bezgetu, Damirju Višiču, Ninu Mureškiču, Tadeju Kamplu in Boštjanu Gombaču so se v studiu v New Delhiju pridružili štirje indijski virtuozi, rezultate tega druženja pa je pravkar izdala novomeška založba Goga. Album »Ragas« predstavlja nesporno novo kvaliteto v njihovem dosedanjem početju, s svojo vsebino pa zagotovo odpira neko novo obdobje, ki zna omogočiti njihov glasbeni in javni preboj; ne nazadnje tudi s potencialom uveljavitve na tujih prizoriščih. Rezultat nekajdnevnega newdelhijskega studijskega, pa tudi siceršnjega druženja je namreč naravnost impozanten. O tem se brez predsodkov prepričajte sami. >>

Na svojem sedmem albumu, Feels, ki je letos izšel pri otoški založbi Fat Cat, je združba glasbenikov, ki se skriva za umetniškim imenom Animal Collective prekosila samo sebe. Tako dobrega nadaljevanja že lanskega odličnega Sung Tongs bi se lahko nadejali samo v sanjah. Na njem se zasedba, za to priložnost znova vsa četverica Avey Tare, Panda Bear, Geologist in Deaken, vsaj nekoliko odmika od prejšnjih izdelkov, ki so bili precej bolj kaotični in folk orientirani. Novi album Feels se zdi prej kot talilni lonec sodobnih ameriških žanrov: od indie rocka, folka in vseskozi prisotnega smisla za eksperiment pa vse tja do islandsko zvenečih poskusov, kakršen je denimo komad Loch Raven. Ritmično so Animal Collective precej bolj izoblikovani kot v preteklosti, skladbe pa bolj polne in aranžmajsko še bolj dodelane. >>

Mnogi boste zagodrnjali, ko boste znova slišali ime Madlib. Da, zopet je poba izdal novo ploščo, s katero nadaljuje enega od svojih številnih stranskih projektov, ki se imenuje Yesterdays New Quintet. Yesterdays New Quintet je v osnovi fiktiven jazzersko-hiphoperski ansambel, pri katerem igra le en človek, in sicer Madlib. Ta producentski mag v svoji skupini igra prav vse inštrumente in je s projekti, zbranimi pod imenom Yesterdays New Quintet, pričel z izdajo plošče »Angles Without Edges«, nato izdal še njeno nadaljevanje »Stevie« ter je kmalu, po tipičnem raperskem vzorcu, začel izdajati še plošče posameznih članov te zasedbe. Seveda je vsak posamezni član on sam. Prav vsi izdelki so izšli na založbi Stones Throw, katere protagonist je ravno Madlib... (v celoti...) >>

Trojka glasbenikov, ki sliši na ime Calla in je na teh valovih že dobila svoj prostor pod soncem, je izdala svoj četrti studijski album. Našpičili smo ušesa in nekaj dni po mestu pohajkovali z njihovo muziko v glavi. In kaj smo ugotovili? Več stvari.
Ena je gotovo ta, da so Calla od leta 1993, takrat ko so se člani prvič sestali še v rodnem Texasu, skrenili s poti, po kateri so vehementno zagazili. In če je spočetka njihova glasba spominjala na brezmejno puščavo, po kateri so se izgubljali, se je z njihovim zadnjim izdelkom pokazalo, da so se tam tudi našli. Pred seboj imamo morda najbolj luciden album, ki ga je skupina doslej sproducirala. A lucidno še ne pomeni všečno. Odvisno. Pa pojdimo lepo po vrsti... (v celoti...) >>

Ko ju igranje rockabillija ni več zadovoljevalo, sta pevec – kitarist Paul Fenech in kontrabasist Nigel Lewis leta 1980 zapustila svoj takratni bend Raw Deal in skupaj z bobnarjem Markom Robertsonom, ki sta ga pobrala iz punkerjev The Models, ustanovila The Meteors. Žanrsko ozadje članov se je zlilo v glasbi, ki so jo delali, in porodilo nov žanr, ki so mu sprva sicer rekli rockabilly punk crossover, kar pa ni čisto zadoščalo kot definicija glasbe, ki so jo ustvarili, saj ni šlo samo za čisto zlitje le-teh, ampak tudi za vpeljavo čisto posebne lirike, ki je se je hranila v bogati zakladnici izročila groze in znanstvene fantastike. Punkersko političnost in rockabillijevsko romantiko so požrla bitja teme, obskurni kraji in doživetja, ki za marsikoga nimajo racionalne osnove. V glasbi so oživeli zombiji, volkodlaki, čarovnice in psihopati... (v celoti...) >>

(...) »Less Than Human« je preprosto preveč melanholičen, da ne bi kljub trenutkom plesne ekstatičnosti mimogrede skiciral hiper-urbane atmosfere, v kateri alienacija šprica na vsakem koraku. In MacLean se lahko trudi ne bit lep ali privlačen v svoji glasbi, v korist »manj-kot-človeške« hladnosti in odtujenosti, nakar pa se mu »zgodi« hipnotična lepota sintesajzerskih fraz, kot so uvodi v »Shining Skinned Friend«, »Give Me Every Little Thing«, ali pa komad »My Time Is Running Out«. Ni težko spoznati, da je v ozadju MacLeanove glasbe navdih šibal iz smeri Kraftwerkov, novega vala ali zgodnjega elektra. A medtem ko je zgodnji elektro poln idealistične ljubezni do bodočnosti - tako tipične za vso moderno - je MacLeanov Weltanschaung mnogo bolj temačen, da ne rečem pesimističen. Paradoksalna posledica tega je, da je plesu namenjena glasba, ki zaradi svojega ustroja že po definiciji vleče k optimizmu - če ne, pa vsaj v njegov surogat, eskapizem namreč - pri MacLeanu v resnici žalostna in polna novodobnega svetobolja. (...) >>

Osem let je preteklo, odkar je psihadelična dub zasedba African Head Charge posnela svoj zadnji album, naslovljen Sankofa. Sedaj nas vnovič oplaja s svojimi sočnimi ritmi in eksotičnim gruvom, ki je tradicionalen in sodoben hkrati, njegov glavni krivec pa ostaja tolkalist Bonjo Iyabinghi Noah. Ker nosi ta zasedba v sebi priokus preteklosti, bi se bilo vredno nekoliko pomuditi v njeni zgodovini. Vse skupaj se je začelo v zgodnjih osemdesetih, ko sta Bonjo in ustanovitelj napredne britanske založbe On-U Sound, Adrian Sherwood, pričela z dolgoletnim in plodovitim druženjem. Osnovala sta nekakšen imaginarni bend, ki se je ponašal s perspektivnim Bonjovim bobnanjem ter zvitimi in nenavadnimi Adrianovimi producentskimi prijemi. Leta 1981 je nastopil prvi album, My Life In A Hole In The Ground ... (v celoti...) >>

Devendra Banhart-mladenič s kitaro se tokrat oglaša iz woodstokških gozdov, kjer mu družbo ne delajo samo volkovi in medvedi, temveč cela klapa glasbenikov, 25-članska družina Hairy Fairy. >>

Kot osnovnošolec sem med sebi najljubše glasbene fenomene vedno uvrščal Public Enemy. Malikovanje se je le še povečevalo v srednješolskih in kasneje tudi zgodnjih študentskih letih. Ja, Public Enemy so en največjih raperskih fenomenov, kljub temu, da današnja mladina veličine glasbe te kultne newyorške zasedbe pravzaprav ne čuti več. Ko govorimo o največjem raperske bendu, ne govorimo zgolj o glasbi, temveč tudi o marsičem drugem. Ravno ta »nekaj drugega« pa je v zgodovini rapa in hkrati zgodovini zasedbe Public Enemy najbolj pomemben. Fantje namreč niso bili zgolj odlični raperji, ki so v svojo črnsko glasbo vključevali elemente električnih kitar, svoj zvok so od tipične raperske forme približali tudi mnogim drugim, ki se do pojava Public Enemy z rapom nikakor niso mogli spoprijateljiti. Postali so institucija. Institucija kakršne v raperski glasbi ni, še najbolj pa sta se ji približala Run DMC ter Wu-Tang Clan, pa še te dva kolektiva le ob površnem pogledu na zloglasne člane sovražnikov ljudstva... (v celoti...) >>

Dobri koncertni znanci! Imeli smo veliko srečo videti Gogol Bordello že dvakrat. Spomladi in pozimi leta 2002 so nastopili pri nas, in to v času, ko so utrjevali svoj ugled na njujorški gostilniško-barovski sceni in v preskoku oceana prebijali tudi evropsko ledino. Ko danes beremo in poslušamo o krizi klubske scene v New Yorku, se v primeru Gogol Bordello srečujemo z iznajdljivim odgovorom na razpad te infrastrukturne mreže. Gogol Bordello so se kot skupina, kot gostujoči glasbeniki ali zgolj kot didžeji v začetku svoje kariere, konec 90. let in v začetku tega desetletja, spustili v osvajanje balkanskih in slovanskih gostiln in restavracij po New Yorku. S to izkušnjo, h kateri se še vedno veselo vračajo, so v stiku z imigrantskimi kulturami, ki jih ta multietnična skupina pooseblja, postali eno zloglasnejših imen "novega mesta". S srčnim utripom brez nostalgičnega pokašljevanja nam iz Amerike prinašajo punkovsko neotesanost, ki je nevarno zlita z nabritim tutti-frutti kazačokom na peto potenco in burkaštvom romske, balkanske, slovanske glasbe... (v celoti...) >>

Hiperaktivni Jello Biafra se je odlično ujel s heavy-rockerji Melvins in nismo dolgo čakali na njihovo novo skupno ploščo. Po njihovi skupni nadzvočni eksploziji «Never Breath What You Can't See» je tukaj že udarni drugi val, «Sieg Howdy!». Sicer ni veliko svežih materialov v primerjavi s prvim albumom, vendar kaže, da detonacija zelo odmeva in ji sledi nova. V bistvu je novi cd prej dopolnilo kot nadaljevanje njihove prejšnje plošče. Namreč, od 10-ih komadov na novi zgoščenki slaba polovica odpade na remikse komadov s prejšnjega albuma. In če odštejemo v živo posneto sodobno različico enega izmed najbolj priljubljeni punk komadov 'ever' – «California uber alles», planetarno znanih Dead Kennedys, ter uvodnim «Hallo of flies», klasikom glam mojstra, Alicea Cooperja, ostanejo trije novi komadi ... (v celoti...) >>

Pri svojih 26-ih je izjemno plodni Depedro eno najbolj prepoznavnih svetovnih imen »in obenem verjetno tudi najbolj vidni ameriški predstavnik« na elektronski glasbeni sceni. Najbolj znan je po svojem mešanju gabbe, boben-basa in abstraktne elektronike, vendar pa se vsak nov izdelek precej razlikuje od predhodnika. Tudi Resilience, njegov peti dolgometražec, je zvočno povsem nova zgodba ... (v celoti...) >>

(...) Če je rokenrol seks, so Boards of Canada ljubljenje ... in to ne samo ono najbolj eksplicitno, telesno, temveč gre za Eros do celega sveta. Za nekakšen panteizem, za zadovoljenost, ki pa je, paradoksalno, lahko istočasno tudi neskončno žalostna. Gre za tisto lepoto, od katere ti pridejo solze v oči, za tiste momente, ko te prevzame kakšen drobec časa, kakšno neubesedljivo občutje, ki pride in gre skozi tebe in ti lahko samo strmiš; za sončne žarke skozi listje drevesa, ali razgled s kakšne gore, ali preprosto za Enost z vsem, kar Je. To je ta Eros, ki ga išče in že vseskozi silno lepo materializira glasba Boards of Canada. (...)

NOVO! Boards of Canada v DJ Grafitih: sobota 3. 12. 2005 20-22h.

>>

Skupina mladih Poljakov je padla kot meteor s poljskega glasbenega neba leta 2000, ko je požela koncertno slavo poljskega fokusa na festivalu v nemškem Rudolstadtu. Takrat še pod imenom Kapela ze wsi Warszava je presenetila s samosvojo interpretacijo poljskih ljudskih pesmi v posrečeni kombinaciji treh pevk in godalk - takrat je imela najmlajša Maja Kleszcz vsega 14 let - in treh fantov, tolkalcev, ki v drugi liniji dajejo energično ritmično podlago glasbi in dekletom v prvi vrsti. Od takrat se je zgodilo marsikaj. Medtem ko smo kariero skupine od samega začetka prek dveh albumov spremljali tudi na tem radiu, je bend prevedel ime v angleščino, dobil nemškega založnika in agencijo, ki jo je v zadnjih treh letih spravila na koncertna prizorišča po vsem svetu. Tako so Warsaw Village Band so postali globalni hit, ki je presegel celo popularnost starost vzhodnoevropske folkroots scene Marte Sebestyen in skupine Muzsikas... (v celoti...) >>

Pod umetniškim imenom Scanner znani londonski zvočni umetnik Robin Rimbaud je množici svojih najrazličnejših artističnih projektov dodal še enega, ki bi ga z njegove strani morda še najmanj pričakovali - rock band. Ja, prav ste slišali, Scanner je prijel za kitaro in mikrofon, ter s starim prijateljem Colinom Newmanom iz legendarne art-rock zasedbe The Wire osnoval rockerski trio,... (v celoti...) >>

Ohmega Watts, sin jamajških priseljencev v ZDA, s pravim imenom Milton Campbell, prihaja iz Brooklyna, vendar pa sedaj živi v Portlandu. MC-ja od daljnega leta 1993, producira pa od leta 1997. Svojo glasbeno kariero je začel v rapovski skupini Lightheaded, prvič pa je nase resno opozoril leta 2004, ko je pri založbi Ubiquity izšel njegov prvi single z naslovom “A Request”. Single je bil odlično sprejet tako v hiphoperskih kot tudi drugih glasbenih krogih in logično je letos sledil Miltonov prvi album z naslovom The Find. Watts med glavne glasbene vplive uvršča hiphoperske klasike, kot so Run DMC, Eric B & Rakim, Dj Premier, The Roots, … in, zanimivo, tudi novejše ustvarjalce, kot so RJD2, ter britance Herbalizer... (v celoti...) >>

Težko se je kosati s slavo in uspehom Franz Ferdinand, ki pa niso edino ime, na katero so ponosni pri založbi Domino. Ta prepričljivo obdrži pri življenju marsikatero glasbeno ime, hkrati brska za novimi ter jih nosi v svet glasbe in vsega, kar sodi zraven. Med njimi je tudi glasgowski kvartet Sons and Daughters, na katerega so založbo Domino opozorili rojaki Franz Ferdinand...
... Njihov eklektični rock, ki mu je težko prilepiti naziv kakšne posebne žanrske struje in ki ga je nemogoče pripisati na spisek novodobnih rivavlistov, je preplet folka, countryja, bluesa, westerna s punkom in številnimi popunkovskimi detajli, pa naj bodo to postpunkovski, alter-rockovski ali tako imenovani indie rockovski obrazci. Sons and Daughters se k tradiciji zatečejo le za toliko, da postavijo rudimentarne stebre, ki pa jih utrdijo s prepoznavnimi elementi, pobranimi s krožnikov Violent Femmes, Nicka Cava & The Bad Seeds, Stooges, Gun Club, Pixies, PJ Harvey, Patti Smith, Billyja Bragga, 16 Horsepower in še koga... (v celoti...) >>

Mehiška elektronska scena v naših koncih ni kaj prida znana. Razen morda Nortec Collectivea, katerega član je bil njega dni tudi naš današnji gost, je le redkokdo poznal katerega izmed ostalih protagonistov. To se je drastično spremenilo z dolgometražnim prvencem Fernanda Corone, ki ustvarja pod umetniškim psevdonimom Murcof. Njegov svojevrsten mikro-house zvok, začinjen s klasičnimi sampli na plošči Martes, je uspel navdušiti tako glasbene kritike kot glasbene entuziaste po vsem svetu. Tudi sam se zlahka prištevam mednje, saj je njegova plošča takrat v meni znova vzbudila zanimanje za tovrstno godbo, ki je v tistem času že izgubila večino resnično ustvarjalnega potenciala. Po tem silovitem, oz. bolje rečeno, subtilnem pretresu smo mnogi z nestrpnostjo čakali na njegovo nadaljevanje. >>

Spermbirds se niso vrnili na sceno samo v originalni postavi s preigravanjem starih hitov, ki jih ni malo, ampak sedaj tudi v velikem slogu z albumom Set an example, ki so ga izdali lani za lastno založbo Common Thread. Set an example zveni tako, kot da ni minilo štirinajst let, odkar so Spermbirds v originalni postavi skupaj posneli Eating Glass. Pravzaprav bi bilo treba reči, kot da ni minilo 20 let, odkar so izdali Nothing to prove, saj se s Set an example vračajo k svojim koreninam... (v celoti...) >>

Issa Bagayogo spada v krog tistih malijskih glasbenikov, ki so se odločili, da bodo izhajajoč iz odličnega poznavanja glasbene tradicije svojega okolja razvijali sodobnejši ustvarjalni koncept.
Tega glasbenika v tem okolju spoznavamo na nek način s podobno počasnim tempom, kot se je razvijala njegova glasbena kariera, ter z rahlim nezaupanjem, ki pa bo po poslušanju tega albuma povsem splahnelo. Čeprav z glasbo povezan vse od otroštva, se je dokaj pozno odločil za poklicno pot glasbenika. Pa še potem je skoraj deset let precej neuspešno lovil svoj pravi glasbeni izraz na malijskem prizorišču. Potem pa je leta 1998 uspel prav s prvim javnosti dostopnim izdelkom z vsebino, ki jo je potem razvijal vse do tega albuma. Z albumom »Tassoumakan« je Issi Bagayogu uspelo tisto, kar je v zadnjem času uspelo morda še etiopski pevki Gigi: tradicionalni zvok in arhaične glasbene obrazce svojega okolja potegniti v 21. stoletje ter na prepričljiv način razširiti in podaljšati trajanje njihove bogate vsebine v sodobnih okoliščinah. >>

Dobri stari Residents so vedno isti. Po izidu vsakega albuma smo lahko z gotovostjo prepričani, da bo naslednji zelo do popolnoma drugačen. Tako najnovejši CD Residents z letnico 2005 ni nobena izjema. Pesmi na njem v celoti temeljijo na paritvenih zvokih škržatov in žab, kar glede naslova ne presneča. Bistvo albuma so Residents napovedali še pred izidom na svoji spletni strani residents.com: »Svet je napolnjen s cevastimi bistvenostmi. Na enem koncu gre noter hrana, na drugem gredo ven iztrebki. Sperma gre noter in dojenčki pridejo ven. To je vse, kar imamo. To in ljubezen.« ... (v celoti...) >>

Naš najpriljubljenejši mc med Wu-Tangovci in hkrati edini, ki ni izdal niti ene slabe solo plošče je Genius GZA, tvorec famozne plošče "Liquid Swordz" in neverjeten interpret. Na drugi strani pa stoji fascinanca enega najvidnejših producentov v zgodovini raperske godbe, člana Cypress Hillov ter idejne glave projekta Soul Assasins - Dj Muggs. Dolgoletno sodelovanje je ob umiku iz velikih založniških hiš, obrodilo sadove v plošči, na kateri se je Muggs potrudil narediti zelo samosvojo kopijo prvobitnih Wu-tangovskih beatov s sredine devetdesetih, zasnovanih na šahovski ikonografiji, ki jo najdemo tudi v naslovi "Grandmasters" ali po naše velemojstra... >>

Omar Alfredo Rodriguez – López, ki z vsakim novim projektom, ki se ga loteva, razkrije še kakšno svoje ime, je stari znanec teh frekvenc, a prvič s svojim povsem lastnim projektom. A Manual Dexterity: Soundtrack Volume One morda napeljuje na diapazon muzik, po katerem bi utegnilo zanesti Rodriguez–Lópezov samostojni prvenec in dokler se plošček ne zasuče v predvajalniku, se je zelo verjetno težko otresti vsaj manjših pričakovanj glede njene glasbene podobe. >>

Kaj si mislijo o holokavstu, ki ga posodoblja neoliberalni kapitalizem, so povedali protestniki v Mar del Plati na vseameriškem samitu prejšnji teden. V jezni množici so bili tudi nekateri člani argentinske skupine Migra violenta, ki je letos objavila novi album Holocausto capitalista. Bend se je komaj vrnil z evropske turneje, na kateri so tudi v Ljubljani predstavili nove materiale – 18 komadov, ki so jih nabili v dobrih 19 minut. Sledi torej nekoliko krajša Tolpa kot ponavadi, vendar nič manj razburljiva, posebej za tiste, ki imate radi politični hard core ... (v celoti...) >>

CocoRosie sta, kot je mnogim že znano, sestri Bianca in Sierra Cassady. Lansko leto sta pretresli svetovno podtalno glasbeno sceno z odličnim prvencem La Maison De Mon Reve, ki jima ga je izdala kultna čikaška založba Touch And Go.. (v celoti...)
>>

Na sledi svojih bolj razvpitih bendov, kot sta Mr. Bungle ali Fantomas, Trevor Dunn v svojem triu realizira željo po lastnem bendu, v katerem bo mehkejške swingovske ritme, jazzovsko improvizacijo, kompozicijske prijeme klasične ali evropske moderne glasbe ter rockovski razčefuk prenesel v eno zvočno sliko. V nekem globljem pogledu se početje tria Convulsant približa izkušnji Zornovih 'game pieces' iz osemdesetih let prejšnjega stoletja – kolikor so med zvočne komponente, kot so melodija, glasnost, trajanje ali ritem vnesle še kar cele žanre kot take.
>>

Cage se je našel. Raper poznan predvsem po svojem delu povezanim z založbo Eastern Conference, se je otresel igranja
vloge na pol psihotičnega seks manijaka in se posvetil svoji, skoraj absurdni življenjski poti, prežeti z zlorabo drog, porušenimi družinski odnosi itd. Njegovo prisilno rimanje je postalo spontano, čutno in polno besa. S pestro producentsko ekipo (Dj Shadow, El-P, RJD2, Camu Tao...) ter zanimivimi rockerskim gosti (člani iz skupin Yo La Tengo, Chavez in Glassjaw ter sam Jello Biafra) je uspel sestaviti plodno celoto in s tem postati eno večjih presenečenj izdaj letošnjega leta. Je to pot nazaj v slavo založbe Definitive Jux? >>

Na začetku se zdi, da se za imenom Captain Comatose skriva le ena sama oseba, v resnici pa ima ta dekadentni glasbeni projekt kar dva krmarja. Tako prvi kot drugi sta že stara in preverjena znanca plesne elektronske glasbe, z bogato zgodovino anomalij, mutacij, izobčenosti ter seveda glasbenih bizarnosti, ki naravnost neustavljivo vlečejo našo pozornost. Po izkušnjah imajo prav »outsiderji« najboljše izrazne potenciale in ker sta si Khan ter DJ Snax izobčenost izbrala za svoj način življenja, sta pač postala odlična kandidata za celo vrsto zabavnih in humornih plošč, ki bodo povrh vsega še zibale naše okorne in strašansko izbirčne boke... (v celoti...) >>

Bojazni, da bodo Franz Ferdinand podlegli uspehu kot številne debitantske skupine, so bile nepotrebne. Z drugim albumom You Could Have It So Much Better se vračajo v bolj sofisticirani podobi, še vedno pa vemo, da so to oni. Prepoznavnost je danes ena najtežje dosegljivih vrlin v popularni glasbi in kulturi nasploh, tako v mainstreamu kot v alternativi. Tako v enem kot v drugem imajo Franz Ferdinand svoje mesto. Čeprav se z novim albumom naklanjajo še bolj v smeri mainstreama, ohranjajo energijo, pozitivnost, drugačnost, ki naj bi jo poosebljala alternativa. Bolj kot drzni so z You Could Have It So Much Better všečni in prikupni ... (v celoti...) >>